Da si malo olajšam dušo

[no_one]

Pozdravljeni!

Pišem prvič, in ker svojim domačim ves čas težim s svojimi problemi, in bi jim rad dal malo mira, si želim malo olajšati dušo na tem forumu. Vem, da me imajo doma že poln kufer in menijo, da preveč paničarim. Bral sem prispevke drugih in vem, da imajo ljudje tudi dosti večje probleme od mojih, vendar to meni ne prinaša nekega olajšanja. Upam, da boste razumevajoči in me ne boste sodili. Tale tekst bo dolg, skušal pa bom biti čimbolj jedrnat.

Naj najprej povem, da sem star 25 let, zdrav (če odštejem sedanje probleme s psiho). Imam punco, ki jo imam rad nadvse (mislim, da tudi obratno velja), starša (živim doma), ki me v vsem podpirata, torej stvari/odnosi relativno dobro stojijo in za to sem hvaležen.

Moja težava je poklicne/denarne narave. Dobre pol leta nazaj sem namreč diplomiral, službe pa ne najdem. Diplomiral sem iz gradb., faks je bil zahteven, sedaj pa nimam nič od tega, ker za gr.inž. ni služb (sicer sem imel službo že med faksom "zagarantirano"). Najslabše pri vsem je, da si nikakor ne morem odpustiti, da sem se vpisal na ta faks!!! Takrat (6 let nazaj) je bilo služb v gr. malo morje, in jaz sem se vpisal na gr. predvsem zato, ker sem želel čim prej na svoje - da ne bi bil več na grbi staršev. No, sedaj ugotavljam, da me gr. sploh ne veseli tako zelo, čeprav sem že med faksom včasih imel tak občutek, a sem predmete izdeloval brez večjega problema in se nisem sekiral preveč v smislu bom že nekako (problem sem prelagal). Torej, izučen sem za nekaj, kar me ne veseli najbolj in kjer ni služb. Mar bi se vpisal na farmacijo/ekonomijo... in bi bil danes zaposlen - cele dneve to premlevam, spim slabo, apetita nimam, počutim se kot zguba, ogromne mood swinge imam, ko se v tistem trenutku lahko oprimem za kakšno pozitivno stvar v življenju.

No, moja punca študira nekaj, kjer se bo lahko zaposlila (napol je že zaposlena), je uspešna – ji privoščim. Glavna stvar, ki me skrbi pa je, kako bo najin odnos izgledal če par let, ko bo ona finančno neodvisna, jaz pa verjetno bolj na tankem z denarjem. Ona zatrjuje, da ji je vseeno za denar, vendar sam vem, da ko so finance v družini slabe, se začnejo očitki, problemi. Hotela bova na svoje, kam na potovanje, … jaz pa ne bom mogel prispevati – ne verjamem, da bo takrat ostala z mano. + Ne vem kako bom sam prenašal to, da bom tisti, ki en drek zasluži/če sploh, partnerka pa je uspešna – ne paše skupaj po mojem mnenju (biti bi morala nekako enakovredna). Morate vedeti, da sem vedno bil ZELO delaven v šoli, imel lepe ocene, ker sem ves čas imel v mislih, da bom nekoč imel nekaj več denarja kot starša, torej da se ne bo gledalo na vsak evro, ko bom imel družino. Sedaj se počutim kot največja zguba, idiot (ker sem se vpisal na gradb., kjer po defaultu inženirji ne zaslužijo ravno veliko-zvedel šele po vpisu) + ogoljufan, ker je bil ves trud zaman. Prepričan sem, da odnose med ljudmi podzavestno vodi korist – hočeš biti s čim lepšo osebo, čim bolj uspešno… In menim, da bom punci samo v breme, ker sem poklicno gledano luzer. Malce sem ji že v šali namignil, naj si najde bolj uspešnega tipa, a dejansko to ni daleš od mojega mišljenja. Po naravi sem sicer anksiozen (že jemal AD), zapečkarski, hitro me zagrabi panika, po drugi strani pa sem »go-getter« v smislu, da želim biti uspešen, bogat, ker se bom drugače počutil ničvrednega (za uspešnost sem pripravljen tudi garati) – ja, ogromen manjvrednostni kompleks imam (ta kombinacija pričakovanj in psihičnih zmožnosti me vedno ubija). Poleg tega sem tekom faksa postal malce bolj ambiciozen (prihajam s podeželja), saj mi je LJ odprla obzorje in se mi zdi, da z gr. faksom nisem ciljal dovolj visoko, da sem sposoben za kaj več (pri vpisu je imela prste vmes tudi anksioznost). Ne vem, sedaj že blebečem, vendar bi rad vsaj napisal, vse kar mi leži v duši – mogoče se bom počutil malce bolje.

