zelvica se predstavi

[VeseliSoncek]

Sploh nisem vedla da si doma 

Sem mislila da si pri tipu ostala v njegovem stanovanju...   

[sanchysi]

Helou!!

Nisem glih nova na tem forumu, spremljam ga že nekaj časa ampak me zdaj ni blo gor nekaj mescev saj se mi je stanje malo poboljšalo zdaj pa se mi spet malo slabša ampak so tudi trenutki ko sama sebe presenetim....

Pišem v to temo ker imam isti problem z bruhanjem in to emetofobijo kot želvica s katero mimogrede imava zdaj nekaj časa redne stike preko gsma( @želvica sandra tukaj, danes se se nisem spomnila svojega nicka evo ga ), prav tako včasih z Janjo, ki mi je ful pomagala da se mi je stanje izboljšalo

Bruhanje...ja... najhujša nočna mora v mojem življenju ki mi ne da miru in ne morem normalno živeti... Ta strah me spremlja od 7-8 razreda OŠ ko sem bruhala celo noč od mešanja kivija in mleka(ki ga mimogrede ne pijem od takrat)... Tako je nastal strah vendar me do predlani ni oviral pri mojih vsakodnevnih obveznostih in normalnem življenju, le ko mi je bilo slabo zaradi česarkoli pač me je bilo strah da bom bruhala in ko je minilo je bilo vse ok... vse do prb 2 let nazaj ko se je iz tega razvila kar bolezen... naenkrat nisem mogla več nikamor, strah da bom bruhala pred ljudmi, strah, strah in še enkrat strah... Ki je se je še bolj okrepil tik pred novim letom 2013 ko so vsi pri naši bajti dobli rota virus..in tudi jaz nisem bila izjema... driska skoraj dve uri...obisk dežurnega zdravnika... in kaj si sama nisem nikoli predstavljala... 3x bruhanje v 5 urah... Groza... kar lep čas sem preživela v hiši, ni šans da bi šla ven ne da bi si predstavljala kam bruhat,kje se skriti itd... kako povedati domačim, prijateljem (le fant je vedel)... domačim nisem nikoli povedala(o tem v naslednjih vrsticah), prijateljem le da imam psihične težave zaradi problemov iz preteklosti... kdo bi me razumel? Kdo bi sploh razumel da me je strah (za nekatere) čisto normalne človeške potrebe ali kako se naj izrazim..(?)... Da bruham pred drugimi? Da jim povem da me je tega strah...? Ne ni šans sem rekla... Tako se je strah poglobil ja...

Začela sem zavračat tudi hrano ki pa jo zdaj počasi uvajam nazaj po korakih in mi lepo uspeva Z Janijino pomočjo sem pol dosegla da sem počasi začela hoditi v trgovino,itd...
Prvič sem bila tudi tako pri psihiatru in psihologu ampak ne en ne drugi mi nista vedla pomagati... Češ da je emetofobija pač strah pred bruhanjem tako kot (ne pade mi na pamet trenutno) tisto strah pred pajki, letali itd... točno tako se mi zdi da so me obravnavali... Predpisali AD in to je to... AD seveda nisem jedla ker mi je po prvem bilo tako zelo slabo da zdaj zavračam še vse druge tablete razen tiste proti slabosti od katerih pa sem dobesedno odvisna postala in ne mine dan da ne bi vsaj ene vzela, pa čeprav samo preventivno... kaj pa če...
V drugi rundi mojih obiskov osebne zdravnice spet dobim napotitev k psihiatru, ki pa me je dejansko poslušal kaj se z mano dogaja ampak mi postavil diagnozo Agorafobije...in me napotik k psihologinji ki sem jo tudi zamenjala in čakam kako bo to potekalo...
Zaradi bolezni sem tudi mogla v bolniško in ker sem bila na poskusnem delu v podjetju blizu nas so me tudi odpustili.. Delala sem kot delavka med vsak 200 ljudmi v enem prostoru in po 3 tednih je strah spet prišel na plan saj mi je blo en dan slabo in do wcja je bilo daleč... kaj pa če...

Ne predstavljam si več vožnje po avtocesti, letalu(čeprav sem bila samo enkrat na njem), avtobusu, vožnje z drugimi ljudmi v avtu( z fantom se lahko peljem pa še to v meni znane kraje), tako da najraje sem sama za volanom...

