projekcija

[soncnicanana]

Pozdravljeni,
zanima me ali ima kdo izmed vas izkušnje z osebo, ki dela projekcije? Vse kar rečem, partner obrne proti meni, in ne le to, dejansko vsa svoja slaba dejanja prepisuje meni. Kadar mi pa že uspe dokazati, da gre za njegove lastne zadeve, vse obrne tako, da mi skuša dokazat, da sem ga jaz k temu napeljala. Iz konteksta jemlje točno tiste stvari, ki mu pašejo in vedno znova sem besna nase, ker se pustim zapeljati v to bedasto igro. Ve, kje so moje šibke in takrat jih poudarja z velikim  sarkazmom in hladom. Ker sem bolj senzibilne narave, ponavadi jočem, zadnje čase že kričim, in tako mi je popolnoma jasno, da se s tem hrani, kajti na koncu dobi točno to kar je hotel - dokaz. Jezna sem nase. Ker vem, da to ni ljubezen. Ker ne znam izstopit iz začaranega kroga. Ker imam tako nizko samopodobo. Danes sem prejokala celo noč in vsaj 20 krat mi je z zloveščim glasom pojasnil, da potrebujem psihijatra. Ko sem že verjela, da se bova pogovorila, je začel vnaprej dokončevati moje stavke ali pa delati posmehljive uvode. Nato je seveda rekel, da ga jaz žalim.
Naj povem še to, da je takšen vedno, kadar je v službi zelo uspešen, takrat sem zanj le mati njegovih otrok, kot ženska sem premalo dobra, pa čeprav sva iste izobrazbe. Dokler je povprečno uspešen, je njegovo obnašanjeravno nasprotno, a ko mu skušam povedati, da me ne zanima ne denar in ne nova hiša, če v njej ni ljubezni, se mi posmehuje, kako bom plačala račune ali pa pove,da jaz z ničemer nisem zadovoljna.
Ve katere stvari me prizadenejo, ve, da sem se mnogo let borila z občutkom krivde, ki me spremlja že od mladosti, vendar, ko se mu vklopi obsodba ali pa je zaradi neke stvari prizadet, začne nemudoma žalit v moje najbolj občutljive točke. Izraz na obrazu dobi neizprosen, naenkrat ga je en sam hlad, pa čeprav je še pred nekaj urami bil najbolj čudovito bitje, s katerim sva lahko delila vse načrte.
Prosim za nasvet, ker imam občutek, da se mi res že meša, imam vse znake depresije, ne vidim več smisla. Poslušam še samo Cohena in cmeram. Strah me je. In sram. Prosim, povejte mi, na koga se naj obrnem.
Najlepša hvala. S prijaznimi pozdravi,
Sončnica Nana

[Matjaz]

pozdravljena,


bilo bi v veliko pomoč, če bi lahko konkretno napisala ali opisala kak primer.

brez tega ti lahko dam le neke smernice, ki jih je potrebno spoštovati in zahtevati v vsakem pogovoru:


- vedno se držati konkretnih in posamičnih dejstev, nikdar posploševati (ti mene vedno, vsakič ...). pri konkretnem problemu se držati izključno konkretnega problema, nikdar ne začenjati ali širiti problem na nerazčiščene probleme (ja ti si pa mene ...)

- poskušati je treba ne komplicirati zadeve, strogo se držati preprostih stavkov in se držati bistva (moti me to pa to ...) in zahtevati jasne in direktne odgovore

- argumentirati: vsako trditev obvezno poskusiti z argumentom utemeljiti

- nikdar se ne spuščati v kreganje (dvigovanje tona, vpitje, prekinjanje ...) ampak vsako stvar razčistiti mirno in počasi




naučiti se morata komunicirati . prisluhniti težavam drugega in jih sprejeti. se mirno pogovoriti še o ne vem kako velikem problemu.

predvsem mora biti to vzajemen partnerski odnos, v katerem ima vsak 50% delež.


sicer pa obstajajo terapevti, ki se ukvarjajo s težavami zakoncev, h katerim se lahko obrneta po pomoč.

