Silvo Malek
Anželova ulica 21
Izkušen član/ica
 
Odsotni
Spol: 
Prispevki: 287
sem popolnoma slep, vendar me ni to nikoli motilo
|
 |
« dne:: sobota, 31. avgust 2013 ura: 21:09 » |
|
Tole sem že večkrat pri sebi premleval. Pokličem z nekim namenom recimo v knjižnico za slepe, in ker je glas na oni strani nestrpen, odložim. Tako se mi je že zgodilo tudi s kako ambulanto, s kako drugo inštitucijo ali osebo. Je to anksioznost? Pa druga plat. Nocoj, sobota je, sam sem, moji ostareli počivajo, in sem hotel poklicat mojo medicinkico, to je ena od dvojčic, sestričninih hčerk. Ker je delala ponoči, in jutri ne vem, ima še nočno, oklevam. Ob tem premišljujem, kaj bi ji sploh povedal, zakaj bi jo klical. Je to druga plat prikrite fobije? Z ljudmi, ki mi največ pomenijo, se mi zazdi, da jim nimam kaj povedat, toda sem jih željan. Ob tem naj dodam, da sem imel 27 let opravka s telefoni, kot telefonist, in me v sanjah še preganjajo primeri, ko mi ni uspelo nekomu ustreči. Hvala za potrpežljivo prebiranje, ampak opisan fenomen se mi zdi iz več vidikov zanimiv in vem, da ga lahko vsak po svoje dopolni!
|