Socialna fobija in služba - kaj narediti??

[ursula]

Dragi vsi...

Sama sem bila celo življenje prepričana, da sem še kar družaben človek.
Nikoli nisem imela težav z družbo. Sedaj, ko me je kup težav potegnil v brezno, ugotavljam, da imam te težave od nekdaj, le navzven jih nisem kazala.

Znala sem biti pobudnik in organizator druženj. Super zadea in veliko veselja - predvsem za druge. Sama sem bila neznosno živčna in pod pritiskom.


Sedaj je pa tako, da že kakšno leto odrivam od sebe vse ljudi - tudi bližnje. Hvala bogu imam nekaj ljudi (2-3) okoli sebe, ki "se ne pustijo" odgnati in vztrajajo z mano. Nenormalno sem hvaležna za njih.

Me pa boli, ko vidim, kaj se dogaja z mano.

Moja kariera je šla v pogubo. Pred časom sem izgubila službo, poskušala sama spraviti nekaj skupaj, pa sem se "nategnila".
Potem sem dobila službo, kjer je bil prisoten mobing. Seveda mi ni treba poudarjati, kako je to vplivalo na mojo samozavest.

Potem spet 3 meseci brez, sedaj pa nekaj časa delam v podjetju, kjer delam kot skrbnik strank in tržnik.
Verjemite, za umret mi je 
Služba je sicer ok, kolektiv super, razmere urejene.
Le delo je takšne narave, da ga preprosto ne zmorem opravljati. Še posebej v tem stanju ne. Preživeti je pa treba.

Obupana sem in ne vem, kaj narediti. Ljudje mi pravijo "fake it", pa ne znam, ne morem. Moje delo je klicanje potencialnih poslovnih partnerjev, sklepanje poslov, itd. kar pa s socialno fobijo ne gre skupaj.

Prosim za pomoč! Kako se vi spopadate s tem?? Kako prelisičite sami sebe, da ste zmožni hoditi na delo?

Hvala......

[Lost]

Nekaj podobnih tem :
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4500.msg122806.html#msg122806
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2549.msg69028.html#msg69028
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6424.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,13472.0.html

[eya]

poskusi si poiskati kakšno knjigo,vaje s katerimi lahko nagradis znanje in samozavest.Dokazi sama sebi da zmoreš,vztrajaj,ne odnehaj-že to je en dokaz da se nisi predala ob prvi težavi.Sama sem in se vedno okrog strank prebrala ogromno literature,pa se
zdaj se
dostikrat zgodi da kr malce zablokiram..ampak vsi smo ljudje,se ustavim,premislim
in gremo dalje..kaj pa v družbi si zgovorna?

[ursula]

Lost: hvala!

Eya: hvala za bodrilne besede! Hja v družbi sem tudi bolj zadržana. Čeprav me ljudje smatrajo za družabno in zgovorno osebo.

Mi je zelo naporno biti v večji družbi. Vendar sem se do sedaj pretvarjala.

Trenutno delo, ko moram jaz pristopiti k strankam, je pa čisti polom. Še posebej v tem stanju. In občutek imam, da me to še dodatno "tišči dol", saj sem pri delu neuspešna 

V ponedeljek moram v službo. Rajši bi se potuhnila, saj se mi to zdi najtežja stvar v tem trenutku 

[Saralina]

Ursula diham s teboj!

 Jaz sem zaradi mojih ank. težav izgubila že 2 sluŽbi. Sedaj se sama borim na trgu a še tu neuspešno sem spet zabrodila.

 Kako rada bi drugače dihala!!! Te tako razumem. To je nor občutek, ko ne veš če boš prav usta udprel, ko začnem včasih govorit, se mi zdi da kar nekaj blebečem.... Grozni občutek.

 Smo za, da gremo skupaj korak po korak naprej izven  objema teh težav!?
Nama zna kdo pomagat

[Kristy]

Ojej Ursula, ful te razumem...če bi bili drugi časi, bi ti napisala, da daj odpoved...

