Ne znam si organizirat življenja

[Saralina]

 Opažam da že nekaj let ODLAGAM stvari. Tako fajn mi uspeva vse preložit na enkrat bom Že.

 Tako se nekaterih polic ne morem lotit pospravit celo leto ali več. Pa vem da bi mogla, mi gredo na živce.. a ne morem začet.
Povsod po bajti imam kupe papirjev, kupe stvari.. že nimam kam dat... a kr ne morem začet.

 To se mi dogaja odkar imam otroke... 10 let... vedno slabše.... 

 Zelo me moti to pri sebi.. a ne zmorem prvega koraka..... seveda vem da me muči anksioznost z debresijo občasno.... tudi na službenem področju mi zaenkrat dela težave.... družinskem.... Kako si naj pomagam! ?
;(

[Jagodka]

Saralina,
poizkusi z majhnimi dnevnimi cilji. Malo pa po malo.

V življenju sem se naučila, da je zmeda in neurejenost okolice, eden od razlogov za zmedo v duši. To spet preizkušam na svoji koži. Trenutno živim v kaotičnem, natrpanem stanovanju (začasno, ker smo v fazi selitve) in se mi dogaja prav podobno kot tebi. Ne morem zorganizirati niti najpreprostejših stvari, kar se pozna na moji psihi, kažejo se simptomi in se tudi že čuti na otrocih oz. na naših družinskih odnosih. Potrebovala sem prav tebe, da napišeš tale post, da začnem migati. Hvala.     Danes začnem s ponovno terapijo seznama in kljukic.

Skozi podobne faze sem že šla in pomoč, ki je pri meni delovala, so seznamčki in kljukice. Za vsak dan sem določila nekaj stvari, ki jih želim / moram / jih je potrebno narediti in ko so bile opravjene sem naredila kljukico. Dnevne sezname sem prilagodila službi in popoldanski mami-taksi službi. Na ta način sem se znebila samopmilovanja, kok sem jaz boga reva. Stvari so bile zadovoljivo narejene, imela pa sem tudi čas zase in za stvari, ki jih rada počnem. priznam, da je kdaj padla tudi kakšna hujša frustracija, kadar se mi je kaj zalomilo. Nehala sem s obremenjevati s problemi in začela iskati rešitve, začela sem si odpuščati slabše počutje in utrujenost. Takrat sem zmanjšala seznam in določene stvari preložila, vendar ne v nedogled, zavestno na drug dan. Nekaj časa je trajalo, da sem vzpostavila sistem listkov, potem je zalaufalo.   Zaradi prehodne faze selitve, ki se je zavlekla v mesece, sem izpustila iz rok volan in spet me vozijo naključja. Res, ful ti hvala, da si zapisala svoje težave. Od srca ti želim, da najdeš pot do cilja.   

[Lira]

Saralina, točno vem, o čem govoriš, kako težko ti je vsakič naredit prvi korak, tudi če gre za neko totalno banalno stvar, po možnosti zadevo, ki bi človeku vzela le nekaj minut ...

Odlaganje in prelaganje – to je tudi moj, res res res VELIK problem. Pa sem drugače normalno delovna, redoljubna in sposobna oseba. Ne vem, kaj za en hudič me žene v odlašanje. Vedno počnem nekaj za nazaj in zadnji hip. Vem, da so vsi ljudje malo nagnjeni k temu, ampak pri meni to res presega vse razumne meje. Jaz odlašam celo s stvarmi, ki so mi všeč in ki bi se jih v bistvu rada lotila.

Razmišljala sem že, da gre pri meni za nekakšno kompulzivno vedenje, obliko zasvojenosti, samodestruktivnost, posledico pretiranega perfekcionizma, al kaj vem kaj. Tudi prebrala sem že zelo veliko na to temo; nazadnje knjigo The Now habit: A Strategic Program for Overcoming Procrastination and Enjoying Guilt-Free Play (Neil Fiore) ... Kakorkoli že, vse predlagane strategije so super, teorija mi je jasna, z organizacijo dela drugače nimam težav, še vedno pa se težko lotim stvari, vsi dobri sklepi hitro padejo v vodo, vedno znova prelagam iz danes na jutri, s petka na ponedeljek itd. Never ending story!

