Zdrav ali bolan?

[bina223]

Sem ženska stara 38 let. Imela sem 2 resni razmerij vsako po 4 leta. Eno z zdravem drugo z bolanem partnerjem. Oba se nista obnesla. In zdaj sem v dilemi. Ali naj iščem zdrave ali bolane partnerje? Problem je namreč v tem da imam pestro ozadje z depresijami že od 3. leta starosti, imela sem anorexijo, overeater sindrom, samomorilne misli imam diagnozo MOM in sem delovno nesposobna. Tako da ko spoznam koga "normalnega" prikrivam resnico. Rečem da sem zaposlena pač v centru. Čez nekaj časa v roku 1-2 mes razkrijem resnico. ENi sprejmejo drugi odidejo. takrat sem najbolj ranljiva ker ne vem ali me bo človek sprejel ali ne. To je velik problem ker sem nezaposljiva in dobivam tudi soc. pomoč da se lahko preživem česar se sramujem. dala bi vse da bi lahko delala a zaradi mojih depresij in nihanj razpoloženj ne zmorem. tega ponavadi zdravi ne razumejo. Bolani pa. Zato se mi zdi da bi bila bolj kompatibilna in enakopravna z nekom ki je bolan. a se sprašujem katero pot naj grem. imela sem enega ki je imel službo mlajši od mene in sem se počutila kot velika zguba pogleg njega čeprav me je sprejel tako kot sem. res ne vem kaj naj naredim. poleg tega tudi ne morem imeti otrok in imam nihanja razpolioženja predvsem zato ker sem sama in imam odvisnost od odnosov in si pretirano želim in hrepenim po nekomu ki ga ni. kaj mi svetujete? zdrav ali bolan? samo po moje bi mogel imeti vsaj malo stika ali izkušenj z depresijo ali da je kaj dal skos v življenju drugače me tako ne bi mogel razumeti ker bistvo zveze je pa tako razumevanje. hvala za vsak odg.

[kury]

To se tudi jaz sprašujem ali je bolje da si dva pomagata ,dva ki imata vsak svoje težave in se razumeta ali je bolje da je eden uf kako naj napišem eden z problemi in eden brez.?
Trenutno sem sicer bolj samski sam nikoli ne veš mogoče bo pa še kdaj drugače.res bi ti rad odgovoril samo nažalost ne vem svetovati mi je pa zanimiva tema in sem napisal svoje mnenje.....

[Morana]

Pozdravljena

Hmm, težka zadeva je tole. Vsekakor mislim, da če je med partnerjema prava ljubezen potem ni ovir, ki ji ne bi skupaj premagala. Če res ljubiš potem sprejmeš osebo tako kot je, ker, tako si jo spoznal in vzljubil. Priporočljiva pa je iskrenost, veš tista majčkena presenečenja znajo ugasniti plamen ljubezni, sploh na začetku. Sicer se teh drobnih belih laži vsi poslužujemo, samo moramo vedeti kje je meja.

Osebno mislim, da ni toliko pomembno ali partner zdrav ali bolan. Ni zagotovila, da te bo bolan partner bolj razumel ali lažje sprejel. Veš, če ti nekdo obrne hrbet potem, ko si mu pošteno povedala kako je s tabo, potem ta že ni bil pravi. Človeka moraš sprejeti takšnega kot je, z vsemi "napakami", ki jih ima. Prav to nas dela posebne, unikatne, če hočeš  .

Zato ne obupaj. Si marskaj pretrpela v življenju in vem, da boš našla pravega, takega, ki te bo imel rad ne glede na vse.

