Stiska

[taya]

Sem 21 let stara in cca 6 let imam težave z depresijo in aneksioznostjo. Obiskujem psihiatra (ne redno) in psihologa (redno in občasno ga tudi menjam). Drugače sem pa v šoli bila vedno pridna, sedaj hodim na težak faks. Sem 2. letnik.
Redno spremljam vašo stran, nisem pa se še nikoli odločila, da bi kaj napisala.
Zdaj sem v večji stiski in iščem pomoč.
Že dalj časa imam težave z socialnim vključevanjem v družbo. Občutek imam, da me ljudje ne sprejmejo.
Sama sem sicer aktivna in se jim pridružim (npr na faksu) ali pa povabim kakšno 'prijateljico' na pijačo oz. da bi šli skupaj ven. Skoraj vedno me odbijejo z različnimi izgovori.
Zaradi teh težav sem zelo depresivna in se težko (oz. zadnje čase se ne morem) učim. Izpiti bežijo mimo, jaz pa nič ne naredim.
Vključujem se v razne športne aktivnosti, vendar tam ne spoznam novih prijateljev. Ko je konec vaje, gremo vsak po svoje domov.
Misel, da imam premalo prijateljev, da sem skoz doma, da na faksu nič ne naredim, me ubija. Prišel bo zopet poletje, jaz pa nimam s kom iti na dopust. Želim si iti srfat, potovati,.. Zelo si želim spoznati ljudi, ki bi bili vsaj malo podobni meni. Mi lahko kdo kaj svetuje, kaj naj naredim, kje naj še poskusim?
Verjamem, da je problem v meni, ampak ga ne vidim in zato ne znam rešiti.

Za vsak nasvet bom zelo hvaležna.

[Yme]

Misel, da imam premalo prijateljev, da sem skoz doma, da na faksu nič ne naredim, me ubija. Prišel bo zopet poletje, jaz pa nimam s kom iti na dopust. Želim si iti srfat, potovati,.. Zelo si želim spoznati ljudi, ki bi bili vsaj malo podobni meni. Mi lahko kdo kaj svetuje, kaj naj naredim, kje naj še poskusim?
Verjamem, da je problem v meni, ampak ga ne vidim in zato ne znam rešiti.

Za vsak nasvet bom zelo hvaležna.

Morda ne bo ravno nasvet ampak zgolj "neodvisno mnenje". Iskati podobne sebi je ponavadi največji problem, ki si ga sami naredimo. Problem?! Ja, če smo ljudje s težavo (kar depresija in anksioznost vsekakor so), nam ne koristi, če si najdemo družbo enako "obremenjenih", ker tako sao vlečemo eni druge še globje v težave. Praviš, da te ljudje "odbijejo". Pa si prepričana, da morda samo nisi dovolj vztrajna. Včasih je za navezovanje stikov potrebno biti kar malo trmast in vztrajen in kakšno "košarico" (pa na si gre za prijateljstvo ali kaj več) tudi pogoltniti na suho.
Nikoli ne boš vsem všeč in nikoli ne boš "prijatelj" z vsakim, s katerim se družiš. Samo ne sedi doma na kavču in ne razmišljal koliko ljudi te je že odbilo/zavrnilo. POZABI! Bilo pa prošlo!
Vsak dan je nov dan. Vsak človek, ki ga srečaš je lahko tvoj prijatelj (konec koncev lahko celo partner).
Ne morem pa ti (in mislim, da ga ni človeka, ki bi drugemu lahko našel način) napisati recepta za pridobivanje prijateljev. To je proces, ki se ga naučiš... tako sproti. Le malo potrpežljivosti potrebuješ. OK?!

P.S. Na fasku pa le poprimi za izpite... prijetelje lahko dobi(va)š tudi čez nekaj let... faks pa ima "rok trajanja" zelo omejen. 

[Arwen]

zopet poletje, jaz pa nimam s kom iti na dopust. Želim si iti srfat, potovati,.. Zelo si želim spoznati ljudi, ki

in v čem je problem, it sama? in zagotovo koga spoznaš; drugo pa je, seveda, potem stike obdržati (sta pač potrebna dva)

Vključujem se v razne športne aktivnosti, vendar tam ne spoznam novih prijateljev. Ko je konec vaje,

torej samo šport, nič privat besed ne spregovorite med sabo?

Občutek imam, da me ljudje ne sprejmejo. 

kako jih pa sama sprejemaš? predvsem pa - kako sprejemaš sebe?

[taya]

Hvala Yme za spodbudne besede.