Ubijajoče je, da moraš vsak dan hoditi v tako službo .
Upam, da te vsaj spodobno plačajo....hočem rečt, da imaš vsaj nekaj od tega 

[Dony]

  Moja služba poteka na terenu in tudi v neposrednem stiku s strankami.
 Priznam, da mi je včasih stranka tečna in nadležna do amena in do te mere, da mi samo misel, da bom čez nekaj ur, po opravljenem delu se lahko poslovila  , riše širok nasmeh na obraz.

   Zelo mi pomaga dejstvo, da je služba katero opravljam, samo ena izmed vlog v življenju in da vsaka vloga terja svoj davek s svojimi +in- .
  Pomaga mi tudi misel, da je to samo še en izziv, ki ga sprejemam na svoji poti do svojih ciljev.
 Ampak, resnici na ljubo, ljudje so po večini prijazni in zanimivi, kar daje še dodatno motivacijo in zagon za naprej.

[aim]

pozdravljeni.
vsi, ki imate službe kjer delate s strankami, se morate zavedati ,da se vsaka fobija najbolje zdravi s soočanjem težav. za najgloblje stiske so s prva potrebni še antidepresivi. čim več se pogovarjat in bližnjim izkazovat čustva. sliši se tako preprosto, pa verjamem, da vedno ni.
kaj, svetujete meni?
sem srednjih let in kot samo diagnozo sem si postavila privzgojeno socijofobijo in manjvrednostni kompleks.
starša sta bila starejša in imela sta fizično naporne službe, poleg  tega smo imeli majhno stanovanje, oče pa je delal v turnusih.
zaradi vseh razlogov jima je večkrat kot ne manjkalo živcev za moje zakajčke, ko sem bila še majhna in kasneje uporna najstnica. dobro se spominjam, da sem vedno morala biti tiho, če so se pogovarjali starejši, kljub temu, da je bila vedno pri nas katera od zgovornih sosed. spomnim se, da če me je kdorkoli kaj vprašal, sta vedno starša odgovarjala namesto mene. in tiho sem morala biti tudi, če sta samo gledala TV.
ko sem bila dojenček smo živeli pri starih starših, kjer je živel tudi stric z enako staro sestrično. iz pripovedovanja se dobro spomnim, da so me že kot dojenčico primerjali z njo. ona je bila "pridna", ker je hitro izpraznila stekleničko,  jaz pa sem bila "len in počasen otrok, ki se mu še jesti ni ljubilo. te primerjave o rasle z menoj, ko smo se preselili v naše stanovanje in sem dobila brata. ker sem bila "starejša"(2 leti) me niso več "crklali", vedno sem morala razumeti, da sem velika in da, nimamo denarja, medtem pa je brat od staršev iztržil vse, če ne z lepa pa z grda. primerjali so me še z ostalimi bratranci, sošolci in otroki iz soseske, kako, da so oni lahko pridni v šoli, jaz pa ne. lahko sem šolsko snov znala  "v nulo" pa pred šolsko tablo iz sebe nisem spravila kaj dosti. tresla sem se vidno in večkrat nisem vedela sploh kaj sem bila vprašana, samo čakala sem kdaj se bom lahko usedla nazaj v klop. misli, da zato tudi nisem končala srednje šole. zaposlila sem se v proizvodnji, kot delavka za strojem. ker je bilo delo individualno sem bila zelo zadovoljna, da se mi ni potrebno pogovarjati. ko so me odpustili zaradi viška delovne sile, sem službo dobila kot čistilka na šoli. res nas je več in bi se lahko pogovarjala, če bi le imela voljo, pa je ni in padam v vedno večjo krizo.
danes mislim, da je to vzrok za mojo socijofobijo.

[maja_tolovaja]

Hej aim!
Tudi jaz se borim z socialno fobijo, že nekaj let. Trenutno sem slabše ali pa se zgolj samo bolj zavedam svojih težav (pa še vreme je zelo turobno), nevem.
 Zaradi tega tudi veliko premišljujem o tem in o sebi, predvsem pa seveda kako to rešiti.