Obstaja sicer opcija, da se preselim v tujino, kjer bi se že nekako znašel karierno, vendar menim, da zveza s punco tega na bi zdržala.

Če nekako povzamem za sedaj (napisal sem, da izgleda malce paradoksalno):
a) Sem karierno ambiciozen fant, ki je karierno na samem dnu. b) Menim, da sem brez denarja nula od človeka, in grozi mi ravno to, da bom brez denarja oz. bom imel neko slabo plačano službo. c) Imam ljubečo punco, ki jo imam rad bolj kot vse na svetu, in jo bom mogoče moral zapustiti, da bom obrnil/poboljšal tisto iz točk a) in b).

Ne vem sicer, kaj sploh pričakujem od tistih, ki boste prebrali. Mogoče kako spodbudno besedo, al pa reality check – vem, da sem super strog do sebe in malce paničarim, samo tako pač je.

No, hvala vam za vaš čas

[trzinka]

No one, pozdravljen 

Absolutno preveč se obremenjuješ s tem kaj bo, če ne bo....V tvojem primeru je pač tako, da je gradbeništvo trenutno res v podnju (sama imam tudi svakinjo, ki je dipl. grad.inž.)...vseeno pa bi takole rekla, ker si očitno ambiciozen in imaš vseeno svoje cilje, bi se mogoče preusmeril na kakšno drugo fakulteto in morda doštudiral drugačno stroko. Predvsem je sedaj zelo perspektivna Okoljevarstvena smer...
Kar se tiče dekleta, te ima verjetno rada in prepričana sem, da se boš potrudil, da bosta finančno neodvisna od drugih....Kje pa piše, da ne boš kje drugje dobil službe....ne rabiš obupat že sedaj...in če ti povem, da je moj mož sploh ni imel, ko sva začela skupaj živeti....delal je samo honorarno-priložnostno, kjer je pač dobil, da smo preživeli, poskrbel je za nujno ....Vedno pa se išče naprej in stremi k boljšemu življenju...Lepo je, da imaš njeno podporo v celoti in to spoštuj...imejta se rada in skupaj ustvarjajta, ni pomembno kdo več služi , služila in ustvarjala bosta skupaj....

[Slavka]

No_one  pozdravček 

Se kar strinjam z zapisom moje predhodnice Trzinke.
Mislim, da se obremenjuješ s stvarmi in si delaš scenarije za vnaprej, pa sploh ni nujno, da se bo vse tako izšlo, kot si zdaj zamišljaš...
In ta čas, ko se sekiraš za vnaprej in se obtožuješ za preteklost, ker si se vpisal na "napačen" faks, gre današnji dan in življenje mimo tebe... 

V zdajšnji gospodarski situaciji v državi je težko dobiti službo, še težje pa DOBRO PLAČANO službo, kajti večina podjetij se bori za preživetje in marsikje so bili prisiljeni zategniti pasove, da se prebijejo skozi mesec.

Seveda te razumem, kajti anksiozneži (jp, tudi jaz sem ta "srečnica") se zagotovo preveč obremenjujemo in sami sebe strašimo...Če ne poteka vse tako, kot smo si zamislili v naših glavah, je že panika in občutek, da se v življenju ne bomo znašli... 

A vendar gre življenje po svoje...Včasih se obrne popolnoma nepričakovano, zato je najbolje pustiti naše scenarije "kaj bo, če bo, ko bo..." in se osredotočiti v to, kar lahko ta trenutek storimo zase.

In ta trenutek imaš ti še vedno na izbiro, da:

 - se naprej izobražuješ za tisto, v čemer vidiš perspektivo in kar te veseli
 - sprejmeš službo v tujini in ne razmišljaš, da bo to pogubno vplivalo na vajino vezo, temveč,da jo bo to morda še celo okrepilo...
 - delaš preko študentske napotnice in tako zaslužiš nekaj denarja ....

