je še kdo tak kot jaz??

[skrivnostnapunca]

Moji presneti občutki me zbadajo vsak dan, iz mene sijejo žarki, kot, da bi našla tako veliko ljubezni, toliko kot jo potrebujem, tako veliko in se mi vrača ta ljubezen, ko ljubezen dajem, jo dobim nazaj. Srečna sem vesela, nasmejana. Smejem se spet neumnimi zadevami. Skupaj se smejeva vsak dan in imava se rada. Gledam druge slike, nasmejani ljudje, žurajo, polno ljudi, zabave, polno slik, naredi se mi cmok, čudno občutki zavračanje tistih drugih ljudi, ko , da sva sama samo midva. Imam slabe izkušnje, zato tudi vprašanja, se ne bom enkrat samo zbudila in ugotovila, da sem spet sama? Bojim se prihodnosti, pravijo živi za trenutek ampak sploh ne morem, ne gre. Ni enostavno kar spregledati, da nekoga spet izgubiš kot si že izgubil vse, pa le upaš, na najbolje, da bi bilo tudi zate malo bolje, da ne izgubiš ponovno vse. Se bom še naprej bala teh ljudi k me ne razumejo, k me ne znajo razumeti, se moram bati njih k so srečni ampak tudi ti si srečna in pozabiš, ker vedno pozabljaš, da si lahko srečna oziroma , da si. Pozabljam, da sploh kdaj sem bila, da sploh še znam biti, pozabljam včasih, ko gledam njih. Bom lahko kdaj pogoltnila dol ta cmok, , da bi me bilo strah jih pogledati in se mogoče tudi ti pridružiti tistimi s katerim bi se lahko razumela ampak kdo bi razumel mene? k se ne morem pridružiti njimi, ker me ne bodo sprejeli in nikoli me ne bodo gledali na tak način kot me ti gledaš. To je nemogoče , vem. Pogovarjam se z ljudmi in jih poskušam razumeti, a pribljižati se jim ne znam, ne morem skočiti zraven njih in postati njihov prijatelj, ker imajo že prijatelje in tebe ne potrebujejo sploh pa nikoli ne moreš priti dovolj blizu nekomu s katerim bi se lahko brezmejno pogovarjal, ker smo si različni in presneto drugačni. Jaz res ne morem zaspati ponoči še posebno, ko ni moje ljubezni poleg, tako ne veš kaj se z njo dogaja ali spi, kaj razmišlja ali se zbuja ali kaj groznega sanja, lepega pojma nimaš, včasih k je poleg tebe si pa včasih prav jezen nanj saj je vedno nekaj , če se, da slučajno skregat iz ljubezni, da se še malo skregaš, da se imaš še bolj rad, en drugega, da lahko izkoristiš še tisto energijo k ti ostane pa še malo blebetaš, tja v steno, ko imaš preveč za povedat sprašuješ vprašanja zakaj je to in zakaj to, kot en 3 letni otrok k ga vse zanima , verjetno se temu reče nočna ljubezen. Saj veš, da te nekdo posluša čeprav imaš še vedno 101 vprašanj na voljo k te zanima , on je pa že čist zaspan pa te že težko posluša, če sploh te posluša, ko pa že spi, k pa je nekje drugje že in sanja. Obračaš pogovor, da bi rekel prave besede, da bi te mogoče nekdo malo bolje spoznal in razumel kdo si, razume te po svoje, ima svoje mnenje o tebi, nekaj mu ni všeč na tebi, nekaj mu pa je pa se zato še malo pogovarja s teboj ampak, ko ugotovi, da nimaš pojma, da sta popolnoma različna se izgubi in išče naprej sled, kje bo našel, jaz še vedno iščem prijatelja. Vendar je zelo težko iskati ker ne veš kje, naj bi prišel, ko ti ne bi pričakoval iznenada.

Prinesel bi ga nekdo in njemu bi rekel, to je ta prijatelj k ga iščem že tako dolgo in vprašal bi ga zakaj je tako dolgo hodil do tebe? Je res vse v sreči, da nekateri imajo vse in nekateri nimajo nič  ali le še ena taka poleg, da tisti k iščejo, to tudi dobijo ali še ena , da tisti k so dobri, se jim vrača , DOBRO? je res vse to? Kaj mislite?

vsi iščemo poti, do kam pridemo? ali se enostavno vdamo tako pač je, tako imamo se sprijaznimo  s tem in ne zahtevamo ni več kar bi še želeli, ker bi ves čas nekaj imeli, pa nam vedno nekaj manjka. premankuje. Je dobro biti hvaležen za tisto kar imamo in se sprijazniti, da ne bomo imeli več kot imamo zdaj. Razmišljanje k naj bi bilo pravilno?