Določene zadeve sem mi kopičijo že leta dolgo, kar me še dodatno spravlja v stisko in potem iz ene male, ne pretežke stvari rata big deal, da ne govorim o tem, kako jezna sem zato nase, pa kako škoda je, da izpuščam priložnosti iz rok, pa skoz se neki sekiram za nazaj in strah me je, kaj še bo ... Skratka, prekleto se zavedam, da sem sama sebi največja ovira, pa da bi morala to nekako premostit, zagrabit volan (kot je napisala Jagodka) in potem iz dneva v dan, malo po malo furat zadeve naprej. Bi bilo življenje takoj lažje.

Hvala obema za zgornja zapisa. Bom poskusila iz tega kaj odnesti.

[Lira]

Plus še nekaj:

Meni je velik problem ne le začeti, ampak tudi končati delo. Nekaterih opravil se lotim takoj, z lahkoto, zelo temeljito in nasploh z veliko zagnanostjo (včasih je to tudi super distrakcija pred drugimi, bolj neprijetnimi zadevami ...), potem pa jih nikoli ne dokončam oz. se ne morem pripraviti do tega, da bi jih dokončala, čeprav ne manjka več veliko in bi bil rezultat lahko zelo dober. Raje se lotim spet nečesa drugega ... In je krog sklenjen.

[LostOneFuture]

pozdravljena,

hvala za objavo, očitno sem tale prispevek tudi jaz rabila, vedno ko si napišem zadolžitve za tisti dan na listek,  jih obkljukam, vem da sem vse naredila, sem organizirana, še prosti čas mi ostane, čim se pa spustim iz vajeti kot zadnje dni, pa je kaos, nič mi več ne rata, postanem čisto tesnobna, ok sedaj sem že mnogo boljše sem si prej dušo olajšala...

tako da res probej poizkušati sistem listkov in kljukic, meni osebno ful pomaga, in grem probat za jutri naredit en seznam.

[Jagodka]

Meni je velik problem ne le začeti, ampak tudi končati delo. Nekaterih opravil se lotim takoj, z lahkoto, zelo temeljito in nasploh z veliko zagnanostjo (včasih je to tudi super distrakcija pred drugimi, bolj neprijetnimi zadevami ...), potem pa jih nikoli ne dokončam oz. se ne morem pripraviti do tega, da bi jih dokončala, čeprav ne manjka več veliko in bi bil rezultat lahko zelo dober. Raje se lotim spet nečesa drugega ... In je krog sklenjen.

Pa sto stvari hkrati početi in nič do konca..... preskakovanje misli, ne dokončam z govorjenjem, pa že govorim nekaj drugega. Težko mi je slediti.

Mi je en zdravnik in psihoterapevt rekel, da gre verjetno za ADHD, kar se kaže tudi v divergenci razmišljanja, ki se pogosto kaže v preskakovanju, nedoknčevanju in lotevanju stvari, ko ostale sploh še niso končane.

[Lira]

Mi je en zdravnik in psihoterapevt rekel, da gre verjetno za ADHD, kar se kaže tudi v divergenci razmišljanja

Hm, pri meni je problem nekje drugje. Tok misli se mi prekinja samo ob močni utrujenosti in neprespanosti, ali pa v obdobju hude depresije, ko se mi je včasih zdelo, da ne bom mogla končati začetega stavka ... Drugače pa nimam nobenih motenj pozornosti in tudi hiperaktivna nisem bila nikoli. Ravno nasprotno; ko res delam, imam zelo dobro koncentracijo, dolgo lahko obdržim fokus in me zlepa nič ne zmoti. V šoli nisem imela težav, diplomirala sem že pri 23-ih. Resne težave zaradi odlašanja so se začele pojavljati šele kasneje in občutek imam, da se z leti slabšajo; podobno kot je napisala Saralina. Kot da bi imela čedalje slabšo samokontrolo.

