Lep pozdrav, po več letih opazovanja teh forumov, se tudi sam pridružujem.
No morda že izlitje zgodovine nekomu ki razume nekaj pomeni ... predvsem pa se gre tule za iskanje izkušenj mnenj glede ponovitev depresije.
Povzemam svojo zgodbo, na koncu pa jo strnem v trenutno stanje in dilemo.
Z depresijo se ukvarjam že kake 4 leta - prvič se mi je pojavile nekje na sredini svojih 20ih let, ni pa se najavila samostojno - sprožena je bila z anksioznostjo, ki je bila posledica nesreče.
Anksioznost me je takrat podrla - nisem si upal na sprehod, iz hiše, kaj šele kam dalj - predvsem zato ker ima panični napad podobne simptome kot infarkt, za posledice nesreče pa sem si predstavljal kako tako možnost. Živo se spomnim trenutka ko sem bil že malenkostno bolje, se vsedel za volan in ko sem se peljal mimo policijske patrulje dobil občutek da sigurno vozim kot popolnoma pijana oseba. Dobil sem gromozanski napad, ki je trajal 45 minut in sem ga skušal uravnati s sprehajanjem po parkirišču (skoraj sem padel skupaj, a to sem nikdar ni zares zgodilo) - ni se končal, dokler me ni nekdo zapeljal domov in sem se tam lahko ulegel in sprostil ... tega ne bom nikoli pozabil.
No v tem času se je dogajalo še marsikaj drugega - življenje se mi je takrat podrlo na vseh področjih - eno za drugim, končalo pa se je še z razdrtjem dolgotrajne zveze, seveda ...
No to le za opis kako hudo je bilo.
Ko pa so s časom prijela zdravila - Paroxat - se je svet obrnil na bolje. V bistvu se je vse tako izbistrilo, da sem šele v tem trenutku opazil kako dolgo sem imel težave - opazil sem da me je vse skupaj dajalo tam že iz sredine najstniških let in da je bila nesreča le sprožilo, ki je s svojo posledično anksioznostjo le privlekla na plan mojo depresijo, jo izkristalizirala.
Lažje sem začel fukcionirati, postal veliko bolj odprt, prijazen, pomirjen.
Po določenem času jemanja zdravil, ko je bilo vse ok, oz. več kot ok na katerega sem bil navajen iz prejšnjih obdobij, pa mi je osebna psihiatrinja svetovala, da lahko počasi preneham z jemanjem zdravil.
To sva počasi naredila, vse je bilo nekaj časa ok, a poglej, poglej, čez kak mesec - pok, depresija, s pripeto anksioznostjo, a manj močno - tokrat sem ob trudu lahko funkcioniral, a težko.
Zgodba se tu še enkrat ponovi - zdravila, vse odlično, tokrat daljše jemanje zdravil in po prenehanju spet padec.
In ponovno na zdravila (tokrat že tretjič) a tokrat pripeto še z nekaj svetovanji psihoterapevta, ki so mi razjasnila nekatere težave, obenem pa sem dobil tudi širšo in globjo sliko človeškega vedenja, osebnih odnosov.
Napredoval sem odlično, stvari so se uredile, tudi ob stiskah v zasebnem življenju in kruti realnosti današnjega časa za na "mlade" sem normalno funkcioniral, sekiral sem se le glede stvari ki so si to res zaslužile in tako dalje - deloval sem res super
No to je trajalo približno dve leti in ko je bilo že toliko časa super, vse ok sva se s psihiatrinjo odločila da počasi ampak res počasi manjšava odmerke ... dokler ne pridem do tega da neham, kar je trajal kake 3-4 mesece.
Pred kakim mesecem in pol sem zdravila nehal jemati in vse je bilo super, bilo je najbolje od vseh prenehanj do sedaj, a s časom se je spet začela pojavljati zaskrbljenost, razdražljivost, pred kakimi desetimi dnevi pa tudi slabost - tista prisiljena, ko v bistvu ne gre za to da bi bruhal, le želodec ti zvija in te sili na tisto posiljeno kašljanje. Včeraj se mi je prvič zgodilo da sem se med spanjem zbudil, danes pa sem se zbujal zadnji dve uri na vsake 10-15 minut. Imam težke oči, hrbet, manjka mi zanimanja, a je daleč od tega kar sem preživljal pred leti.
Torej, pri meni je vsaka epizoda milejša, anksioznost se je umirila, a depresija ostaja - čeprav veliko bolj mila.
Ko potegnem črto vidim, da se vsi simptomi spet počasi a vztrajno nabirajo in vidim da peljejo nekam kjer nočem biti - manjka mi veselja, čeprav družba to odpravi, problem je predvsem ko sem sam in zjutraj pa čez dan. Moram priznati tudi osamljenost, saj se od tistega zgoraj omenjenega lomljenja srca tudi nisem spuščal v nobeno zvezo.
Torej očitno bom moral spet poseči po mojem dragem Paroxatu, čeprav si tega ne želim - želim si zaživeti normalno, brez pomoči tablet a očitno temu ni tako. Zgleda da je pri meni to neka konstantno prisotna zadeva, ki jo zdravila povsem izničijo ...
Tole sem začel tipkati z namenom postavitve vprašanja če naj zdravilo spet začnem jemati, a vidim da mi je pisanje vse skupaj toliko razjasnilo, da sem skoraj prepričan, da bi bilo najbolje da vzamem tableto in se naročim za obisk pri psihiatrinji
Hvala vam vsem ki boste kaj pripisali!