[Poni]

Draga SkrivnostnaPunca

Vsak človek je en majhen čudež in ena velika skrivnost. Vse življenje odkrivaš sama sebe, prav počasi. Svojo skrivnost. Vendar je nikoli ne odkriješ do konca. Sama sebi vedno ostajaš skrivnost.

Predstavljaj si prijatelja, ki je dolgo taval proti tebi, po svoji življenjski poti? "Dolga je moja pot", bi ti potem povedal, ko bi te nazadnje le našel. "Dolgo sem potoval. Izgubil sem se vmes, kar nekajkrat."

Ppredstavljaj si prijatelja, ki leži ob tebi v postelji in te posluša, ko pripoveduješ svoje bolečine, svoje sanje, svoja tavanja. Ali pa morda spi in sanja svoje sanje. Tava po svojih sanjskih poteh in ne najde poti do tebe? Kdo ve.

Vsi iščemo poti, da kam pridemo. Vsak išče svojo pot. Jaz iščem predvsem in samo svojo pot skozi življenje. Tavam in se pogosto izgubim. Pogosto tudi obupam, pa ždim skrit v svojem kotičku, kot kupček nesreče in jokam..... Ne, nič ne jokam. Ne morem jokati, že tako dolgo, da se sploh ne morem več spomniti, od kdaj. Ampak pot pa iščemo vendarle vsi. Tisti, ki vemo, da iščemo in tudi tisti, ki ne vedo tega. Pa samo tavajo od zabave do zabave, dan na dan. In vsaka zabava je bolj obupana od prejšnje, dokler od obupa ne znoriš in narediš kaj sebi ali komu od svojih bližnjih. Najbrž kar sebi, ker drugih ne moreš doseči. Vsaj jaz jih ne morem.

Ah, nakladam, moram hitro nehati.

Biti hvaležen za to, kar je. Ampak to kar je, je resnično. Samo to vem. Resnično je in tukaj je. Za vse drugo lahko samo upam. Torej, živeti tisto, kar je, zdaj, tukaj. Drugega se itak ne da. Biti tukaj in zdaj, kolikor se le da močno. Hvaležnost je precej zahtevna tema. Si kdaj videla kakega leto ali dve ali tri starega otroka, ki bi bil hvaležen? Meni je hvaležnost prav tako zahteven problem.

Kaj pa je tisto, kar ljudem najbolj manjka? Zdajle? Tukaj in zdaj? Kaka stvar? Več denarja? Stanovanje? Prijatelj/ica? Ljubček / ljubica? Nič od tega. Najbolj manjka vsakemu človeku on sam. Vsak je vse premalo on sam in vse preveč drugi. Kar pač drugi pričakujejo od tebe, da naj bi bila.

Pa vendar boš sčasoma imela vedno več. Pa ne stvari, ali denarja. Ko boš šla po svoji življenjski poti naprej, še daleč, o kako strašno daleč je še! Boš imela počasi, zelo počasi, vedno več sebe. Vsaj jaz tako verujem.


               Poni

[skrivnostnapunca]

Upam, da imaš prav, da bom imela vedno več sebe v življenju, vedno več stvari k so del mene.... upam, da je res tako, trenutno imam nekaj, se mi zdi, da sem mogla več hudih stvari dati skozi, da sem prišla do nekaj lepega in, da sem si zaslužila, potem se je splačalo vse hudo pretrpeti, da prideš do kaj lepega. Verjetno je človek včasih tako zelo osamljen in ne najde določne dejavnosti, k bi ga tisti čas zaposlilo, da bi ga tisti čas razveselilo in je brez volje in razmišlja o svojem življenju kako hudo je, kako bi lahko bilo boljše, še boljše, da bi bil izpopolnjen v celoti, na žalost si ne znamo vsi poiskati tisti trenutek nekaj kar bi se zaposlili in razmišljamo kaj nimamo in kaj vse bi še lahko imeli, da bi bili srečni. Včasih pozabimo na vse drugo kaj delamo čez dan, saj se v tistem trenutku ne razmišljamo o tem kako smo veseli ampak spregledamo, ker ni to pomembno, razmišljamo vedno kaj nam manjka, bolj malo razpraljamo o tem 
kaj imamo, sploh se ne zavedamo ali to ni toliko pomembno, ker nam še toliko stvari manjka.
Ker želimo biti v celoti srečni in izpopolnjeni. Govorim bolj zase seveda je težko govoriti za druge ..... je pa malo sebično. Tako je.

