Po dolgem vztrajanju tudi jz....

[Monteaura]

Po dolgem vztrajanju z mislijo, da zmorem, nisem več prepričana. Sploh ne vem s čim naj začnem...
V otroštvu in mladosti so očitno name vplivale družinske razmere: ločeni starši, finančna stiska, med odraščanjem je bil tudi čas, ko z mamico nisva imeli "strehe nad glavo", ker nisva imeli dovolj denarja za najemnino, ves čas obremenjevanje in sram, poniževanje, da bi te okolica ja sprejela.... Spoznala fanta, ki me je pri 17ih imel sicer rad, vendar bolan od ljubosumja, od manipulacije z mano, ker je vedel, da sem čustveno nestabilna osebnost...končno zbrala po štirih letih pogum in prekinila z njim, vmes sem se vpisala na fakulteto in poslušala mami, ki me je z vso vnemo vzpodbujala pri študiju. Navidezna osvoboditev, v velikem mestu...šele takrat je bila prelomnica mojega življenja, kot da se je oblak strgal nad mano...borba sama s sabo in preteklostjo...hvala bogu za vse knjige, ki so mi razjasnile sliko o tem, kaj se z mano sploh dogaja...spoznala sem, da asocialnost, jok, tresenje pred ljudmi, potenje, dekoncentracija, nažiranje ponoči, želja umreti, pešanje zdravja ne samo psihično, tudi fizično, res niso normalna dejstva. Mamico sem prosila naj mi pomaga, skupaj sva prebirale knjige, se pogovarjale kaj občutim, kaj se mi dogaja. Vedela sem že veliko o vsem tem, hotela usmerjat misli, vendar me ne duša ne telo ni ubogalo. Odzvalo se je po svoje. Prosila zdravnico naj mi pomaga, pa nič, prosila drugič za napotnico za psihologa, ni bilo učinka, nato sem dobila cipralex. Končno uspela končat študij! Odšla na delo v drug kraj, kjer sem ponovno obiskovala psihologa in se učila kognitivni miselni proces. Precej uspešno ob pomoči tablet. Začela verjet v lepoto, v svetlobo! Razveselila vsakega jutra posebej! Spoznala čudovitega partnerja! Počutila dovolj močno, da po letu dni preneham s tabletami. Postopoma prenehala. Počutje strmo navzdol! Odzivi čustev popolnoma brez kontrole, želela sem se obvladovat, a kot da me telo zopet ne uboga! Stvari začele ponavljat, začela odklanjat partnerja...šla k zdravniku, zopet cipralex 20 mg eden zjutri, eden zvečer. Po tem se je stanje izboljšalo, vendar še vedno imam prepogosto te borbe...najbolj se pojavijo, ko sem sama, ko partnerja ni, in ob zadevah v službi, ki zahtevajo vedno znova neko dokazovanje, sem namreč zaposlena za določen čas in zato je pritisk še večji, najbolj mi je pa hudo, ker ne morem nevtralizirat svojega ekstremnega občutenja...npr. včeraj in predvčerajšnim sem se počutla fenomenalno, odlično, danes pa komaj živim...težko diham in imam bolečine v levi roki. Kaj naj naredim? Vem, pravilne misli, meditacija, šport...verjetno kdo od vas razume, da enostavno ni moči, takrat odklanjam ves svet, žal tudi ljubezen, počutim se prazno, nevredno...čudno, ko je vse to mimo, težko dojemam, da se to res dogaja z mano. Ti čudni dnevi so tako čudni, da jih niti opisat ne morem, kot jih občutim. Rada bi iz teh ponavljanj, najbolj se bojim teh čudnih dni. Rada bi nekoč bila mamica...kako bom, če sem popolnoma nepredvidljiva?

Vem da je napisano tudi nerazumljivo...nekateri verjetno veste, da se včasih ne da razumet niti sebe...

Pozdrav vsem!

[Sinuska]

dobrodošla na forumu!

nimam sicer kaj pametnega za povedat, ker sem utrujena ko kamen. a vendarle ti lahko pošljem vsaj en objem...
polna luna seka! spočij se.

[Aslan]

Monteaura dobrdošla na našem forumu, med nas, ki poznamo
tegobe depresije in tesnobe.

Veliko si že naredila punca!Pokazala da si borka, d aznaš da zmoreš.
Vsak pa kdaj potrebuje roko v pomoč, objem sočutja in lučko, ki mu pokaže pot naprej.

Tablete so pomoč, niso pa rešitev.
Pišeš, da je najteže ko partnerja ni ob tebi ali ko so v službi težave.
Probaj te stresne situacije predelat...kot vidim si veliko brala in tudi veliko veš o tem že.
Se nauči, da te ne iztiri če si sama!!
Da znaš živeti POLNO tudi kadar si cel dan sama, da se ne počutiš takrat osamljena, pozabljena od vseh.
Se naučit, da se ni treba dokazovat preko svoje meje...v službi....

