Tale forum sem včasih v stiski večkrat prebirala in vsekakor je tolažeče, ko ugotoviš, da nisi edina/i na svetu s takšnimi težavami.
Prvič sem se z anksioznostjo srečala približno 10 let nazaj, pri meni se je izražala predvsem z želodčnimi in prebavnimi motnjami, tresenjem rok in s splošnim občutkom napetosti in tesnobe. Vsekakor, če sedaj pogledam nazaj, bi lahko prve znake prepoznala že veliko prej. Ne bom razlagala vseh družinskih težav in ostalih sprožilcev, ker to ni bistvo, ampak le moje izkušnje.
Dejstvo je, da mi gre danes veliko bolje kot 10 let nazaj. Mogoče bi z vami delila le pomembnejša spoznanja v tem času, morda pa lahko komu koristijo.
Svoje težave sem zmeraj nekako prikrivala in zadržala zase, bila sem popolnoma vase zaprt človek. Tudi svojim bližnjim nisem zaupala. Iz tega se je verjetno razvila tudi socialna fobija, izogibanje sodelovanju z ljudmi, nekakšna osamitev. To gotovo ne pripomore k izboljšanju stanja, zato se mi zdi dobro, da ima vsak neko oporo, nekega zaupnika. Danes o tem lažje govorim, nisem ravno odprta knjiga
ampak je veliko boljše.
Antidepresivi – jemala sem jih približno 3-4 leta, s tem da sem na začetku preizkusila 3 različne vrste, preden sem odkrila takšnega, ki mi je dejansko pomagal, računajte, da pri vsakem traja kar nekaj časa, da začne delovati. JA, antidepresivi so mi pomagali preživeti najhujše obdobje mojega življenja, ampak NE s tem ne »ozdraviš«. Lahko rečem, da sem ob jemanju dobila še veliko drugih znakov anksioznosti, ki jih prej niti poznala nisem in so postali še en dodaten strahec v vsakdanjem življenju, ampak generalno gledano, je bila ta izkušnja potrebna. Najhuje je potem nehati, ko sem bila že precej vredu sem postopoma nehala z jemanjem, ampak so bili odtegnitveni znaki hudi, tako da sem šele z drugim poskusom res nehala. Potem je bilo nekaj časa bajno, ker se navadiš nekakšne bergle, opore (tablet), ki ti omogočijo, da preživiš vsak dan. Postopoma pa gre stanje nazaj.
Moje največje spoznanje je bilo ravno to, da če se sam ne spremeniš – svojega mišljenja, delovanja, omejitev ti ne bo nobena tableta pomagala. Stvari pač ne moreš rešiti tako »z lahkoto«. Najlažje je vzeti 1 tableto na dan, veliko veliko veliko težje pa je delati na sebi, se razvijati, bodriti in vztrajati dan za dnem. Ampak bistvo: JE MOGOČE!
in to delo na sebi je res izpolnjujoče!
No to moje spoznavanje in potovanje v mojo osebnost je bilo kar dolgo, predvsem zato, ker sem zamenjala 3 psihologe. Šlo je nekako tako, najprej psiholog potem pedopsihiater, nazadnje psihoterapevt. Psihologinja me je sicer marsikaj poučila, ampak to je bilo bolj razlaga teorije iz knjig in posredovanje znanja naprej. Pedopsihiatrinja mi je sicer zelo pomagala, se bolj posvečala mojim dejanskim težavam, ampak seveda zdravila s tabletami, ampak vseeno se je nekako zavedala, da to ni dolgotrajna rešitev in me k temu tudi spodbujala. Nazadnje sem končno našla res odlično psihoterapevtko, in ja na začetku zmeraj rešuješ kakšne teste, da dobijo nekakšen vpogled kdo si. Potem pa sledi zanimivejše, napornejše delo na sebi. Dejstvo je, da vse kar smo izhaja iz našega otroštva, vzgoje, staršev. To spoznanje je bilo zame kar prelomno, ko začneš opazovati stvari in iskati razloge in potlačene spomine, ko ugotoviš zakaj deluješ na takšen način, dejansko vse dobi smisel.
Psihoterapevtka mi je nekako odprla nove poglede na situacijo, možne rešitve in me spodbujala in včasih tudi malo skregala glede česa in ja mogoče je bilo to zame neprijetno, ampak včasih človek preprosto rabi brco v rit!
Lahko rečem, da sem v kratkem času tako napredovala kot prej nisem nekaj let.
Kaj je meni najbolj pomagalo pri izboljšanju stanja?1 Psihoterapija, spoznavanje same sebe, svojih lastnosti, šibkosti, talentov, odnosov, staršev, sprejemanje sebe!
2 Transformacija iz pesimista v optimista
(pozitivno mišljenje, afirmacije itd.)
3 Branje knjig (Louise Hay, William Glasser, Dobra vila, pa še veliko drugih, ki sem jih naključno našla na polici v knjižnici)
4 Ukvarjanje s športom, začela sem hoditi na skupinsko vadbo – kar je bilo sprva res mučno in sem komaj preživela tisto uro, ampak to je bil začetek, danes mi je super! Včasih mi je bilo čudno iti sama na kolo, sprehod, danes vem, da sem sama sebi najboljša družba.
5 Služba – začela sem delati na mestu, kjer moraš ves čas delati z ljudmi, to je bila zame res nočna mora, ampak ko te »vržejo volkovom« ponavadi/očitno nekako izplavaš iz zagate
6 Prekinitev daljše, neizpolnjujoče partnerske zveze. Moj strah "biti sama" se je razblinil prvi dan, ko sem bila sama. To je neverjetno olajšanje in razbremenitev. Bila sem šokirana nad svojim dobrim počutjem!
7 Druženje z istomislečimi, z osebami, ki te napolnijo z energijo in ti je ne odžirajo. Ukvarjanje stvarmi, ki me veselijo in izpolnjujejo, ustvarjanje, izleti, dogodivščine.
Včasih so se mi zdele nekatere stvari nepojmljive, da bi lahko sploh kdaj kaj takšnega počela, zaradi vseh strahcev, zaradi katerih sem obstala na neki točki. Danes se temu le nasmejem. Seveda so tu novi in novi strahci in vsakodnevne težave, problemi, še milijone nerazrešenih stvari, osebnih blokad, dvomov, ipd. Seveda imam še veliko slabih dni, a sedaj je več dobrih. To pač je življenje, spremembe so konstanta. Ampak sedaj se lažje srečujem s spremembami, sedaj vem, da je lahko tudi bolje!
Včasih so se mi moje težave zdele nerešljiva katastrofa, danes sem hvaležna za vse kar sem prebrodila, ker sem postala to kar sem. Nikoli se ne bi tako poglabljala v življenje in v svoj osebni razvoj, če ne bi imela anksioznosti. Vsakemu človeku bi kdaj koristila kakšna psihoterapija, ampak samo iz razloga, da najde sam sebe! Danes sem končno spet bolj
JAZ!
Sicer nisem želela napisati eseja, ker vem, da mene že včasih tolikšna količina teksta demotivira
ampak, če se bo kdo našel v teh besedah oz. bo komu kakorkoli pomagalo, potem je moj namen izpolnjen.
Želim vam krasen teden in veliko energije za premagovanje naših strahcev!