[Smokyboy]

skrivnostna, tu si pa tak zapletla, da se je nemogoče najti. Pomešala si zadeve glede tvojega fanta, pomanjkanja prijateljev, strahu pred izgubo tega kar imaš, težnjo po tem česar nimaš in še in še. Bi z veseljem kaj bolj konstruktivnega napisal, pa ne vem glede česa bi bilo potrebno. Sem pa tudi jaz večkrat tak kot ti - zmeden in dezorientiran, čutim pomanjkanje nečesa, pa ne znam povedati.

[skrivnostnapunca]

skrivnostna, tu si pa tak zapletla, da se je nemogoče najti. Pomešala si zadeve glede tvojega fanta, pomanjkanja prijateljev, strahu pred izgubo tega kar imaš, težnjo po tem česar nimaš in še in še. Bi z veseljem kaj bolj konstruktivnega napisal, pa ne vem glede česa bi bilo potrebno. Sem pa tudi jaz večkrat tak kot ti - zmeden in dezorientiran, čutim pomanjkanje nečesa, pa ne znam povedati.

Verjamem ja, ko zvečer preveč razmišljam, mi letijo misli vsepovsod saj ni važno. Včasih, ko imam kaj za povedat, pojamrat, dušo spustit itd pridem gor pa napišem, sem se navezala na ta forum, k me vsaj nekateri malo razumejo, sem bila tudi na drugih forumih vendar so vedno učitki, obsojanja, zajebancija, hec oh in sploh vsega pa sem rekla, da tam nimam kaj iskati, ker ni dobro za moje srce(dušo) moram pisati in iskati nekje k me lahko na drugačen način gledajo, kot tisti, ker očitno je , da se z zelo redkimi ljudmi razumem, zelo zelo redkimi in to je zelo slabo , ker zaradi tega , ker drugače razmišljaš, čutiš, se odpreš človeku z vsem bitjem na tak in drugačen način le, da bi vsaj delček videl v tebi kdo si ampak žal je zelo malo ljudi k me razume, čeprav dam možnost vsem in se odprem, da me spozna, da vidi kdo sam ampak na žalost smo si tako različni in daleč, da nikoli ne bo mene videl. Nisem popolna pa se meni ne zdi, da sem posebna ampak na žalost lahko rečem, da je nekaj drugačnega pri meni, ker če to ne bi bilo bi imela sigurno kar nekaj prijateljev, tako pa v teh letih jih nisem dobila. Lahko sem tudi sama kriva, ker me ljudje ne zanimajo, mi niso tako zanimivi, da bi pristopila poleg njih in ga vprašala kar me zanima, pa me enostavno ne, kot neko dolgočasno  življenje, ker ti nihče ni tako zanimiv. Torej iščem posebneže. Čeprav če bi me kdo prosil za pomoč samo vprašal bi poskušala pomagati pa me nihče ne vpraša. Čeprav nekateri prihajajo do tebe samo za pomoč potem pa nisi zanje nič vreden saj te zavržejo kot kup smeti.

To pa ne želim imeti. Že nekaj časa nazaj sem sanjala podnevi z odprtimi očmi, imam prijatelja k ga branim, mu povem, da ne sme obupati in nikoli ne obupam nad njim vztrajam toliko časa dokler mi ne uspe, da ga prepričam, da je veliko vreden, na žalost nisem imela nobene priložnosti, da bi me kdo vprašal in ,da mu dokažem kakšen prijatelj sem lahko tebi. Čeprav sem le sanjala kako bi bilo če bi imela prijatelja , kaj vse bi naredila za njega sem nekega dne jaz potrebovala prijatelja k je stal ob moji postelji in vztrajal , da se spet zbudim, da ne obupam.