Topel objem, Aslan
 

[tinka]

Živjo!

občudujem ljudi, ki so premagali kar se nam dogaja, če je šlo enkrat, veš da se da in ti bo uspelo ponovno. Zaupaj ljudem, ki jih imaš rada in ti ljubezen vračajo. Sj vem, da je ko si na dnu težko videt stvari v realni luči, ampak ne odrivaj najdražjih od sebe, to sem jst spoznala in mi veliko pomaga. Tu so tudi zato, da ti v slabih dneh nudijo oporo. Imaš velik več izkušenj z boleznijo, jst sm šele na začetku zdravljenja in ti težko dam kakšen pameten nasvet. Imam pa podobne težave v službi, ki prav tako zahtevajo dokazovanje in mislim, da nikoli nisem zadost dobra.

Želim ti čimmanj oz. nič čudnih dni in pošiljam topel pozdrav!

[Monteaura]

Aslan, si mi dala mislit glede tablet, res morajo biti samo pomoč. Sama sem sicer razmišljala, da bi še kaj jemala zraven takrat, ko se ne obvladam. Sicer mi je zdravnica dala še xanax tablete, a se jih baje hitro navadiš in si ne upam. Je pa tako bolje, da vrnem škatlico neporabljeno nazaj v lekarno. Ima mogoče kdo izkušnje s stabilizatorji počutja?

Se kar malo slabo počutim, da sem vas včeri zamorila z mojim pismom. Mogoče je pa res preveč polna luna sekala;) Ste mi pa polepšale večer. Prvič sodelujem na kakem forumu in mi je bilo tako prijetno...osamljenost je kar izginila! Hvala!

Tinka upam, da vsaj uživaš v delu in držim pesti, da ti bo šlo vse kot po maslu! Jz moram rečt, da tudi rada opravljam delo, ampak žal občutim eno praznino, ker sem izbrala ne bom rekla napačen poklic, saj mi je čisto vredu, mi pa definitivno manjkajo stiki z ljudmi...tako pa sedim in se družim z računalnikom:)

Prijeten večer!

[alexx]

Stabilizatorji...najbolj uporabljani. Vpiši ime v izkalnik.

Seroquel    http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php?action=search2

Zyprexa   http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php?action=search2

Je pri vsakem drugače.


P.S. Dobrodošla Monteaura !

[Arwen]

Monteaura, dobrodošla  ... in daleč od tega, da bi kogarkoli zamorila, haloooo 

Se kar malo slabo počutim, da sem vas včeri zamorila z mojim pismom.

ti kar korajžno piši, sodeluj, povej še kaj ...

Kar se pa zdravil tiče - AD-ji le pomagajo misli uredit, vse ostalo je pa na nas 

Objem
Arwen

[marika]

Draga Monteaura,

kar si naredila doslej je vsega občudovanja vredno. Marsikdo ne bi zmogel. Zagotovo ti bo uspelo tudi v bodoče. 

Drži se,

mislim nate,

marika

[Monteaura]

Ja bijem tiste bitke, ki jih velik kdo imed nas! Bravo vsem staršem, ki uspejo vzgojit otroke, ki si zaupajo!

Velikrat sem se selila, ker pač nimama lastnega stanovanja, potem zarad študija, zrad službe, in za vsako sem opazila, da mi je kljub napornem prenašanju stvari pravzaprav fajn, ker novo okolje zelo prija pri delu na sebi, saj ne vzpodbuja starih miselnih vzorcev vedenja (vsaj pri meni je tako). Sedaj pa imam problem, ko si ob vsakem malo bolj slabšem tednu, kar želim "oddit nekam". Pa ne da se odmikam odgovornosti, ker se trudim bit odgovoren in načelen človek, ampak mi takrat popusti volja do življenja, zmanjka energije. Mislim, da imam čisto premalo samodiscipline, tako pri športu kot pri hrani, učenju (študiram še ob delu). In potem nisem zadovoljna sama s sabo, ker ne dosežem ciljev, ki si jih zadanem. Ne vem zakaj imam v glavi, da moram imet vse nekako splanirano. Mogoče je to tudi prav, da se samodiscipliniraš. Ne vem...A ima kdo nasvet, kako priti bližje tej vrlini, ki se imenuje samodiscipliniranost?


Jutri bo menda dež....privoščimo si kak prijeten barvni dežnik

[Amelie]

Monteaura, moj nasvet bi bil, da malo znižaš kriterije. Vsaj pri meni je v tem problem. Vse bi rada in to takoj kot takrat, ko sem (bila) zdrava. Biti 100% v službi, imeti urejen dom, se vsaj 3x tedensko ukvarjat s športom, biti suha in privlačna, imeti zadovoljivo ljubezensko življenje... Potem si enostavno naložiš preveč in ko ti ne uspe, sledi razočaranje.

Zato majhni koraki, manjši cilji, prizanesljivost do sebe, potrpljenje... Vem, da je včasih grozno, ko imaš občutek, da se ne premikaš. Samo še huje je pa, da si stalno razočaran nad samim sabo.

Srečno, objem!

