zelvica se predstavi

[Janja]

Želvica in ostali!

Jaz moram prav pohvaliti Želvico, ker ji gre res odlično. Glede na to, da je bila res, res v zelo slabi koži. V bistvu si obe z Želvico vzajemno pomagava. Jaz njej z mojimi izkušnjami, ona meni s svojo zgodbo, da jaz predelam še nekatere boleče stvari iz preteklosti, ker imava res zelo podobni zgodbi ~ vsaj kar se simptomatike tiče...

V bistvu jaz sedaj skozi zgodbo Želvice tolažim in negujem tisto ranjeno Janjo izpred toliko let. Tisto Janjo, ki ni razumela zakaj se ji določene stvari dogajajo, tisto Janjo, ki ji je simptomatika postopoma vzela čisto vse.

Res sem vesela, da imate tisti, ki ste sedaj zboleli, čisto vse možnosti za ozdravitev.

Pohvaliti pa moram tudi partnerja Želvice, ki je res izredno prizadeven in se zelo trudi. In še ena majhna zahvala naši Liri, ki je nama z Želvico svetovala glede prehrane, ko tudi jaz več nisem vedela kaj naj...

In ja ~ zelo težko je razumeti nekaj, česar sam nisi doživel. Želvica, na žalost je točno tako kot si napisala v zvezi s siljenjem s hrano...

Vsi, ki so te silili s hrano, so ti hoteli samo dobro, v bistvu so pa dosegli kontra učinek. Težko je nekomu razložiti, da ne more jesti zaradi OKM~ja, in da to ni motnja hranjenja...

Jaz to vem, ker sem doživljala podobne kalvarije.

Ko je simptomaitka izginila, tudi s hranjenjem ni bilo več težav.

Klara, tudi tebi bo uspelo! Jaz to vem!

[zelvica999]

Janja hvala 

Me zelo veseli, da je vzajemno, in da ne pomagas samo ti meni. Jaz pa skozi tebe spoznavam in sprejem svoj nezni in zenstveni del, ki sem ga vedno zanemarjala in ignorirala.
Ja, moj fant je res zlat  ogromno mi pomaga in me podpira. Pa Lira! Ze veckrat me je zelo zelo potolazila, ko sem bila cisto prestrasena in obupana, tako neznih in toplih oseb je zelo malo in res sem vesela, da sem jih skozi to izkusnjo spoznala   

Kljub obetavnemu jutru se mi je malo poslabsalo ampak se ne dam.Privoscila sem si sojin cokoladni desert s kosmici in pocasi jem in pijem. Res sem ze nestrpna ampak vem, da je to proces, ki mi bo dal veliko.

Bodite dobro 

[Lira]

Ljuba želvica, hvala tebi za vso skrb. Čudovita punca si! Drži se tako pogumno še naprej. Prepričana sem, da ti bo uspelo.

[zelvica999]