Potrebovala sem pol leta, da se zbudim, da poskušam iti naprej, pa se mi zdi pol leta celo življenje, ker tista pol leta je bila jeza, neprespane noči, more, vročina, vsak dan jok , kar nekaj grip , viroz sem dala skozi, sem bila neodporna, vse se mi je prijelo vsaka bakterija k je vidla, da nimam moči, da jo premagam, tako sem bila nenehno bolana. Po letu znova lahko kaj napišem kajti prej ni šlo nič iz mene, saj sem držala toliko let v sebi, da je po toliko letih skočilo iz mene.
Sem se jezila nosila sem v sebi , ven pa ni šlo, ko nisem več zdržala je ušlo ven.

Včasih preveč rabim, kot, da mi preveč manjka, mi manjka to, nekaj dobim in se moram prej borit tako dolgo, ne vem pa zakaj, se mi zdi, da so nekateri čisto preveč na izi imajo res veliko prijateljev, se ne sekirajo saj dobijo nove. Tako si lahko fouš tistimi, si fouš k imajo lahko vsakega drugega za prijatelja, moje življenje je drugače zgrajeno in postavljeno. Ne vem
vsako življenje je drugačno, ne vem kako svojega opisati. Ne znam ga.


Sem pa zelo hvaležna, da mi je pomagal, da je bil bolj trmast od mene, da ga niso motile moje solze, da se ni prestrašil, ne znam mu poplačati.

Toliko za zdaj, ČAo

[Poni]

SkrivnostnaPunca

Jaz sem tudi tak. Hočem reči, da imam občutek, da sem čisto drugačen od vseh drugih. Pa me zato najbrž ne razumejo prijatelji in znanci, če kdaj kaj povem o sebi. Kaj resničnega. Zato te pa čisto zastopim.
   Kljub temu pa menim, da je itak vsak človek unikat in kot tak seveda povsem drugačen od drugih. Samo da se večina želi prilagoditi drugim. Delovati tako kot množica okoli njih in ne po svojem lastnem notranjem občutku. Skratka, čredni nagon je pri večini zelo močan. Kot čreda ovc. Jaz pa tega ne maram.
   No ja, saj jaz najbrž tudi zaradi tega nimam nobenih prijateljev. Za kakšne hece že, pa za kak rojstni dan. Za resničen pogovor o meni pomembnih stvareh pa nikakor ne. Tako da ti nikakor nisi edina taka, bi rekel.

Glede teh prijateljev, ki jih imajo eni na kupe, je pa takole. To sploh niso pravi prijatelji. Če se znajdeš v tapravih težavah in potrebuješ pomoč, bodo vsi ti "prijatelji" v trenutku izginili.

Za konec pa, ti kar piši. Ta forum je natanko pravi kraj, kjer lahko napišeš vse, kar je tebi pomembno. Nihče se ne bo zgražal. In vedno se bo našlo nekaj takih "čudakov" kot sem jaz.

Jaz sem tudi kar nekaj napisal o sebi v rubriki "Pravljica o Poniju". Pa me zadnje čase kar ignorirajo. Nevem zakaj.


               Poni


P.s.: Pa res upam, da nisem napisal kaj žaljivega ali nespodobnega. Dostikrat se mi zgodi, takole nekaj ur po objavi, da dobim naenkrat občutek, da sem pa tam napisal nekaj tako grozno žaljivega in grdega, da moram to nujno izbrisat, drugače me bodo vrgli ven in foruma.

[skrivnostnapunca]

Sem se pogovarjala z bivšim fantom k sem morala še določne stvari razčistiti, res me je prizadel, me pustil na cedilu takrat kot kup smeti najlažje je it po svoje pa pustiti, da človek trpi potem se nekateri niti slučajno ne zavedajo, kako so te prizadeli, pojma nimajo kaj vse bi lahko naredili drugače, da bi bilo. Tko jim zameriš nekaterim za celo življenje, nikoli ne pozabiš, jaz jim odpustim ampak pozabim pa nikoli ne in potem ti lahko nekdo govori in svetuje ti, da naj se pazim, da me svari in mi želi dobro, ko pa mi je sam delal slabo, kako lahko imajo pravico, da ti govorijo kaj delaš narobe. Potem je vse normalno, vse pozabljeno, obljubo nikoli ne držijo, ker jo niti ne znajo izpolniti. namesto, da bi ti stal ob strani, da jim ne bi bilo vseeno zato kar so storili.

