Misli na smrt

[pomlad]

Pozdravljeni,

Imam diagnozo depresija in aksiozne motnje. To se mi ponavlja že od otroštva, vendar sem se začela zdraviti šele leta 2010. Vedno sem krize nekako prebrodila, zelo sem trpela. Hodim k psihiatrinji, jemljem cipralex 10mg. Januarja sem zgubila službo in se nisem kaj dosti obremenjevala. Nato pa se je moje stanje z marcem začelo slabšati. Službo sem sicer ponovno dobila pri istem delodajalcu, vendar, ker zaradi bolezni nisem zdržala sem v bolniški. Nič več me ne veseli. Životarim iz dneva v dan. Že od otroštva nisem srečna, so seveda lepi trenutki. Imam krasnega, razumevajočega fanta. Bila sem problematični otrok, zaprta vase, veliko sem jokala. Se mi zdi včasih, da sem še vedno na ravni otroka. Imam napade tesnobe, joka, apetita nimam, veliko ležim in mislim na smrt. V depresiji sem že skoraj celo življenje. Psihiatrinja pravi, da je krivo otroštvo (oče je veliko pil), spodbud ni bilo, veliko je bilo kritiziranja, pravega vzroka še nisva našle. Vsak stresni dogodek ne pahne v depresijo in obup, zato imam samo še samomorilne misli in jokam. Rada bi se že rešila tega trpljenja. V službo bom morala kmalu, drugače bom ostala brez. Nihče ne razume, kako mi je hudo. Upanje sem že zgubila. Drugače sem tudi bolj obupan tip človeka. Potrebovala bi nekoga ki bi me razumel kaj doživljam, drugače se bom uničila.

Lep pozdrav.

[Lira]

Pomlad, lepo pozdravljena. 

Tale tvoj opis me spominja na eno osebo, ki mi je blizu in jo imam zelo rada. Vsaj približno si predstavljam, kako zelo težko ti je.
Mogoče se za tvojo depresijo skriva še kakšna osebnostna motnja. Ne vem, samo ugibam, ker imaš določene težave že, odkar pomniš.
Upam, da se boš še naprej oglašala tukaj, in mislim, da je tukaj kar nekaj takih, ki bi te lahko razumeli ... Vsaj poskusiš lahko.

 

[alimali]

Pozdravljena pomlad!
 Sam sem že tudi dal skozi dve hudi obdobji depresij in se končno spet postavljam skupaj na noge. Te misli o smrti so bile standard, ker enostavno ne najdeš poti iz tega začaranega kroga in si želiš le še umreti. Vendar mi je uspelo. Ravno tako kot bo uspelo tebi. Je pa res, da moramo veliko delati na sebi in se pomiriti z starimi grehi, ki nas lovijo. Najtežje je po moje ugotoviti kaj je tisto kar nas "ubija".
Mogoče bi tudi obiskala psihiatrinjo in se pogovorila z njo o večjem odmerku zdravila ali pa kakšnem dodatnem zdravilu vsaj za čas hudih depresij.
Žalostno je brati tvoje besede, ko pa ti ne morem pomagati nič kaj bolj kot z nesveti a upam, da bo že to dovolj.
Kot pa je že napisala Lira se pa še kaj oglasi tu na forumu, da se nam malo izpoveš, "pojamraš" in ti bomo radi prisluhnili. Čutimo s tabo in vsakdo tu bi ti rad pomagal. Drži se in se kmalu spet kaj javi.