Po jedi vedno čakam kaj bo...
Ko mi je že slabo vedno pijem metin čaj in spet čakam...kaj pa če...
Ko se znajdem v kaki gužvi, iščem z pogledi in po spominu kam se skriti v primeru kaj pa če...
Če so vsi doma in mi je slabo panično čakam in poslušam kdaj bo kdo šel na wc ali iz wcja in preučujem možnosti iti na balkon ali spodnji wc v primeru kaj pa če...
Če kdo doma bruha ali vidim da bo bruhal...se obvezno umaknem in študiram kaj mu je(v primeru da ni krv alkohol)...
Da pa ima še kdo drisko pa čudne simptome takoj pomislim na nalezljivo bolezen ki bo tudi mene doletela in si začnem razkuževati roke in ostajam v sobi dokler ne izvem kaj je komu bilo in da je zame varno...kaj pa če...
Ko mi je slabo...dobim take čudne panične napade ki se pogosto končajo z izločanjem blata, samo da gre drugje ven ne tam ko ne sme...
Če je huda slabost med vožnjo- se vstavljam na vsake toliko...kaj pa če...

Že nekaj let imam nihanja z težo trenutno imam kar nekaj kg preveč kar je posledica mojega nenehnega prenejedenja z čokolado od katere sem prav tako odvisna in zdaj že nekaj jedi več pojem... Hujšam namenoma ne(čeprav si nekoč želim imeti lepo postavo )
Najverjetneje sem pozabla ša kako stvar a tako to pri meni poteka samo zaradi tega straha pred slabostjo in bruhanjem...

Zdaj pa naj še povem kaj o mojem življenju na kratko...
Stara sem 27 let, prihajam iz zelo oddaljenega kraja od LJ(zato ne morem k dr. Dernovškovi ali ostalim).
Trenutno živim pri fantu in njegovih in sma v fazi selitve ki traja že kar nekaj časa... Se dobro razumeva in me razume vendar vseeno včasih podvomim da razume nekatere malenkosti v moji bolezni...
Z starši se nismo dobro razumeli nikoli,mama je pri mojih 16 zbolela za možgansko kapjo in je že 11 leto na vozičku, z raznimi boleznimi med drugim so ji zaradi hude osteoporoze odrezali nogo , ne govori in je odvisna od drugih... Materinsko ljubezen je nadomestila babica(očetova mama) ki je pred 5 leti umrla in me je tudi to ful prizadelo...še po toliko časa ne razumem zakaj je ni več... Pri 19 sem spoznala bivšega fanta ki se je po nekem času izkazal za več kot idealnega in me fizično in psihično matretiral... Še pred tem sem mamino bolezen blažila z pitjem alkohola(zdaj niti kapljice ne morem spiti) vendar se ne spomnim da bi kdaj bruhala takrat saj se zelo malo spomnim... Vem da drug dan ni bilo sledu bruhanja na mojih oblačilih ali obutvi razen če sem to tako izvedla dobro pa mi spomin ni delal...

Mogla sem se malo izpovedati čeprav nisem neke občutke pisala, bolj se mi gre da rešim težave z strahom in najverjetneje OKM in tako zaživim življenje ki bi ga rada...

Aja, pa vsiljive misli so pri meni prisotne tudi v obliki tega da bom kdaj komu kaj naredla...ne samo kdaj bom bruhala če bom... Vsak dan tudi veliko premišljujem in si delam scenarije(moja glava ima veliko domišljije)

@žabica... sem prebrala nekaj tvojih postov koliok sem pač na hitro šla skozi... nekaj stvari sva se menili a večino je potekalo o bruhanju, zato me veseli da sem tudi še kaj izvedla o tebi 

Lahko noč vam želim

S.

[VeseliSoncek]

Oooooo še ena želvica 

Dobrodošla 

Malo mi je bilo smešno, ko sem to brala  ... je pa tako, da pri meni je bilo isto - le da namesto bruhanja, daš padanje v nezavest v stavek. Čisto isto. Tako da ja, te strahovi niso niti najmanj smešni, še posebej, ko se bojiš da se boš osmešil pred drugimi...samo včasih, ko berem misli ljudi, ki imajo anksiozne motnje...kiri vse scenariji so to, smeh. Sicer pa, bolezen je pekel. Rad bi se rešil strahu, pa kar ne moreš.

