vsega po malo

[wawa]

Moja zgodba je praktično predolga, da bi jo napisala.

Ne vem kdaj se je vse začelo, mislim da v srednji šoli. Bila sem zelo nesamozavestna, nesposobna uzpostaviti stike z ljudmi, v družbi fantov sem enostavno zmrznila. Namesto da bi začela hujšat sem se prenažirala, ne morem opisat kako količino hrane sem naenkrat zbasala vase. Potem sem spoznala svojega sedanjega moža, bil je moje popolno nasprotje sproščen, nasmejan ob njem sem bila in še vedno sem boljši človek.

Vemdar pa to ni pravljica s srečnim koncem. Moja nesamozaves še vedno ostaja in me je spremljala vseh teh 10 let vse do danes, lahko pa rečem da ma vedno hujše spremljujoče znake.
Posesivna sem, moža nedziram 100%, pri 28 in dveh otrocih ga pokličem po 10x na dan. Še vedno se počutim grda, včasih je šlo tako daleč, da sem se (ko sem bila sama tolkla s pestmi po svojih stegnih), ne vem če kdo ve kako se je pogledati v ogledalo in občutiti gnus, ustrajam v službi, ki me ne osrečuje niti denarno niti osebnostno (čeprav imam izobrazbo tako da bi si z lahkoto našla drugo službo), še sedaj sem popolnoma nesposobna pogovorov v družbi, nesposobna sem se soočiti z ljudmi, .....in nenazadnje vedno bolj se mi dogaja da padam iz sreče v nesrečo....

Vse gornje pa se je še potenciralo z zadnjim porodom 2 m nazaj. Počutim se nesposobna in včeraj, ko sem držala v roki svojo sončico in ona ni in ni želela zaspati, semo dobila občutek da bi jo najraje vrgla na tla.............tako sem se prestrašila sama sebe, da sem malo položila v posteljico in ušla iz sobe. V drugi sobi sem ostala dokler ni v joku zaspala, ker sem se jo bala prijeti da ji nebi kaj naredila. Torej tako je ker do danes nisem naredila nič da bi pomagala sebi je šlo vse tako daleč da ogrožam lastne otroke, ki jih ljubim. Tako sem danes končno vzela v roke telefon in poklicala psihoterapevtko, katere številko sem imela že najmanj leto dni pri sebi, bila je zelo prijazna in me bo pod nujno sprejela naslednji teden.

Tako nekomu sem res morala povedati svojo zgodbo. Zdaj pa se lahko čudite kako se lahko mati dveh otrok tako obnaša.

[bikica66]

Wawa pozdravljena !
Najprej naj te pohvalim,da se zavedaš svojih težav in da si poklicala psihoterapevtko - naredila si že prvi korak in to zelo velik.Povem ti, da poznam nekaj mamic,ki so čutile isto kot ti in so tudi pravočasno spoznale,da potrebujejo strokovno pomoč.Kaj pa na vse to pravi tvoj mož ? Ali ti v krizi nudi pomoč,ali se odkrito z njim pogovarjaš ? Ko boš pri psihoterapevtki ji vse povej - kaj te muči,kako se počutiš.Ne sramuj se ničesar in videla boš,da se bodo začele stvari obračati na bolje.
Povedati ti moram,da se ne čudim tvojemu obnašanju in verjamem,da svoje otroke neizmerno ljubiš. Vsakomur od nas se včasih nabere premnogo skrbi in se svojih dejanj - čeprav samo v glavi sramujemo.
Srečno !

lp

[masi]

....draga wawa dobrodošla in najprej nihče se ne čudi, ker s tabo kot osebo je vse v redu, posredi je motnja oz. bolezen-hm verjetno gre za poporodno depresijo in kakor sem razbrala iz tvojega pisanja si imela motnje razpoloženja že veliko prej. Edino prav je, da si poklicala terapevtko, kajti to je motnja in jo je potrebno zdraviti. Verjamem, da ti je grozno, ampak uspelo ti bo seveda s pomočjo terapije in posledično spreminjanja sebe, svojih neralnih misli, svojega obnašanja....

drži se

[alexx]

Dobrodošla wawa. Ne nič se ne čudimo in niti približno nisi edina ki to doživlja. Pametno si ravnala, ker si poiskala strokovno pomoč. Pametna mlada ženska in mama si in prepričana sem, da bo z pogovori in psihoterpijo...in začasno morda s kakim zdravilom zmagala. Nočem te strašiti, a delo na svoji samozavesti traja nekaj časa. Samo obupat ne in uspelo ti bo. Srečno.

