Sovraštvo do sebe - potrditev od drugih... (= odvisnost od odnosov)

[bina223]

Javljam se z enim problemov ki vam je verjetno dostim poznan. Imam namreč sovraštvo so sebe (se pojavlja občasno včasih pa je bilo konstantvno ker sem ga z pomočjo oseb. rasti, knjig in terapije zmanjšala) in ko sama sebe tako sovražim NUJNO in EXPRESNO rabim POTRDITEV OD DRUGIH predvsem od moških!!! ( ti pa so me v mladih letih seveda izkoristili za kak hiter seks in me potem skenslali kar je bilo še huje tako da se sedaj seveda več ne grem teh igric). rabim potrditev v LJUBEZNI in ne seksu. da me nekdo sprejme tako kot sem. da sem ok taka kot sem. in ta potrditev je taka obsesesija da tudi jaz osvajam in kličem fante!!!! (ŽIV OBUP!!!!) ker tako močno rabim neko potrditev. in kakor on drugi ni zainteresiran zapadem v globoko depresijo ( v preteklosti sem tudi 1x delala samomor zaradi tega in bila klinično mrtva). DIagnosticirano imam tudi MOM mejno osebnostno motnjo. in sem drugače zelo hitra impulzivna... sploh glede ljubezni hočem takoj in zdaj ( pa ne sex samo potrditev poljub objem ... ) in to me včasih tako ubija in sem prav slabe volje zaradi tega če tega ni... ne vem kaj naj storim. samo zdi se mi da je to vse v pomanjkanju ljubezni do sebe ker ko imam sama sebe rada ne rabim potrditve ko se pa nimam rada pa tako hlastam za potrditvijo od drugih sploh moških ker se tako sovražim ker je to edina pot ven od sovraštva do sebe... ma vem da bi se mogla imeti rada a ko je to tako težko... kaj storiti kje je rešitev? hodim tudi k psihologinji vsake 3 tedne tudi to pomaga. a kaj ko me vsak slab dogogek npr če me kdo zavrne zapahne v depresijo in sem spet tam in se moram pobirat znova in znova... kako se imeti bolj rad? kako si odpustiti?

[zala]

Nisi navedla, zakaj se sovražiš! Ali se ti je v mladosti kaj takega dogodilo, ali so to kakšni sedanji zunanji vzroki ali...
Vsi smo po malem odvisni od odnosa, gotovo je občutek ljubljenosti najboljša potrditev, pa vendar moramo biti tudi toliko realni, da ni rečeno, da tisti, ki nam to "ljubezen" izkazuje ravna pošteno in po svojih čustvih. Lahko je tudi preračunljiv. Torej: potrebno je zgraditi "ljubezen" do samega sebe in v to verjeti...
Kaj bi si morala odpustiti? Kaj misliš, da delaš narobe?

Vse dobro!

[bina223]

Pozdravljena Zala. sovražim se ko sem sama ko nimam potrditev ljubezni... tako si želim nekoga sploh v tistih trenutkih ko se sovražim, da bi me objel in poljubil. samo to. in bi bila srečna.  Imela sem dosti neprijetnih izkušenj od tega da me je oče zapustil, da je bila vedno ljubezen enostranska... pač nisem imela sreče... in zadnji partner me ni spoštoval ker sama sebe nisem spoštovala in se imela rada. to je tako težko doseči in res traja včasih leta da to dosežeš. so borbe in res se vedno borimo za to.  Odpustiti bi si morala morda pretekle napake in da sem sedaj to kar sem in se sprejeti. Kaj delam narobe? ja včasih zapadem v črno luknjo sploh npr je en čas ko je več fantov zainteresiranih zame potem pa ko naenkrat ni nihče zapadem kar v depresijo.. no naj povem da sem sedaj le 2 mes samska in že pogrešam nekoga da bi me objel in poljubil.