Za velik strah je drugače značilno da te napenja in te na wc, pa še metuljčke maš v trebuhu (tišči te, da nič ne moreš jesti oz. misliš da boš bruhcal) - podobno kot pri tremi. Stiska te v diafragmi oz. grlo maš stisnjeno, pospešeno bitje srca, mehke noge itd.  Te občutki so telesna senzacija strahu in se pojavijo, ker zaradi strahu telo prične izločati adrenalin.

Ravno ta občutja so pa značilna za vse simptome naših namišljenih bolezni: padanje skup ma te simptome, bruhanje isto (tiščanje v želodcu, prebavne motnje), infarkt, možganska kap...itd. In potem te prime še večji strah, kjer se simptomi še bolj okrepijo. Na ta način pride do reinforcmenta razmišljanja in si v začaranem krogu 

Dejansko je pa to le občutenje konstantnega strahu in je pač prešlo v raspoloženje. In ja je pekel, ampak se z mislimi moraš boriti proti temu

[zelvica999]

sanchysi

Evo te!

Ful sem vesela, da si se oglasila in pisala o sebi. Sem zvedela se nekaj novega o tebi ...
Ja, ta emetofobija je tecna kot driska, sploh zato ker okupira nase misli in se je ne moremo znebit. Potem pa tuhtamo kaj lahko jemo, kje lahko jemo, kam lahko gremo, a se zadosti dobro pocutimo, da gremo lahko nekam, kaj pa ce mi bo slabo od zrezka, kaj pa ce mi bo slabo od cokolade, od soka ... Ta hudic v glavi nikakor ne utihne. Pa se komu se zdi to naravnost smesno, ce omenis, da se bojis bruhanja in da se izogibas hrani, ljudem, krajem, aktivnostim ... Vse to samo da ne bi bruhal.

Zadnjic mi je oci rekel, naj ne razmisljam o tezavah, naj se zamotim ... Saj vem, da je strah znotraj votel, okoli ga pa nic ni ampak zakaj mi ne pusti ziveti? Dvomim, da smo sadomazohisti in si otezujemo zivljenje, ker nam je pac "dolgcajt v lajfu". A pa se dejansko lahko javi nekdo, ki je preprosto odmislil neke travme in normalno zivel naprej?  In potem je zivel happily ever after. Zakaj je potem toliko ljudi na antidepresivih? Ker smo slabici? Ne bi rekla ... Res me je razjezila ta ocetova izjava, da naj preprosto ne razmiljam o tezavah. Mater, ce bi lahko, bi si z veseljem prihranila nekaj mesecev trpljenja in izolacije, da ne govorim o nekaterih, ki vec let niso prisli do strokovne pomoci in so dobesedno zivotarili ...
Ali mi zna kdo odgovorit? Ali lahko preprosto odmislimo tezave?

Jutri se moj vrne s turneje in ze komaj cakam, da ga vidim Moram pa povedat, da tale teden cakanja da se vrne, je bil pa kar pester. Kar precejsnja nihanja, od zelo dobrega pocutja do zelo slabega ... Pa kar naprej sanjam, kar mi gre zelo na zivce. Res, ogromno sanjam in to kar ene brezvezne sanje, niti more niti lepe sanje, kar nekaj ... Komaj cakam da grem od doma, prevec neizrazenih custev, prevec evforije, navezanosti, potlacene jeze ... Danes sem kar nekaj sitnarila, pa jezna sem zadnjih nekaj dni. Tako da sem jeznorita zelvica  Stanje se bo kmalu popravilo, cim spokam odtod. Se bom pa se vrnila, ker ne bom bezala, moram se soocit s tem kar me boli, s to custveno bremzo in jezo ....

Sem ze hotela zacet hodit na skupisko psihoterapijo, pa vidim, da moram se malo pocakat.

Vsem clanom zelim mirne sanje.

Sanchysi, Soncku in Poniju pa ogromen 

[Poni]

Mijav

Takole bom rekel. Se da preprosto odmislit takšne težave. Seveda pa šele po leta dolgem napornem učenju..... vajah..... duhovnih vajah..... zdravljenju, bi lahko rekli.

