Kaj vam pomaga premagovati soc. fobijo?

[Cheaney]

Sem v zadnjem letniku študija in ugotovil sem, da sem zaradi svojega samotarskega življenja zamudil ogromno in odločen sem da to nadoknadim.  Nekako bom moral spremenit to, da pretirano analiziram pogovore in se na njih pripravljam, v naprej preučim vse možne razplete, kakšne opazke vzamem kot strogo negativne, pretirano dnevno sanjarim...

Se mi zdi, da če si moški s socialno fobijo imaš eno večjo pomanjkljivost- to da deluješ na momente nesigurno/sramežljivo kar res odbije večino žensk. Glede na to, da je kar nekaj psihoterapevtov mnenja, da sex res poveča srečo in si brez njega očitno na slabšem.
In če so ženske sramežljive je za večino tipov to prednost, (predpogoj je da so nekako luštne)  ker take delujejo bolj ranljivo in dajo vtis da so lažji plen.
Po ogledu foruma in rešitvi enega testa mi je jasno, da imam sam milejšo obliko anksioznosti in sem telesno res zdrav in malokdo bi verjetno na prvi pogled reku, da sem depresiven… poleg tega pa sam točno vem kaj me moti in kakšne misli sprožijo strahove.
Da mi razpoložeje niha od tega, da se počutim kot popoln idiot do tega, da imam za vsako stvar odgovor in sem neverjetno samozavesten, enkrat me je kolega na to opozoril 'ej kaj je blo včeraj? hah neverjetno'.

Res pozno sem spoznal kako sem vsa ta leta prelebdel čez svet, kot da bi bil stalno pod vplivom ene čudne droge, ki te naredi otopelega.

Se vam zgodi, da ko ste prisiljeni biti doma nekaj časa (npr. vzrok:učenje, delo, viroza..), da vas to naredi mal zarjevelega/nerodnega v soc. interakcijah, tudi če traja npr. 5 dni in med tem ne greste med ljudi, razen do trgovine?
Ali vam je to, da ste v vezi omililo fobijo in povečalo srečo?
Kaj vam najbolj pomaga pri premagovanju fobije?

[carmel]

Dobrodošel! 

Jah, ko človek enkrat analizira svoje obdobje depresije/anksioznosti/socialne fobije, se res lahko zamisli, da je zamudil fuul življenja. Sama sem se precej sekirala okrog tega. Ampak, hej, super je, da ugotoviš svojo težavo, se z njo soočiš, delaš na tem in zaživiš! In odživiš vse za nazaj in za naprej   

Sama sem bila včasih ful štorasta in preplašena v socialnih interakcijah. Po moje so mi najbolj pomagale te skupine za samopomoč v okviru društva, kjer se lahko izpostavljaš v varnem okolju. Kjer te ljudje ne gledajo postrani, tudi če jim poveš za take težave in te sprejmejo takšnega kot si. In počasi gradiš samozavest, izboljšaš samopodobo, vidiš svoje vzorce in jih spremeniš, pa počasi zlaufa tudi v "realnem svetu". No, pa tabletam bi tudi dodala zasluge  Ampak, dokler ni preveč hudo, ti jih osebno ne svetujem.

Glede sexa... Če si nesiguren, sramežljiv, in preveč analiziraš stvari, ti ne priporočam da se vržeš v stvar zaradi stvari same, ker lahko še bolj zakoplješ in si narediš probleme tam kjer jih ni. Ker mislim da avtomatično po defaultu to ni vir sreče Lahko pa za naprej manjši vir skrušene samopodobe, če v tem iščeš rešitev zaradi same ideje da tam rešitev je.

Pa tudi veza sama po sebi se mi ne zdi nek super recept proti fobiji. Če najdeš človeka, ki ti ustreza, te razume in podpira, potem že...

Po moje si na super poti, da ti uspe! Potem pa srečaš še kakšno deklico pa bo tudi ostalo.. 
Pozdrav,
carmel

[Cheaney]

Živjo carmel!

Hvala ti za odgovor.

Tudi sam sm razmišljal o vključitvi v tako skupino, recimo da me je malo odbilo mnenje, da moj problem ni tako velik kot problemi ostalih…ali pač, zarad njega vseeno ne funkcioniram kot bi želel. Mi je pa vsekakor boljši pogovor v živo kot pisarjenje po forumih. Razmišljal sem, da za enkrat preberem eno knjigo in nato grem k psihoterapevtu…ampak v poplavi teh, nimam pojma koga naj izberem, raje bi koga strožjega in da je moški. Tudi njihovi pristopi se precej razlikujejo in so si kdaj čisto nasprotni. Ti imaš kkšno pozitivno izkušnjo?