Drži se in bodi močna.

fajt

[majč]

super je, če je en brez težav, drugače pa ljubezen ni računica. kjer se zgodi med dvema, se pač zgodi in če je prava in zares močna premaga vse.


maja

[bina223]

Hvala za odgovore. vsekakor menim in mislim da mora biti nekaka kompatibilnost in dosti skupnega da 2 funkcionirata skupaj. vsaj nekaj istih izkušenj. Spoznala sem zdrave ki so mi rekli: a se to da ozdraviti? ( se pravi ali se te da spremeniti) in saj nisi tako bolna... pa ko je videl kako sem down se je ustrašil... ja vse sorte sem dala skozi zato sem zelo zelo previdna. tudi vsakomur ne povem takoj kako je z mano ker na videz izgledam in funkcioniram normalno. a zapadem vsake toliko sploh zarad ljubezni ( ker ni pravega in zaradi samote) down. Vsekakor bom pri vseh ki jih bom spoznala in spoznavala iskala iste ali podobne točke, kompatibilnost, podobne izkušnje, razmišljanje, in bom dala prednost razumevanju.
Na žalost sem tudi jaz sebe slepila da ljubezen premaga vse a žal ni bilo tako. je nekje ena meja in če jo nekdo prestopi ( npr da nima spoštovanja ali z nasiljem) moramo tudi če še tako ljubimo osebo ji dati konec. to se je zgodilo meni. Ljubila sem svojega bivšega fanta, naredila VSE da bi funkcionirala a ker on ni sama nisem zmogla. saj sta 2 v zvezi. vsekakor pa se držim pravil ki pišejo v knjigi Ali si ti pravi zame? se pravi katere lastnosti mora imeti nekdo s katerim lahko imamo zrel odnos. to pa so med drugimi: da ni odvisen od drog ali alkohola, da ni nasilen ali jezen, da je odgovoren in zna skrbeti zase, da je pripravljen osebnostno rasti... tega pravila se držim. pozdrav vsem

[majč]

Draga bina,

nismo tako zelo bolni. o tem, da smo bolni se govori zgolj v obdobbju, ko gremo skozi akutne faze neke motnje, sicer smo pa zazdravljeno zdravi, če ne že kaj drugega in tudi tako moramo sebe v večini časa dojeti, da smo zdravi, če hočemo biti uspešni še na katerem drugem področju, npr. poklicnem. tisti, ki smo rojeni borci, ravnamo tako, kot sem ti rekla.

tudi sama sem v tem času v rehabilitacijskem postopku po epizodi maaniji in zdaj tonem bolj navzdol, vsak dan jokam in razmišljam o svojem življenju in tem, kar se mi dogaja, ko grem npr. v hribe hoddit s svojim možem. utrnejo se mi solze in spolzijo po licu, začenjam se še bolj zaveedati sebe. in to ni slabo.

smo pa in bomo vedno občutljivi, pa zato nismo nesmrtno bolni, če imamo izredno občutene lepe in močno občutene težke dneve. iz takšne občutljivosti pa se rojevaa empatijaa, ki je za ta svet še kako potrebna in je mnogim manjka. pa ne le empatija, ampak tudi ustvarjalnost, npr. v kateri odd oblik umetnosti, pa naj gre za pisanje, petje, ples, fotografijo, karkoli. prepričana sem, da tudi ti pri sebi lahko odkriješ katerega od teh talentov in ga razvijaš. razmisli o tem...


fant pa tisti, ki bo pravi, če bo gotovo tudi imel kakšno svojo zdravstveno težavo, prej ko slej in bo moral ob tebi nositi svoj križ. skušaj na to, kar se ti ddogaja, gledati kot na osebnostno rast, ki je potrebna, da boš enkrat tam, kamor spadaš.


maja

[bina223]

Hvala za odg. maja. najhuje je bilo ko so me zdravi hoteli ozdravljati in spraševali ali se lahko dokončno ozdravim.. jaz pa bi le rada da me sprejme tako kot sem in ne ozdravlja! Samo mi stoji ob strani nič druga in me sprejme tako kot sem! Že tako je bilo dosti boleče iti skozi vse kar sem že šla. in sedaj me npr najmanši problem potre da potem ležim celi dan in sem brez energije (npr da se mi avto pokvari) tako da se počutim preobremenjena in potem 3 dni skupi spim... in nimam volje... in kdo bo to razumel? ne vem. včasih me je strah. a bo že kar bo. največji nož v srce je pa ko mi kdo reče če se lahko ozdravim... jaojjj. že tako me je toliko ljudi zapustilo, zavrnilo potem pa še to jaojj... hvala za odg.! vsekakor pa delam na sebi, se zavedam svojih napak in jih poskušam odpraviti.