LP alimali

[pomlad]

Pozdravljene,

Hvala za spodbudne besede. Danes sem imela spet veliko krizo. Svak je bil z mano pri zdravnici me je napotila do psihiatrinje. Tudi sestri sem povedala za te krize, nisem več zdržala. Jutri grem do psihiatrinje, da mi poviša odmerek zdravila. Jemljem Cipralex 10mg. Rabim še pomirjevala. Najtežje je zjutraj, ker ne morem iz postelje. Ne zberem toliko moči. Vedno zvečer naredim plan, potem pa obupam že zjutraj. Ne spravim se nikamor. Vrtim se v začaranem krogu. Lira verjetno imam res osebnostno motnjo - osebe z borderline osebnostno motnjo so pogosto negotove o svoji identiteti, zaznavanje sebe in samopodoba se pogosto hitro spreminjata.
Včasih vidijo sebe kot zle ali slabe, in včasih pa se lahko počutijo kot da sploh ne obstajajo. Nestabilna samopodoba pogosto vodi v pogoste spremembe delovnih mest, prijateljstev, ciljev in vrednot.
 
lp

[bina223]

Obiskuješ kakšno društvo npr Šent? Zdaj ne vem s katerega kraja si a vsekakor pomaga da se družiš z ljudi s podobnimi problemi in morda lahko skupaj tudi lažje potem prebrodiš težave. vsaj to je meni pomagalo. srečno

[Lira]

Lira verjetno imam res osebnostno motnjo - osebe z borderline osebnostno motnjo so pogosto negotove o svoji identiteti, zaznavanje sebe in samopodoba se pogosto hitro spreminjata.
Včasih vidijo sebe kot zle ali slabe, in včasih pa se lahko počutijo kot da sploh ne obstajajo. Nestabilna samopodoba pogosto vodi v pogoste spremembe delovnih mest, prijateljstev, ciljev in vrednot.

Ja, tudi pri tisti osebi, ki sem jo omenila, je tako. In vse negativne občutke: bolečino, žalost, razočaranje, morebitne neuspehe, strah ... doživlja še veliko bolj intenzivno kot drugi ljudje. Cel svet se ji zdi grozen. Kljub temu, da so tudi lepi trenutki. Zelo trpi. Mi pa ne vemo, kako bi ji lahko pomagali. Včasih imam občutek, da ničesar več ne naredimo prav ...

Česa si pa ti želiš od ljudi, ki te imajo radi?

[Milan]

Mene pa zanima kakšna je razlika med osebo, ki je v depresiji, trpi za socialno fobijo ali kakšno drugo stvarjo in osebo, ki ima vse to poleg tega pa še "osebnostno motnjo". Res ne vidim razlike. A ni že depresija neke vrste "osebnostna motnja"? Pač posledica, da človek ni živel v njemu primernem in stimulativnem okolju? (zdaj a je za to kriv sam ali okolica je druga stvar). Ne vem, meni se to vse skupaj zdi malo oprostite na izrazu "preseravanje" psihologov in sociologov, ki se morajo stalno meriti s kakimi kvantnimi fiziki in tudi oni odkrivat vedno nove in presenetljive teorije in hipoteze.

[Lira]

A ni že depresija neke vrste "osebnostna motnja"? Pač posledica, da človek ni živel v njemu primernem in stimulativnem okolju?

Ne, depresija je samo bolezen, ki je pri ljudeh z osebnostnimi motnjami še posebej pogosta. Eno in drugo pa lahko imajo tudi osebe, ki so živele v primernem in stimulativnem okolju.

Ne vem, meni se to vse skupaj zdi malo oprostite na izrazu "preseravanje" psihologov in sociologov, ki se morajo stalno meriti s kakimi kvantnimi fiziki in tudi oni odkrivat vedno nove in presenetljive teorije in hipoteze.

Hja, lahko bi rekel, da je tudi depresija samo "preseravanje". Marsikdo to tudi res reče. Ampak ljudem z depresijo to čisto nič ne pomaga.