[Slavka]

Bina223 

To, da iščemo potrditev in vrednost nas samih v drugih ljudeh, je zagotovo znak, da imamo v sebi ogromno praznino, ki hrepeni po pozornosti, pripadnosti, ljubezni in varnosti...
Jaz sem se (se še  ) ubadala z zelo podobnimi vedenjskimi vzorci, kot jih navajaš tudi ti. Iskala sem pozornost moških, saj sem se le tako počutila "živo" in opaženo...

Pri meni je šlo za hrepenenje po očetu, ki v mojem odraščajočem obdobju ni bil tak oče, kot bi ga jaz, deklica, rabila...Bil je alkoholik, veliko odsoten in v podrejenem odnosu do svoje žene, moje mame...

In čeprav vem, da me je imel in me še vedno ima neizmerno rad, da sem njegova edinka in zanj še vedno punčka, tega ni znal in ne zna pokazati, nima veščin komuniciranja in nima razvite čustvene inteligence, ki bi mu omogočala, da do mene (in ostalih) ustrezno izraža svoja čustva...

Vendar vse to, da se jaz tega zavedam, ne spremeni dejstva, da imam v sebi primanjkljaj, ki mi včasih povzroča boleče hrepenenje po "nekomu", ki bi mi pokazal in povedal, da je lepo, ker SEM.

Že to, da sem v partnerstvu z 19 let starejšim moškim pove veliko o tem mojem primanjkljaju...In čeprav mi izkazuje ljubezen in pozornost, še vedno hrepenim po "več"...

Jaz sem na psihoterapiji predelovala ta občutja, se poglabljala v svoj notranji manjko, se zavedala svojih dejanj, ki jih zaradi tega manjka storim...pa vseeno še vedno nisem našla notranje harmonije.
In marsikdaj so mi ta "dejanja" povzročila nemalo bolečine in ponovnega razočaranja, ko me je še bolj bolelo, kot hrepenenje samo...

Ti vzorci iskanja pozornosti so namreč kot droga...Ko občutim tisto živost in zaželjenost je moje življenje polno in jaz žarim...Ko jih ni, padem v obdobje "žalovanja", prebolevanja nečesa, česar v bistvu sploh ni bilo in počasi drsim v depresijo...

Šele čez čas mi uspe znova vzpostaviti nekakšno ravnovesje in se notranje umiriti...

Ne znam ti dati pravega nasveta, saj ga tudi zase še nisem našla...Lahko ti le povem, da te zelo razumem in da je tovrstno življenje zelo boleče, saj venomer dajemo svojo lastno vrednost v roke drugih in pričakujemo, da bodo uvideli kako je to dragoceno...Vendar ponavadi naletimo oz. privlačimo v svoje življenje ravno ljudi, ki delajo z nami vse kaj drugega, kot pa si mi to zaslužimo...

Sem pa pred časom naletela na en članek na to temo, morda ti bo pomagal k lažjemu razumevanju tega, kar se ti dogaja:

http://www.institutsatori.si/Histrionicna_motnja_osebnosti.pdf

Citat:

V DSM-IV so navedeni naslednji diagnostični kriterij:
Trajen vzorec pretirane čustvenosti in iskanja pozornosti, ki sega v zgodnjo mladost in se kaže
v najmanj petih značilnostih:

1. nelagodje v okoliščinah, kjer on ali ona ni v centru pozornosti

2. odnose z drugimi pogosto zaznamuje neprimerno seksualno zapeljivo ali provokativno
vedenje

3. naglo spreminjanje čustvovanja in plitka, površna čustva

4. pogosto izrablja zunanjost za pritegovanje pozornosti

5. uporablja pretirano impresionistično govorico, ki ji primanjkuje podrobnosti

6. se dramatizira, teatralno in pretirano izraža čustva

7. je sugestibilna oseba, predovzetna za vpliv drugih ljudi in okoliščin

8. odnose ima za intimnejše, kot so v resnici

Osebe s HMO (historična motnja osebnosti) težko vzdržujejo intimne odnose. Od drugih želijo, da bi skrbeli zanje in jim naklanjali nenehno pozornost. Želijo vzdrževati odvisnost od drugih, ne prenesejo pa, da bi bili drugi odvisni od njih. Pogosto igrajo vloge (žrtve, princese...).