 Lira 

Danes sem pojedla manj kot vceraj, ker se je spet nekaj dogajalo v grlu in sem se dobesedno bala hrane, tako da sem bolj malo spravila v zelodec. Upam, da bo jutri bolje, ker si bom spekla palacinke, po katerih mi ni slabo, ceprav vsebujejo in jajca in mleko, ki ju pa loceno ne prenasam najbolje. Logika OKM? Je ni.
Zvecer sem si zazelela jagodni kompot, tisti iz konzerve. Ko sem bila manjsa, bi ga lahko vsega pojedla v roku pol ure, se zdaj, ko podozivljam ta trenutek, lahko kar obcutim tisti osvezujoc okus.Sem si obljubila, da ko se pozdravim, si bom privoscila konzervo jagodnega kompota, za ob filmu zvecer, namesto kokic.
Jutri bom po enem tednu spet videla domace... Po eni strani se veselim, ker jih pogresam, pogresam crkljanje, pogresam njihov smisel za humor, mamino hrano (ceprav se mi zadnje case upira)... Predvsem pa pogresam glasbo. Vedno sem jo poslusala in kadarkoli sem kamorkoli sla, sem bila priklopljena na slusalke. Vzivim se v melodijo, v tekst, spet drugic odplavam in fantaziram, razmisljam... Zdaj pa ne uzivam vec. Najbolj mi pase mir, mir in tisina. In pa samota.
Dopoldne sem bila prvic po celem tednu (ce ne se vec) v trgovini. Ko sem stopila not, me je zajela panika... Sicer je le manjsa lokalna trgovina, pa vseeno. Prevec ljudi, prevec nepredvidljivosti, nimam nadzora nad njimi... V mislih sem si ponavljala, da ne bom omedlela in nikakor se nisem mogla spomniti, po kaj vraga sem sploh prisla. Jajca, namaz, sojino mleko... Na blagajni je nek gospod brskal po denarnici, kar je kar trajalo in trajalo... za mano je jokal otrok... kar vleklo se je in komaj sem cakala, da se poberem ven. Ko sem prispela v stanovanje, sem ugotovila da tisto sojino mleko sploh ni sojino mleko ampak sojin cokoladni desert. Nima veze, tudi to bo ok. Bil je podoben pudingu, le bolj tekoc je bil... Vanj sem namesala kosmice in se jih lotila. Malo sem pojedla, pa sem kmalu videla, da ne bo slo, ker je zadeva pregosta, pa ze itak imam probleme z zaprtjem. Sem dolila malo mleka in se prepricevala, da mi od mleka ne bo nic hudega, ceprav sem v sebi cutila, kako zelo se upiram in ze se je pojavil strah. Ker mi je od mleka vcasih slabo. No in res mi je postalo slabo, veendar ne zaradi mleka ampak zaradi strahu, ki se je iz minute v minuto vecal... pa sem ga pustila, da se je razvil, ker sem vedela, da se prepricat pac ne bom mogla.
Prej sem imela trenutek sibkosti... Kdaj bo konec tega matranja, cez koliko casa bo stanje vsaj toliko stabilno, da ne bom zagnala panike ob najmanjsi slabosti... Ampak se en dan je mimo in ze je en teden okoli. Komaj cakam, da Zoloft prime. Res, res komaj cakam.

Zelim vam mirne sanje 

[VeseliSoncek]

Jaz pa skozi tebe spoznavam in sprejem svoj nezni in zenstveni del, ki sem ga vedno zanemarjala in ignorirala.

Iskreno jaz bolj nežne punce v življenju nisem spoznala, si polna podpore in razumevanja. Ti si že polna ženstvenosti, samo možno da to ne vidiš 

Drugače bravo, da si se izpostavila in si imela pogum iti v trgovino. Jaz, ko sem v svojih hudih dneh šla v eno - sem dobila tak napad, da nisem zdržala in sem dejansko pobegnila ven.

Drži se. Kmalu bo.

[zelvica999]

Hvala soncica 

Saj to je problem, vedno sem si sla na zivce ker sem tako obcutljiva. Janja je tudi obcutljiva in nezna, pa se sprejema. Tako da se uciva ena od druge

[zelvica999]

Ojla, pa spet malo pisem...
Vceraj na skupini sem bila precej utrujena, zacelo se je pa ze z odhodom iz stanovanja... Obcutek, kot da se poslavljam od sveta, da bom umrla, da se mi bo nekaj zgodilo... Potem (zame) dolga, naporna voznja, potem napetost v sobi... Domov sem prisla izzeta, lacna in zejna. Pojedla sem dva grizljaja palacinke, ki je bila ze trda, ker sem jih pekla zjutraj, po tem pa spet suha usta, kislina itd... Sem igrala igrice, da cimprej mine. Zjutraj me je Janja pobrala, sli sva na polikliniko k dr. Dernovskovi po papirje (glede na to, da trenutno ne hodim na predavanja, bi bilo fajn imeti kak status za dodatne izpitne roke)... Pa sem ji se malo pojamrala, da zelo tezko jem. Mi je predlagala otrosko hrano (cokolino) in me pomirila, da mi ne bo hudega  Vprasala sem jo se glede zvisanja doze, ker mi je ze zdaj hudo, potem mi bo pa se dvakrat huje in me skrbi, kako bo... Naslednji torek naj bi presla na polovicko. Pa je rekla, da toliko boljse, da naj kar zvisam, da sicer bo hudo ampak mi bo prej bolje. Jaz pa v dvomih... Res ne vem, kaj naj. Bi zvisala ampak se bojim, res se bojim. Potem sploh vec ne bom mogla jesti?
Zdaj zvecer se mi je tudi malo poslabsalo... Spet tisti obcutek osaljenosti, da bom umrla, prav zacutila sem konec... Pa se povsod me nekaj tisci, zgecka, praska...
Kaj bi se zgodilo, ce bi ze na zacetku vzela celo tableto?
Zelo se bojim zase, res se.... Pa ta grozen obcutek, da umiram na obroke...