Ali z drugimi besedami:

a) Sem karierno ambiciozen fant, ki je karierno na samem dnu. b) Menim, da sem brez denarja nula od človeka, in grozi mi ravno to, da bom brez denarja oz. bom imel neko slabo plačano službo. c) Imam ljubečo punco, ki jo imam rad bolj kot vse na svetu, in jo bom mogoče moral zapustiti, da bom obrnil/poboljšal tisto iz točk a) in b).

a) če si ambiciozen in si zelo želiš karierno uspeti, potem boš zagotovo našel tudi pot, da boš to uresničil...Si namreč še zelo na začetku svoje karierne poti in včasih je treba najprej pometati ceste, da lahko kasneje sedimo na vrhu upravnega odbora... Saj si že slišal tisto zgodbico o človeku, ki je prišel na razgovor za čistilca WCjev v podjetje Microsoft, pa ni imel meila? Če nisi:

Nezaposlen človek pride zaprosit za zaposlitev na delovno mesto čistilca WC-ja pri Microsoft-u.
Šef kadrovske ga testira s popolnoma novo črpalko - sekret pumpo.
“Sprejeti ste. Dajte mi vaš e-mail, da vam pošljem izpolnjen obrazec s podatki ter dan in uro pričetka dela ..."
Razočaran, človek odgovori da nima računalnika, torej tudi e-mail nima.
Šef kadrovske mu reče, da mu je žal, ampak če nima e-maila, zanj virtualno ne obstaja in če ne obstaja, ne more dobiti službe.

(za marsikoga bi bila zgodba tukaj končana, po domače povedano, vrgli bi puško v koruzo, če te zanima kaj se je zgodilo potem, kako smo mi tisti, ki spregledamo priložnosti, potem beri naprej...)

Človek razočaran odide in razmišlja, kaj naj dela s samo 10 dolarji v žepu. Gre v diskont in kupi zaboj z 10 kg jagod.
Potem gre od vrat do vrat prodajati svoje jagode in prej kot v dveh urah podvoji svoj kapital. Enako stori še trikrat in domov se vrne z 60 dolarji.
Takoj mu postane jasno, kako bi lahko živel. Vsak dan odide od doma bolj zgodaj in se vrača pozno zvečer in tako množi svoj kapital.
Kmalu kupi kamion, in hitro nato postane lastnik malega podjetja z vozili za dostavo jagod in vsega ostalega na dom.
Po petih letih... Človek je lastnik največje mreže za prodajo hrane.
Odloči se življenjsko zavarovati. Pokliče svojeg agenta, da ga zavaruje. Na koncu razgovora, ga agent vpraša za e-mail, da mu pošlje vse potrebno za sklenitev zavarovanja.
Človek reče, da nima mail-a.
Čudno reče agent, nimate mail-a in uspeli ste ustvariti to bogastvo. Zamislite si, kje bi bili, če bi imeli mail!
Človek razmisli in odgovori - bil bi čistilec WC-ja na Microsoftu!

Prvo sporočilo zgodbe: 100, 200 ali 1000 lajkov ne bo spremenilo mojih sanj in jih uresničilo, grem raje prodajat jagode!

Drugo sporočilo zgodbe: Če nimaš e-pošte, a si pripravljen delati, lahko postneš miljonar!

Tretje sporočilo zgodbe: Če bi dobil to sporočilo po e-mailu, bi pomenilo, da si bližje čistilcu WC-ja
kot milijonarju!!!!!

 

b) glej točko a)

c) prava ljubezen premaga vse ovire...zato se sprosti in se ne obremenjuj preveč s svojo "prtljago" ambicioznosti. Kolo sreče se pač vedno obrača in morda že res, da je v tem obdobju tvoja izbranka bolj srečne roke pri izbiri poklica in službe...a  vendar to ne pomeni, da si ti brezupen primer...le še tvoj čas ni prišel...

Pa oglasi se še kaj... 

[Garfield]

Ne bom nič dodajal k trzinkinem in Slavičinem mnenju...

Verjamem, da ti je težko. Resnično.

Najslabše pri vsem je, da si nikakor ne morem odpustiti, da sem se vpisal na ta faks!!!

Ampak mogoče boš pa ravno ti tisti, ki jo bo čez 10 let preživljal.

Drugače pa, poskrbi za svoje zdravje, še kaj napiši, pa eno knjigo ti bo 35 let star tehnični tip predlagal za prebrati :

Erich Fromm: Imeti ali biti

Jaz se trudim BITI

EDIT:
Pa da ne boš mislil, da ti sodim, res ne, ker to ni moj namen. Samo da te malo vzpodbudim k misli , da denar (oz. kaj imam, kam bom lahko šel itd...) ni vse.

Bral sem prispevke drugih in vem, da imajo ljudje tudi dosti večje probleme od mojih, vendar to
meni ne prinaša nekega olajšanja.

Jaz priznam, da imam isti "problem".
Verjamem pa, da sočustvuješ, ko bereš. Zaradi tega sva še vedno človeka .

