Enota za adolescentno psihiatrijo - hospitalizacija

[Karmen]

Pozdravljeni!

Že nekaj časa razmišljam o hospitalizaciji v Centru za mentalno zdravje na oddelku Enota za adolescentno psihiatrijo. Tudi psihiater mi je svetoval naj grem tja in zdaj čakam, ker imajo vse zasedeno. Zanima me če ima že kdo izkušnje s tem in če lahko izvem več informacij o tem. Koliko časa si tam? Kaj delaš? Kakšno je osebje? Zanima me karkoli, ker me je kar malo strah.

Najlepša hvala za katerokoli informacijo.

[Poni]

Mijav

Jaz sem bil enkrat v osemdesetih letih. Morda so od takrat kaj spremenili. Ne. Kar zelo verjetno je. Takrat je bil center za metalno zdravje še na Poljanskem nasipu 58. Oddelek pa se je imenoval "Oddelek za mladostnike". Bil je v prvem nadstroplju desno. Jaz pa sem prišel not tako, da sem psihologinji v centru za svetovanje otrokom itd, povedal za svoje težave. Kar hitro mi je zrihtala pojstlijo. Notri pa sem bil morda en mesec.
     No ja, takrat so rekli, da ima vsak mladostnik pravico bivati tam tri mesece. Bile so skupinske terapije, kot na primer psihodrama, pa skupina s terapevtom, kjer je nekako vsak povedal, kaj je novega. Pa predstavitve ta novih so bile tudi tu. Pa še ena skupina je bila, pa brez vsakih zdravnikov, če se prav spomnim.
     Nasploh pa so nas psihiatri spodbujali, naj si čimveč pomagamo sami med seboj. S pogovori in z nasveti. Zdravniki pa so tu, da nam pomagajo, če sami sebi ne bi mogli. Tako so nam pravili.
     Nevem, kaj bi še povedal. Življenje je potekalo čisto dobro. Razen zjutraj, ko smo se vsi mukoma spravljali iz postelj. Morali bi sicer imeti jutranjo telovadbo, pa se večini ni ljubilo.
     Večkrat pa smo imeli tudi skupino s psihologom kar zunaj na klopcah pod kostanji. Tako pogovorno. Tam naj bi vsak naštel najprej pet svojih slabih lastnosti, nato pa še pet dobrih. Pet slabih je vsak hitro zdrdral. S petimi dobrimi pa smo se vsi mučili in hudo se nam je zatikalo.
     Aja, pa likovno delavnico smo imeli v kleti, kjer smo risali s tušem, pa s temperami, pa tudi glina je bila za oblikovanje. Pa še foto laboratorij - se pravi temnico so uredili v hiši. Ampak ta zdaj v času digitalne fotografije ni več ravno aktulana. Skratka, popolna umetniška ustvarjalna svoboda. Ja, tako bi lahko rekel za vse bivanje tam. Nobene prisile psihiatričnih klinik ni bilo čutiti. Če ni morda ta samo v romanih in starih filmih.

čiv-čiv

     Poni

[Karmen]

ja verjetno se je res kaj spremenilo.od koga ej pa odvisno koliko časa si noter? Si lahko tudi samo en teden ali moraš biti več? Kako pa potem potekajo dnevi dan? Ali tam spiš vsak dan, greš lahko domov ali pa kam vn? Nekje sem brala da greš samo ob torkih ali pa ko imaš kak nujen opravek. Kaj pa sobe? Sem slišala da so v sobah punce in fantje skupaj, ali je res ali je blo prej drugače?

Drugače se pa ne sliši slabo, nekateri pravijo da je kot zapor, drugi pa kot počitnice.

Najlepša hvala za izkušnje.

[Poni]

