Strah pred smrtjo

[DesertRose]

Vem, da sem si izbrala grozno temo, ampak mogoče bi mi bilo v pomoč, če bi lahko govorila o tem. Panična motnja, anksioznost, depresija..vse vem o znaki in bolezni, mene pa cele dneve preganja strah pred smrtjo, ki mi ga vzbuja fizično počutje, kot so čudni občutki v glavi, zbadanje, motnje zavesti itd...
Kako se rešiti tega strahu in pridobiti tako zaželjen duševni mir. Kakšna ideja?

[poletje]

Pozdravljena, Rose

Temo, ki si jo izbrala je na nek način grozna, ampak je življenjska, le da o smrti ne želimo prav veliko govoriti. Jaz se do sedaj nisem ubadala s strahom pred svojo smrtjo, me je pa groznoooooooooo strah smrti mojih najbližjih, najbolj mame (verjetno zato, ker živim pri njej in sem nekako še vedno preveč navezana nanjo).

[bikica66]

Na začetku,ko še nisem vedela kaj mi je - sem tudi sama mislila,da bom umrla.Seveda me je bilo strah smrti in lagala bi,če sedaj rečem,da je strah popolnoma izvenel.Vsak se pomoje boji smrti,pa naj bo to njegova lastna ali pa smrt najbližnjih.Sama pri sebi sem nekako razčistila,da vsi nekoč umremo.Pri starejših je to normalno - čeprav to težko sprejmemo.

lp

[karneke]

Pozdravljena Rose!

Moram ti povedati, da vem kako se počutiš saj jaz enako doživljam kot ti. Meni se naprimer začne dogajati, da težko diham, me pika nekje v prsih, dobim kakšne krče in bolečine v rokah in podobno, ter nato vse skupaj povežem s srcem in me je strah infarkta in tako posredno smrti. Največji problem je, da se je precej težko zbrati v takšni situaciji... Tudi sam ne vem kako se rešiti teh negativnih misli, zato prosim tudi jaz, da če še kdo kaj podobnega doživlja ali je doživljal naj malo pove kako se spopasti z temi predvsem neprijetnimi in neracionalnimi mislimi in občutki!?

No naj še dodam, da se mi je prvi panični napad glede tega zgodil kakšna 2 meseca nazaj, ko sem zaradi stresa doživel fizične simptome, ki sem jih povezal s srcem in sem nato pristal v bolnišnici misleč, da doživljam infarkt. Opravili so mi 2 ekg pregleda in obakrat je bilo vse b.p.. Kakšen teden pred tem so mi tudi odvzeli kri, ki pa je tudi v odličnem stanju - kar pomeni da pogojev ni in da je vse v glavi!!!

[DesertRose]

Pri meni ni šlo za tipični napad panične motnje. Meni je pač nekega dne postalo slabo in nekaj časa sem še kar folgala. Povedat moram, da mi je bilo slabo 24 ur na dan, ampak ne da bom bruhala, kot, da bom samo padla in umrla. Ker se pri zdravniku ni nobena preiskava premaknila, se mi je stanje poslabšalo. V tem času sem se borila proti smrti, vsaj jaz sem tako mislila, in takrat tudi veliko razmišljala o tem. In spoznala, da me je strah tega, da te nikoli več ni, svet pa teče dalj in potem si včasih rečem what`s the point in pa seveda kontra, madona kdo bi živel večno, ko te prime depra?
V glavnem nimam pojma česa se tako bojim, ne maram nezavestnega stanja in tudi narkoza se mi je od tedaj zamerila. Je pa res, da si psiha vedno nekaj novega izmisli, in kako naj vem kdaj gre zares in kdaj ne? Ko sem končno dojela, da od paničnih napadov ne moreš umreti in sem jih znala prebolevati sama, se je zdaj začelo z glavo. Morda je le posledica utrujenosti in vsega kar se je dogajalo z menoj, pa vendar me je spet vsako sekundo na smrt strah. Čeprav sem opravila MRI glave, ki je b.p., se nikakor ne morem prepričat, da mi nič ni, ker se vse dogaja neodvisno od moje volje. Te trenutne motnje zavesti, špikanje po glavi in pa vsakodnevno tiščanje v čelu in sencah, ki me naredijo omotično, mi vedno znova vzbujajo dvom, da je nekaj narobe. Enostavno več ne vem, kje je meja, kdaj gre zares in kdaj je lažni alarm in to me spravlja v obup-