Arwen:
Sem že šla v preteklosti večkrat sama pa se je izkazalo kot slaba izbira. V skupini te vsi čudno gledajo, počutiš se kot da se nekako 'garjast'. Slišiš jih ko rečejo 'tista je pa sama'. Res neprijetno.
Tudi jaz sem tega mnenja, da grem sama na srfanje v kakšen tečaj in tam spoznavam nove znance, prijatelje. Problem je v tem, da drugi tega ne odobravajo.
Na faksu sem šla sama na spoznavni vikend - ni se mi zdelo sporno, saj smo vsi novi in predstavljala sem si, da nas bo več takih, ki bi se radi spoznali med seboj. Pri vključevanju v družbo so me čudno gledali. Ko sem se vsedla k mizi za jest ni noben prisedel, potem sem se pač sama presedla k njim. Noben ni iskal moje družbe, ves čas sem se 'štulila'. Res neprijetno.

Glede športnih aktivnosti:
Jeseni sem šla na potapljanje. Tam smo se pač potapljali, brez besed se šli obleč in domov. Skoraj da ne vem kako je bilo ostalim ime. Ko sama poskusim in ogovorim koga, mi na kratko odgovorijo npr. ja oz. ne in to je to. Nič.

Potem sem šla na tečaj Ples ob drogu. Ista zgodba. Sem hodi bolj malo deklet. Običajno še zamujajo, tako da hitijo se preobleči, odplešejo in že spet hitijo naprej.


Glede sprejemanja drugih in sebe pa menim, da imam težave s tem. Zagotovo vem, da sebe težko sprejemam. Na to temo sem že nekajkrat govorila s psihologi. Ne vem kaj naj naredim, da se bom najprej sama sebe sprejemala. Mogoče je prav v tem moja težava, ne vem in tudi pomagati si ne znam.
Predvidevam, da ta moja težava izhaja iz zgodnjega otroštva, ko mi je umrl oče, takrat sem bila stara 5 let. Tega nisem sprejela, bila sem občutljiva,... Takrat bi želela, da to nihče ne izve, sram me je bilo.
V vrtcu so se kazale težave na razne načina.

[Arwen]

Glede sprejemanja drugih in sebe pa menim, da imam težave s tem. Zagotovo vem, da sebe težko sprejemam. Na to temo sem že nekajkrat govorila s psihologi. Ne vem kaj naj naredim, da se bom najprej sama sebe sprejemala. Mogoče je prav v tem moja težava, ne vem in tudi pomagati si ne znam.
Predvidevam, da ta moja težava izhaja iz zgodnjega otroštva, ko mi je umrl oče, takrat sem bila stara 5 let. Tega nisem sprejela, bila sem občutljiva,... Takrat bi želela, da to nihče ne izve, sram me je bilo.
V vrtcu so se kazale težave na razne načina.

no, eno izhodišče je; sedaj pa delat na tem.

[masja]

Sama sem imela in še imam podobne izkušnje. Ugotovila sem, da je problem v meni. Sem namreč zelo nezaupljiva in v nepoznani družbi mi je velikokrat dokaj nelagodno. Kako hitro se sprostim je pa čisto odvisno od družbe v kateri sem. In če vidim, da nelagodje ne mine, se niti ne trudim več priti zraven. Raje sem namreč v družbi preprostih ljudi in sem bolj sproščena in toliko prej myself, samozavestna in sprejeta. Bolj pokažeš nelagodje, težje te družba sprejme. Po mojih izkušnjah.

Čisto drugače te pa na primer ljudje sprejmejo na mladinskih izmenjavah. Ker praviš, da rada potuješ, ti vsekakor predlagam obisk ene izmed njih. Boš videla kako je čisto drugačen odziv. Tam se ponavadi ne poznajo med seboj, zato vsi bolj skupaj stopijo in se res počutiš vključenega. Sama sem bila že na nekaj izmenjavah in bilo je super. Poleg tega se pa še kaj novega naučiš, potuješ ceneje(saj eu krije del stroškov) in spoznaš veliko novih ljudi.  Toplo priporočam.

Drugače se pa tudi jaz zadnje čase težko uskladim s svojo družbo in se prav tako zanimam za surfanje, potovanja in različne športe, me lahko kontaktiraš na privat pa se kaj zmeniva.