Ne držim več zamer enostavno ne razumem, ker meni nikoli ni vseeno, stojim ob strani in sem poleg kot prijatelj, drugi pa ne znajo, k jim nič ne pomeniš, sploh naprej zase poskrbijo, to je najvažnejše ostali niso pomembni. Tko pač je prav zaradi tega jaz ne razumem ničesar, tisti k smo res iskreni in znamo povedati človeku na drugačen način in mu stojiš ob strani, da te stvari, da skozi pa gre naprej brez zamer, očitkov pa še hvaležen je po vrhu , ampak tega ne dobiš  ma ja brez veze 

[LostOneFuture]

... sama sem pred kratkim izvedela od nove psihiatrinje da nisem imela vseh teh diagnoz kot mi je bilo rečeno do danes, ampak eno samo, obsesivna-kompulzivna motnja, in to tako kombinirano obliko obsesij da je težko ločiti da gre za obsesivno motnjo, katere posledica so depresivno vedenje in tesnoba, ne pa tesnoba kot izvor in obratno vsiljive misli posledica.

vglavnem sedaj imamo veliko dela sama s seboj....

mogoče bi tudi ti šla po drugo mnenje, da si končno prideš na čisto glede svojih težav, jaz sem se 8let vrtela v krogu, težave so se kar ponavljale, in postalaje z vsakim letom hujše, ker nisem imela pravih diagnoz se tudi reševanja nisem lotila pravilno!


Sama zelo dobro poznam vsiljivke, ko se mi v glavi vrtijo scenariji, sama pravim da  so to ''filmi'' ker jih tako živo doživljam, kot da bi gledala akcijski film na platnu, ki mi lahko vzamejo dnevno tudi po več ur in me to izčrpa in obremenjuje, vglavnem ovira in jemlje energijo...


Mogoče ti je ta informacija kaj v pomoč!

[skrivnostnapunca]

hvala določene ljudi bi mogli tepst, da bi ugotovili kaj delajo drugimi sam k nikoli ne dojamejo, da beseda oprosti ni dovolj, se moraš malo potruditi, sam če se še ne trudiš pol pa jah zakaj bi mu zares oprostil, njegov problem  naj prosti sebi če lahko oprosti samo ne verjamem, da zmore sebi oprostit, mi je rekel kakor želiš , jaoo najbolj bi ga tepla prav zato, ker mu je vseeno za vse jaz na srečo se niti več ne spolnim samo še malo sem šla mu pisati, da ga malo spovnim kaj dela sam itak ne dojame, da oprosti res ni dovolj mal se je treba potrudit sam tko itak jaz grem naprej imam pa dovolj te depresije pa teh preteklih ljudi k vedno bolj vidim, da res nima smisla, ne bom jih spreminjala in jih ne mislim. Le sama grem lahko na boljše, da ni potrebno tako veliko energije za take ljudi porabit, poskušaš jim pomagat stat ob strani sam če nočejo pol verjetno še niso vse razčistili k se tko obnašajo  Polni sami sebe so.

Najbolje it stran od njih, da se še ti ne nalezeš kakšne bolezni al kaj , sem se pa odločila, da bom napisala na list papirja moje dobre lastnosti vedno k bom videla, da nisem v redu, bom se spolnila na tisti list papirja pa bom šla prebrati, sem se pa odločila, da končno preženem to depresijo. Sem se soočila z človekom k me je prizadel zelo pa mi je dalo malo mislit , da sem celo začeti znova v sebi od začetka pa vse odpustit sam se ni dalo, ker se morata za to oba potruditi, ne samo eden človek, prav to mi je dalo misliti, da res ni vredno, da je čas, da grem naprej, da ne iščem te ljudi k so mi samo slabo naredili, ker na koncu vedno spoznaš, da se ne da. Da res ni vredno.


Če malo bolje gledaš, imaš sam depresijo, pa imaš res ogromno problemov ampak po pravici povedano imajo tisti k depresije nimajo še večje probleme, k sploh ti misliš, lahko se pretvarjajo, da je vse v redu pa še zdaleč ni vse v redu, nekateri tako prekrivajo stvari in ja PONI imaš čisto prav nekateri imajo ogromno prijateljev pa se pretvarjajo, da te lahko celo prepričajo, da so takšni ampak resnica je čisto drugačna, v resnici se samo pretvarjajo.