[klarap]

Hojla Zelvica .

 Ne umiraš res ne. To tesnobo, razmišljanja so posledica ad saj ad še potencirajo vse to na začetku. Verjamem, da se bojiš ampak bo šlo mimo boš videla. Na koncu se boš vsemu temu smejala. Je pa kar trnova pot vem. Zelvica grižljaj po grižljaj enega, dva, tri saj bo šlo. Če pa kakšen dan ne gre, pa saj veliko pij. Mogoče topel čaj  ali pa samo juho. Ti jo lahko skuham in prinesem, če bi ti pasala?
Drži se, vse bo še dobro. Objem

[Yme]

Pa ta grozen obcutek, da umiram na obroke...

Občutek te ne vara. Res umiraš na obroke... kar pa roko na srce čisto vsako živo bitje. 
Seveda pa je stvar percepcije (inu širše filozofsko vprašanje) ali do smrti živiš ali umiraš.
Ti si v SVOJIH misli ustvarjaš razpoloženje, ki ti daje ta OBČUTEK umiranja. Jaz, recimo, sem
te videl POPOLNOMA živo, čutečo, čuječo, malce zmedeno in morda malo preveč senzibilno.

Skratka... ZAJE*ANO JE, VEM! Če človeka moti hrup se umakne, če ga moti vročina se umakne, če ga moti svetloba se umakne... če pa te motijo lastne misli, hmmmmm... kam pobegniti?

Boš morala malo (saj bi rekel veliko, pa se "malo" sliši bolj optimistično in motivacijsko) potrpeti.
Najhuje je seveda, ker mora človek (po)trpeti sam s seboj, ali ne?! Ampak se da... in vsak dan je bolje (če pa slučajno kakšen dan ni bolje, je to tista izjema, ki potrjuje pravilo, da gre na bolje).

Evo, če ti je zgoraj napisanega vsaj 1% jasno si zmagala, ker za takšne nebuloze moraš biti krepko priseben. 

HAVE FAITH


LP D.

[zelvica999]

 Klara hvala, zlata si  jutri kuhava juho, danes sem pa jedla cokolino, prepecenec, frutabelo... vse po malem.Nonstop suha usta, ceprav pijem veliko vec kot ponavadi... Pri ad-jih je tako, da stranski ucinki izzvenijo po dveh, najvec stirih tednih, ni tako? Kaj pa pri Zoloftu? 
Yme, no potem sem pa prisebna ker razumem vse niso nebuloze, se strinjam s teboj. Ma res me jezi to cakanje. Fuj.

[zelvica999]

Zdravo 


Moram povedat, da sem danes imela dober dan. Pojedla sem precej vec kot prejsnje dni (cokolino, kosmici, frutabela, juha, veliko cokolade) pa tudi pocutim se super. Je pa res, da sem se zelo dobro pocutila tudi prejsnji vikend. Nisem prepricana ampak mislim, da je to zato, ker je vikend in vem, da ne bom sama doma, da bom imela druzbo...
Za zajtrk bova pekla palacinke, tako da grem kmalu spat, ker komaj cakam jutri, da bom lahko jedla 
Upam da ste vsi dobro.