Kar precej let lahko traja, preden prideš do tja, kjer lahko preprosto odmisliš. Precej duhovno napornih let. Vsak budist vam lahko to pove.


                         Poni

[Poni]

Joj Želvica

Nevem, kako sem to lahko spregledal prejle. Kako si lepa. Mislim seveda na tvojo slikico na levi.

Aja, pa nevem če sem prej to dobro povedal. Skratka, vsak problem se zdi lahkoten, potem ko je enkrat rešen. Ampak če se ozreš nazaj, na leta boja da bi rešil ta problem.....

Hm, upam, da nisem zdaj še bolj zavozlal. Pa tako preprosto je, ko si zamislim, kaj bi rad povedal. Pa zakaj je potem tako težko z besedami?


                         Poni

[zelvica999]

Poni

Te razumem, kaj si zelel povedat in se strinjam s tabo. Ampak - nekateri bodo na ADjih ostali celo zivljenje, da bojo lahko funkcionirali, kljub vsem psihoterapijam in sprostitvenim tehnikam, pa ne verjamem, da si ne zelijo pozdravit se. Meni je meditacija veliko pomagala, si je pa treba vzet cas za to, biti spocit in skoncentriran, kar pa ni vedno mogoce ... Kako si pa ti pomagas? Jaz bi se vcasih najraje skrila v narobe obrnjeno skatlo, prizgala svetilko in skupaj z Nevenko brala pravljice in se delala, da obstajava samo medve v najinem majcenem svetu.
Joj, hvala za kompliment    moram priznat, da je tudi meni zelo ljubka, tale zelvica.
Hehe, ja, mi je znano ... Sploh ko imamo ustne izpite, jaz vem ogromno, vendar tega ne znm ubesedit oz zelo tezko ... Sem enkrat rekla profesorici, da skoda, ker ne moremo prenasat misli, bi bilo veliko lazje. 

Nekaj sem se hotela reci, pa sem pozabila.

[zelvica999]

Zelvica se spet javlja

Pred kako uro sem prisla z rojstnodnevne zabave in moram rect, da je bilo res lepo. Veliko smo se druzili, plesali smo, pili, jedli ... In imela sem obcutek, da je moje zivljenje tako, kakrsno mora biti. Da koncno nekam spadam. Prav z vsakim sogovornikom sem se ujela in koncno po dolgem casu nisem vec pazila na to, kaj govorim. Vcasih sem se zavedla trenutka in bila pozorna na to, kaj govorim in potem sem se izgubila, padla iz trenutka in nisem vec spontano mogla nadaljevat pogovora. Iz srca sem sla v glavo. Danes je bilo pa vse tako preprosto .. Sprostila sem se in kar govorila. Ubistvu je tak obcutek, kot bi bila v transu, v polsnu, spontano ... Zanimivo, to se mi je prvic zgodilo. Najbrz Zoloft?
Tudi pojedla sem dosti in to pred mnozico ljudi, kar je bilo prej nemogoce  sicer sem se matrala in vmes imela obcutek da bom kar naenkrat zacela bruhat po mizi  ampak nisem!
Fant je odsel prej z zurke, ker je njegova skupina imela koncert, tako da sem ga malo pogresala. Veliko sem mislila nanj in vsakic, ko sem pomislila nanj, me je obsel nenavaden, sile obcutek, ki sem se ga ustrasila ... Vse bolj ga imam rada, odpiram srce, cesar nisem navajena in me je strah, ker sem ranljiva ... Strah, da me bo prizadel, da ga bom odbila, ko bo videl kako rada ga imam, strah, da se mu kaj zgodi ... Mislim, da bi se mi kar zmesalo.
Drugace pa komaj cakam jutri, ko bom lahko spet jedla cokolino

[VeseliSoncek]

Mala želvica za veliko želvico     



I want this baby .

[zelvica999]

Joooojjjj sploh nisem opazila, da si mi pisala.  Fuuuuuuul je ljubka!!! 