[Milan]

Ne trdim, da je vse larifari, samo zadnje čase se je pojavilo toliko različnih definicij in predalčkov na področju zdravja (in psihičnega zdravja nasploh), da človek ne več, kaj bi si mislil. V bistvu je moten ali bolan že vsak, nekateri pa lahko "naštancajo" tudi po 5 diagnoz. Ne vem, malo sem spremljal akademsko-znanstveno sfero (sicer na nekem čisto drugem podrolju) ampak bi lahko trdil, da tudi psihologija/psihiatrija ni imuna na "avantgardno motnjo" - tj ustvarjanju novosti zaradi novosti samih. (pač po zgledu tehnologije, ko mora vsake pol leta izziti nov odmevni mobilni telefon). Upam, da vejo kaj delajo in da so resno vzeli Hipokratovo prisego, ne pa da jim je glavni cilj objavit čim več odmevnih znanstvneih člankov in posledično prislužit zase in farmacevtske družbe več dobička.
LP

[Lira]

Ne trdim, da je vse larifari, samo zadnje čase se je pojavilo toliko različnih definicij in predalčkov na področju zdravja (in psihičnega zdravja nasploh), da človek ne več, kaj bi si mislil. V bistvu je moten ali bolan že vsak, nekateri pa lahko "naštancajo" tudi po 5 diagnoz. Ne vem, malo sem spremljal akademsko-znanstveno sfero (sicer na nekem čisto drugem podrolju) ampak bi lahko trdil, da tudi psihologija/psihiatrija ni imuna na "avantgardno motnjo" - tj ustvarjanju novosti zaradi novosti samih. (pač po zgledu tehnologije, ko mora vsake pol leta izziti nov odmevni mobilni telefon). Upam, da vejo kaj delajo in da so resno vzeli Hipokratovo prisego, ne pa da jim je glavni cilj objavit čim več odmevnih znanstvneih člankov in posledično prislužit zase in farmacevtske družbe več dobička.
LP

Milan, to je vendar v naravi znanosti, da ves čas gradi znanje in odkriva nove stvari, na vseh področjih. Se strinjam, da je tukaj tudi veliko balasta. Sploh v zadnjem času so merila uspešnosti v akademskih sferah takšna, da raziskovalce dobesedno silijo v hiperprodukcijo znanstvenih objav. In ja, znanost je velikokrat zgolj sama sebi v namen, že od nekdaj. Ampak čas prej ali slej pokaže, kaj je pomembno in kaj ne. Seveda je upravičen tudi očitek, da je medicina danes velikokrat bolj v službi farmacije kot bolnika. Mislim pa, da smo vseeno lahko veseli, da živimo v današnjem času in ne v kakšnem mračnem srednjem veku, tudi zaradi napredka zdravstva. Še 50 let nazaj so ljudem z duševnimi motnjami delali lobotomije. Recimo.

Ne strinjam se s tvojo ugotovitvijo, da se je v zadnjem času pojavilo veliko različnih definicij in predalčkov (diagnoz ?) na področju psihičnega zdravja. Res pa je, da se čedalje več govori in piše o raznih motnjah, in imaš mogoče zato tak občutek. No, meni se zdi zelo prav, da so ljudje čedalje bolj osveščeni. Sploh glede na to, da je v naši družbi čedalje več ljudi v duševni stiski. Niso pa te osebnostne motnje in duševne bolezni neke novodobne pogruntavščine.

Ko si ravno omenil Hipokrata – v bistvu je že on opisoval značilnosti mejne osebnostne motnje, samo da takrat temu še niso tako rekli. So pa besedo "borderline" psihiatri uporabljali že pred 2. svetovno vojno. Uradno pa je bila ta osebnostna motnja definirana in opremljena s specifičnimi diagnostičnimi kriteriji v DSM (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) leta 1980. Nove so torej kvečjemu kakšne teorije, zakaj se ta motnja pojavi, primerjave različnih oblik zdravljenja itd.

V bistvu je moten ali bolan že vsak, nekateri pa lahko "naštancajo" tudi po 5 diagnoz.