[Srečkica]

bravo zelvica 
tudi jaz mislim, da se bolje počutiš kadar nisi sama,tudi pri meni je bilo tako (sploh nisem smela bit sama). Tudi to bo izzvenelo.
 Le tako naprej 

[zelvica999]

Hehe ja, ce ne zacnem prevec razmisljat oz se bojim, da kaj ce se mi kaj zgodi, kdo mi bo pa pomagal? Zato se tudi sploh ne zaklepam... Jutri grem pa domov, da ne bom sama, pa bom videla kako bo. Tudi vceraj in danes lahko precej pojem, kmalu greva na kosilo k njegovim starsem...

[trzinka]

želvica, odlično ti gre  to pomeni, da ADji začenjajo počasi delovati, se sproščaš malce v možgančkih...uhhh, vesela zate, zelo 
Suha usta je značilni stranski učinek, zato pij vodo, bo minilo. Lepo nedeljo ti želim!

[zelvica999]

Trzinka hvala! Je tudi meni fajn, ko se koncno lahko najem 
Zdajle zvecer me malo prijemlje strah, ker je jutri ponedeljek.... Saj samo da mine. Najbolj se veselim petka, ker sva z dragim tri dni skupaj in uzivava, zato pa zdaj lahko jem 

[zelvica999]

 Dragi clani 

danes sem malo pod stresom, nisem prevec dobro spala, ker sem imelav glavi, da je ponedeljek in da grem domov, pa da bom v torek (torej ze danes) zvisala dozo... Sanjala sem, da sem nek moski, ki ga lovijo, ko so me odkrili, sem se branila (tak filmski kung fu ) nato pa so me ujeli, zvezali in slucajno sem pred seboj zagledala list s papirjem, na katerem so bili napisani nacini usmrtitve (na enega od teh nacinov naj bi me tudi ubili)... Spomnim se, da se mi je mesalo, hotela sem pobegniti od situacije, hkrati pa sem se zavedala, da ne morem storiti nicesar, da bi preprecila svojo smrt. Le cakala sem lahko... No potem sem se zbudila rahlo presvicana in mocno anksiozna. Poleg tega sem sanjala se nek kraj ob zeleznici, kjer so vladale izredne razmere, veliko uniformirancev, pred katerimi sem se morala skrivati (predvidevam, da je bila vojna)... naslednja scena je potekala kar nekje, sprehajala sem se s prijatelji in psom, k sem ga cohala za usesom, kar mu je sicer zelo ugajalo, ampak ko sem potem pogledala svoje prste, so bili krvavi in za nohti sem imela koscke suhe koze... obup res. Pa tudi potem pozno dopoldne, ko sem malo zaspala, sem ocitno sanjala nekaj slabega, ker sem se zbudila z obupnim obcutkom.
Opazam, da imam veliko nekih mocnih strahov, za katere vcasih ne vem, odkod izvirajo... Sva se pa z Janjo danes pogovarjali o teh mojih sanjah in se nama ze malo svita, zakaj je mogoce tako. Rojena sem julija 1991, torej ko so bile politicne razmere zelo napete... Kasneje se je vojna razsirila na jug, od koder prihajata moja starsa. Mamo je grozno skrbelo za sorodnike in je enkrat dozivela panicni napad, ce ne celo lazjo srcno kap zaradi vseh skrbi, ki jih je imela takrat... In glede na to, da imam visoko razvito empatijo, bi lahko jaz to zacutila in prevzela nase.
Spomnila sem se tudi tega, da sem se veckrat bala cesa, npr se sedaj, ko si odstranjujem licila, kar pomeni, da si obraz umivam s kremo in vodo, se mi vsiljujejo misli, da nekdo stoji za mano, da ko se bom dvignila, bom v ogledalu zagledala obraz itd... Tudi ko sedim na robu postelje, mi je neprijetno, ker imam noge na tleh in pod posteljo se lahko skriva marsikaj, kar bi me lahko zagrabilo.  Jaz mislim, da je to vse zaradi filmov. Jaz pa sem kot spuzva, ki seveda vse zivo vsrkava. Se se zelo dobro spomnim prizorov iz nekaterih filmov, ki sem jih gledala kot 3- in 4-letna puncka... Umore, posasti, grozljivke (mr chucky) itd...
Zanimivo, kaj vse si otrok zapomni. Se mi zdi, da je vse to ostalo v meni, na to ne gledam na nekaj, kar se je ze zdavnaj zgodilo ampak na nekaj, kar je v meni, kar je del mene. Nekako ne morem iti cez dolocene zadeve.
Ampak zdaj sem na dobri poti in vse kar potrebujem na njej, imam ob sebi.