Pa res še kaj se oglasi ...

[zala]

Verjamem ti, da se ob takem razmišljanju ne počutiš dobro. A zavedati se moraš, da je marsikdo še v veliko težjem položaju kot ti. Pa sploh ne gre za stroko; doma so pravniki, ekonomisti, agronomi, geodeti, geologi, trgovci, pedagogi, tudi kakšen strojnik, veliko intelektualcev, ki se najbrž niso vsi napačno odločili glede študija... v danem trenutku se pač odločimo za nek študij. In kaj - ali se boš zdaj obsojal celo življenje za to, če gradbeništvo nikoli več ne bo perspektivno (kar je velika verjetnost!)? Še dobro, da živiš pri starših, imaš zagotovljeno hrano in stanovanje in si brez otrok... Kaj če ne bi imel staršev, brezposelno partnerko in dva mala otroka? Bi še vedno razmišljal o DOBRO plačani službi?
Mladi ste res v precej brezizhodnem položaju in brez neke svetle prihodnosti, vendar se nima smisla s tem obremenjevati, ker na to trenutno ne moreš vplivati, izgubljaš pa veliko energije, ki jo moraš vložiti v življenje, da ne bo šlo mimo tebe.
Trudi se najti vsaj neko zaposlitev; pozabi na izobrazbo in višino plače.. samo tako boš lahko preživel. Ne glej, kaj imajo "boljši" od tebe, glej tudi, da jih je še veliko na slabšem.... Pa ne želim nič slabega povedati.
Meni, ki sem ravno tako zgrešila študij, pri 48 postala v gradbeništvu brezposelna, zdaj v rednem mag. študiju, brez rednega dohodka, staršev in kogarkoli je to edina tolažba! Pa prav nič ne kaže, da bi zaposlitev prišla... Glavo pokonci, uživaj ljubezen in vse drugo, kar ti življenje ponuja!
Vse dobro!

[himiko]

Se strinjam s predhodniki. Sicer pa sem tudi jaz "zgrešila" smer študija in sem v podobni situaciji kot ti.

Toda rada bi dodala tukaj še nekaj. Dolgo časa sem svojo pozicijo v družbi individualizirala, toda ne, to ni pravi pristop, to je le simptom ideologije časa, v katerem živimo, ki nas ropa, razlašča, hkrati pa nam prodaja, da je to nekaj povsem naravnega in samoumevnega!

Ne, to še zdaleč ni samoumevno in tudi ne sme biti samoumevno. Zakaj bi bila revščina samoumevna, zakaj bi bila depresija mladih samoumevna, zakaj bi bile neplačane nadure samoumevne, zakaj bi bilo samoumevna masovna destrukcija okolja, zakaj bi bilo samoumevno razvrednotenje cene dela, zakaj bi bilo samoumevno proizvajanje dobičkov skozi dolg? Kaj pa je dolg? Komu smo pravzaprav dolžni?

Nekaj mora biti zelo narobe z družbo, v kateri živimo. Kakšna je to družba, ki ropa prihodnost in iz tega proizvaja profit?

In ja, če se skličem na Fromma, imeti ali biti - mi pa se moramo odločiti, ali bomo imeli ali bomo bili - pa ne le v sferi intimnega.

Himiko

[Lira]

Himiko, se strinjam, da je naša družba v totalni krizi. Generacija, ki zdaj končuje fakse oz. se vpisuje nanje, ni za to nič kriva, za pretekle napake pa bo verjetno plačevala najvišjo ceno. In vse več ljudi je v depresiji zaradi vsega, kar se dogaja; brez služb, brez lastnih stanovanj in v strahu za preživetje. Socialni sistem pa vse bolj v podnu.

In zapovrh vsega je zdaj še zaporedni študij postal plačljiv, kar še dodatno poslabšuje položaj visoko izobraženim kadrom, ki ne dobijo službe v svojem poklicu in bi se želeli prekvalificirati.

No_one, vem, da je lahko reči, ampak samoobtoževanje v tej situaciji nima prav nobenega smisla, samo še dodatno te onemogoča. Praviš, da si pripravljen garati. Prepričana sem tudi, da ves tvoj dosedanji trud ni bil kar zaman. Verjemi vase in v svoje sposobnosti še naprej. Poglej malo po programih, če obstaja kakšna +2 varianta, s katero bi si razširil možnosti zaposlitve. Energetika, informatika ... Kaj pa vem, danes je skoraj nemogoče napovedovati. Tudi ekonomistov je preveč. Ša kako leto nazaj je na primer poklic zdravnika veljal za tistega, ki ga pri nas res rabimo. Zdaj pa poglej: Ocenjujejo, da bo do konca tega leta že 360 brezposelnih mladih zdravnikov.