[Ribica]

Ja, veliko tega mi zveni zelo poznano. Vsaj 10 let sem preživela v scenah, ki so se velikokrat odvijale na podoben način. Po 20 letih zakona sem se razvezala, a bi morala to vsekakor storiti že veliko prej. Nabasala sem kronično depresijo, še v času trajanja zakona sem se trikrat zdravila z AD-ji in 8 let obiskovala psihologinjo. Kljub vsemu se seveda nisem mogla ozdraviti, saj aem vedno znova padala na podorčju odnosov doma, vedno bolj bolan zakon me je vlekel v vrtinec depre kar naprej....Ko sem zmogla izpeljati ločitev in zaživeti v miru, sem ob ponovni terapiji z AD-ji in psihoterapiji uspela urediti svoje življenje in depresijo. Sicer jemljem zdravila (jih bom do konca življenja), a živim in funkcioniram normalno. Tudi v novem partnerstvu, ki sem si ga uspela ustvariti.
Zakaj ti to pišem? Če ne boš ukrenila nekaj v zvezi z vajinim odnosom, se ti lahko zgodi podobno kot meni - zbolela boš. Tudi jaz sem bila obremenjena z občutki krivde iz otroštva, tudi on je izkoriščal moje šibke točke in manipuliral z mano, jaz pa jokala kot dež in se spraševala, kaj vendar delam narobe...
Poiščita pomoč v svetovalnici za pare, vsekakor pa si poišči pomoč ti. Bodisi psihologa, psihoterapevta, če imaš pa že vse znake depresije, pa psihiatra. To ni nobena sramota, čeprav ti on to verjetno priporoča na žaljiv način, kot dokaz, da je s teboj nekaj narobe. Poskrbi zate, ker sicer te tak odnos lahko zlomi. Mene je pripeljal tako daleč, da imam za seboj tudi poskus samomora. Ni ti treba pustiti, da padeta tako nizko, ukrepaj prej, zdaj, takoj.
Gre zate in za tvoje otroke navsezadnje tudi.
Samo od sebe pa se ne bo spremenilo nič, kvečjemu na slabše.
Vem, da se to grozno bere, a verjemi, da bi ti na osnovi lastnih izkušenj rada le pomagala.
Ribica

[ljubica]

Menim, da se tvoj mož ubada z veliko količino negativizma v sebi in da to sprošča na več načinov. Nevrotiki razburjajo okolico, potem pa toliko časa dokazujejo, da vsi ostali izpadejo provokatorji, oni pa nedolžne ovčke. Sploh pripravni za take ljudi smo tisti, ki se soočamo z depresijo. Mi ob vsem hudem umolknemo, tesnoba se v nas razraste in če jokamo imamo še srečo. Včasih niti tega ne moremo.
Ribica ti je podala izkušnjo.........to je dragoceno.
Sama imam takšno mamo. Ravna na isti način kot tvoj mož. Po vseh neuspelih poskusih dobre komunikacije in nevemčesaše.........sva prišli do točke, ko sem ugotovila, da me bo mama z lastnim negativizmom "požrla", sama pa bo še vedno "žrtev". Ne gre. Vsi ljudje ne moremo ljubiti vseh ljudi.
Je čustveno neuravnovešena in zato so nihanja še bolj izrazita...enkrat medena, drugič strupena. Taki ljudje so oboje. Samo okolica zelo težko shaja z njimi, kadar pokažejo oba obraza. Večinoma pa kažejo okolici samo meden obraz, bližnji pa poznajo oba.

[soncnicanana]

