Trenutno se sicer počutim v redu, ampak vsake toliko me zgrabi globoka žalost. Kljub tabletam na čase zgine normalno počutje, ki ga zamenja črnina in siljenje na jok. Pa mi v življenju ni bilo tako zelo slabo. Sicer tisoč težav, a večina od teh ustvarjenih v moji glavi.
Skrbi me, če bo čez par let še vedno tako. Recimo, da bi rada čez 4 leta dobila kul fanta, se čez 6 let poročila in potem imela otroke. Ampak ne taka kot sem sedaj. Fanta bi se po pol leta naveličala, vsaka njegova napakica bi mi začela it na živce in bi jo na vsak način hotela popravit. Otroci pa ne morejo met mame, ki vsak mesec enkrat ali večkrat pade v depresjo, zaradi tega rata nepotrpežljiva, odreagira nepravično in se od nje na čuti prav nič ljubezni...to sem doživela doma in name ni vplivalo zelo blagodejno.
Po drugi strani pa sem že precej drugačna kot pred npr. dvema letoma. Vem veliko več o sebi, o tem kaj pravzaprav hočem, kaj so moje težave in na kakšen način si lahko pomagam. Res upam, da bom našla pot iz tega kroga depresije, ki mi zelo znižuje kakovost življenja.
Zadnjič sem govorila z eno, ki je pozitivni primer bivše depresivke
Sem bila zelo vesela, ko sem slišala da to obstaja in da niso vsi povratniki...