LP

[taya]

Ne vem Masya, če si dobila moje sporočilo. Zato ti še tukaj posredujem moj email:
taja.kontakt@gmail.com

[Eyeofdapanda]

moje mnenje je, da se je treba spomnit, da je lahko tudi drugim na začetku neprijetno. če so drugi že v neki skupini, se lahko posameznik na začetku odmakne, ko je soočen sam z novincem. zdi se mi, da družbe tako funkcionirajo. neke vrste obrambna nesigurnost, po mojem mnenju. najslabše se mi zdi odnehati, ko začutiš da nisi pravilno sprejeta. velikokrat nas lastni občutki tudi varajo. treba se je vprašati, v kolikšni meri je občutek nezaželenosti plod lastnih projekcij in kakšno je dejansko stanje pri interakciji z novimi ljudmi.. se opravičujem, če sem kakšno stvar ponovil.

[LostOneFuture]

taya,

lahko ti povem svojo izkušnjo če ti bo kaj koristilo

kot pravi arwen, moraš biti vztrajna, jaz sem nazadnje bila vztrajna v srednji šoli, in takrat sem nazadnje imela prijateljice in normalne odnose, v osnovni jih nisem imela, ker se nisem smela družiti, kasneje pa sem si sama ovire postavljala na pot, v zadnjih tednih sem ogromno razmišljala in prišla do ugotovitev, jezi me da si sama mečem polena pod noge.

spomnim se primera, sem si dopisovala z eno mlado mamico, in mi je napisala če pridem enkrat na kofe, sem napisala da ja, da se bomo zmenili, ampak sem pol pozabila, in vsakič ko sem se spomnila da me je povabila sem našla tisoč izgovorov zakaj ne morem iti, ( da sina nimam kam dati, da ga mož ne more popaziti, da je bencin predrag, da se slabo počutim, da ji itak ne bom všeč ...    )

druga stvar ki se jo trenutno učim je, da če sem v dvomih za kaj koli vprašam, da direktno vprašaš: ali te motim? hočeš biti sam? a sem lahko v tvoji družbi? in evo, danes zjutraj sem končnoooo šla do tiste sosede, cela tresoča, kakšen prepir bom povzročila,  in ji rekla kaj sem slišala da je govorila za sina in naju, in me je bledo gledala skoraj v jok je planila, in mi rekla da ni upala povedati, ker se je bala da bom ratala do nje žleht k moja tašča ( tukaj bi lahko potrdila post Eyeofdapanda da je treba pomislit da je tudi njim mogoče nelagodno), in ko sem ji razložila da nimam nobenih zamer in da je vse ok, da naj pač v prihodnje takoj pove, da iskrenost zelo cenim, sva sedele in sin se je z drugimi otroki igral in sva se malo pogovarjale še naprej. hahahahahaha, in mene je bilo grozno strah da me bo ona nazijala in se bom jaz na koncu jokala. Mislim, zdaj mi je pa vse skupaj smešno!

tudi sama se ne sprejemam in ker se bojim da sem čudna in me ne bodo marali že od daleč najbrž dajem signale, ki se jih ne zavedam, 'da naj bežijo vstran od mene ker sem čudna'  moj glavni problem je kot pravi masja, da se počutim nelagodno in k se držim k ena kislica me tudi drugi začnejo po strani gledati, je pa tako da po nekaj letih si ljudje mogoče mislijo, ta je totalno nesproščena, zategnjena in me mogoče nočejo ogovarjat ker si mislijo da bom koga nazijala, ker tukaj sme namreč cel fenomen, da sem si upala tašči po robu postavit, ker se je vsi bojijo, jaz se je pa ne  pa bohve kaj si mislijo, da sme še kje bolj žleht k ona ali pa kaj takega, nevem, mogla bi jih enkrat na 4oči povprašati in zaslišati! Vprašati ni greh a ne?

[taya]

Hvala LostOneFuture in  Eyeofdapanda za vajini mnenje.

Jaz, če sebe analiziram vidim, da nimam težav pri navezovanju novih stikov. Prvi koraki so mi verjetno lažji kot večini mojim vrstnikom. Nisem pa nikoli razumela posameznikov, ki so ob mojem kontaktu, presenečeni. Verjetno je to res to kar praviš Eyeofdapanda, da gre za obrambni mehanizem posameznika.

[zverca87]

Tudi jaz imam težave z vključevanjem v družbo. Z mojimi vrstniki se težko spoprijateljim. Bolj se razumem z ljudmi, ki so od mene vsaj 20 let starejši (sama imam 25 let).

Ne vem kaj ti reči razen da počakaj. Se bo že našel kdo, ki ti bo naklonjen in prijatelj. Še posebej, če se ukvarjaš s športom in hodiš naokoli. Ker si tako aktivna imaš precej več možnosti, da boš koga spoznala kot če bi bila neaktivna. Pojdi tja kjer je čimveč ljudi.. In vso srečo pri tem:)

[taya]

Hvala zverca87  za mnenje.