Strah pred izgubo

[xenea03]

Pozdravljeni.

Tokrat bom govorila o izgubi, ali strahu pred njo, ki me spremlja zelo dolgo. Enostavno se ne morem sprijazniti. Ne vem, če imam sebe za sposobno preboleti, iti dalje, poskrbeti zase, prebiti se skozi življenje sama. Ne morem razumeti, da je lahko prišlo do take situacije, ko si postavljen v pat pozicijo. Zdaj pa živi. Ker ti drugega ne preostane. Nimam se s kom o tem pogovarjati, onkraj strokovnega mnenja. Lahko poskusim živeti za sedanjost, a tudi ta je mučna. Mati v bolečinah, oba slabita iz dneva v dan bolj, postajata lastni senci, sama sebi odveč. Seveda ne morem zahtevati pozornosti zase. Pretežko je. Slabo sem opremljena za kljubovanje okoliščinam ... po dolgih letih sem spet na forumu, zdravim se 25 let. Edini priči moji izkušnji, ki me nista zapustili v slabem, polagoma odhajata. Ta trenutek žalujemo za sorodnico. Ne vem, kdaj se bo pri nas obrnilo. O tem razmišljam več let. Kar ne pomeni, da napačno ocenjujem situacijo.   

[Morana]

Pozdravljena
Rad bi ti nekaj napisal, pa nekako ne najdem pravih besed. Ko pride do tega trenutka nikoli nismo pripravljeni, preboleti moramo nekako. Na tem delu življenjske poti smo vedno sami, če v teh težkih trenutkih nimamo ob sebi opore, nekoga, ki se mu zjočemo na rami, nekoga, ki nas objame, potem je to težka težka pot. Izkoristi te dni za pogovor, povej jima vse kar ti leži na duši.
 Sam sem bil, kot že mnogi pred nama v tej situaciji, a takrat sem preprosto okamnel, otrpnil. In od takrat je preteklo že kar nekaj let, jaz pa še vedno tavam in nikogar ni, ki bi mu rekel oprosti mi ......

Razumem te, rad bi ti rekel kaj optimističnega, vendar bi lagal tebi in sebi. Izkoristi čas, ki vam je dan.
Bodi močna.

[AsandraA]

Srkaj ljubezen, znanje in pomen staršev zate, dokler sta. Danes sta. Jutri ti bo občutek, kaj vse ste si dali pomagal pri bolečini izgube. Ker vse, kar si dobila je v tebi. Ne odhaja z njima. vse kar si jima dala, sta ti v drugi obliki dala nazaj. Zato je v tebi. Tako jaz razumem ponotranjen odnos.

Pride čas, ko se poslovimo s podobo, z bivanjem. Za nami ostanejo spomini in vse kar smo dali v ljudeh. To je nesmrtnost.

Pozdrav, Sandra

[Juliette]

Xenea, vem da ni nobena tolažba reči, da je življenje pač takšno, da se moramo od tega sveta vsi enkrat posloviti ... Lepo je, da si starša imela tako dolgo ob sebi (nekateri jih izgubijo celo že v otroštvu) in da sta ti stala ob strani in da ste skupaj preživljali lepe trenutke. Za vse to si lahko tudi hvaležna, ker je to dragoceno darilo.
Staršev ti sicer ne bo mogel nihče nadomestiti, lahko pa začneš počasi oblikovati svojo socialno mrežo, kjer boš lahko iskala podporo, moč in toplino, ko ti tega starša ne bosta mogla več nuditi. Ta korak boš morala narediti sama, a bo vredno truda, ker ti bo v prihodnjosti koristil.
Poskusi s kakšno interesno skupino na področju, ki te veseli, zanima. Morda s skupino za samopomoč. Glavno je, da srečuješ ljudi, s katerimi si boste blizu.

[xenea03]

Pozdrav,

mislim, da prav to počnem, da poskušam izkoristiti trenutke. A me to navdaja z večjim strahom, ker vem, da bo potem veliko, veliko težje. Padam v odvisnost, ki jo čutim kot pretirano, bolestno. Vem, da je rešitev širjenje socialne mreže ... morda nimam prav sreče v tem, ne vedno. Na nek način je udobno ostati doma ... že zjutraj se zalomi. Mati se oddaljuje, psihično, ker ve, kaj situacija pomeni, pa tudi miru si želi. Z očetom, do njega sem imela ambivalenten odnos, oziroma prej negativen, pa sedaj spet poskuša ustreči mojim slabostim. In tako tonem. Najti moč, da se odtržem in stopim v zunanji svet, če je mogoče, je moja želja, ko razmišljam, kaj lahko ali moram narediti. Vsekakor pa ju ne morem pustiti sama v bolezni, kljub študiju in nuji. Mogoče si želita res samo miru. Moja odvisnost je tudi zanju težka, ker sem vajena njune pozornosti, ki jo zdaj težko zmoreta. In ostajam brez podpore v trenutkih, ko jočem. Sredi noči.

Hvala vam za vsako besedo, ki ste mi jo namenili. Samopomočne skupine se udeležujem, ko le morem.