Težko prenesejo odlaganje užitka in zahtevajo takojšnjo zadovoljitev. Na prvi pogled so topli,šarmantni, zapeljivi, vendar njihova čustva niso pristna in ne premorejo globine. Kadar niso v centru pozornosti in kadar njihove potrebe niso takoj zadovoljene, postanejo vznemirjeni ali depresivni. Rutine se hitro naveličajo, zato opuščajo stvari še preden jih dokončajo.

Njihove odločitve so impulzivne, nagnjeni so k uporabi opojnih substanc, somatizacijskim motnjam in poskusom samomora.

Oseba s HMO vidi sebe kot glamurozno in impresivno, druge pa kot občudovalce.
Njena glavna prepričanja so: »Ljudje so tu, da me občudujejo in mi strežejo. Nimajo pravice,
da mi odrečejo moje želje. Lahko ravnam tako, kot čutim.«
Pod tem pa ležijo prepričanja:
»Če ne očaram ljudi, sem nihče«, »če ne bom zabaval ljudi, me bodo zapustili« in »če ne pridobim drugih, sem nemočen«.
Zanje je značilna prisilna odvisnost. Včasih sami sabotirajo svojo srečo in uspeh.

[nageljček]

Vauuuu...prvič slišim za to motnjo, ampak definitivno je to moja motnja...

[Slavka]

Vauuuu...prvič slišim za to motnjo, ampak definitivno je to moja motnja...

Nageljček  ja, tudi moja je...   

[zala]

Zanimiv link si poslala, Slavka. Sama se sicer v tem ne prepoznavam, poznam pa osebo, ki natančno ustreza skoraj vsem kriterijem. Moram reči, da sem kljub mnogoletnemu prijateljstvu sklenila, da jo bom dala na distanco ker - v vseh teh letih ne zmorem več (verjetno, ker sem tudi sama v malo bolj labilnem stanju) tolerirati njenih izpadov....
Vsekakor menim, da je to zadevo potrebno intenzivno zdraviti, drugače....trpiš sam in seveda okolica! seveda je pa vse odvisno od intenzivnosti teh občutkov, zavedanja tega in ali si pripravljen kaj narediti na tem.

Vse dobro!

[bina223]

Slavka res super si napisala. ja to imam jaz in diagnozo MOM (mejna osebnostna motnja). to je imel tudi moj bivši partner. eno sekundo sem bila zanj kraljica drugo sekundo me je sovražil... delala sem tudi samomor... jaz pa lahko rečem da sem za nekaj časa dobila stik s sabo ki ga skušam ohraniti a sedaj sem trenutno v slabi koži ker nimam zadosti oboževalcev kot pišeš... in me to malo na dno... pomagali sta mi pa knjigi Dobra vila Maja: Iz uma v srce in Rolf Merkle: Kako si pridobiti samozavest. Obe sta meni osebno bili zelo dobri in sta mi kar dosti pomagali. In tudi prebrala sem knjigo Ne stopajte več po prstih ki govori O mejni osebnosti motnji borderline... ja večna borba je s temi občutki. IN jaz si ponavadi sedaj pišem samogovore po knjigi Rolf Merkle: kako si pridobiti samozavest. Npr da mi notr. glas reče: ne bom dobila boljšega fanta od mojega bivšega.
POtem pa jaz rečem: Ja pa bom samo še ni čas za to. bo že ko bo čas za to samo da verjamem in zaupam sebi in življenju... vedno pač ko pridejo taki negativni stavki da jih spodbijamo s pozitivnimi to te ta knjiga nauči.
Drugače pa je tudi mene pustil oče ko sem bila stara 3 leta. Tako sem ga imela rada a je odšel v tujino in sma z mamo ostale same in ga čakale celo leto da naju je prišel obiskat 1x na leto. no in tako sem nekako bila "čustveno izstradana" kar ne bi bila če bi oče bil ob meni. a je sedaj kar je... obupno sem potrebovala njegovo ljubezen in pozornost. no sedaj je kar je a še vedno iščem in čutim to pomanjkanje kot je bilo ko sem bila majhna...  Jaz si rečem. Alkoholiki ki hodijo na AA (anonimni alkoholiki) bodo celo življenje alkoholiki in se bodo mogli boriti proti tem. tako bomo mi vedno imeli to motnjo in že dosti je da se zavedamo in poskušamo nakaj narediti v tej smeri čeprav je težko... a zdi se mi da je to boj celo življenje. pomagajo nam pa lahko le ljudje v podobni situaciji, podporne skupine, partnerji, prijatelji in knjige. hvala za spodobne besede!