Zelim vam mirne sanje 

[zelvica999]

Zdravo! 

Od torka (visanje doze) so simptomi vsak dan hujsi... Bedno se pocutim, ker vem, da bo tako se naslednjih nekaj tednov ampak glede na to, da bom po koncni dozi veliko bolje, se splaca 
Malo sem panicna, ker sem cisto ponesreci prebrala neke stvari in glede na to, da sem hipohonder... hja, se je panika kmalu povecala.
Ubistvu sem zdaj tako zmedena, da sploh ne vem, kaj sem zelela povedati s to objavo. Mislim, da sem se hotela zamotiti s tipkanjem...
Grem se malo resevat krizanke, moram se umirit... pa zaspana sem...

[klarap]

Želvica, vse bo še dobro boš videla. Ti kar tipkaj, da se zamotiš.Objem

[Poni]

Ja, tudi jaz bi kdaj kar objavil svoje razmišljanje. Pa si ne upam, ker se bojim, da bom koga užalil.
Ti pa kar daj.

     Poni

[zelvica999]

Klara, zmoreva! 

Poni, zakaj bi pa koga uzalil? Saj je to tvoje razmisljanje... saj bi pisal o sebi... Sem pa ze nekaj dni nazaj pokukala v tvojo temo, kjer pises pravljice in ti moram povedat, da imas res smisel za pisanje in sem kar malo odplavala...

Danes je zanihalo navzdol... Spet sem se matrala s palacinkami in vodo... Danes sem pojedla skoraj dve. Bilo mi je slabo, v crevesju je brbotalo, glava me je bolela... Zdaj zvecer pa spet ta tecna zaba v grlu. Kar nekaj nerga in me ne pusti na miru.  Mislim da je zdaj sla spat, ker se je umirilo, le tu in tam zarobanti.
Danes se spet sprasujem, ce bom res ok. Zvecer sem podozivljala nocne more prejsnje noci in spet me je stisnilo... Razmisljala sem o minljivosti, o obcutku, ko sem mislila, da bom umrla... Neko distanco sem cutila do vseh, kot bi bili zelo dalec... Vsi so se mi zdeli tako zelo zivi, jaz pa na smrt bolna. V obup me je spravljal obcutek minljivosti, da bom nekoc kar naenkrat zapustila vse na tem svetu, vse kar imam rada, vse na kar sem navezana, vse, kar smatram za svoje... Tesnoba mi ne pusti dihati. Spravlja me v obup.
Danes je res cuden dan. Fant je govoril o selitvi, o otrocih... Saj sem druzinski clovek, zakaj se mi ta ideja upira? Ce bo med nosecnostjo tako kot danes, ne vem, ce bom kdaj hotela zanositi...
Povedala sem mu, da se bojim, da bosta starsa kmalu umrla. Vem da sta premlada ampak clovek nikoli ne ve. Tako obupno me je strah... in zdaj ko sem pri fantu, mislim na njiju in bi ju rada videla, ceprav mi njuna blizina povzroca tesnobo. A ni to bedno? Pa danes sem se hotela objemati s svojim, pa nisem mogla, ker nisem prenesla njegove blizine in sem samo cakala da pride panika.
Po pogovoru o smrti starsev mi je rekel, da moras pac ziveti s tem. No, potem svoboda ne obstaja. Vsaj taka ne, kot si jo jaz predstavljam.
Pa res si zelim biti svobodna... Moj svet je postal premajhen zame.
Danes sem bolj cemerna, upam, da nisem na nikogar slabo vplivala... Sledijo bolj pisane objave, obljubim.
Bodite lepo