A.

[marika]

Wava pozdravljena,

lahko ti povem, da sem sama mamica treh malčkov in da me je kdaj pa kdaj tudi prešinila misel na kakšno tako stvar. Verjemi, da je do realizacije česa takšnega še daleč. Ne boj se sama sebe. Ali si bila takšna že prej ali je možno, da imaš poporodno depresijo?
Nenazadnje je tvoja deklica še majhna in so tvoji hormoni še čisto zmešani.

Želim ti, da bi našla svojo samozavest,

marika

[Arwen]

wawa, dobrodošla; saj so že predhodnice vse napisale, mogoče le to, da pobrskaj po arhivu starega foruma, kjer najdeš precej bolj ali manj sorodnih opisov. Pohvalno, da si ukrepala in stopila v stik s strokovno osebo. Pa piši, piši tu gor (pisanje pomaga), bomo prebrali, poslušali in svetovali, če bomo le znali.

Objem
arwen

[wawa]

Kako vam je uspelo premagat vse to?

Jaz mislim da se meni meša, ampak res. Ne zam vam opisat kaj se mi dogaja. Eno uro in pol nazaj se je moja 2 mesečna sončica zbudila, ker je imela boga reva zamašen nos. In potem seveda ni mogla zaspat nazaj. Ampak kaj se je v tem času dogajalo z mano in kaj se še vedno dogaja. Ko sem jo vzela k sebi me je začejo tiščat v prsih, grozna napetost (ma ne znam prav opisat) imelo me je da bi upila. Da sem zdržala sem si dobesedno zapičila nohte v svojo roko, da je bila bolečina ob tem hujša od tiste ki sem jo čutila. Kot da bi bilo vse moje telo v nekem krču. Ko me je mož želel pomiriti sem ga nadrla.Čutila sem hud strah. ali pa ne vem kaj mogoče odpor, ne vem res res vam težko opišem kaj.

Nisem zdržala šla sem stran in sedaj sem tukaj in se sprašujem ali se mi bo res zmešalao. kaj mi je? Tok tok me je strah da komaj živim? Kako si lahko želim umreti, tako ne morem več ne morem več. Ali obstaja pot iz vsega tega?

[himiko]

Draga Wawa, ne ne, ne mesa se ti in seveda obstaja pot iz vsega tega, verjemi!!!
Veliko se ti je nabralo v zadnjem obdobju (porod le ni majhna stvar), in prav je, da si poklicala psihoterapevtko, skupaj bosta premagali tvoje strahove, v to ne dvomim, res!!!! Moras vedeti, da si zelo zelo pogumna, bolje bo, bos videla - morda ne z danes na jutri, a pocasi se dales pride, res! Le potrpezljiva bodi in ne obupat!!!!!!!!!!!

Napetost in strahove, ki jo opisujes, minejo. Tudi jaz sem obcutila zelo zelo podobno, le da v zvezi s svojim fantom... In danes je bolje...

Wawa, drzi se, OGLASI se se. Sicer se nimam toliko zivljenjskih izkusenj, a bom poskusala tudi jaz pristaviti svoj piskercek zraven in ti svetovati, te poslusati...

In se enkrat, obcutke, ki jih obcutis, poznam in zagotavljam ti, minejo - pocasi, s terapijo, morda zdravili, spreminjanjem vzorcev obnasanja, casom, podporo najbljizjih...

Drzi se Wawa, pogumna si in vse bo se dobro!

Himiko