Anksioznost, nerealnost...

[boj4ncy]

Pozdravček,

z svojimi težavami sem se prvič srečala dve leti nazaj in sicer so se pojavile v obliki dušenja, po mnogih pregledih, sem se nekako prepričala, da je vse ok in težave so izvenele za nekaj časa. Tako so se pojavljale vsakih par mesecev trajale pa nekaj dni, tednov odvisno. Vmes so bila tudi daljša obdobja, ko je bilo vse v redu. Lansko leto je bilo od marca naprej vse super, do februarja letos. Sicer se iz kritičnih situacij nisem umaknila, imam namreč zelo nizko samopodobo, nagnjena k perfekcionizmu, stresno življenje, stalno sem zaskrbljena, veliko prepirov, stresnih dogodkov iz preteklosti itd. In vse skupaj je pravi recept, da ti nekaj udari ven oz. da ti prekuha. Tako sem februarja letos doživela nekaj nenadnih omotičnih trenutkov, občutkov, da bom padla skupaj ki so trajali nekaj minut, naslednji dan nekaj ur, dokler niso postali vsakdanjik. Kmalu so nastopili tudi občutki derealizacije, kot bi bila neprestano vinjena v dveh mesecih pa se nisem uspela "otrezniti" niti za minuto. Poleg teh občutkov so se pojavili panični napadi, v obliki izgubljanja zavesti. Še posebej se pojavijo v gneči, službi, na predavanjih, skratka v situacijah katere smatram, da bi s težavo takoj odšla proč v kolikor bi morala. Skoraj vsak nakup v trgovini poteka tako, z občutkom vinjenosti se odpravim v trgovino, tam se stopnjuje občutek napetosti, da sem ujeta, pričnejo se mi tresti roke, megli se mi pred očmi, srce mi razbija, imam občutek da bom vsak čas padla skupaj, težko diham, poskušam z dihalnimi tehnikami in tehnikami preusmeritve misli vendar zaman, tako odhitim čim prej na blagajno v upanju da preživim vse skupaj in čim prej pridem domov, doma se situacija umiri vendar občutek nerealnosti nikoli ne izgine. Tako sem se začela izogibati vsem izhodom od doma, grem le ko je to nujno potrebno in še zadnje čase le še z pomočjo helexa, ki situacijo nekoliko omili. Vse skupaj je nevzdržno zato velikokrat pomislim, da mogoče bi bilo res najboljše da padem skupaj se "zadušim", doživim srčni infarkt al karkoli že, samo naj mine vse skupaj že enkrat. Bila sem pri psihologinji, diagnoza je bila anksioznost z depresijo (saj od vse te anksioznosti sem že izgubila voljo do vsega). Napotila me je k psihiatrinji, ki mi je predpisala paroxat rekla je naj jemljem 10 dni polovico nato pa celo tableto. Zaradi mnogih simptomov, katere drugi navajajo sem si stvar nekoliko priredila in sicer sem danes prvič vzela le četrtino. V nestrpnosti sem pričakovala kakšne stranske učinke. Nato me je zapekla ustnica, ker sem vsa panična mi je padlo na misel, da nisem mogoče alergična, vsa živčna sem iskala kakšne izpuščaje na sebi, preverjala ali lahko normalno diham, požiram, ali zatekam itd. minile so 4 ure, in še sem tukaj, vendar imam pred jemanjem AD nekakšen odpor, jutri bom zagotovo po drugi četrtinki spet preverjala vse ipd. prav tako, me že ob misli, da bom morala tablete jemati vsaj pol leta mine do življenja. Še posebej ker imam strah pred jemanjem tablet (zataknitev in zadušitev). Stara sem 22 let, nekoč sem zelo rada hodila ven žurat, navajena pit alkohol ob teh priložnostih sedaj pa me skrbi tudi to, kako bom odšla z prijatelji ven, z mislijo da ne smem spit več kot kak kozarček saj sem obvezana k jemanju AD. Prav tako me skrbi, da bi jih morala jemati v nedogled, saj se večini ljudi motnje po prenehanju čez čas povrnejo, ali pa samo tako izgleda saj v večini samo takšni katerim se situacija vrne obračajo na forume. Skrbi me tudi saj navajajo veliko stranskih učinkov, pri nekaterih se je nujno obrniti k zdravniku, vendar je pri nas paničarjih to težko, saj nismo prepričani ali smo si stranski učinek sami izmislili ali pa nas res duši in moramo k zdravniku. Eden izmed možnih stranskih učinkov naj bi bila tudi povečana želja po samomorilnosti tudi to me skrbi, saj imam to misel v glavi že brez AD že kakšen mesec, edina stvar, ki me drži še proč od tega je verjetno to, da ni ravno lahko umreti. Zelo sem že obupana od vsega skupaj, in pišem v upanju na kakšno lepo spodbudno besedo, ali izkušnje katere so vam pomagale skozi vse to kar mi anksiozno depresivni doživljamo 