[INESITKA]

desertrose,tudi sama sem to doživljala zelo dolgo obdobje in tudi še zdaj se pogosto pojavi to,da ubisvto ne vem ali je psiha ali je res telesna bolezen,ker lahko rečem da ko imam slabo počutje me vedno kaj "novega" boli, zato sem zmedena in se potihoma sprašujem ali je psiha kriva ali je tokrat pa res bolezen.
da bi mela kakeršen koli pameten nasvet ravno ne,pač ko se mi začnejo pojavljati te misli poskušam čimbolj preusmeriti pozornost, na kakeršen koli način,samo da se ne ujamem v začaran krog teh vsiljivih misli. je pa težko s tem-priznam.
ampak ne obupaj,tako kot je prišlo to, tako bo tudi odšlo, s tem se pač jaz tolažim
lp

[trzinka]

Živjo!

Tudi sama se spopadam s strahom pred smrtjo že kar dolgo let. Hodila sem tudi na skupino in je bilo bolje, takrat so mi predpisali Prozak in je bilo res super. Sama sem nehala jemati zdravilo, ker sem se takrat pripravljala na ustvarjanje družine in zadeva je bila pozabljena za nakaj časa. Rodila sem dva prekrasna otroka, ki sta mi zapolnila čas in osrečila življenje. Ko sta postala malce večja, se mi je zadeva iz meseca v mesec in iz leta v leto poslabševala. Zmeraj več strahov se je kopičilo v meni, vsekakor pa so vsi povezani s smrtjo, boleznijo, nesrečo... Pred kratkim mi je hudo zbolela mama, očeta imam hudo dementnega in ima napade ( nevzdržno), jaz pa sem zapadla v tako depresijo in izgubo živcev, da sem si zamišljala že najhujše scenarije, shujšala sem 18 kg v dveh mesecih, bila sem na urgenci in na vseh možnih pregledih. Strah je uničujoč. Privedel me je do jemanja antidepresivov in tablet za živce. Obiskala sem tudi našo psihiatrično pomoč na polikliniki in sem se zelo lepo pogovorila z gospo doktor. Predlagala mi je jemanje ADjev še naprej in obisk delavnice. Prišla sem toliko k sebi, da se zavedam, da moram zase nekaj narediti, če ne se bom uničila, bolečine po vsem telesu pa so zelo hude in pekoče. Tako moje telo odreagira na strah. Priporočam ti , da tudi sama narediš isti korak, ker se bo stvar samo še stopnjevala in jo še pravi čas lahko ustaviš in se rešiš.Sama se še nisem rešila, sem pa na pravi poti.
Čimprej poskrbi zase in za svoje zdravje, želim ti uspešno pot....

                                             

[Starlight]

tudi sama imam strah pred smrtjo...vendar ne v taki obliki da ko zacutim kaksen drazljaj da takoj pomislim na to...meni se to bolj kaze kot ne vem..da ce bom letela z avionom bom sigurno umrla...

naj vse tiste uporabnike ki mislijo da se od panicnega napada umre potolazim da se to se ni zgodilo...pa tudi v nezavest se ne pade...edino s hiperventilacijo se lahko pripravis do hudih misicnih krcev in posledicno se kaj hujsega...

glede na vse te vase obcutke ki ste jih pisali...pa vsekakor priporocam kaksen posvet s specialistom... tebi trzinka pa cestitam in ti zelim se naprej uspesno pot na premagovanju ovir..vse se da ce je volja in ce imas pred sabo jasen cilj kaj si zelis...bravo

[Mija25]

Joj, ko bi prej vedela, da ste tukaj "moji" ljudje. Pa sem velikokrat zagnala portal ampak ga ugasnila, ker sem si mislila, da ste tukaj samo žalostni. Torej, sedaj vidim, da se mnogim dogaja isto.