Hvala za vse odgovore. O skupnem terapevtu sem že razmišljala, pravzaprav sva pred časom razmišljala oba, vendar vmes se je začel počutit vsemogočnega, skratka on ne rabi nobenega.
Naj povem, da je to ni vsakodnevno vzdušja  pri nas doma, ampak prihaja na obdobja, a ravno v tem je fora. Gre za čisto vampirsko obnašanje. In vedno se začne, kadar je pred velikim projektom - ko zavoha denar, dodaten image (gre za dokaj znano osebo), ga naenkrat oviram in do mene se obnaša kot do najhujšega sovražnika. Začne se z drobnimi lažmi, ob čemer ponavadi znorim, ker težko prenašam neiskrenost, gre za neke čudne skrivalnice, naenkrat je okoli njega polno novih prijateljev, ki vohajo denar in njemu se niti sanja ne, kaj je njihov pravi interes. Začne čezmerno kaditi, tudi pijača je vmes, naenkrat hoče biti samec, ker ga družina ob takšnem lifestylu moti. Seveda so tu tudi raznorazne spremljevalke, s katerimi seveda (po njegovem) nima nič, le jaz sem (po njegovem) bolestno ljubosumna.
Ob njegovi zadnji tovrstni eskapadi, ki se je seveda končala na robu bankrota, sva bila tik pred ločitvijo, potem pa sem nekako popustila, morda tudi zato, ker sem sama otok ločenih staršev, ločitev se mi je zdela osebni poraz. Nato se je dve leti skušal soočati s posledicami svojih ravnanj, celo dopustil je misel, da ima morda bipolarno motnjo. K zdravniku seveda ni šel. Ker pozna ravno toliko duhovnosti, da mu to daje dodatno možnost manipulacije, sem celo sama verjela, da se je ob takem padcu res pokesal in spoznal... Ja, stala sem mu ob strani, vendar v meni je vedno bolj kljuvalo, spomini na težke dni, na vse laži, varanja, zelo težko sem mu ponovno zaupala, pred kratkim pa sva na čisto drugačen način proslavila 10 obletnico in takrat sem bila resnično prepričana, da je to zdaj to, in komaj sem se začela veseliti novih skupnih dosežkov, je lopnil. Kot bi čakal le na to! Moja energija je izpita, nenehno sem utrujena in močno slabokrvna. In ko je takorekoč od včeraj na danes menjal ploščo, sploh nisem takoj poštekala. Ko gledam zdaj nazaj, sem spregledala tiste majhne, drobne stvari... Dvignil se je na moji energiji, zdaj pa ga nerviram, ker ga poznam od prej. Po nekajdnevni službeni odotnosti imam opravka z drugim človekom. Ja, vse to vem, pa ne morem več odločno reagirat. Ker sem danes dojela, da sem zadnji 2 leti živela v iluziji, da me pravzaprav nikoli ni imel resnično rad (sam zatrjuje nasprotno,v smislu, da me je imel kolikor je znal), da sem to dopuščala samo zato, ker sama sebe nimam rada, ker nekje globoko v sebi verjamem, da nisem vredna ljubezni...
Z otroci sem bila na dolgem sprehodu na bližnjem hribu in marsikaj se mi je posvetilo, vendar naenkrat sem se zalotila, da se bojim. Česa? Od kdaj? Niti ne vem, kdaj sem se tako izgubila.
Še zjutraj je sam predlagal ločitev in ko je poštekal, da sem se vrnila vsaj za drobtinico močnejša, je postal čisto drugačen. Vem, da je zanj to game, a ni mi jasno, kaj je narobe z mano. Zakaj ga ne zmorem skenslat? Niti sovražit?! Vsaj začasno. Vleče me v tekmo, jaz pa sem vedno verjela, da morata dva v odnosu sodelovat, ne pa tekmovat. Besede, ki jih je danes izrekel, so tako bolele, da mi je srce komaj preneslo, a zakaj si jaz; trapa; nekje znotraj želim, da ne bi nikoli prišlo tako daleč?
Renično hvala za vaše nasvete, mi postaja jasno, da se nikoli ne bo spremenil, in ja, Ribica, prve znake bolezni že oddajam.
Držite mi pesti, da se bom zmogla ločit, da bom zmogla bit tiho, da me ne zvlekel v svojo umazano igro, katere se zavem šele takrat, ko se zalotim, da dokazujem, da nisem naredila nekaj, na kar itak niti pomislila nisem...Aja, ob omembi ločitve se počuti celo plemenitega, da bom brez njega lahko končno
dokazala kdo sem...

Sončnicanana

[mmiha]

Živijo,


s projekcijami te želi nekdo zapeljati v svojo igro. ponavadi v tej igri sodelujejo: preganjalec, žrtev in reševalec.
Če si to igro spregledala jo lahko tudi prekineš. paziti pa moraš ker te bo preganjalec (v tem primeru tvoj mož) na vse načine skušal spraviti nazaj v igro. lahko tudi s pomočjo nekoga tretjega.
prepričan sem da so obdobja ko je ves sladek in velikodušen in se počutiš kot princeska. potem pa ko doseže svoj cilj se igra spet spremeni v grdo.
verjamem da tudi ko je v igri nekdo tretji se na vse kriplje trudi da je on družinski človek, da ste urejena družina itn.
Če si ga spregledala in se on noče spremeniti je po mojem skromnem mnenju ločitev edina rešitev.
Sicer pa kot sem že napisal, pazi se da te nazaj ne zapelje v svojo igro. ker potem se celoten cikel ponovi, kot si že sama spoznala.