[Dharma]

Živjo Boj4ncy 
ti maš pa toliko strahcev skoraj kot jaz. tako, da...prva stvar,...edina sigurno nisi (kar vrjetno že veš)
in dobrodošla na forum.

karkoli sedaj rečem, je nekako brez pomena, glede na to da imam podobne težave in se sama sebe filam s podobnimi nasveti pa gre vseeno še vedno težko. 
zaenkrat samo to: AD ni bav bav, če je treba je treba. Na začetku je malo težko potem gre. Ne se jih bati in sigurno nisi alergična. Samo preveč pozornosti daješ svojim občutkom in svojemu telesu, potem ko ga poješ, posledično in podzavestno si ustvariš kup simptomov, ki jih sploh ne bi bilo treba. Vzemi in si reci "kar bo pa bo" in preusmeri misli na kaj lepšega  Glede na to, da si paničarka, ne bom dolgovezla, drugače si boš ustvarila še kakšen simptom več do jutri. Vsaj pri meni je tako in še marsikom...mal smo hipohondrični tudi 

Lp

[urssska]

Niso ti stranski ne vem kakšen bav bav, večina ljudi jih relativno dobro tolerira, pa tud kakšen kozarček ali pa kakšno pivo ali dve lahko mirne duše spiješ brez posledic, to je bolj tko kot z antibiotiki - ni kontraindikacij, samo absorpcija je pa malo manjša. Kar svojega zdravnika vprašaj o tem, pa boš videla. Ponavadi to študentom povejo že vnaprej. Skratka, AD-ji so lahko life-saver, če bi pa samo stranski učinki bli ne vem kaki, jih pa niti predpisovali ne bi. Konstantna anksioznost ti lahko naredi več škode kot AD-ji. Te pa razumem, jaz sem tud totalen hipohonder

[Dharma]

kar se alkohola tiče... jaz nisem ene pol leta sploh nič pila, ker me je bilo strah učinka. Potem sem kak požirek sem in tja, no po enem letu pa sem se ga prekratkim kar pošteno (je bila neka posebna zabava) in ni bilo nič kaj. To zdej ne pomeni, da lahko še naprej piješ za vsako žurko, to samo pomeni, da kak kozarec ti ne bo naredil nič. Je pa res (in na to zelo pazi), če boš uporabljala kdaj pomirjevala za kako krizo,...takrat alkohola NE smeš, ne prej, ne potem.
Zaradi alkohola se ti tudi anksioznost lahko poveča, še posebej, če si taka paničarka kot praviš (paničarji iz muhe delamo slona  ), zato le glej da se pred tem počutiš super in si v super družbi, tako posledično pozabiš na "notranje" dogajanje.
To so samo moji nasveti, osebne izkušnje, ki ti lahko pridejo prav. Ampak samo sama boš s časom najbolj vedela kaj je prav in kaj ne in do kam lahko greš.
Je pa seveda boljše ne pit. Če te kdo praša zakaj in ne želiš razlagat, enostavno reci, da ti ne paše ali da imaš trenutno neke tablete in ni fajn mešata z alkoholom. Stvar zaključena 

[boj4ncy]

Da vam sporočim kako napredujem, po prvi četrtini me je naslednje jutro le nekoliko bolela glava, nič posebnega. Včeraj sem pogumno spila drugo četrtinko, ni bilo več namišljenih simptomov alergije  nato sem odšla z prijateljcami sprva v mc donalds na pomfri (prisilila sem se pojesti, saj nisem ceu dan nič, že 2 tedna nimam nobenega apetita), nato pa še na pijačo, na trenutke me je obšlo, da bi morala proč, vendar se nisem udala strahcom in zdržala do konca (seveda z polovičko helexa pred odhodom od doma). Danes sem bila v službi, kjer sem se ob prihodu skupin največkrat srečala z paničnimi napadi (recepcija, treba prijavit vse goste čim hitreje). Helex sem jemala tudi prejšnje mesece po polovičko preden grem kam, ampak so se napadi kljub temu pojavljali v blažjih oblikah, in danes da se pohvalim sem kljub vsem 50 im italijanom, ki so čakali da jih vpišem vse opravila brez bega. Na trenutke me je obšla vsiljiva misel, da bi šlo kaj na slabše vendar sem jo hitro preusmerila ne vem sicer kako verjetno podzavestno, saj se nisem lotila nobenih tehnik? ali je možno da AD že tako hitro delujejo? Še danes in jutri nameravam vzeti četrtino, nato pa bom prešla na tretino 

