sama sebe. Sedaj redno hodim na psihoterapijo 4 mesece. Začeli so se pojavljati občutki,ki jih še sedaj ne znam popredalčkat,terapevt pravi,da so ti občutki vredu oz.je vredu da jih imam,ampak meni so pa tako grozni. Evo danes npr.že odkar sem se zbudila čutim nekakšno žalost,tudi to mi je povedal,da bo možno,da jo bom občutila,rekel mi je naj jo sprejem in se je ne ustrašim,ampak sem se je,vseh teh občutkov se bojim. Skrbi me,da nebom nikoli splezala na zeleno vejo,jezna sem na vse,ki so mi storili kaj slabega,ker sem zaradi njih sedaj tukaj kjer sem. Sedaj sem začela ugotavljat to,kar sem vedela že cel čas,da vbistvu večji del prijateljic,ki jih imam,sploh niso prijateljice. Prva prijateljica kadarkoli me pokliče govori samo o svojim problemih,ko ji začnem jaz o svojim ali menja temo in spet govori o sebi,ali pa začne zdolgočaseno zehati,druga pokliče večinoma,ko je skregana s svojim partnerjem(se zna zgodit,da pokliče tudi,ko je vse ok),tretja me sploh ne šljivi,ko ima ob sebi prijateljico iz faksa-ne dviguje tel,klicev ne vrača,ko ostane sama pa spet veselo kliče,četrta pa kadar ima ob sebi partnerja ne pozna nikogar,če nebi bil poročen in bi z njo živel mislim,da sploh nebi nikoli več poklicala. Imam še seveda ostale kolegice,ampak te 4 so mi najbolj blizu. Vbistvu me mogoče to žre in sem zaradi tega žalostna,ker sem ravno včeraj razmišljala o njihovem odnosu in ko ugotoviš,da nimaš pravih prijateljev te zaboli. Malo še pa grem na morje,kako me je šele strah poti do tja,čeprav grem na našo obalo,ampak bom se nekako morala potruditi in iti,če ne druga že zaradi otrok. Upam,da mi bo uspelo-bom pa imela za vsak slučaj zraven Apaurin,ker ziher je ziher