No pa da se malo oglasim po dolgem casu ... Malo sem se ze zredila, tako da ne izgledam vec kot stojalo za infuzijo  pojem lahko ze precej vec kot prej in tudi splosno pocutje je boljse. Aja, pa spim tudi veliko. Me pa kakrsnekoli aktivnosti se vedno zelo utrudijo, tako da kaksni vecji podvigi se ne pridejo v postev. Jem ze veliko hrane, ki si je prej nisem upala jesti, ker sem bila prepricana, da mi povzrocajo povecano kislino (krompir, solata, sveze sadje ... ), nekaterih stvari se vedno ne upam jest (cevapi, jajca) ampak meni je najbolj vazno, da se lahko najem, ne da bi zagnala paniko, da bom bruhala.
Vem, da se dolgo nisem oglasila ampak to ne pomeni, da nisem mislila na vas. 

Zdaj grem pa se malo krizanke resevat, potem pa sanjat.

Zelim vam mirno noc

[Poni]

Ooooo, Želvica

Pa to je vendar zmaga. Ena prav oreng zmaga v tvoji borbi.
Čestitam in sploh super.
In prepričan sem, da si tudi ti v svojem bistvu zelo ljubka. Mislim seveda tvojo dušico.

Jaz se ne bojujem kaj dosti te dni. Kvečjemu po ulici tja do kapelice na drugem koncu mi uspe priti. Pa kdaj pa kdaj v tivoli do tičistana. Pa to je zame že velik podvig. Tako da bi bila najbrž kar za skupaj.
     No, no, saj se samo hecam. Nič ti ne bom težil s svojo premalo cenjeno osebnostjo.

Zelo si pridna, da veš.

                         Poni

[zelvica999]

Dragi Ponci,

Hvala za cestitke, se moram tudi sama prav pohvalit, kako dobro mi gre. Ni pa to samo moja zasluga ampak tudi zasluga vseh vas, ki ste pripomogli k mojem izboljsanju.

Ves, zadnje dni pa kar vsi nekaj jamrajo, da se slabo pocutijo, tako da niti ni cudno, da nimas volje. Tole vreme je pretezko za nase mozgancke, tako da bi najraje kar lezali in pocivali 
No, no, tvoja osebnost ni niti priblizno premalo cenjena. Sam dobro ves, da zelo pomagas clanom foruma, ceprav ne razumes dobro njihove situacije, jim das vedeti, da si jim na voljo. Ves, niso vsi pripravljeni priskociti na pomoc. Da o pravljicah o Poniju sploh ne govorim!  Tako da si zelo, zelo priden pritlikav konjicek 

Sem v neki temi prebrala, da me nikjer ne najdes Hja, zelva zelvasta je bolj pocasne sorte in zdaj, ko se je vrgla v avanture, potrebuje vec casa, da pride nazaj  Vsekakor pa mislim na vas in poskusam pomagati, ce in kadar lahko.

Ves kaj, zadnjic sem resevala krizanke in rebuse in sem se spomnila nate in tvoje sposobnosti premetavanja crk. Kaj pravis na: Poni - enigmatik? Pod krizanko bi pisalo: Avtor: Poni. Se bolj mi je pa vsec ideja, da bi v kaksni otroski reviji (recimo Zmajcek) objavljal svoje zgodbice. Ali bi pa imel zbirko svojih slikanic, ki bi izhajale vsak mesec.

Tako. Zdaj grem pa se malo pobrskat po forumu, potem pa na kosilo. Zvecer pa na sladoled v center

Mislim tudi na ostale clane in sem vam zelo hvalezna za to, da obstajate 

[regica]

ponosna nate zelvica

[zelvica999]

 

[zelvica999]

Zelva se spet javlja 

Na kratko/hitro:

Doza: Zoloft, 100mg; spet normalno jem in se pridno redim, obcasne vsiljivke glede bruhanja, obcasne ruminacije in sestevanje crk; vecja samozavest, bolj v stiku sama s seboj, lazje resujem tezave, redki obcutki krivde (v primerjavi z lanskim decembrom ni to nic ), anksioznost med voznjo je veliko manjsa ...
Ta vikend sem se z avtom prvic odpeljala na morje in nazaj, v druzbi sem veliko bolj samozavestna, energicna, ne razmisljam vec toliko o tem, kaj si drugi mislijo o meni, imam vec energije in volje ...
Edina stvar, ki me moti, je to, da me vecji dogodki zelo utrudijo in potem veliko spim. Vcasih se dva dni ne pridem k sebi  Je pa situacija neprimerljivo boljsa, kot je bila npr. pol leta nazaj.
Se najbrz vidi, da sem v RL bolj aktivna, ker me ni vec toliko na forumu Vseeno pa mislim na vas in kaj napisem, ko utegnem.