In ja, vse več mladih, najbolj perspektivnih ljudi se seli v tujino. Beg možganov je resnična katastrofa za to našo malo Slovenijo. Ampak kaj naj pa naredijo drugega? Tudi zate je to realna možnost. Mogoče bi šla pa lahko skupaj s punco?

Pa vesel bodi, da imaš ljubečo punco. Nikar je ne odganjaj! In ne dvomi vanjo s predpostavkami, da te bo kar zapustila, če ji ne boš mogel finančno parirati. Jaz partnerja gotovo ne bi kar zapustila, če bi ostal brez službe. Z njim nisem zato, ker bi bil lep, uspešen in bogat, ampak zaradi drugih razlogov. Seveda so denarni problemi hudi problemi. Ampak če ni hujšega, se tudi to preživi.

[no_one]

Po daljšem času se zopet javljam. Hvala vsem, ki ste prebrali moj prispevek in hvala za razumevajoče odgovore.

Situacija se je pred nekaj tedni malce obrnila - dobil sem službo (v drugi stroki). Sicer situacija v tem podjetju niti približno ni rožnata, ni neke sigurnosti in tudi delo me ravno ne navdaja z veseljem, a sem vseeno hvaležen, da sem sploh nekaj našel.

Malce skušam strniti misli in napisati kaj več, pa mi trenutno še ne uspe. Skratka moji občutki so v tem trenutku dokaj mešani, a se skušam vsake toliko časa malo strezniti v glavi in biti čim bolj pozitiven in hvaležen.

[nutela]

Zdravo!
Jaz sem upisala fakulteto ki sem jo želela, vmes sem, kot vsi ostali, ugotovila da se do nas dobesedno obnašajo tako kot da nas ne bi rabili...tako je tudi bilo.
Do službe sem prišla težko, delala dan in noč, potovala v službo ponoči...delal izven stroke...fant ki je iz tujine NI ME ZARADI TEGA ZAPUSTIL, njegovo podpiranje sem vedno imela...
Vse kar ti življenje ponuja-vzemi, vmes si lahko premisliš ali si želiš kaj boljšega in kako do tega eventuelno tudi priti!
Drugače, poznam še veliko ljudi ki ne živijo skupaj (fizično), ampak so kljub temu v zelo trdni zvezi...
Vse najboljše ti želim!

[sončnica1]

Pozdravljeni, ob branju napisanega mi je sedaj nekoliko lažje. Že dolgo se tudi sama soočam z isto težavo. Brezposelnost.Velikokrat sem se obtoževala, da nisem storila dovolj da bi dobila službo, da sem zgrešila fak ali kaj podobnega. Občutki se stopnjujejo iz dneva v dan, postajaš dru človek kot si bil (Ali se mi samo tako zdi?) dejansko prideš do neke točke kjer "zavrtiš film" nazaj in se spominjaš koliko truda si vlagal v fax in še preden si sploh prišel do njega. Porajajo se ti misli, zakaj nas nočejo? Sedaj smo mladi, zagnani ,ambiciozni, imamo veselje do naučenega dela, ki ga želi samo še nadgrajevati in bi šli preko "vseh meja", itd.
Imam podporo partnerja a so stvari kljub temu pod vprašajem, kajti breme brezposelnosti je pretežko, luči na koncu predora pa še zdaleč ni.

 Se opravičujem za slovnične napake in škratka ki je pomešal črke

[majč]

no_one,

če je situacija takšna, je morda najboljša rešitev, da razmisliš, kaj te zares veseli in se lotiš študija le tega. in malo preveri zaposlitvene možnosti, ki pa se ves čas spreminjajo. če ni služb, niti ni veselja do opravljanje takšnega dela, bo res težko. če bi bilo vsaj veselje, ni vrag, da ti kje ne rata priti blizu, tako pa...


sočustvujem s tabo, ker imam sama v tem času okrog zaposlitve podobne probleme, s to razliko, da mene delo z ljudmi veseli (sem socialna delavka pa tudi strokovca za tehnika zdravstvene nege imam, tako da, ko bom v fazi, zaposlovanja spet (mislim, da dokaj kmalu) znam koristiti tudi samo V. stopnjo izobrazbe za začetek.


jaz bi na tvojem mestu začela z vprašanjem: kaj me veseli, kaj si želim početi?



pa srečno!


maja