[nageljček]

Bina,

jaz pa mislim da je ozdravljivo. Nadomestiti ta občutek pomanjkanja je možno s terapijami in s tem, da si poiščemo odnose, ki nas izpolnjujejo. ...res je da je to proces, ki zahteva veliko časa, vendar je možno to doseči in nadomestiti.

[bina223]

Nageljček: ozdravljivo je ČE se sprejmeš in imaš rad! kaj pa če ti to na uspe? ja res dolgoletne terapije in delo na sebi to je edina rešitev... naj preberem nekaj kaj je pisalo v knjigi ROlf Merkle: Kako si pridobiti samozavest : (to je meni osebno zelo odprlo oči no sem že vedela ampak vseeno...)

" Če ne maramo sami sebe, če imamo do sebe odklonilen odnos se počutimo nepopolne in prazne. Iščemo smisel svojega življenja. (Zlo)rabimo druge. Samo zaradi njih čutimo, da smo ljubezni vredni, pomembni in sposobni. Drugi, običajno je to zakonski partner, postane sredstvo, od katerega smo odvisni približno tako kot zasvojenec od mamila. Če ne maramo sami sebe, rabimo nekoga, ki nam bo rekel da smo vredni ljubezni. Rabimo ga tako kot ogledalo ki pravi: TI si najlepša najbolj ljubljena v teželi tej!
Če nas zapusti in poišče novo zvezo odide z njim tudi del nas samih. Brez njega nismo nič ostajamo obupani kot človek ki mu je bil odvzet življenjski napoj...

Ta nenasitna želja po potrjevanju in spoštovanju je med drugimi lahko pobuda za izbiro partnerja. Če ne maramo sami sebe potem nas tudi enkratnost drugega ne zanima. Zanima nas samo kaj nam ta drugi lahko DA: zavest da smo vredni spoštovanja in ljubezni. Drugega ne ljubimo zaradi njega samega temveč zaradi njegove ljubezni in spoštovanja do nas. Pomotoma imamo ljubezen drugega do nas za dokaz da smo vredni ljubezni. To je usodna napaka. Kaj prezpogojno sledi če nas neha spoštovati? Počutimo se manjvredne in zaničujemo sami sebe. Ko nas zapusti ostanemo osiromašeni. Mislimo da smo z njim izgubili svojo ceno.

Če je naša vrednost odvisna od drugih smo v največji meri odvisni od njihovega spoštovanja. To ima uničujoče posledice za naše odnose s soljudmi. Torej "moramo" narediti vse, dane izgubimo naklonjenosti tistega, ki nas ljubi, če smo trdno prepričani da smo vredni samo zato ker smo ljubljeni. Odreči se moramo samemu sebi, svoje potrebe potisniti v ozadje, vsemu pritrjevati, početi to kar želi drugi. Na kratko: postanemo sužnji drugega.




evo... in komentar na to je da sem jaz bila točno v takem odnosu... in sem ga prekinila 2 meseca nazaj... no to je 1. korak sedaj se pa borim sama s sabo in neljubeznijo so sebe in verjamem da 1x mi bo uspelo... 1x mi je za par dni kak teden pa me spet določene situacije potegnejo dol in zavedati se katere situacije te pogetnejo dol in jih nekak rešit in najti izhod iz njih je rešitev..