Lepo spite!

[Janja]

Želvica in ostali!

Da še jaz malo vskočim v to temo.

Želvica, zelo sem vesela zate. Sploh zato, ker je bilo tako zelo hudo s tabo in tudi zato, ker sem točno vedela kako si se počutila. Ne bi mogla namreč reči, da vem kako se počuti nekdo, ki ima drugačne simptome kot midve...

Lahko razumem, ne morem pa vedeti kako ji/mu je hudo...

Tako, da najprej vse čestitke za vse tvoje podvige, ki jih niti slučajno ni malo.

In ker si precej skromna, te moram še jaz javno pohvaliti, kako si v zadnjem obdobju ti meni pomagala. Res ti hvala. Zelo si mi pomagala!

In še enkrat se je pokazalo kako je prav, da se med sabo povezujemo in si med sabo pomagamo. Že na začetku je dr. Dernovškova rekla, da se trudi, da bi nas vse, ki imamo OKM, povezala ~ da si z izkušnjami pomagamo med sabo.

Na začetku sem jaz pomagala tebi, kasneje sva si vzajemno pomagali, ko sva skozi najine pogovore marsikaj spoznali in dejansko *predelovali* še doma in ne samo na skupini. Bilo je naporno, ampak se je splačalo.

Sedaj pa še k tvoji pomoči.

Ja, Želvica postaja Želva.

V zadnjem obdobju sem imela velike težave z avtom. Dolga zgodba, ki je ne bom tukaj razlagala v podrobnosti. Ko sem spet približno 9 ur *bingljala* v avtu in mi ni in ni hotel vžati, ker je spet utripala lučka, da ne prepozna kode (drugače dela kot *šus* ~ če mu uspe prepoznati kodo, in ja ~ je bil že dvakrat na servisu...), je vskočila Želva (s partnerjem ~ hvala tudi njemu) in vse zorganizirala.

Najprej je prišla s partnerjem do mene, potem je odšla na bližnjo policijo in njih prosila za pomoč, potem je klicala na zavarovalnico in mi uredila avtovleko. Ker jaz, ki sem precej samostojna in si vse sama urejam, nisem bila za nikamor...

Prinesla mi je tudi nekaj za pojesti ~ hvala tudi Regici in mami Želvice in Regice.

Skratka ~ bila je odlična.

In to tista Želvica, ki je bila še pred par meseci tako nebogljena in res zelo, zelo bolna.

Jutri prideta z Regico pome in gremo skupaj k dr. Dernovškovi. Vozila bo Želvica. Še pred par meseci se je pa komaj vsedla v avto in jaz sem morala prav po polžje voziti, da ji ne bi bilo slabo. Tako zelo je bilo hudo...

Sedaj bo pa kar sama vozila!

Skratka ~ zelo, zelo sem vesela njenega napredka!

Pozdravček za vse!

P.S. S tem zapisom nisem želela preusmeriti pozornosti nase, ampak sem samo želela nazorno prikazati kako zelo je Želvica sedaj samozavestna, kako se loti čisto vsega in kako je začela uživati v življenju.

P.S.S. Želvica, tebi pa res iskrena hvala! Hvala pa tudi tvojemu partnerju, Regici in tvoji mami za pomoč. Vesela sem tudi napredka Regice!

[Srečkica]

želvica999 
Zelo sem vesela zate, si dokaz da se da.
Sedaj pa le uživaj, predvsem pa živi - življenje je lepo! 

[anastasija]

Živjo.

Zasledila sem, da si se počutila kot da lebdiš...

Tudi jaz se mnogokrat počutim tako in res je neprijetno..
Meni so rekli, da takšne občutke naredi strah...Da si kot izven svojega telesa...

Vidim se v tvojih težavah, pa upam, da se sestaviš

pozdravček

[Maycha]

Tudi jaz poznam te občutke in me še vedno prestrašijo  . Pogosto pa me zelo moti občutek nerealnosti ...kot da nisi tu...okolica je nekam nerealna in strah pred izgubo nadzora je vse močnejši  ...ni prijetno, res ne. Je pa to zaradi močne anksioznosti, ja.

[anastasija]

ampak se moramo nekako prizemljiti....

tukaj smo, živimo, dihamo, ....