V hišnih opravilih nihče ravno ne uživa, so pač nujno zlo, ki ga je potrebno opraviti, če želimo živeti v kolikortoliko zdravem okolju. Lahko pa poskusiš kombinirati: poslušanje glasbe & pomivanje posode; gledanje filmov & likanje; obešanje perila & čvek po telefonu, ...
Ja težko se pripravim, da grem kaj naredit... lahko bi rekli temu lenoba ali pa tudi ne, mogoče
imam iz otroštva veliko napak naučenih, odpor do tega in tega , če pogledam šolo in stvari k so
bile nujne, da se jih nauči mi je šlo težje, ker je bilo pač obvezno in vedno, ko je bil kak test, preizkušnja...
naprimer izpit za avto, mi ga je bilo tako naporno naredit, sem ga naredila samo sem bila čisto
pod stresom in pod " napetostjo " nimam samo probleme z hišnimi opravili
imela sem probleme naprimer v šoli in je bilo velika nuja, da se nekaj naredi in si prisiljen, da se učiš, nwm , da telovadiš v šoli, na srečo nisem več v šoli ampak kot pravim, ne vem
kako odpravit ta odpor k mi je vedno delal probleme povsot... to je ena možnost kot si povedal, kako se lotit stvari, k se nikakor ne spraviš, da bi jih naredil.
Nwm kako si dopovedati, da jih moraš narediti? ker včasih kar pozabim na vse,še vedno zavlačujem, počnem enake stvari, samo tiste pri katerih se dobro počutim, na druge pa pozabim
in mi ni mar zanje čeprav so nujne, ker mi niso nič pomembne. Hmmm ja....
ne vem če ima še kdo ta problem.
Moj telefon visi dobesedno na tleh, ne čvekam če zapravim 1 evro na mesec, nimam nikogar , da bi se pogovarjala, sploh če je fant v službi vse poteka preko facebooka, po telefonu pa nič, sem ga ravno prižgala , ker mi je ugasnil, ker niti ne gledam nanj, ker me nihče ne kliče, jaz pa tudi nočem zdaj nič od mojih " domačih " sploh imam rahle stike z njimi, tko, da vse kar je me kdaj oče pokliče pa še to že kakšen mesec ne, ker se ponavadi ne oglašam na telefon, moj telefon je bolj za lepše saj imam na njem naprimer 10 evrov porabila pa nisem v pol leta nič, tko, da moj telefon hm .....
Jaz ne delam, ne hodim v službo, ker me je depresija čisto onemogočila, da kaj počnem tako, da že kakšne pol leta ne morem delovati normalno tako kot sem prej, ko sem še delovala normalno brez depresije sem šla normalno ven, takrat sem imela še svoj avto in sem imela voljo, da grem ven, da raziskujem okoli po mestu itd , ko sem bila pač sama , sem šla v mesto, opazovala ljudi , včasih sem šla v Lj ampak sem šla š to samo 2 krat v Lj za svojim avtom dejansko me je bilo strah, sploh, ker nisem navajena te gužve, sem navajena jo bila , ko sem peš hodila , samo jaz pa avto to nekako ni fukcjoniralo do Lj ne, v mojem mestu, vasi ja , ko mi je bilo dolghčas sem se naprimer razveselila pa šla na sadno kupo vedno sem rajši šla peš, sem pustila avto pred trgovino pa sem šla vse okoli in sem se čisto zabavala sama s seboj, zdaj še to ne morem , upam, da kmalu spet, ker odkar živim drugje, k sem se preselila nisem se šla sama okoli pogledati, mesto, okolico....
nisem mogla iti ven, jemljem zdaj 5 mg ampak bom mogla verjetno še malo počakati, da se mi vrne ta volja, nadzor nad samo seboj , kako zgleda moje življenje zdaj hm.....