[skrivnostnapunca]

Jaz mislim, da depresija ni kar tko, tko veš, da si človek pa, da znaš čutiti in, ko greš skozi ugotoviš , da si človek, določeni ljudje imajo ogromno prijateljev in jim je popolnoma vseeno ampak tisti so največji "hinavci" jih tudi ne moreš spremeniti ampak njihovo življenje, je takšno kot so sami, veliko rajše sem tko kot sem. 

[skrivnostnapunca]

Ti pokažem kdo sem zaston, brezplačno, ne rabiš kredita , ti ponujam roko, bilo mi vzeto vse , da se me je dotaknilo kar je še ostalo od mene, sem samo človek, ne super ženska, ni mi potrebno biti kdor nisem, da povem celem svetu, sem le človek, ne super ženska, ko ti pokažem moj pravi obraz, lahko vzameš karkoli rabiš, vsi me poznajo, ker ti dam zaston, brez plačila, ko napišem, da me vsi poznajo mislim s tem, da ti pokažem  kdo sem, čisto zaston, noč je dolga in dan se je spet zbudil.

[LostOneFuture]

ko berem tvoje komentarje in od ponija se mi zdi da berem svoje misli... sama včasih več nevem kaj delam narobe, spet drugič pa točno vem kje je problem, ravno danes zvečer sva se z možem pogovarjala, da se mi zdi da sem prav naredila da sem prekinila stike z sorodniki, mojimi in njegovimi. Ker se veliko boljše počutim, ker dokler sem se trudila, oni pa se niso sem se samo slabo počutila, in nisem razumela, zakaj jim je tako vseeno, tako da vaju razumem, včasih nevem zakaj je tako kot je, jaz sem nekako sedaj v fazi ko ne razmišljam več o vseh vzrokih zakaj je tako kot je, ker tako se samo slabo počutiš, prav je da daš iz sebe ven, čeprav na dolgi rok to ponavljati te kvečejmu uničuje se mi zdi... sama kar naprej meljem odnose iz preteklosti, čeprav sem anredila reze in prekinila vse stike, to da so duševne težave stigmatizirane pa ni nobena novost, sama vidim kako šokirano odreagirajo ljudje, že če samo 'namigneš' da imaš lahko depresijo ali kaj podobnega...tega nikoli ne bom razumela.... a se bojijo da se jim bom na vrat obesila in samo jokala? a dokler pa nisem zaupala te skrivnosti pa sem za usluge delati bila dobra? A se tudi vidva najdeta v temu razočaranju?

[skrivnostnapunca]

ko berem tvoje komentarje in od ponija se mi zdi da berem svoje misli... sama včasih več nevem kaj delam narobe, spet drugič pa točno vem kje je problem, ravno danes zvečer sva se z možem pogovarjala, da se mi zdi da sem prav naredila da sem prekinila stike z sorodniki, mojimi in njegovimi. Ker se veliko boljše počutim, ker dokler sem se trudila, oni pa se niso sem se samo slabo počutila, in nisem razumela, zakaj jim je tako vseeno, tako da vaju razumem, včasih nevem zakaj je tako kot je, jaz sem nekako sedaj v fazi ko ne razmišljam več o vseh vzrokih zakaj je tako kot je, ker tako se samo slabo počutiš, prav je da daš iz sebe ven, čeprav na dolgi rok to ponavljati te kvečejmu uničuje se mi zdi... sama kar naprej meljem odnose iz preteklosti, čeprav sem anredila reze in prekinila vse stike, to da so duševne težave stigmatizirane pa ni nobena novost, sama vidim kako šokirano odreagirajo ljudje, že če samo 'namigneš' da imaš lahko depresijo ali kaj podobnega...tega nikoli ne bom razumela.... a se bojijo da se jim bom na vrat obesila in samo jokala? a dokler pa nisem zaupala te skrivnosti pa sem za usluge delati bila dobra? A se tudi vidva najdeta v temu razočaranju?