[OLJA]

Monteaura - Dobrodošla ! Korajža velja . Že ogromno si dala skozi glede na tvojo mladost. Vsaka ti čast. Vedi pa da je vsaka težava rešljiva. Nekatere zahtevajo pač malo več časa kot druge. Jaz sem že v penziji pa sem se skorajžila zaživeti na novo. Otroci so odrasli s partnerjem pa nisva imela istih ciljev in želja. Enostavno rečeno jaz sem se podrla in sedaj se počasi na novo sestavljam. Mislim da mi uspeva.Tako pa bo tudi pri tebi le korajžno saj imaš še celo življenje pred sabo. Vsaka zakaj ima svoj zato. Veliko piši , vidim da se razumeš z mamo, Tega jaz nisem nikoli imela, zato se poskusi z njo pogovarjati o vseh stvareh ki te težijo.
Objem !

[pupika]

Monte..
Strinjam se z AMelio. Znižaj kriterije, saj nekako iz tvojega pisanja razberem, da si perfekcionist

Ali si poskusila s psihoterapijo?

[mina]

Monte..
Strinjam se z AMelio. Znižaj kriterije, saj nekako iz tvojega pisanja razberem, da si perfekcionist

Mislim, da nas je večina tu gor perfekcionistov...Samo počasi se je treba tega "od-učiti"! Dan ima 24 ur, mi pa samo 2 roki....Kakšna stvar lahko tudi počaka, naše zdravje ne!

[Monteaura]

Perfekcionist? Ne bi rekla... bolj to, da si želim, da bi ustregla ljudem, da bi me sprejeli, zadostila kriterijam, da bi dobila službo za nedoločen čas...vedno znova se mi pojavljajo neki strahovi glede prihodnosti, včeraj sem se ponoči zbudila in nisem mogla zaspat nazaj, ker me je bilo strah...česa? vsega, kar neki se mi mota po glavi in potem me je neskončno strah...je pa res, da se nisem zbudila zaradi mrtvinčenja rok ali nog kot prej, ko še nisem jemala AD. Me pa vedno bolj spremljajo glavoboli, kar sem prepričana da so psihičnega izvora. Bojim se, da ko razrešim en strah, pomisleke, pridejo vedno novi...Rada bi živela danes, jutri malo manj obremenjujoče, saj lahko delam hkrati tudi veliko za prihodnost. Ampak kako se osvobodit teh pomislekov, kaj bo s službo, s stanovanjem, z zdravjem,...

Pozdravčki

[Arwen]

hja, konkretno pri meni je bilo večino strahov povezanih - oz. pridobljenih v preteklosti, vse skupaj se je z leti le podvajalo, večalo.... dokler ni bil vse en sam strah... ko sem ugotovila, od kje izvirajo, je bilo bolje, ko sem se odkrito spopadla z njimi, jih pogledala direktno v oči in jim šla naproti, pa so izginili

[Monteaura]

Arwen Coprnica kako si premagala strahove? Si uporabljala kakšne tehnike, kaj ti je najbolj pomagalo? Mene je namreč po zadnjem javljanju zajel hud glavobol, takega ne pomnim še nikoli. Tako ne gre več! Ne morem delat 10 ur na dan, ker je že tako ali tako veliko, in zraven pa sploh ne gre takšen glavobol, da sem bila vsa zatečena nad očmi. Ok pač to nekako moram rešit in nočem čist nič o tem razmišlat, ker bolj bom v strahu pred glavobolom, večji bo. Drugače, pa glede preteklosti...bolj razčistit kot sem enostavno ne morem...vem vse, ampak ko me zagrabi me totalno prevzame, pa čeprav močno mislim "kaj je prav in kaj ni" Hvala bogu me partner razume, pomaga, sam to ne gre v nedogled. Jz vem kaj se dogaja, a me telo ne uboga, jok, neenakomerno/težko dihanje, glavoboli, v vsakodnevnih odnosih sploh ne funkcioniram - npr. plačevanje s kartico...totalna zmeda. Je pa res, da to ne traja mesec dni skupaj, ti obrati so dokaj hitri.

Če mogoče samo napišeš, kaj je tebi najbolj pomagalo v boju? Kaj si si predstavljala, kaj si počela? Če lahko seveda, če ni preveč osebno.

Hvala.

Pozdravčki vsem!

[Arwen]

praviš, da si razčistila s preteklostjo - si pri tem objela otroka v sebi, mu povedala, da ni nič kriv za nobeno stvar? objameš kdaj samo sebe in si poveš, da se imaš rada, da si zaslužiš najboljše? Za vsako stvar, ki jo narediš, narediš tako, da je "super za sosede" ali pa te prav malo briga za to, kaj bojo pa ljudje rekli.....

[Monteaura]

Ja prav imaš! To sem spoznala v knjigi Moč je v tebi od Louise L. Hay, samo premalokrat se spomnim nanjo in še bolj premalokrat počnem stvari. To že od nekdaj, da privoščim ljudem vse najboljše, ker dobro se vrača z dobrim. Saj v bistvu, se v življenju res stvari zgodijo z namenom in se kar nekako odvija... Lahko se ti samo zahvalim za te lepe povedi! Ne pozabi nase;)