Jaz mislim, da sem nekako našla vzrok nekaterih mojih bojazni pred smrtjo. Moja mami je namreč vsakič ko sem bila bolna zagnala paniko, takoj k zdravniku, to je lahko nevarno in točno to počne še sedaj. Vnetje mehurja; hitro moraš k zdravniku, to se ti bo na ledvica preneslo in potem bo groza. Vročina; pejva hitro, da kri pogledajo. Ko sem prehlajena, me sili s čaji, kuha kot da sem rimljan in me dobesedno kot dojenčka crklja.

[Yang]

Mija, tvoja mama vam je s svojim pretiranim zaščitništvom nardila veliko škode in ti sedaj trpiš posledice.

Počasi boš le spoznala, da je tvoje "idealno" otroštvo in "idealni" starši le iluzija s katero se v družini slepite.

[trzinka]

Ja, Mija, posledice iz našega otroštva se vidijo na nas. Preveč zaščitniški starši, potem nas pa privede do strahcev.Za vsako mojo bolezen je bil že predviden najhujši scenarij. Na žalost imam tudi sama tak vzorec vedenja do svojih otrok (sicer ne v tako hudi obliki, kot ga je imela in ga ima moja mama). Se probam izogibat, ampak včasih ne gre in ne gre, ne morem iz svoje kože....

[She_]

DesertRose,
men se je pojavljalo podobno - občutki, da bom padla dol, da me noben ne vid, včasih sem se dejansko res sesedla skupi itd.

Čeprav sem včasih pred spanjem npr. psihirala, kaj pa če umrem, kaj če fašem eno neozdravljivo bolezen in me od dons na jutr ne bo, kaj pa če me noben nima rad, če me ne bo noben pogrešal.... Ampak v resnici sem se bala živet. Bila sem "affraid to be seen" kokr sem zvedla od nekoga, se prav, bala sem se živet, odločno in aktivno vključevat v lajf, ljubit in biti ljubljena in to.

Anyway, si probala s kakšnimi sprostitvenimi tehnikami, športno aktivnostjo, družabnimi zadevami... Men to pomaga, upam, da bo tem tud.

[vesnav]

Tema zame, tudi, ja...

Nimam nič pametnega za povedat. Nobenega nasveta, rešitve.
Meni se je to samo omililo, izginilo pa ni.
Sploh pred menstruacijo, vsak mesec, je čista groza.
Potem pa spet ok, dokler kaj ne stisne...

Da bi bila kriva moja zaščitniška mama, dvomim. Ne vidim povezave. Nihče me ni strašil ne nič. Že od 4-leta, ko sem sredi noči jokala, spraševala svoje starše, ali bodo res nekega dne umrli, hja, odtlej nimam rada vsega tega...
Najuhje je bilo ob izbruhu, akutni epizodi v mojem življenju, takrat sem "imela" skoraj vse fizične bolezni, kar jih poznam.
Z leti se je umirilo, je pa res odvraten občutek. Verjetno sem jaz izjema, ker sem malo dvignila roke nad sabo v tem smislu, se pač sprijaznila, da se tega strahu ne morem rešit.. Tako da.. ne past v obup. Tako je le pri meni.
Mi pa pomaga, če me res kaj fejst zagrabi, pa samo rečem možu. Ej, v hrbtu me ful peče, ej (v prevodu pomeni: kap me bo in on pozna ta moj jezik)... In on potem odgovori: Ja, ja. Umrla boš. Samo čez 50 let.

Ni hec. Res me pomiri. Do naslednjega v mesecu...

V.

[dragica]

hoj..tukaj še ena, ki že pol leta od kapi umira ...nikdar se nisem bala smrti, ampak zdaj, po zadnjem porodu, pa res velikokrat uleti u možgančke ta zlobna misel...ja, pms je hudič, vesna...mene pod lopatico boli, pa po roki trga , pa duši, potem pa še zdravniki ne ugotovijo, zakaj imam skoz povišan utrip, pol pa še kak napad panike uleti, se pa že kar na oblačku vidim..ma sej to sploh ni smešno..mene je groza, predvsem zato, ker potem tuhtam, kdo bo za otroke skrbel...pa ponoči lasten pogreb sanjam..ker pa imam res neke probleme s srcem, ampak ne za umret ,je res včasih naporno...saj si dopovedujem, da pač vsak enkrat gre, ampak ne pomaga kaj dosti...če me prime podnevi, se obvezno spravim nekaj zoprnega delat, napornega, da si dam možgane na off, ponoči je bolj kriza....