[Matjaz]

Vsi ljudje ne moremo ljubiti vseh ljudi.

ljubiš že lahko, spoštovati pa ne moreš.



po napisanem sodeč, ima mož kompleks manjvrednosti, zaradi katerega se mora vedno znova potrjevati: s poslovnimi uspehi, denarjem, novimi prijatelji, novimi spremljevalkami. in ko to doseže, se počuti več vrednega, zaradi česar se spremeni v vedenju.

nočem soditi, a po življenskem slogu verjamem, da tudi hazardira in zlorablja droge ter alkohol?

vztrajati v odnosu zaradi travme iz otroštva ni smiselno. travmo bodo imeli otroci v vsakem primeru. če ne zaradi ločitve, pa zaradi nezdravega, hladnega in izkoriščevalskega odnosa med njihovima staršema, polnega zlorab.

vsekakor predlagaj strokovno pomoč, sicer pa menim, da ni veliko opcij. prej ko zaživiš novo življenje (s pomočjo strokovnjaka ali pa brez moža), bolje bo zate in za tvoje otroke.

[Ribica]

Podobnost je res neverjetna. Tudi moj bivši mož je bil podjetnik intudi mi smo se gibali gor in dol. Od začetka so bili ti padci dol redki in obdobja zgoraj dolga, nato pa je bila dinamika vse hitrejša in obdobja spodaj vse daljša. Tudi jaz sem moža reševala pred bankrotom, tako da sem se zadolževala zanj, tudi jaz sem verjela, da zdaj je pa res spregledal, od zdaj bo pa res drugače..... Saj sva se vendar poročila iz ljubezni.... Moj mož je v eni svojih kriz celo odšel do psihiatrinje in ob diagnozi bipolarne motnje pričel z jemanjem zdravil, a je po pol leta prenehal in ni želel več tja. Nato se je odločil za zdravljenje alkoholizma (tudi to je bil problem) in z njim sem 3,5 leta hodila v klub zdravljenih alkoholikov. Manipuliral je z vsemi - v klubu, z nami doma....napredka ni bilo nobenega, razen da ni več pil. Poslovno katastrofa, odnosi katastrofa. Tudi on je bral "duhovno" literaturo in literaturo o odnosih, da je to spretno izrabljal v najinih maratonskih prepirih, ki so mu sledila dolga obdobja popolnega molka.
če se sprašuješ, zakaj ne zmoreš prekiniti tega odnosa, vzami v roke literaturo o odvisnosti od odnosov. Jaz sem bila zelo močno odvisna od tega destruktivnega odnosa, zato sem tudi tako dolgo vztrajala. Ko so se mi pričela obzorja jasniti, je vendarle še kar precej časa trajalo, da sem zmogla premagati strah, o katerem pišeš, da si ga začutila. A verjemi, to je le slepilo. Zmogla boš vse in  ko bo mimo, bo mir, ki se bo naselil v tvoji duši, blagodejni balzam za vse. najdi nekaj zase. Jaz sem pričela hoditi k jogi, ki mi je pomagala najti način, kako se umiriti. To je bil začetek, ko sem po dolgih, dolgih letih sploh naredila nekaj samo zase, samo zase.
Meni je nekoč moja psihologinja rekla na moje trditve da se ne morem ločiti: potem pa kar vztrajajte. In čez leta boste utrujeni, izmučeni, izmozgani na istem kot danes. Pa še postarani in bo pozno za novi začetek.
Takrat se mi je zdelo da pretirava, čez 8 let, ko sem preživela poskus samomora in mi je bilo jasno, da zdaj je pa res konec, pa sem se spmonila njenih besed - kako prav je imela.
Zamisli si svojo prihodnost, kot si jo TI želiš in poskusi ob tem videti ob sebi svojega moža. Ali ga vidiš? Ali pa ga ob tebi ni?
To je odgovor.
vse dobro!
Ribica