[Dharma]

meni so hitro prijeli oz prijeli v smislu, da sem lažje in celo noč spala in si pridobila apetit. so bili pa simptomi zelo intenzivni na področju vsiljivih misli in misli na samomor. Zaradi teh misli sem imela še večji strah, saj to ni bilo nekaj kar bi dejansko bil moj namen.
tako, da možno, da tudi tebi hitro delujejo in te spravljajo nazaj v normalo. samo poča in vztrajno 

[boj4ncy]

Da poročam kako se je iztekel teden, jemala sem po četrtinko, le predvčerajšnjem in včeraj sem povečala na tretino, počutje je nekoliko boljše, vendar sem popolnoma izgubila apetit, trudim se pojesti po kakšen sadež na dan vsaj, poleg tega se ob povečanju odmerka pojavi stranski učinek glavobol za kak dan, včeraj je bil tako hud, da sem kar bruhala. Danes je glavobol minil, vendar se mi nekoliko vrti, nisem lih sigurna ali sem šibka zaradi nepravilnega hranjenja ali je stranski učinek  . So pa panični napadi izginili skoraj v celoti, čeprau veliko krat v določenih okoliščinah pomislim, kaj če me bo prijelo, vendar se ne zgodi. Bila sem celo na kresovanju v gužvi ljudi in to do 5. ih zjutraj brez alkohola    . Jutri imam v namenu preiti na polovičko.
Se slišimo 

[Fakule]

Hoj!

 Ja, derealizacija je.. wide awake nightmare. Men je minila po kakih treh mesecih (brez zdravil). Pr teb bo tud minil, čeprov se ti mogoče zdi, da je zdej to to. Ko je človk poln tesnobe, si zmerej predstavlja najslabši možen scenarij.

 Ne se sekirat in se ne borit s temi občutki in mislimi. Pusti jim, da so in počasi bo derealizacija poniknila. Pa pomembna stvar je, da se ne identificiraš s temi stvarmi. Tvoji občutki in misli niso to, kar te pooseblja, ampak so posledica delovanja tvojega telesa in možganov. Probej samo opazovat te misli in občutke, brez da bi si zravn mislila; oh to je slabo/dobr. Velik ljudi dans si predstvalja sebe na podlagi svojih misli (življenjske izkušnje, ego, kako se obnašamo v družbi različnih ljudi..).

 Ko se telo počuti čudno in tesnobno, ko je v možganih naprimer neprimerna 'količina' serotonina, se tudi miselni strahci zdijo resnični. Misli, ki so po osnovi orodje, nas dobesedno obsedejo.

 Ja, derealizacija/depersonalizacija je vrhunc anxioznega disorderja, hujšga trpljenja si js ne morem predstavljat.. pa sm že marsikaj dal skoz. Totalno te onesposobi. V tem stanju ne morš živet na tedenski al pa celo na dnevni časovni ravni. Ko sm js dajal to skoz, sm probal žvet trenutek za trenutek. Recimo; trenutek trpljenja -> v naslednjem trenutku je prejšnje trpljenje minilo -> nov trenutek trpljenja -> trenutek mine -> nov trenutek -> trenutek mine   ...itd. Moja bilka, za katero se držim, je vedenje da vse enkrat mine ''This too will pass''.

 Trenutno mam še zmerej ogromn stress in tesnobo. Pogosto se derealizacija vrne in seveda je avtomatičen miselni odziv takle: ' O prosm ne že spet, ne morem več..' . Ampak se zdj hitr zavedam, da je to samo misel, katera samo napravi odpor in poslabša celo zadevo. Misli odvzamem težo in jo skenslam, tako ostane samo občutek (včasih vkjučno z potenjem, palpitacijo, hitrim srčnim utripom, tremor,..). Ta občutek potem samo opazujem, brez reagiranja (na nek način ga sprejmem, ga ne porivam stran). Ponavadi čez par uric mine in sem spet samo z dobro staro tesnobo 