Nad enim nasvetom slovenske psihoterapevtke sem bil res osupel. Predlagala je tipu, da naj si skicira obraz ženske na papir, ga nalepi na steno in se pogovarja z njim, ker bo potem imel občutek, da se je že večkrat pogovarjal ()-to naj bi mu pomagalo pri premagovanju strahu.

Dejansko naj bi takšno vedenje spadalo pod 'safety behaviours', kot so npr. še: da pregledaš mail mnogokrat preden ga odpošleš, se smejiš ob nepravem času, da govoriš ljudem samo pozitivne stvari o sebi, in da vadiš tisto kar boš povedal v pogovoru.. no mnogo ljudi misli, da jim to pomaga, pa jim po raznih študijah vbistvu ne.
http://www.ai-therapy.com/blog/social-phobia-safety-behaviour-blog/

Mnenja sem, da sem bil že na zelo dobri poti, da se rešim te svoje fobije, ker sem imel res srečno obdobje v življenju, a me je dotolkla bolezen nekoga ki mi je kot drugi oče in pogovor z enim dekletom.
Dolga zgodba na kratko-je znanka s faksa pri čem je ona pošiljala smse, obkladala s komplimenti, povabila na pjačo, no in na tej pjači sm sm bil precej jasen, da pač ko se vidiva naslednjič bo to date..vse skupaj je bil test, da vidim kako reagira in kaj sploh hoče od mene. No ko bi se mogla dobit je vse odpadlo, sledil pogovor o tem, da pač mene ni vidla nikoli kot tipa s katerim bi bila in ker mi ženska vizualno sploh ni bila všeč, me je zato še bolj zadelo to, da tud ona ima vseeno nekoga zgolj zase (ali pa tako misli)- fanta, kar sem itak že pred tem vedel.

[urssska]

Naj bo socialna fobija mila ali huda, je hudičevo neprijetna in kontraproduktivna. Jz sem šla že skoz vse stopnje intenzitete, od one, ko ne moreš sploh nič delat v javnosti - ne govorit, ne pisat, ne jest, ne nakupovat, ne stat v vrsti - do zdej, ko mi probleme dela relativno (glede na prej pač) ozek "izbor" situacij - konferenčne mize npr., ko si vsem na očeh. Ponavadi anksioznost niha v skladu z dnevno formo, stresom, lahko tud letnim časom, enkrat si boljši, drugič slabši.

Najslabše, kar lahko narediš, je, da se z vsemi močmi boriš proti njej in da se je sramuješ - umikaš pogled, bežiš stran, se siliš, da se ti roke ne tresejo, obsedeno paziš na obrazno mimiko itd. Ker tako tesnoba samo narašča. Ustvariš tisto, česar te je najbolj strah. Socialno fobijo je treba sprejet, jo nardit za svojo neljubo prijateljico, ji rečt - pridi in naredi, kar moreš (lažje rečt, kot naredit, vem), ker se je v nobenem primeru ne boš rešu z danes na jutri. Sproti se soočat s strahovi, dvignit glavo, pogledat ljudi okoli sebe naravnost in videt, da se načeloma ukvarjajo s svojimi problemi. Pa se naučit postat malo odpornejši na ponižanja, sploh če se zelo hitro počutiš ponižanega, si moraš dopovedat na racionalni in čustveni ravni, da to ne pomeni, da je konec sveta (in v resnici ga tudi ni). 

Še nekaj - ne ruminiraj!

Nekako bom moral spremenit to, da pretirano analiziram pogovore in se na njih pripravljam, v naprej preučim vse možne razplete, kakšne opazke vzamem kot strogo negativne, pretirano dnevno sanjarim...

Ne za nazaj, ne za naprej, to je zelo važno. Nauči se osredotočit na sedanjost, na trenutek, v katerem si. Zaposli se z nečim in športaj. Mogoče bi ti pomagali antidepresivi, čeprav pri milejših oblikah navadno niso učinkoviti. Antipsihotiki ti v majhnih dozah lahko pomagajo pri tem, da ne ruminiraš pred spanjem. Kognitivno-vedenjska terapija je definitivno prva opcija v tem primeru, je pa res, da zelo sočustvujem, ker iskat dobrega terapevta pri nas je nočna mora, vsaj zame, se pripravljam spet za ta podvig ... Do takrat si pa lahko sposodiš v knjižnici "KVT za telebane", zelo priporočam.