[Lira]

Bina, jaz pa verjamem, da ti bo uspelo. Ker si pametna punca, ker se zavedaš svojih problemov in si pripravljena delat na njih. Tudi sprejemanja sebe se je možno "naučiti" in sčasoma spremeniti sovražen odnos do sebe, če že ne v ljubečega, pa vsaj v kolikor toliko poštenega, skrbnega in dobrohotnega.

Držim pesti zate. 

[nageljček]

Seveda da ti bo uspelo Bina...sicer meni še ni, vendar vsak dan čutim napredek v pozitivno smer. To je proces, ki poteka zeloooo dolgo, zato ne obupaj in vztrajaj. Enkrat bo

[Slavka]

Bina 

Tole opiše mene v nulo:

" Če ne maramo sami sebe, če imamo do sebe odklonilen odnos se počutimo nepopolne in prazne. Iščemo smisel svojega življenja. (Zlo)rabimo druge. Samo zaradi njih čutimo, da smo ljubezni vredni, pomembni in sposobni. Drugi, običajno je to zakonski partner, postane sredstvo, od katerega smo odvisni približno tako kot zasvojenec od mamila. Če ne maramo sami sebe, rabimo nekoga, ki nam bo rekel da smo vredni ljubezni. Rabimo ga tako kot ogledalo ki pravi: TI si najlepša najbolj ljubljena v teželi tej!
Če nas zapusti in poišče novo zvezo odide z njim tudi del nas samih. Brez njega nismo nič ostajamo obupani kot človek ki mu je bil odvzet življenjski napoj...

Ta nenasitna želja po potrjevanju in spoštovanju je med drugimi lahko pobuda za izbiro partnerja. Če ne maramo sami sebe potem nas tudi enkratnost drugega ne zanima. Zanima nas samo kaj nam ta drugi lahko DA: zavest da smo vredni spoštovanja in ljubezni. Drugega ne ljubimo zaradi njega samega temveč zaradi njegove ljubezni in spoštovanja do nas. Pomotoma imamo ljubezen drugega do nas za dokaz da smo vredni ljubezni. To je usodna napaka. Kaj prezpogojno sledi če nas neha spoštovati? Počutimo se manjvredne in zaničujemo sami sebe. Ko nas zapusti ostanemo osiromašeni. Mislimo da smo z njim izgubili svojo ceno.

Če je naša vrednost odvisna od drugih smo v največji meri odvisni od njihovega spoštovanja. To ima uničujoče posledice za naše odnose s soljudmi. Torej "moramo" narediti vse, dane izgubimo naklonjenosti tistega, ki nas ljubi, če smo trdno prepričani da smo vredni samo zato ker smo ljubljeni. Odreči se moramo samemu sebi, svoje potrebe potisniti v ozadje, vsemu pritrjevati, početi to kar želi drugi. Na kratko: postanemo sužnji drugega.

In kaj storiti? Pojma nimam... 

Ti želim, da boš uspešno premagala svoje težave in napiši še kaj, ker se v tvojih zapisih tudi sama zelo najdem.