 Pol naslednja stvar je fantaziranje o prihodnosti. Self talk; ''Uh, kako bom sploh lahko šel/šla v šolo/ na fax/ v službo, ko pa še sprehod komej prežvim''.
  Prvi korak je spet, da prepoznaš to, kot samo misli, ki črpajo gorivo iz trenutnega neznosnega počutja.
    Drugi korak je vedenje, da se prihodnosti nikakor ne da napovedat. Ponavadi se zgodi ranvno nepredvidljivo. Prihodnost pač ni realost, čeprav je v glavi napovedan že cel scenarij z vsemi detajli. Trenutno stanje je pač tako, da zaenkrat preprosto ne moreš delat določenih stvari. To je tako, kot bi od nekoga, ki si je ravno zlomil obe nogi, pričakoval da gre na sprehod.
    Tretja stvar; Kaj če.. Kaj če se bo zgodila pa pa ta neprijetnost, ko bom tam ali tam? (ja vem, um je težko utišat). No, pol si pa rečeš, kaj pa če se ta neprijetnost NE BO ZGODILA, ko bom tam. In verjetnost, da se ne bo zgodila je večja od verjetnosti, da se bo zgodila. Sepravi je formula taka; Kaj če in nekaj negativnega ---> Kaj če in nekaj pozitivnega. Na koncu vidiš, da se v 99% ne zgodi nič tragičnega. Če pa se, pa pač jebiga, sej sm sam človk in čez par dni že pozabiš na vse skp.

Juhej, pa mi je ratal izčrpat neki znanja 
Kronično trpljenje je najbolj strog, brutalen učitelj. Dobr vem, kako se počutš. Noben človek si ne zasluž tega, maš moje simpatije. Res upam, da ti bojo zdravila kj pomagala. Js po ta novem včasih vzamem mal beta blokerja al pa Apaurin za tisti dve urci 'dopusta' hehe (3/teden max).
 Če maš kšna vprašanja bom z veselm odgovoru, če bom znal. Drži se, tud to bo enkrat minil 

[nageljček]

Draga boj4ncy 

Mlada si še. Nič se bat ...vse se bo uredilo. Prav isto diagnozo sem dobila jaz, ko sem se začela zdraviti pri 13-ih letih. Zdaj jih imam 28 in sem zdrava....tam,tam ...tako da sem ti živ dokaz, da stanje je ozdravljivo, vendar naj ti kar takoj povem, da zdravljenje prvič ne bo lahko, drugič pa ne hitro.

-Pripravljena moraš biti jemati tablete tudi več kot pol leta, saj boš le tako lahko ozdravela na dolgi rok (če boš z jemanjem tablet prekinjala, je večja verjetnost, da jih boš morala jemati do konca življenja)

-morala boš sprejeti svoje stanje enako kot da bi imela raka, se pravi ne se obtoževati za stvari, ki jih v tem obdobju ne boš mogla delati (storilnost bo manjša, ne bo ti toliko do družbe, bolj počasna boš, hudo ti bo,...)

-poiskati boš morala še pomoč v obliki psihoterapije in biti pripravljena povedati vse kar ti leži na duši in tudi delati domače naloge, ki ti jih terapevt da za doma


Ti samo poročaj kako ti gre, se že veslim tvojih prihodnjih postov. Pa veliko sreče 

[boj4ncy]

Pozdravček   

Od pričetka terapije je minilo malo več kot mesec pa pol, stanje se je zelo izboljšalo, paničnih napadov nimam več, vrti se mi tudi ne, na trenutke se mi pojavi kakšna vsiljiva misel, vendar iz nje ne rata nič. Hodim v službo brez težav, družim se z ljudmi kot sem se nekoč, skratka super je, na trenutke me muči edino še ta občutek nerealnosti, vendar upam da bo kmalu pojemal. Stranski učinki niso bili grozni, zredila se tudi nisem kot so se mnogi po paroxatu kvečjemu sem zgubila 5kg, edini stranski učinek je škripanje z zobmi ko spim   sama za to ne vem, vendar me je mama posnela da se prepričam, zbujena niti ne znam proizvesti takšnih zvokov, gre za močno škripanje z zobmi od kar jemljem tablete, vendar me ne moti nekaj to, dokler si nebom kakšnega zoba zlomila  .
Naj povem da spijem tudi kakšen kozarček vina ko grem ven žurat, pa ni nobenih težav, le tablete sem premaknila na 15 uro popoldan tako da niso ravno zvečer, prejšnji teden sem jih spila celo nekoliko več, pa naslednji dan ni bilo nobenih problemov  . Julija pričnem tudi z kognitivno vedenjsko terapijo.

Se oglasim še kaj, lepo bodite