po 4 mesecih mogoče 5 ali celo 6 tih od jemanja Cipralexsa sem se spravila ven in šla peš na pošto ampak se mi je vse vrtelo, prtisk, vroče mi je postalo, okoli so hodili ljudje, tuji ljudje , jaz sem bila kot neka lahka palica, se mi zdi če bi samo veter zapihal bi se lahko brez problema zlomila pa ne bi več stala na nogah.....to je šlo malo na boljše samo še vedno ni , ko je bilo hujše sem se ustavila sredi ceste in mi je zablokiralo, kot, da bom kmalu padla, počutila sem se kot drogeraš na cesti, sploh ne vem kako sem izgledala, ko so okoli mene hodili drugi ljudje, če bi jaz sebe gledala in šla mimo mene bi verjetno pomislila enako, da gre nekdo mimo mene , k res ni priseben, tako je nekako potekalo vse skupaj
moje zdravljenje, na začetku me je bilo strah, ko sem se peljala v avtu z nekom , ko je prišel blizu avto in šel mimo mene , sem skočila, me je zagrabila panika, nisem mogla ven, niti, da bi šla samo na zrak, iz hiše, te posledice so odšle jih nimam več.
veliko sem brskala po internetu prišla do čaja Melisa, ta mi je res pomagala, ker sem jo skoraj vsak večer pila, da me je nekako pomirila, na začetku se mi je zdelo, da ne deluje, ko sem prvič pila potem mi je pa skoraj vsak večer pomagala, če pogledam zdaj, jo še vedno pijem.
Zdaj je preteklo približno 11 mesecev, čas mi pa ful beži kot, da se ne premikam, res sem pripravljena, da bi začela vse znova in sem velikokrat poskusila, da bi se depresije končno znebila, se mi je zdelo, da imam dovolj volje moči, da grem, vedno , ko sem se bolj trudila je bilo vse zaman, ker je vse šlo postopoma od moje volje ni bila odvisna depresija ampak samo od časa, zato se mi zdi, da čas hiti, jaz pa sem na mestu, ker edino kar je pregnalo mojo depresijo oziroma posledice je bil čas, zato se mi zdi, da veliko ne morem narediti, da imam omejitve, tisto kar čutim ni odvisno od mene. Nekaj se je spremenilo in sem napredovala ampak gre pa zelo počasi in velikokrat sem izgubila potrpežljivost, me je pa nekaj naučila, da vse še pride in mogoče ti v življenju ni treba tako hiteti in biti nestrpen, to je mi je dalo malo za mislit, ker vedno se mi je zdelo, da me bo življenje prehitelo, da ga moram izkoristiti. Ampak očitno ne gre vse na tak način kot se svet zdaj odziva, ker živimo v takem svetu, da mora biti vse takoj narejeno in nimamo časa.
Ko imaš depresijo, komaj čakaš, da jo bo konec, ker si jo sit, prvič ti onemogoča, da v lajfu kaj narediš in te ustavi pa ti , da mogoče čas za premislek. Kot, da bi se mi vse ustavila, na srečo imam dobro podporo in tako je veliko lažje, to še ne pomeni, da je lahko. Kot, da bi se mi lajf
ustavil LETA 2013, med tem časom pa ne bi bilo nič in potem upam, da bi tistega leta, k bi začela, da bi začela na tak način kot, da bi se ponovno rodila heh če bi bilo tako bi bila vesela, mogoče bo čudno zvenelo ampak prvič v življenju sem srečna od tega leta , ker je drugače če imaš okoli sebe ljudi k te upoštevajo in te razumejo in spoštujejo. Zato se dobro počutim, ker imam to, ker nikoli nisem imela to. Nikoli se nisem tako počutila sprejeto, da nekam pašem, da nekam spadam, da se nekje dobro počutim, da se res počutim dobro kljub depresiji imam take občutke čez dan, da končno nekam spadam. To so res dobri občutki.
Mogoče so mi malo neznani ampak zato so še boljši. Dajejo mi pa neko moč, ker se nekje počutim dobro, srečno je potem mi veliko lažje.
Če živiš z napačnimi ljudmi kamor ne sodiš ti je res kaos, če pa najdeš take kot jih imam zdaj je pa res prijetno in lažje. Bi pa rada še take ljudi imela okoli sebe, še več takih potem bi se počutila P.R.E.Č.U.D.O.V.I.T.O