[Arwen]

res je, umrli bomo slej ko prej vsi... a nikakor to ni danes, pač pa čez mnogo mnogo mnogo let.... krepko čez 50 let 

[vesnav]

Odvisno, koliko si star.

V.

[moonica]

Tema zame, tudi, ja...

Nimam nič pametnega za povedat. Nobenega nasveta, rešitve.
Meni se je to samo omililo, izginilo pa ni.
Sploh pred menstruacijo, vsak mesec, je čista groza.
Potem pa spet ok, dokler kaj ne stisne...

Da bi bila kriva moja zaščitniška mama, dvomim. Ne vidim povezave. Nihče me ni strašil ne nič. Že od 4-leta, ko sem sredi noči jokala, spraševala svoje starše, ali bodo res nekega dne umrli, hja, odtlej nimam rada vsega tega...
Najuhje je bilo ob izbruhu, akutni epizodi v mojem življenju, takrat sem "imela" skoraj vse fizične bolezni, kar jih poznam.
Z leti se je umirilo, je pa res odvraten občutek. Verjetno sem jaz izjema, ker sem malo dvignila roke nad sabo v tem smislu, se pač sprijaznila, da se tega strahu ne morem rešit.. Tako da.. ne past v obup. Tako je le pri meni.
Mi pa pomaga, če me res kaj fejst zagrabi, pa samo rečem možu. Ej, v hrbtu me ful peče, ej (v prevodu pomeni: kap me bo in on pozna ta moj jezik)... In on potem odgovori: Ja, ja. Umrla boš. Samo čez 50 let.

Ni hec. Res me pomiri. Do naslednjega v mesecu...

V.

Vesna, tule se lahko lahko skor v celoti podpišem ... razen onga dela o sprijazniti se ... še reakcija dragega je ista.

Zadnje dni imam spet ful strah, da dobim raka na črevesju ... pa ne bom še tule o tem.

[marika]

Mene pa ni strah smrti kot take, mene je strah mučnega in bolečega umiranja. Res smrti se ne bojim. Bojim se zadnjega dela življenja.

Veliko sem razmišljala o teh vprašanjih in končno našla vzporednico s strahom, ki sem ga imela pred kačami. Pa sem se enkrat prisilila, da sem dolgo strmela v zelo realistično sliko kače in si predstavljala, da njena koža ni zdrizasta in sluzasta, pač pa suha in trda in s tem sem premagala strah pred kačami. Vsaj gnusijo se mi ne več in sposobna sem se jih dotakniti (v zoo seveda  ).

Smrti nas je strah, ker je to nekaj neznanega. Vendar je ta strah odvečen, saj bomo skozi proces smrti šli brez izjeme vsi, nihče od nas ne bo ostal tukaj.

Mislim, da je rešitev tega problema v razmišljanju o smrti, soočenju z njo, dejstvo je, da naša družba odriva smrt na obrobje (mrliče v vežice, pogrebe v družinske kroge...). Če pogledamo primitivna ljudstva, tam ne najdemo nikogar, ki bi se bal smrti. Tam je smrt nekaj popolnoma sprejetega, vsakdanjega, ponekod celo veselega.

Ker delam na področju, kjer od časa do časa vidim mrtvega človeka, me mrtvecev ni strah. Sva se pa z možem pošteno sprla, ko mi je umrl dedek in sem želela, da ga gredo moji otroci pogledat. Mož je bil prepričan, da to ni umestno in da bodo zaradi tega imeli travme. Ko sem jim razložila, da je to zadnja možnost, da vidijo pradedka, da je zaspal, da je bil srečen, ker je umrl doma, med svojimi in ne v bolnici, so šli moji otroci brez zadržkov pogledat njegovo truplo, preden so ga upepelili. In nihče od njih nima travm.

To je seveda moje skromno mnenje,

marika

[vesnav]

Zdravo in pametno razmišljanje, Marika.
Vse bo tole res.
Morda, ja, jaz teh mrličev ne morem gledat... Kaj čem..

Moonica, ne obupat. Saj jaz tudi nisem čist.

V.

[ribič]

Smrt je del življenja in starejši sem manj se bojim, dobro je da ne vemo ne kdaj ne kje se bo to zgodilo.