[anastasya]

Mene je socialna fobija matrala tri leta. Še vedno nisem tako kot sem bila nekoč, vendar je veliko veliko bolje. Pomagale so mi razne knjige kot so npr. skrivnost, ključ ipd. Kakšen dan tudi v trgovino nisem mogla, ker sem se bala že komunikacije s prodajalko na blagajni. Pomagalo mi je to, da sem se čeprav težko, začela silit v določene situacije, začela sem se soočat s strahovi. Tako sem ugotovila, da ni to noben bav, bav in bila vesela, ko je vse steklo normalno tako kot nekoč. To mi je dajalo vse večji zagon in samozavest. Včasih sem se tresla ko sem mogla it na kakšen event, sedaj komaj čakam, da me kdo kam povabi in mi je vseeno, kaj si kdo misli o meni. Če kaj trapastega povem in se tega zavem, se pošalim na svoj račun. Je pa res potreben čas, da prideš do tega.

[Črni Heraklit]

meni je pomagalo ko sem okrepil ego...
nato pa interakcija z ljudmi, kaj pa češ slišat... sustituta žal ni, še celo škodo si boš delal če boš začel z internetnimi četi, razen če res nimaš hude oblike fobije.

meni se je vse vedno zdelo neumno, od las, do parfumov, do oblek. Nato sem si priznal kaj sem in sem to začel odsevati. tudi tatooji so delovali terapevtsko, ker se mi zdi da so mi izkrvaveli nekaj depresije... whatever

Neko siljenje in izsiljevanje v socialnih krogih kamor ne pašeš, ti ne bo pomagalo. Začni najprej sploh razmišljati kaj res hočeš, potem pa ljudje pridejo. Preko četa, fb, greš nekam kjer si lahko anonimen, kjer je temno, potem nehaš kadit, počasi zmanjšaš alkohol. Sčasoma pa nrediš kakšen običajen kofe itd.

Gre počasi, vendar nisi prvi in nisi edini. Ponavadi to zgobo doživijo "nerdi" oz. "loser-ji", v psiholoških krogih se ji rado reče nadkompenzacija.

[Cheaney]

Hvala vam za odgovore, jih cenim. Ker je že dober mesec od mojega javljanja, lahko zdej poročam kaj vse sm poskusil.
Najprej sm si ogledal film, ki temelji na avtobigrafski knjigi Prozac nation. Je o egoistični nadarjeni pisateljici, ki doživlja močne anksiozne napade.

Prebral sm knjigo v kateri so opisane metode, ki jih uporabljajo psihoterapevti -kvt za zdravljenje socialne fobije...v njej so tudi namišljeni dialogi med pacientom in terapevtom. Skratka del knjige, približno polovica, vsebuje koristne nasvete za spopadanje s socialno fobijo. Predvsem je poudarjeno, da se postavimo v situacije, ki nam sproščajo strah in ostanemo v njih toliko časa, da strah mine. Na tak način spoznaš kaj je neupravičen strah.
Link:http://www.bookdepository.co.uk/Shyness-Social-Anxiety-Workbook-Martin-M-Antony/9781572245532

Spoznavam, da je edino zdravilo soočenje…tudi če vzameš tabletko, ki ti zmanjšuje strah boš ostal žalosten in še bolj odsoten-izkušnja z diazepamom/alprazolamom.

Tako kot je bizzy napisal, najprej krepljenje ega in potem interakcija z ljudmi. Sam sem v prvem tednu faksa samozavestno pristopil do kar nekaj nepoznanih oseb, ampak na dokaj resen način, pač ne na tak kot mi je sicer podoben, ampak pogovor z njimi mi je bil čisto prijeten…dokler nisem s temi ljudmi govoril v skupini. Ne znajdem se med glasnimi, ampak dejansko vem koliko je večini pomembno kaj poveš-NIČ. Samo način je pomemben, enostavno mi je postalo jasno, da sem celo sam do neke mere tak. Ni mi toliko pomembno kaj nekdo pove, če govori z navdušenjem.
Pa tudi če sem glasen in je pogovor o kar nečem in me več ljudi sprašuje nekaj, me utrudi.   
Ali pa si izberem nekoga v skupini in se z njim pogovarjam, s tem pa itak jasno pokažem, da me drugi ne interesirajo.

Še ogromno dela na področju odnosov me čaka in kljub temu imam dvome, da bom kdaj resnično sproščen v skupini nepoznanih ljudi.
Poleg tega vem, da sem trenutno zelo depresiven in me nič res brezskrbno nasmeji...to se zdaj tudi vidi. In morda me najbolj moti to, da se v družbi odraslih počutim izgubljeno in neprijetno, kot en otrok. In to, da se moj videz tudi sklada z značajem, te deške poteze mi tudi ne pomagajo 

Heh, kolkrat sem zapisal ampak...prevečkrat

[Klipan]

Cheaney, ne vem če si opazil, imaš zs.