Jaz se najdem samo veš tistim k je popolnoma vseeno so "NAJVEČJI HINAVCI". Imajo ogromno prijateljev saj se pred vsemi pretvarjajo, da so nekaj kar niso, to je samo način, da nekaj dobijo, da imajo vedno okoli sebe te ljudi in jih izkoriščajo, da oni lažje pridejo skozi življenje , izkoriščajo za razne stvari , tko je bil tudi moj bivši fant, želel me je prepričati, da je nekdo kar ni, govoril samo tisto kar bi jaz rada slišala , čeprav sem mu odpustila se želela z njim pomenit njemu še vedno ni bilo za to, da se bi trudil , da bi midva razrešila določene stvari, da ne bi bilo zamer, brez truda ne gre, če se nekdo trudi za 2 osebi skupaj to ne pomeni nič, se morata oba potruditi, da razrešita stvari, da ni več zamer, ker sem se samo jaz trudila je tako brez smisla, tako, da nisva z bivšim nič razrešila, ker se on tko obnaša, trudil se je samo takrat k je želel kaj od mene dobit, k je imel kaj od tega, prav zaradi tega mu ni več blo, da bi se kaj trudil , ker zdaj ne potrebuje nič od mene.  Taki so samo tam k kaj potrebujejo.....

Ko vidijo, da od tebe ne bodo nič dobili , nič več potem te res ne rabijo. Ne znam ti opisati njihov način razmišljanja, ker tudi ne razumem njihov način.  Sem mislila kaj razrešiti ampak sem potem sama videla, da to ne gre , ker se lahko samo jaz trudim , da bi razrešila stvari , zato sem prišla do zaključka , da nič ne morem spremeniti, spremeniti jih ne morem te ljudi, ker se niti ne želijo spremeniti, spremenim edino lahko le sebe, na to imam vpliv na vse ostale okoli mene pa ne žal. Pri takih primerih je potrebno odnehati pa iti stran, ker ne gre vse kar bi želel rešit.


Lahko poveš direktno nekomu, da počistiš pri sebi, da imaš mir pa te nič več ne razjeda, kako pa tisti to sprejme je pa njegova stvar, če se nekdo noče potruditi kaj zate pa kaj razčistit potem ne moreš nič naredit.

Kar se tebe tiče je prav, da si prekinila in upam, da jim nisi globoko v sebi zamerila, potem verjetno nisi naredila nič, da si prekinila, jaz sem prekinila stik z bivšim fantom sem šla pa ponovno v stik z njim prav zaradi sebe, da pri sebi pojasnim kaj je bilo pa ti povem, da ni bilo lahko, tko, da tisti čas k sem z njim vse prekinila stike, ti povem, da nisem bila v redu k sva ponovno govorila tko, da sem se soočila z to osebo pa mu še nekaj povedala direktno in ga imam zdaj lahko dodanega za prijatelja na fb brez vesti ali slabega počutja, ne počutim se več slabo zaradi te osebe, ker sem nekaj stvari razjasnila, da ta človek k mi je bil nekoč všeč ni bil v resnici tak k sem ga jaz videla, on je naredil tako, da sem ga jaz lepo videla z pretvarjanjem, da nekaj je kar ni, tako, da se ne počutim slabo in ne razmišljam več kar je blo, tako, da ti lahko povem, da , ko zgubiš stike ni dovolj. Ko srečaš to osebo ponovno se spet vračajo stvari tako, da je fino, ko si bolje, da govoriš s tem človekom lahko, da vse rešiš vse stvari včasih se pa zgodi, da ne moreš rešit stvari z določeno osebo, tako kot bi ti želel, ne gre in moraš to sprejeti.

Prekineš lahko vse stike vendar to velja samo začasno, ko spet srečaš človeka se počutiš enako kot prej ali še hujše, pride vse nazaj, vse tisto kar si dal stran, vrgel stran te misli o tem človeku, o tem dogodku se spet vrnejo, ko se srečaš, takrat je čas, da mu odpustiš oziroma, da odpustiš sebi, mogoče, da odpustiš njemu ti nikoli ne bo uspelo, ko pa sebi odpustiš, ti je vseeno, ko pride ta človek mimo tebe. Ni pomemben več v tvojem življenju. ne razmišljaš več o njem, niti se ne spolniš.

Imaš pa prav njihov način je tak, ko te spustijo v svoje življenje te spustijo za nekaj časa dokler pač rabijo , ko bi rad dal svojo težo k jo nosiš nanj, se ustrašijo in pobegnejo, ne moreš se na te ljudi računati, najdi tiste k boš lahko, ne tiste k ne moreš. Počutiš se pa slabo, ker ti ne vračajo tisto kar ti daješ in ves čas se trudiš samo ti, samo potem se naveličaš truditi, ko imaš več ljudi podobnih potem vidiš, da to ne gre, je pa žalostno prav to ves ta trud k ni vreden nič ampak mogoče ga bo kdo bolj cenil, boš videla.


