moreč občutek

[hmmm?]

Ves čas imam neki moreč občutek. Ne vem, kako bi ga razložila. Kot da imam težko srce. Kot da sem nekaj naredila narobe, kot slaba vest. Ko sem bila mlajša, sem se močno stisnila k mami, ker pa ni pomagalo, sem pri sebi poskusila razčistiti, zakaj imam slabo vest. Ampak nisem mogla ugotoviti, zakaj. Res me tlači dol. Najslabše je, če se pretvarjam, da je vse ok, najboljše pa, če sedem v posteljo, jočem in se smilim sama sebi, kot bi rekla mami. Potem pa mi še reCejo, da se mi nič ne da, kit sem že tudi brala pri vas drugih.
Zelo bi bila vesela vsakega odgovora.

[Yme]

Hja, očitno te malo daje vse po malem od anksioznosti do depresije... ampak če je to šele dan dva... ni ravno panike. Če se "občutki" pojavljajo dalše obdobje lahko štartaš pri svojem osebnem zdravniku (hej, naj ti ne bo nerodno... jaz sem 100kilski starejši dec, pa sem šel pred leti jamrat k mladi dohtarci... malo s cmokom v grlu, ampak nekje je potrebno začet).

S psiho in njenimi "težavami" je tako kot s kakšno fizično poškodbo. Če se ne (po)zdravi, je lahko kasneje sra*je. Tako da...

No, sedaj si lahko (malo bolj) vesela, dobila si (vsaj en) odgovor. Spodbudno, ali ne?! 

LP D.

P.S. Predvsem pa... NIČ nisi dolžna drugim razlagati zakaj se ti NEKAJ ne da... si (sklepam) odrasla oseba in odločaš o sebi in za sebe. T'ko je!

[hmmm?]

Ja, no, pri 13 še nisem odrasla, a ne. Ampak recimo, da se je dobro odraslo obnašati. Problem je v tem, da ni dan, dva, ampak, kaj pa vem, 3 leta? Glede psihiatra sem ti napisala. Nočem k njemu. Vem, da to ni ravno odraslo, pa vseeno.
Najlepša hvala za že 2. odgovor! Zelo si prijazen.

[Yme]

Ja, no, pri 13 še nisem odrasla, a ne.

Potem bi pa morala imeti podporo v starših. Če je nimaš... hja, potem ti tudi internet (žal) ne bo veliko pomagal. Kakorkoli že... I WISH U WELL!

D.

P.S. Ja, pri 13 si pa še vseeno (malo) dolžna staršem razlagat in jih poslušat, pa čeprav ti to (najbrž) ni po godu. Kot rečeno, t'ko je!

[hmmm?]

 imaš prav.   

[Yme]

imaš prav.   

Ampak nikar obup in metanje puške v koruzo (čeprav kot mladoletna oseba najbrž nimaš puške...).
Stvari se slej ko prej postavijo na svoje mesto in tako, da ti ustreza(jo).
Potrpljenje... to je to kar šteje.

[Leonarda]

Lahko je del odraščanja. Lahko je depresija. Mogoče bi bilo res lažje, če bi se s kom pogovorila?
Psihiatri niso bav bav, če gledaš ameriške filme in nanizanke, vidiš, da je skoraj nujno imeti psihiatra, tako kot osebnega zdravnika ali zobarja    .
Ni pa tako, da prideš k psihiatru in te takoj napolni z zdravili. Kaj pa psiholog? Ti zdravil sploh ne smejo pisati. Sigurno ga imate v vašem zdravstvenem domu.
Mogoče imate na šoli kakšno v redu svetovalko ali svetovalca, ki bi se mu lahko za začetek zaupala?
Ali pa staršem? Včasih ugotovimo, da nismo sami s svojimi težavami. Mogoče je npr. tvoja mama doživljala podobno? Mogoče lahko skupaj 'ugotovita' ali bi tvoje počutje lahko sprožil kak dogodek iz otroštva?

Držim pesti, da se boš kmalu počutila bolje  .

[hmmm?]

Yme, res je, nimam puške, zato je ne mislim metati v koruzo. Sem -dokaj- odločen človek.

[hmmm?]

Hvala ti, Leonarda. Moja mama res doživlja pidobno in se prav zaradi tega ne bi rada pogovarjala z njo o tem. Raje s prijateljico. Glede psihologa pa... sem zelo prestrašena. Najprej prijateljica, se mi zdi, ona pa, ki bi mi vedno rada pomagala, četudi ni potrebno, mi bo, o tem sem prepričana, dala podporo, ki jo potrebujem. Ampak že njej bom težko povedala... Na naši šoli pa so psihologinje, ki so primerne le za mlajše otroke od mene. Mislijo, da smo najstniki stari natanko 5 let, kar je malce zoprno. 

[Leonarda]

Po mojih izkušnjah (zelo) pomaga, če se pogovoriš z nekom, ki je preživljal ali preživlja podobno.
Moja mlajša sestra je v tvojih letih podobno in še bolj trpela. Žal mi je, da se takrat ni zaupala komu od domačih. Zelo bi si ji želela vsaj delno olajšati breme, pomagati.
Je pa res najboljše, da se zaupaš osebi, ki ji zaupaš (ha, kak stavek  ). Čeprav mogoče ne bo nujno razumela, kaj preživljaš. Zelo težko je nekomu, ki ni šel skozi podobno zgodbo, razumeti naša čustva.

Veliko se smej in korajžno naprej. Veliko lepega te čaka v življenju. Tvoje težave niso nekaj, kar bi morala skrivati, česar bi se morala sramovati. 'Za vsako bolezen rožca raste,' je rekel Kosobrin, se mi zdi.

[hmmm?]

Hvala za vse spodbudne besede. Še vseeno pa bi raje povedala prijateljici. Razumela bo. Kosobrin ima pa najbrž tu  :)di prav.