 Kar sem sama pri sebi odkrila in bo morda tudi tebi v pomoč je, prvič- sama sebe spoznaj! (pozabi na to, kar so te naučili o tem kaj si želiš, kaj zmoreš in kako je treba živeti da boš srečna, včasih imamo omejitve, ker so nam jih drugi postavili in ne zato, ker so to naše realne predstave). Torej sama si izoblikuj čisto svoje mnenje, ker če boš iskrena do sebe boš našla pot do tega kar dejansko si in ne en velik hodeči strah- ker to ni nihče (rodimo se namreč "popolni"). Če si boš pustila čutiti tudi žalost in razočaranje in se ne boš izogibala težkim situacijam, se boš največ naučila o sebi, tako pa se boš lažje spopadala s težkimi situacijami. Zagotovo boš prišla do spoznanja, da je tvoja percepcija čisto drugačna od drugih in ko boš napredovala boš vedela, da ne rabiš živeti kot velevajo drugi in da ni potrebno zadovoljiti drugih ampak sebe, drugi so preokupirani sami s seboj. Pozitivno pritegne pozitivno, zato delaj pozitivno, vendar ne prekorači meja tega, kar tebe dela posebno in na čemer stojiš s trdnimi nogami. Takrat se ti bo strah namreč še povečal in si ponovno v krogu. Zelo težko je videti kdo si, ampak naj ti bo vodilo, da dobro prinaša dobro in da si več kot le telo, telo je zgolj senzorika, ki ti govori kdaj delaš stvari narobe, strah pa ni tvoja bolezen ampak vodilo da najdeš kaj te osrečuje- to pa nima veze z drugimi, niti z socialno fobijo.

Poglobi se vase v tišni in misli, oz. razmišljaj dokler ne najdeš konstruktivne rešitve za vsako stvar ki te razjeda. Ni potrebno da preanaliziraš vsako malenkost ampak se uči iz izkušenj.In ne hiti. To je proces, kjer se vsaka stvar zgodi z razlogom. To kar te najbolj prizadene ti bo prineslo točno to kar si želiš-znanje kaj si naredila narobe da se počutiš slabo (ponavadi je to dejanje ki se ne sklada s tem v kar verjameš). Če se ti porajajo negativne misli pomeni da rabiš neko podlago, da zažene tvoj um v pravo smer-meni npr knjiga izredno pomaga (kakšna spiritualna oz. psihološka-verjemi to kar iščeš najdeš). Negativnih misli ne smeš negovati-nadomesti jih z bolj realnimi. To zadnje je meni delalo velike težave, prav naučiti sem se mogla premagati negativne misli (no še vedno mi dela, ampak sem vsaj možgane pognala v aktivnost in ne v pasivnost in se odzivajo). Depresija je lahko priučena (zgolj moje osebno mnenje,glede na lastne težave) zato jo oduči in si ustvari svoj lasten kotiček pod soncem.

[angelit]

Jaz pa imam socfobijo in sem do sedaj opravljala eno delo, kjer ni bilo treba imeti stikov z ljudmi. Pa se je tudi to  izteklo (naj bi delala samo še ta teden). Groza. Zdaj bom šla na predlog psihijatrinje na Zavod vprašat kako je vmojem primeru s težjo zaposljivostjo. Kot študentka sem delala povsod (recepcija, prodaja,...) in  ni šlo z glavo skozi zid. Upam srčno, da tokrat BO!

[Saralina]

Hmm jaz samo vem, da sem zarad vsega tega že ob 3. službo bila... sedaj se borim na delni samostojni poti.... je noro res!
 

[maja_tolovaja]

so te odpustili ali si sama odnehala?
jaz se že tri tedne zabubljena v stanovanje,danes nisem odprla poštarju  ..čeprav ni smešno,ampak res je huda ta socialna fobija.

[Saralina]

   Zelo naporno je ... še vedno