[majč]

draga bina, žal mi je za tvoja dossedanja doživetja producirana na podlagi tujih odzivov na tvoje težave. že nekaj časa se tudi sama vlečem skozi depresivne faze in to ravno v tem času. vem, kako je, če zagrabi in peče v duši, če pride do takšne napeetosti in nihljaja bnavzdol, je trebaa to pač pregurat skozi. pomaga, če lahko povemo, kaj se nam dogaja in res jee, če smo sprejeti.

jaz imam to srečo, da je moj mož ravno prav flegmatika in ne jemlje zadev nase, da omenjene situacije ne pripeljejo do konflikta. se pravi, svojci in nam dragi, ki naam stojijo ob strani, morajo sprejeti, da nam je ta čas težko in ne od nas zahtevati ozdravitve, ker bi jo rade volje jim in nam samim jo dali, če bi to zmogli. a tisti čas žal ne gre. nimamo gumba za to, pridemo k sebi ko pridemo in smo takrat neskončno hvaležni, da smo spet dobro. pišem o tem, pa že mesece dolgo traja, ko ne doživljam veliko takih zdravih trenutkov. vem, bina, kako hudo je.

svojci pa eenkrat jim gre bolje in znajo z nami drugič ne. kot sem rekla, potrebno je dvoje za svojca:
1. da sprejme da je trenutno tako,
2. da ne jemlje nase, da se ne zasekira.


tvoja naloga pa je, da se izviješ iz objema postelje, čeprav je to težko in narediš toliko kolikor pač gre.

ko sem jaz čisto uboga, takrat dneve porabim za npr. obisk Kureščka. zadnjič sem duhovnika prosila za sv. spoved ter za bolnišnično maziljenje in mi je malo odleglo. ko sem pa prišla ven, je tam zapadel prvi sneg, kar je bilo tako lepo, dda sem v hipu pomislila, koliko lepše še bi bilo, če bi to pomenilo, da bodo moji problemi končno zamrznili in se ne bodo oddtajali tja do pomladi, ko pa bom polna moči za to, da jih rešujem in bo sonce do ledeno odejo spet stopilo. take kozlarije mi grejo po glavi. s takimi mislimi si pomagam in dnevno molim neštetokrat sveti angel varuh moj, paa o gospa moja in o jezus blagoslovi me.... itd,. pa očenaš, pa zdrava marija, predvsem pa sveti angel. taako preprosta otroška mlitev, ki ne zamre v mojem srcu in si jo v mislih ponavljam, ko delam skozi dan fizična opravila. v tem času z možem barvava stanovanje in ga ščitiva.


bina,, kot sem ti pa že rekla, meni je čisto vseeno, a je moj mož "bolan" ali zdrav oziroma ali ima težave v dduševnem zdravju ali ne. tako njegova kot moja naloga je, da sva borca ne glede na to, kaj pride in da se trudiva in delava po svojih močeh.


jaz imam trenutno zaa sabo resne probleme v duševnem zdravju, saj sem vse poletje prekipevalaa od manije, zdaj pa bolj ko ne tonem malo navzdol, pa sem sspeet dobro pa se mi spet zjoče, pa me skrbi, če bom ali ne bom popolnoma okrevala in take stvari. borim se. moram se. to je moja naloga.

isto velja zate, trudi se.


kvaliteta za nas je tudi, da imamo ta forum, da imamo drug drugega, da se skupaj borimo, se bodrimo in si stojimo prek besed napisanih na forum, ob strani in tako zraastejo virtualna nsklonjenost ter prijaateljstva. saj ni prijateljstvo samo to, če hodiš na piijače in če ga skupaj žuraš. zameje to manj koit to, kar imamo mi pristneega med sabo in eden z drugim.


drži se, ddraga bina, pregurala boš skozi te svoje temine te zoperne depresije. vedno pa moraš dati odd sebe toliko kot paač gre, ok? v tem skušaj biti poštena do svojcev.

kako je paa z zdravili? jihh jemlješ? imaš predpisane? saj si obiskala psihiatra, kajne?

maja