Saj to je, problem se ne bo rešil, če se bom silil pozitivno razmišljati in skušal nekaj preusmerjati občutja zavisti, ko pa kaže, da je to posledica nekih kompleksov. Taja, to je tako kot da bi nekoga (banalen primer) matralo, če bo drug teden plača, pa da ne bi mislil na to, gre teči/kolesarit/karkoli, toda se misli na plačo prej ali slej vrnejo, če ne prej pa po končani aktivnosti. To se meni zdi samo beg pred problemi oz. reševanjem le-teh, pesek v oči. Mislim da takih težav ne gre ignorirati, po drugi strani pa mi take misli ne švigajo po glavi 24 ur na dan, ampak le v določenih situacijah. Od tod menda to, da še nisem resno razmišljal o iskanju pomoči. Toda ko pa mi to šviga po glavi, takrat pa postane težko. Tisti ki ste se zavedali, da imate neke hude težave, kako ste se zbrcali in poiskali pomoč?
Menda plača zaradi razmišljanja o njej ne bo prišla kej prej (žal)
, sigurno zaradi razmišljanja ne bo višja- plača pa sicer ni posebej negativno občutje al pa misel, razen če je nimaš- v tem primeru se že obremenjuješ... zakaj bi torej razmišljal o plači- če pa lahko greš na kakšen konstruktiven tek- za eno uro vsaj pozabiš na plačo in si narediš korist...manj, ko razmišljaš o stvareh, manjkrat se ti ponovijo... seveda se strinjam, da se je potrebno ukvarjat z vzroki. Ampak kakor se zdi iz tvojih postov, še nisi prepričan, če boš to izpeljal (terapija). Zato se mi zdi smiselno vsaj preusmerjat negativne misli, občutke... samo moje mnenje- seveda pa lahko zase izbereš, kar se ti pač zdi najbolj ustrezno... vse dobro