čim se pa spustim iz vajeti kot zadnje dni, pa je kaos

LOF, ali je pri tebi to povezano, da ko se spustiš z vajeti, je kaos tudi pri hrani in sploh povsod? Pri meni je že tako in se mi je potem zelo težko spet sestavit, sploh če to traja tedne, mesece ... V bistvu se mi zdi, da je prenehat z odlašanjem ravno tako težko, kot prenehat s prenajedanjem. Pa zdi se mi, da če bi se uspela obdržat na vajetih vsaj nekaj časa, bi postalo vse lažje in bi se lahko marsikaj uredilo, na vseh področjih.

Verjamem, da listki in kljukice ful pomagajo, ker sem v dobrih obdobjih to počela tudi jaz. Za novo leto sem si prav v ta namen kupila lep notesnik, pa je ostal skoraj prazen. 

Se moram pa tudi malo pohvalit: potem ko sem se razpisala v tej temi, sem se odločila opravit neko zadevo, ki jo odlašam že eno leto, in mi je v nekaj urah tudi uspelo. Sem prav vesela in bom jutri poskušala ponoviti vajo. Očitno malo pomaga tudi govoriti o teh stvareh. 

[LostOneFuture]

LOF, ali je pri tebi to povezano, da ko se spustiš z vajeti, je kaos tudi pri hrani in sploh povsod?

res je, vsepovsod, no včasih sicer začne prej šepat na enem področju, če se tam ustavim in pravočasno v red spravim je ok, če ne, pa zablokiram po celi črti, no sedaj sme že mnogo boljše, seznam za jutri je napisan, in zvečer mi je uspelo več stvari narediti in tudi na hrano sem že malo popazila, in za jutri pripravila sestavine za kosilo, izdravo kosilo, ki ga bom ''skuhala'', kr verjet ne morem.

V več tem sme pisala in se izpovedala, nekako opažam, da čim spregovorim o težavi, dejansko šele potem dojamem kje je problem in se ga nato tako tudi lotim reševati, čim pa v sebi držim skrbi, pa tolk več dni potrebujem da se k sebi spravim. Nenormalno velike potrebe po izpovedi imam...

velikokrat razmišljam, da sem najbrž že sitna ljudem okoli sebe k imam '''tolk'' za povedat, ampak čim neham govoriti o stvareh o katerih razmišljam, me skrbijo, mi čez nekaj dni začne nekje prebijat in izbruhne iz mene kaos, pol pa se nekaj dni vrtim v krogu obupa, še sama nevem kaj je moj problem, šele ko izrazim občutje, čeprav moje izpovedi so večkrat čudne, nenavadne, še sama nevem kaj hočem točno povedati, potem se pa začnem naenkrat zavedati mojih težav in jih tudi praktično v kratkem času rešim...

no sama imam težave s spominom, včasih se sploh ne spomnim kaj sem počela, če sem pri neki stvari res 'notri', sem v nulo skoncentrirana, hitro in temeljito delam... sem pa tudi opazila da razumem stvari preveč ''dobesedno'', npr. če se je šefica v službi zmotila pri čem, sem tako napisala kot je rekla, brez da bi sploh razmislila ali je to kaj reče korektno, in ko sem naredila stvar in nesla v pogled šefici, sva ugotovili da je se prej zmotila in seveda jaz, ker nisem ko sem pisala dokument sploh pomislila da je datum čisto mim, da sploh ni možno da je tako... je pa tako da ko neki razlagam ne maram da me kdo prekine, ker sicer pozabim kaj sem hotela reči, velikokrat če ne povem dovolj hitro stvari, tudi pozabim vmes celotno stvar, kaj sem hotela reči, tole je pa moj problem, in nevem točno kako ga rešiti...

[Saralina]

Joj, pikice HVALA za vse te odgovore!

 Nisem se prej javila, ker sem naslednji dan ko sem tole objavila- ne da bi prej prebrala vaše odgovore- imela zvečer čistilni večer. Pobrisala kote in police- ki so me zeelo dolgo klicali. Celo rože namestila tja namesto polnih škatl brezveznih stvari.
 Kot ste rekle, ko sem si to upala napisat samo tukaj- se je sprožilo- prej pa ....skoraj leto ne!  Joj, ko bi le naprej še delovalo..

