Pozdravček po zelo dolgem času ...
že nekaj let nazaj sem pisala (ne vem ali je tema v pravi rubriki), pa se ni nič kaj spremenilo na bolje ...
Gre se za mojo mamo ... sem edinka. Vedno smo se zelo dobro razumeli (skoraj preveč - sem ji namreč vedno vse zaupala), kar se mi pa zdi, da je bila velika napaka, saj me zdaj, ko sem že kar nekaj let od doma (živim zase s svojo družino) prav duši. Še vedno, kljub temu, da imam svojo družino HOČE vedet VSE. Če ji ne povem točno tako, oz. če sliši še kaj druga od koga drugega, misli, da ji kaj prikrivam
. Skratka, pogovori z njo znajo bit naporni, je zelo obremenjena z nami, svojega življenja tako rekoč nima, vse se ji od jutra do večera vrti okoli nas
(živi skupaj z mojim očetom, tako, da ni sama, ampak on je ok, se zelo briga zase in je nasploh "skuliran"). Pri mojem partnerju išče samo napake, tisto kar ga pa jaz pohvalim pa gladko zignorira. Naj povem, da jo imam zelo rada, rada bi preživela več časa z njo, ampak me ta pritisk prav duši, saj se mi zdi, da ne morem niti v trgovino, brez da bi ona vedela, saj sledi en plaz zasliševanj, bog ne daj, da se od doma odpravim brez mobitela ... Če se ji popoldan nič ne javim piše kaj delamo, samo, da dobi odgovor oz. moj odziv oz. da zadovolji svojo potrebo po kontroli. Po eni strani sem hvaležna, da sem na svojem, da res nisem 24 ur na dan v njeni "izložbi", a vseeno kar je pretirano je pretirano... še posebej se rada vtikuje v moje osebne stvari, ki jih, kot odrasla normalna oseba moram sama uredit, in izvaja pritisk, v smislu: a ste že nardili to, pa ono, pa zakaj imate to tak, pa zakaj boste nardili to tako, JAZ tega ne bi tako, JAZ bi drugače - a hoče živeti moje življenje?! ...
... A je res potrebno toliko vprašanj? Problem je tudi v meni, ker se resnično nočem kregat, in vse to nekak "požrem" a se potem mučim v sebi in si postavljam vprašanja A mi je to res treba?, partnerju o tem ne govorim kaj dosti, ker nočem spravljat še njega ob živce in povzročiti konfliktov med njim in mojimi starši, počasi se počutim že čisto zmedeno, če že ne depresivno, predvsem pa sem pod groznim pritiskom, ker me obravnava kot 10 letnico. Se zavedam, da bi morala že zdavnaj (ko sem šla od doma oz. ko sem zaživela zase) postaviti meje, pa jih nisem, ... sem vseeno upala, da imam malce bolj razumno mamo, ki si me ni nardila zase, ampak se zaveda, da ima vsaka oseba pravico do svojega življenja... no, žal temu ni tako, ona je zgleda prepričana, da brez nje ne zmorem nič, oz. da je njeno poslanstvo me celo življenje nadzorovat in me zavijati v vato, se vede ali nevede vtikovati v vsako malenkost v mojem življenju.
Me pa žalosti, ker bi se lahko tako lepo razumeli, večkrat se videli, večkrat bi šla z njo kam v šoping, pa grem zaradi njene črnogledosti in negativne energije raje sama
, a žal zarad njenih izpadov nadzora in kontrole nimam želje in mi gre precej energije, da se sploh pripravim na njun obisk pri nas ali pri njih. Pa še ko smo skupaj sem skoz napeta, ker ona analizira vsako mojo in njegovo besedo, namesto, da bi sproščeno počvekali in bili veseli, da smo vsi živi in zdravi ... Vedno manj jo razumem in vedno bolj pikolovska postaja
Pravzaprav prosim le za kako dobro besedo, mogoče kako idejo, ki bi olajšala malo vso zadevo,... mi je jasno, da brez RESNEGA pogovora, mogoče celo konkretnega "udarca po mizi" ne bo šlo. Jaz bi ji predlagala celo kakšno skupinsko pomoč, ampak bognedaj, ni ona človek za kaj takega, ne rabi ona psihologov ... ona ima vedno in vse prav ...
(brala sem že o raznih mejnih osebnostnih motnjah, pa je nekak 100% nisem našla notri... Če kdo ve, čemu bi naj bilo tako vedenje podobno, se tudi priporočam, da mi zaupa)
hvala za kakršnokoli dobro besedo, namig, idejo za pogovor ...
