Živijo!
Če ti bo moj odgovor kaj v pomoč in upam da ga boš videl, čeprav si vprašanje postavil pred 3meseci.
Sama sem dobila pred 8leti diagnozo depresijo, kasneje še tesnoba, panični napadi, PTSM, cel kup diagnoz, po porodu poporodno depresijo ki se nekako ni hotela popravljati kot treba, imela sem tako zakomplicirano simptomatiko da sama nisem vedno vedela kaj se dogaja, ta mesec sem končno prišla do ene najboljših psihiatrinj v sloveniji, in mi je dala diagnozo OKM, torej čisto nekaj drugega, torej da bi naj imela že 8let OKM, ki pa jo lahko spremjajo tesnoba, depresivno razpoloženje, psihoitična dejanja itd. kot posledica občutenj ki jih vzbudijo v meni vsiljive misli ki so v nasprotju z mojimi vrednotami, prepričanji.
Sama imam 14mesecev starega otroka, zelo veliko sem imela vsiljivih misli da bom z njim skočila iz strehe in naju bom ubila ( posledično nisem upala skoraj 1 leto stopiti na balkon in iti na podstrešje ), obsesije da ga bom zadušila, ali razrezala z nožem ( zato sem kar naprej moža prosila da naj razreže meso itd. ) vsiljive misli, da mi ga bo svakinja razrezala na koščke in ga ubila, tako da sem vedno preverjala preden sem šla iz hiše če je ni slučajno kje v bližini (kompulzija-ritual, sicer pa imam že itak obsesijo da vsak rdeči avto preverim če je njen in kje se ona nahaja in porabim cel kup časa za brezveze, in me posledično daje tesnoba), ma grozno je biloooo, sicer nikoli nisem nič od tega kar se je kuhalo v moji glavi naredila, vse je ostalo pri mislih, ampak sama sem se počutila grozno ker nisem imela nadzora nad temi mislimi, tudi težko sem jih izklopila, dnevno sem tudi po 4-5ur porabila za razmišljanje, kot da bi kdo vrtel v moji glavi celovečerni film, ki se ni hotu ugasnit, preverjala sem vse mogoče, tudi preden objavim recimo komentar tukaj gor, moram besedilo 5-10krat prebrati če je res dobro napisano vse in namesto da bi v 10minutah odgovorila, porabim tudi 1-2uri za en komentar, čeprav to sedaj že nadziram, da se zadržim in objavim, pa naj bo kar bo, ča čeprav se več ne spomnim kaj sem pisala
Z sinom je vse vredu, normalno raste, zanj normalno poskrbim, vedno je bilo vse pospravljeno, skuhano, oprano, se igram z njim, pogovarjam, ga ckrljam, mu pojem, berem pravljice, nosim, ... vmes pa, napadi vsiljivih misli, se mi sicer zdi da vsak mesec lažje shajam, se učim počasi preusmerjati misli in nadzirati vsiljivke. Ravno včeraj ko sem končno ustavila vsiljivo misel, je zraven mene stal sin in me bledo gledal z svojimi velikimi očmi zakaj strmim v prazno in se kremžim in maham z rokami v prazno. Sem kar šokirana bila da je sin zaznal da se z nečim v svojih mislih borim. Res ti da otrok neko posebno voljo da imaš več energije za soočanje z težavami, ker sama recimo vedno razmišljam o tem, da to kaj 'sedaj' delam za otroka, je za njegovo dobro v prihodnosti, zato se tudi zase trudim da zase poskrbim da sem lahko njemu na voljo!
Lahko mi pišeš na ZS in ti lahko povem še kaj več.