[Cheaney]

Opazil, odgovorjeno.

Pomaga tudi, da dam čim manj na videz (sem urejen, a mi je vseeno če imam razmršene lase npr.), nisem v dilemi kaj oblečt in da mi je postalo vseeno kaj kdo misli o oblačilih, glasbi, filmih, ki so mi ljubi...povem svoje mnenje brez sramu in brez prilagajanja okusu sogovornika-to zadnje kdaj ne drži, ker nima smisla vsakemu razlagat svoje mnenje, ki je tako drugačno od večine.

[Klipan]

Cheaney, kar omenjaš v uvodnem prispevku, mi je še kako znano. Do skoraj 18. leta bil samotar, družil sem se le z enim sošolcem, dvema cimroma v dijaškem domu ter prijateljem v domačem kraju. Pa se dne 3. julija 2003 zjutraj zbudim ter že malo poležim. Tekom ležanja se v moji glavi nekaj premakne, zgodi se nek preskok. Pričnem premišljevati in ugotovim, da sploh nimam nobenega življenja, ne hodim ven in kar mi je bilo najhuje, še nikoli imel punce. Ti povem, moje življenje je v trenutku postala muka. Hotel imeti krog prijateljev in prijateljic - nisem imel pojma kje jih iskati in kako sploh navezovati stike. Zaželel sem si punco - enak problem. Če uporabim carmelin izraz, mi je kolikor toliko zalaufalo šele nekaj let pozneje (vsaj kar se deklet tiče). Ne rečem, če bi se preobrazba zgodila v mesecu ali dveh in bi življenje potekalo tako, kot si želim. Tako pa je moralo preteči več let, da sem prišel do želenega, pa še to sem imel kar nekaj sreče. Preskok v glavi v takorekoč nekaj sekundah, udejanjanje pa več let... 

[drazenpetr]

Pozdravljen, Cheaney in ostali,

kot je razvidno iz mojih prejšnjih postov, imam nekako že od rojstva osebnostno motnjo izogibanja oz. obliko socialne fobije. Zdaj v dveh letih, odkar jemljem antidepresive, se je stanje nekoliko izboljšalo, sem že malce bolj korajžen, a še vedno se v družbi samih zgovornih težko znajdem, kot bi zablokiral in ne vem naprej. Pot "premagovanja socialne fobije" je izredno težka in naporna, a kljub temu verjamem, da mi bo uspelo. Je pa izredno težko, ko nimaš službe, pa tudi če jo dobiš, težko zdržiš v večji skupini ljudi (sam sem imel priložnost delat v Jagru kot svetovalec, a mi je bilo tako psihično naporno zaradi "stalnega dotoka strank", da priznam, da nisem zdržal), takšnih služb, kjer pa ne boš imel kontakta z ljudmi oz. minimalno, pa jih žal ni. Težko mi tudi to, da pri svojih 34.letih še nisem imel nobene ženske, nobene resne zveze, niti "neresne", a še vedno ohranjam upanje, da se bo stanje izboljšalo. Največ si pa želim naredit sam, s postopnim vključevanjem v večjo družbo in da dobim službo, kar je predpogoj za nadaljnjo rast.

Lep pozdrav,

Igor

[Anonimka20]

Hej,

Mene pa zanima, ce imate tud "tremo" pred javnim nastopanjem? Ampak tukaj govorim res o mocni mocni tremi.

Zanima pa me tud to, ko greste pod "prisilo" ven..s prijatelji/cami, ce socialna fobija tudi vpliva lahko na to, da ti gredo vsi na zivce oziroma mogoce sem se napacno izrazila.  Na zivce v smislu...glede tem, ki jih imajo ljudje, namrec sama ko grem ven, se sploh ne znam niti pogovarjati z ljudmi oziroma se mi vse neumno zdi, ker imamo ocitno cisto drugacne interese in posledicno mi gre na zivce nimam volje da bi se tam nekaj smejala, kimala. Ampak potem ugotovim da je tako pri vseh ljudeh, dobesedno, sele potem pomislim, da je problem morda v meni.

[Anonimka20]

Hocem rect, ne ugaja mi druzba...ampak obenem me je tega ravno strah pa tud sama sebi si grem na zivce, ker se najverjetneje sama ne znam pogovarjati z ljudmi.