Te pa popolnoma razumem.


Je pa tko če lahko drugim odpustiš je SUPER! Jaz pa enostavno ne morem, odpustim le sebi , nekaterim ne morem, tistimi k se ne potrudijo čisto nič ne morem odpustit preprosto imam tak filling, da se morajo še oni kaj naučit, ne morem jih učiti jaz to vem, odpustit pa ne morem, sebi pa lahko.

[skrivnostnapunca]

Jaz nisem nič, da bi sodil, maščevanje ne pride v poštev , nima smisla verjetno je kdo k
sodi ampak ne jaz, jaz ne bom ta to bo nekdo drugi naredil, je vse v njegovih rokah. 
Upam, da je kdo k sodi pravično, to ni moje delo. Jaz moram zase poskrbeti, to je samo
moje delo. Sodil bo nekdo k ima to pravico. Tako, da je vsaka beseda popolnoma odveč k
jo napišem ali rečem, nimam pravice. Glede na vse kar sem izgubila sem dobila kar dobro
poplačano nazaj, tako, da sem se dejansko valjala in šla iz nesreče v srečo, tako, da bi lahko
rekli, da se nimam kaj pritoževati zdaj mogoče bi kdo rekel bodi že tiho.

Sam en dogodek za drugim pa vsa zmešnjava me je čist zmešalo, zjebalo, kako bi rekli, res se ni lahko nazaj postaviti. Gre počasi naprej. Sem mislila, da bo šlo hitreje ampak ne gre kot ti misliš. Vse je treba za nazaj razrešiti zamere pozabit, sebe spredaj, drugače razmišljati, pozabiti vse, sebe potegniti naprej , da ne ostaneš zadaj,  ful stvari je treba , da se rešiš vsega tega , stopati korak za korakom kot, da bi se spet učiš od začetka in sprejeti, da nimaš ti vse prav kot se ti zdi, imaš svoj prav ampak samo svoj.

[skrivnostnapunca]

... sama sem pred kratkim izvedela od nove psihiatrinje da nisem imela vseh teh diagnoz kot mi je bilo rečeno do danes, ampak eno samo, obsesivna-kompulzivna motnja, in to tako kombinirano obliko obsesij da je težko ločiti da gre za obsesivno motnjo, katere posledica so depresivno vedenje in tesnoba, ne pa tesnoba kot izvor in obratno vsiljive misli posledica.

vglavnem sedaj imamo veliko dela sama s seboj....

mogoče bi tudi ti šla po drugo mnenje, da si končno prideš na čisto glede svojih težav, jaz sem se 8let vrtela v krogu, težave so se kar ponavljale, in postalaje z vsakim letom hujše, ker nisem imela pravih diagnoz se tudi reševanja nisem lotila pravilno!


Sama zelo dobro poznam vsiljivke, ko se mi v glavi vrtijo scenariji, sama pravim da  so to ''filmi'' ker jih tako živo doživljam, kot da bi gledala akcijski film na platnu, ki mi lahko vzamejo dnevno tudi po več ur in me to izčrpa in obremenjuje, vglavnem ovira in jemlje energijo...


Mogoče ti je ta informacija kaj v pomoč!

Jaz pa berem neko knjigo pa stvari začnem malo bolje razumeti, pri meni doma je bilo tako če pobrskam v preteklost, nič nisem smela reči, doseči, se jaz odločati zase in sem razvila to jezo k jo imam, k želim nekaj doseči če nekaj ne dobim zamerim in sem jezna, se jezim , ker me ne upoštevajo in to je najhujše potem se odzoveš kakor le znaš, ker se tako naučiš samo na tak način znaš, bistvo pa je, da se moram učiti od začetka, ker me niso naučili kako naj svoj življenje primem v svoje roke, ker nikoli nisem mogla to naredit, ker je bilo vedno ne smeš , ne moreš, ni prav kar delaš itd. Sam ta knjiga mi res pomaga tko, da poskušam vse razumeti zakaj je tako kakor je. Čisto vse se , da razložiti tudi ta jeza k jo omenjaš.


Samo moraš pobrskati zakaj se jeziš. Jaz še vedno brskam ampak na žalost moram brskati po starih stvareh tako, da je lahko malo boleče..........berem naprej.