Toliko časa je že od takrat, da nevem, kaj sploh še velja danes. Takrat sem jaz kar sam po kakih treh ali morda štirih tednih rekel, da grem domov. Pravzaprav sva se pa z mamco odpravljala na morje, pa se to izkoristil za beg domov. Nekako sem imel občutek, da mi ne bodo dovolili iti. Pa se je izkazalo, da sem se motil.
     Čas bivanja pa najbrž določijo šele po nekem določenem času, ko lahko bolj natančno postavijo diagnozo. Najbrž.
     Potek dneva sem tudi že precej pozabil. Najprej je bila menda jutranja telovadba, ki se je pa bolj malo udeležilo. Potem zajtrk. Potem ena taka skupina samo pacienti. Smo se pogovarjali, kar smo se pač hoteli. Kar je bilo nam pomembno. Potem dopoldne pa katera od terapevtskih skupin.
     Hm..... zdi se mi, da je bila kaka tudi še po kosilu, vendar nisem ziher.
     Spal sem jaz vsak dan notri, pa tudi večina drugih pacientov. Domnevam, da lahko greš domov čez vikend. Vsekakor vem, da prvih nekaj dni novemu pacientu niso dovolili nikamor ven. Razen s spremstvom, kakega sorodnika, lahko pa tudi kakega pacienta, ki je bil že več kot en teden not. Potem pa sem šel lahko tudi sam ven. Samo povedati sem moral, kam grem in kdaj pridem nazaj. Pa nazaj sem moral biti najpozneje do devete ure morda. Nevem več. Vsekakor do ure, ko zaklenejo vrata oddelka za čez noč.
     So bili pa po sobah takrat fatki in punčke ločeni. To bi bil hec, če bi bili skupaj.

Upam, da sem ti kaj pomagal. Škoda da se ne oglasi kdo, ki je morda prav zdaj notri, ali je bil pred kratkim.

                         Poni

[Karmen]

Aha. Ja jaz bi šla tja ampak ne bi bila mesec ali dva tam, tudi zaradi šole, ki jo bom mogla delati. Drugače se pa vse sliši zanimivo. Upam da mi bojo znali pomagati. Na nekem forumu sem zasledila, da se lahko znajdejo tudi punce in fantje v istih sobah.

Ja seveda si mi pomagal. Najlepša hvala. Tudi jaz upam da bo še kdo delil izkušnje.

[Poni]

Zdajle sem se spomnilj. Bilo je nekaj takih takrat, ki so bili na celodnevni oskrbi in spali so na oddelku. Pa vseeno so tudi hodili v šolo. Dopoldne v glavnem, se mi zdi. Se spomnim, da je kakšen prišel z veliko zamude na eno tistih terapevtskih skupin. Meni je šlo takrat blazno na živce, če je kdo zamudil. Pa sem ga kar malce nadrl včasih. Pa se je opravičeval, da je pravkar prišel iz šole.
     Aja, seveda, tega nisem povedal. Čez dan nismo bili v pižamah, ko je to ponavadi v bolnici. Kar oblečeni smo bili v obleke.

     Poni

[I.]

Pozdravljena!
Jaz sem bila sicer v mariboru, ti pa boš najverjetneje  šla v Ljubljano.
Sicer pa ti lahko povem par stvari.
Koliko časa boš tam je največ odvisno od tebe. Če bi bilo vse vredu bi od tam lahko šla že po enem tednu ampak to najbrž nebi imelo smisla. Osebje je po večini prijazno, seveda ima vsak posameznik svoja mnenja in so nekateri drugim manj všeč, nekateri pa bolj. Glede tega kaj boste tam delali naj te ne skrbi. Vsak dan boste imeli urnik in vedno boste kaj delali. Seveda po skupinah. Kot na primer likovne delavnice, glasbene delavnice itd. Včasih  boste morda celo imeli  sprehode zunaj , sicer najverjetneje bolj po redko, ampak nekaj bo:) . Vsi mladostniki ki so že tam so super ljudje in kaj hitro se lahko navežeš nanje. Seveda boš med bivanjem imela  tudi seanse z svojim izbranim psihologom in naj te ne bo strah,postavljal bo vsakdanja vprašanja, opravljala boš teste in pa reševala razne obrazce. Nič hujšega. To pa je v okvirnem tudi to. Morda boš imela še kakšen EKG in EEG(pregled srca,glave). Če boš imela kakšnekoli težave, s spanjem ali karkoli lahko to normalno poveš sestram , ki ti bodo pomagale.
Upam da sem odgovorila na kakšno tvoje vprašanje.
Lp

[zverca87]

Osebje je kar ok. Samo pacienti (v glavnem froci) ne jemljejo vedno resno zdravljenja in terapij. Vse terapevtske skupine so obvezne, če se jih ne udeležuješ te lahko vržejo ven.
So trije oddelki, enota za motnje hranjenja, adolescentni oddelek za mladostnike, oddelek za psihoze pa enota za krizne intervencije. Na oddelku za psihoze in enoti za krizne intervencije  (EKI) so pač pacienti starejši (ponavadi imajo nad 22 let) in so odgovornejši.
Zdravljenje je prostovoljno, čakalna vrsta je dolga - včasih tudi do 5 mesecev.