[bina223]

Hvala Lira in nageljček! Ja tudi jaz pravim da je to proces, ki traja in če si vztrajen pride do navade in navade lahko spremenimo če smo vztrajni... ključ do vsega je le pozitivnost, imeti rad sam sebe, misliti pozitivno, biti hvaležen za to kar imamo in ne misliti na to kar nimamo ker tisto nas še bolj potegne na dno. Berem knjigo Čarobnost Življenja kjer opisuje da če le verjamemo je vse mogoče. In ključi do kreiranja življenja so: Afirmacije, Hvaležnost in vizualizacije. Če mislimo pozitivno tako potegnemo pozitivno energijo če pa negativno pa negativno energijo. tako sem pritegnila bivšega fanta ki me je poniževal ker sem sama o sebi tako mislila.. in sedaj rešitev je le da abstiniram in se nekako k sebi spravim se mi zdi in ko bom vibrirala prave vibracije up vibracije sreče bom tudi spoznala nekoga ki me bo cenil drugače pač ne. Danes sem si napisala v moj delovni zvezek:
                                                                        Odločitev

na pozitivno                                                                                                                      na negativno

razmišljati pozitivno                                                                                                   se smilit sam sebi
biti neodvisen                                                                                                          za vse so krivi drugi
imeti rad sam sebe                                                                                                 sovraštvo do sebe odvisnost od drugih in njihove potrditve


pozitivni dogodki                                                                                                     negativni dogodki
sreča                                                                                                                      nesreča
ljubezen    spoštovanje                                                                                             sovraštvo,         poniževanje



Odvisno je od NAS kaj bomo zbrali samo VEM da je takrat ko sovražiš sam sebe tako težko... a moraš pomisliti kaj je bolje? da trpinčiš sam sebe. zakaj? Čemu? zato ker so drugi trpinčili nas? ne ni vredno! vredno je da se sprejmeš z dobrimi in slabimi stvarmi in zaživiš življenje na polno ne glede ali imaš partnerja ali ne!
Da vam še povem da sem imela tudi zvezo iz obupa. in kaj je bilo? na koncu sma se oba sovražila... res ni bilo lušno... tako da to se nikoli ne obnese!
Imam pa idejo da bi ustanovila tako podporno skupino bi zelo rada pomagala drugim ki imajo te probleme da bi se podpirali in si devali oporo. kakšna se vam zdi ta ideja? ker zdi se mi da je ogromno ljudi odvisnih od odnosov ki zelo trpijo.

[Anny]

Veliko časa je preteklo, preden sem ugotovila kaj pravzaprav se dogaja z mano. Mislila sem, da je z mano vse OK, a sem prišla do ugotovitve, da sem pretirano odvisna od odnosov.

Morda je kriva preteklost..... Že kot dekle (tam nekje do 14 let) nisem imela veliko prijateljev. Še tiste, ki sem imela, so bili slaba družba zame. Velikokrat sem bila zasmehovana in tudi noben fant se ni zmenil zame. Ko pa sem šla v srednjo šolo se mi je življenje obrnilo za 360 stopinj. Spremenila sem videz in kar naenkrat so se okrog mene začeli vrteti tudi fanti. Nekako sem takrat iskala pozornost in vedno iskala potrditve od drugih.

Iskala sem ljubezen in to je bil razlog, da sem skakala iz ene veze v drugo. A vedno sem pristala z napačnim fantom in bila na koncu le jaz prizadeta. Nekateri so se igrali z mojimi čustvi, jaz pa sem bila slepo zaljubljena.
Sedaj sem študentka, a še vedno iščem tisto pravo ljubezen in še vedno nisem odpravila odvisnosti od odnosov.

Ko si z nekom v stikih (ni važno ali v živo ali prek sms-ov) skoraj vsak dan se nekako navežeš nanj. In če ne znaš nadzirati svojih čustev in vedno misliš da bo mogoče nekaj več..... si nakoncu le ti prizadet.

[skrivnostnapunca]

Odvisno od človeka, to je nekako normalno.

[AsandraA]

O histeriozni motnji malo govorimo. Se mi zdi, da so zasevki te motnje dosti bolj pogosti, kot mislimo.

[Anny]

Je pogosta jap... ampak marsikdo ne ve, da jo ima :/. žal...