 Jaz, priznam da imam več področij-"zafuranih". Eto ker sem se prepustila, padla v neko temo depresije... sem po vikendu ko je hčera praznovala r.d. sesuta. Nisem imela energije da bi si prej pripravila stvari- letala zadnji dan, vmes kaj pozabila. Tako hudo mi je bilo zarad hčere- vem da ji bo praznovanje ostalo v spominu... a jaz pa tako brez energije. Nekako smo izvedli.... a v meni je grizlo... to pa to nisi ok nardila... Priznam da me te "fešte" spravijo iz tira. V sebi vem, da nimam urejeno kot drugi, vse tip top, domača peciva, domača hrana animacijski program za otroke.... nisem imela energije.. naredila toliko da je šlo skozi. Sama sebe bi zbrcala.... Moram se res pobrati in sestaviti.. a trenutno me je v tej polni luni in menda retro planetih... odneslo! ;(
 Srčno si želim da se prestavim iz nule vsaj v pozitivno brzino. Kdor ne skusi tega.. ne more verjet - razumem.

 Kot ste napisale... potreba po izraznosti, na dolgo.. in ja vsebolj se zavedam da me je ADHD močno posrkal vase! Kako pridem ven? Zaradi otrok, družine? Mene je to že stalo redne službe, svoj posel  mi zelo šepa....trenutno vidim temo. Hvala ker imam vas-hvaležna bolj kot si mislite!

[Saralina]

Lira- kot bi opisala mene... ne morem dokončat...

 Kupe knjig na nočni omarci... pa le redke prebrane par listov.....

 Tiste ki ZMORETE stvari dokončati- kako srečne ste lahko! Mene tako stanje redko oplazi! ;(

 Problem postaja vidim še večji.... ker si še seznama ne spravim napisat... kao bo že.. bom jutri zjutraj vidla kako bo.... ma 1001 bi si dala v rito!

[Saralina]

Punce kako vam gre?

 Ste že pospravile danes kakšno dodatno poličko?

 Danes sem malo navdihnjena- šla malo od doma... pomaga. Malo vidiš, kako imajo drugje pošlihtano! Priznam, da me malo vrže dol... a po drugi strani spodbudi da pa malo prestavim svoje stvari.. a manjka vztrajnosti! ;(

[Jagodka]

V tvojem pisnju, Saralina, je brati občutke krivde, primerjanje z drugimi (čeprav ne poznaš njihove resničnosti), zmanjševanje lastne vrednosti, občutki nemoči, nesposobnosti....

Zelo poznano.     Napredujem, z drugimi se ne primerjam več, uresničujem tudi izražanje besede ne, tudi kadar gre za moje bližnje. Te meje se držim, ne je ne.

Učim se imeti rada sebe, kakršna sem, sprejeti sebe. Ozavestiti, da me potreba po nadzoru uničuje in sem zato frustrana, kar me vodi v prenajedanje, kar povzroči še večjo frustracijo.

Sprejemanje ne pomeni, da ne želim razvijati lastnosti, ki jih nimam, pa se mi zdi, da so OK. Zadnje čase mi ne gre prav dobro. Sem v okoliščinah, kjer ne morem vplivati na razplet, priružila se je nespečnost in nervoznost, kar me običajno pelje v izčrpanost in prenajedanje. Zavedam se, da moram ukepati, predno se krog sklene in me vrže v spiralasti tornado samouničevanja. Priznam, da teorija ne zadošča, mogoče začetek, zavedanje, vse ostalo pa je ozaveščane, trening, vaja, izkušnja, izpostavljanje .... pomanjkanje notranje discipline,  meni lastnega notranjega reda, motivacije. 

Se pa zadnje čase sprašujem kašno vlogo pri teh počutjih in občutjih igrajo hormoni. Prehrana?

Hvala, da sem lahko pojamrala! 

[Dejc]

Saralina lepo pozdravljena!!

Sam sem se v preteklosti posluževal prelaganja, samo sem ugotovil, da to ne vodi nikamor, ker pregoriš, ker si ti vse nagomili 

Priporočam ti, da si sestaviš plan prioritet, se pravi, kaj je najbolj in kaj je najmanj nujno za postoriti, ker nekatere stvari lahko malo počakajo, nekatere žal ne.

Drži se in poročaj!!