Hm, meni pa se zdi, da je večina ljudi vendarle čisto zdrava. Odvisno mogoče, kako gledaš na to. Vsi ljudje so kdaj potrti, pa še nimajo depresije. Vsi imajo kdaj obdobja večje zaskrbljenosti, pa ni vse to anksioznost. Najbrž je tudi večini kdaj mučno v kakšnih družabnih situacijah, pa nimajo socialne fobije. Vsi so kdaj čustveno nestabilni in preobčutljivi, pa to še ne pomeni, da imajo mejno osebnostno motnjo. Lahko, da so meje med normalnostjo in patologijo zabrisane, ampak sposoben psihiater verjetno vseeno prepozna razliko. Če so kje kakšni dohtarji, ki štancajo diagnoze kar tja v tri krasne, pa ne morem pomagat.

Drugače pa, več kot polovica ljudi z depro ima tudi ankso. Dejstvo. Imeti mejno osebnostno motnjo je pa sploh »krasna« predispozicija za razvoj klinične ali pa bipolarne depresije, anksioznosti, raznih fobij in odvisnosti. Seštevanje motenj (komorbidnost) in diagnoz, žal: to je običajno kruta realnost in ne zgolj neka izmišljotina. Ker imajo različne motnje skupne korenine (in je zato v bistvu tudi njihovo zdravljenje podobno) in ker ena motnja pogosto povzroči ali pa poslabša drugo, ta pa mogoče še tretjo ... Včasih se vse skupaj tako zacikla, da človek odpove na celi črti.

Ampak saj je tudi pri fizičnih boleznih tako, ane? Če ima nekdo dolga leta neurejeno sladkorno bolezen, lahko ta povzroči kronično ledvično odpoved, posledica je pa med drugim zelo visok krvni pritisk, kar poleg ateroskleroze lahko povzroči popuščanje srca, infarkt ali pa kap. Huda parodontalna bolezen je pri tem verjetno zgolj ena manjših sitnosti. Poškodbe krvnih žilic lahko prizadenejo vid in vodijo v slepoto. Potem so lahko tukaj še hude poškodbe živcev, razjede do nogah, vse do gangrene. Ja, se zavedam, da sem zdaj že tečna, ampak sem hotela povedat, da ne moreš kar nekaj posploševat.

[seu]

Moje mnenje iz lastne izkusnje, misel na samomor nikoli NIKOLI ne izgine. Lahko se samo prelozi, pozabi zacasno,ko osebi gre bolje, ampak izgine pa nikoli. V obdobju poslabsanja slej ko prej udari ven in v takih impulzivnih trenutkih preobrata, ko vsi mislijo, da si ze ok, je velika nevarnost, da kaj naredis. Drugace pa se tega ne da odpraviti z zdravili, terapijo etc.....prosim, naj me popravi kdo, ki se ne strinja z mano. Ker se nisem srecala cloveka. ki bi poskusal samomor na resen nacin, mu ne bi uspelo, pa mu je zdaj zal, da je sploh kdaj mislil na to, da se ubije. Moj namen ni provokacija, ze naprej povem.

[urssska]

Pomlad, javi se kaj spet. Upam, da se počutiš kaj bolje. Sama ne morem govorit iz osebne izkušnje, ker nikoli nisem bila samomorilna in tega, po pravici rečeno, tudi nikoli nisem razumela, se mi pa zdi odmerek 10 mg definitivno prenizek, glede na napisano. Jaz sem jemala 20 mg že od štarta, ko sem bila na cipralexu.

[pomlad]

Pozdravljena,

Počutim se bolje, sem šla nazaj v službo. Psihiatrinja mi je povečala Cipralex 20 mg na dan, jemljem pa še 2-3 tablete Eglonyla 50 mg. Še vedno imam občasno občutke osamljenosti, nesmiselnosti, strah me je življenja. Te občutki pridejo do izraza, ko sem sama doma. Stalno bi morala nekaj početi, nekje biti. Obiskala sem tudi psihologinjo, vendar imam naslednji obisk šele čez 1 mesec. Borim se vsak dan posebej, včasih se vprašam ali res ne morem biti srečna in zadovoljna, stalno me nekaj moti. Potrebovala bi prijateljico, ki bi me razumela, nihče ne razume mojega počutja. Ali mogoče kdo pozna izkušeno psihologinjo iz Ljubljane?

lp