moram se skašljat, drugače me bo razneslo....
ja, res je, precej stvari sem spoznala, do precej ugotovitev se dokopala... se trudim s sabo, premagujem težave, se spopadam s strahovi...s psom sva prijatelja, s kolesom se prevažam, gospodinjstvo mi še kar gre od rok, komunikacija je solidna, brigam se zase, gledam na sebe in meni ljube ljudi, vtikam se v nikogar, mnenje v stilu: "kaj bojo pa sosedje rekli" mi je figo mar, ......napredek je, to več kot očitno, in vem, da sem čist ok itd....odločena sem, da hočem živeti (vsaj tako sem se pred mesecem dni, ko se mi je spet malce strgalo in sem pregledovala zalogo, odločila in sem lepo zavestno pospravila vse in si rekla, arwen, ne trapaj, nihče ni tega vreden) in se trudim uživat v vsakem dnevu posebej, uživam na sprehodu, celo na kolesu je fino
, parnerja imam rada, oh, več kot to, še kar vedno sem zaljubljena vanj, vidim njegovo notranjo lepoto, njegovo čudovito bit, nečaki so moji 4 sončki, sestro spoštujem, jo cenim in se mi zdi, da imava res pravi sestrski odnos, starši so tam, kjer jim je mesto, na šihtu bi bilo bolje že težko; praznino preteklosti se učim polniti sama in na splošno lahko trdim, da mi gre vse super od rok... partnerja se trudim razumet, ga podpirat, mu stati ob strani, a se zalomi, ko očitno pričakujem preveč od njega oz. se mi zdi, da me nima rad. Pa saj se trudi, resnično, lagala bi, če bi rekla nasprotno, začel se je trudit, od prvomajskih praznikov dalje je drug človek, ...ki pa si po drugi strani želi svobode, kar bi blo čist ok, ko bi malček upošteval, da ni več sam, a ko prekorači to mejo...no ja, trenutno je v meni tako velika luknja, notranja praznina, občutek brez veznosti....
Njegov oče je doma nekje pri Splitu, cca 28 km stran. In ni bil tam že od začetka vojne, v tem času mu je umrla mati in še ni bil na njenem grobu.. Že dalj časa se menijo, da bi šli tja na dopust...sploh moj in njegov brat (to je moj svak) navijata za to, da gredo spet tja... pa tast noče, ker da ne more žene pusti same doma zaradi bolezni (kot da po svetu ni zdravnikov)..
Menda je tam velika hiša, kamnita, urejena, brat od tasta da jo je uredil, ...menda je precej velika, da če bi šli vsi tja na dopust, da bi se lahko nič ne srečali, tako da je velika... in da je precej parcele tam, da so dediči vsi bratje, a vprašanje, kako so si razdellili dediščino... nekaj da je tudi od tasta, kaj točno, pa ne vedo, ker pač še nihče ni bil tam cca 15 let. Jih pa tastov brat stalno vabi, naj pridejo na obisk...
In letos so se začeli intenzivneje dogovarjat, da bi šli tja pogledat, kako in kaj - to je tast, svak in moj. Le oni trije. OK, čist lepo in prav. Ko se pred mesecem dni kar naenkrat zraven znajde še tašča, ker da ne more bi sama doma, samo po sebi umevno pa je, da sem jaz doma... Halooooo
"boš lepo psa na sprehode vozila, pa hišo pazila + pucala"
opajade, pes gre v pasji hotel, jaz pa lepo k sestri, mu pravim parkrat, ko mi začne utripat...čak mal, zakaj pa je to tako samo po sebi umevno? se prej človek ne pogovori s partnerjem, kako in kaj? In mu to povem, da kaj se gre, čemu se o tem ni pogovoril, zakaj nisem zraven vabljena.... seveda, ker sem odveč, v breme, ker je to dokaz, da mu je figo mar zame...
...ko slučajno zvem, da ima namen se do Splita z motorjem zapeljat
seveda mi pokrov dvigne - z njegovo hrbtenico pa na motor ...ko se zjutraj s težavo s postelje spravi...ko se s kratke vožnje z motorjem vrne slabe volje, kako ni več gibčen, kako precej teže vozi motor kot pred časom...
in potem še navrže, da itaq jaz ne bi imela zraven kaj počet, da so to družinske zadeve, da ne vedo, kje bodo spali.....
in kot pika na i, da bo svak tamalo 6 letnico vzel, ki je komaj dobro bla operirana (prug) - toliko o tem, da ne vedo, kje bodo spali (mogoče je svak marsikaj, neodgovoren oče pa ni) - to je bil zame očiten dokaz, da mene pač noče zraven oz. želja mu je, da se pelje z motorjem.
In sedaj se mi trga tgra trga - pač dokaz, da sem postranskega pomena, da me nima rad. Lahko bi vsaj omenil prej, me pobaral, če bi bla pripravljena sama bit (ve, da me je strah), pa da si on pač želi z motorjem it ipd ipd.
in se počutim tako prazno, brez vezno, da kar glava peče. Da se razumemo, tako se počutim (saj vem, da sem ok, pa vse, a v meni je vse tako grozno prazno, ubito, votlo....
) - več kot očitno sem preveč občutljiva al kaj?
