Napadi psihičnega izvora?

[Yoya]

Živijo!

Zanima me, če ste že slišali za kak podoben primer, doživljam namreč neke napade, ki spominjajo na epileptične, ampak EEG testi tega ne potrdijo. Ko stojim, kar naenkrat izgubim zavest (ampak ne padem dol), kakšno minuto enakomerno udarjam ali tiščim v kaj (imam morda krče, zgibe), pred tem pa ni nobenih opozorilnih znakov in tudi po koncu sploh ne vem, da je kaj bilo, počutje je čisto v redu. Enkrat je fant videl napad tudi v spanju.

Na vas se obračam, ker imam že več let psihične težave, najbrž gre za depresijo in socialno anksioznost (nisem še bila pri nobenem strokovnjaku glede tega), in se sprašujem o povezavi.

Drugače pa zdaj slab teden malo prebiram ta forum in moram reči, da ste ustvarili res prijetno vzdušje!

[Matjaz]

zelo zanimivo, sploh ker eeg testi niso potrdili epi napadov. glede na psihične težave, ki jih omenjaš, si bila pred napadi pod hudim stresom?


držim šapke

[Yoya]

Ne bi rekla, da pod kaj večjim kot sicer.

Hvala!

[Aslan]

Preberi si na forumu kaj o Paničnem napadu.
Boš videla če se najdeš v temi...
Panični napad ima različne simptme...tako, da vsak ga lahko drugače doživi.

Priporočam ti obisk psihiatra, da se pogovorita o težavah, da ti postavi diagnozo.
Prej ko greš, bolje je.
Tudi zdravljenje je bolj učinkovito in kratkotrajnejše če začneš motnjo takoj zdraviti.

[Yoya]

Aslan, hvala za pomoč. Psihiatra bom kmalu obiskala, danes grem po napotnico. Kar se napada panike tiče, pa nimam nobenega od simptomov, naštetih v vašem članku, sploh napad v spanju to izključuje.

[Aslan]

Panični napad se lahko zgodi tudi med spanjem.

[Yoya]

Pa res! Ampak znakov pa ni nobenih, sploh nisem pri zavesti, čeprav en nevrolog je rekel, da lahko da gre za izgubo spomina, huh.

[Aslan]

Pri tebi se še ne ve zakaj gre...zato res STROKOVNA POMOČ!

Pregledati je potrebno prvo fizično telo: ščitnica, kri, srce, morda pri tebi še nevrolog...
Če bo vse ok in bp..potem so težave verjetno res psihičnega izvora.

Pri paničnem napadu gre tudi lahko za občutek odmaknjenosti, derealizacije...traja par minut...
Lahko je občutek strahu, lahko želja po begu iz situacije...
Lahko imaš občutek "da se ti bo zmešalo", da izgubljaš razum...
Lahko je občutek omotice, vrtoglavice, mravljincev, potenja, tresenja..

[moonica]

DOBRODOŠLA!
Glede teh napadov ... če sem prav razumela za nekaj min. izgubiš zavest, ti ne veš kaj se med tem dogaja, drugi ti povedo, ne? To ne more biti panični napad. Je pa možno, da je psih. izvora, nikoli se ne ve ... Ti kar zahtevaj, da ugotovijo vzrok, da opravijo vse preizkave itd. ... ne se pustit kar odslovit. Je pa dobro, da greš tudi do psihiatra/psihologa, saj je že to, da ne veš kaj in zakaj se ti to dogaja ful obremenjujoče. Pa pred napadom ... počneš kaj določenega? Si s čimerkoli uspela napad povezat?
Moja zadeva sicer ni ista, pa vendar ... že kot majhna (le kako leto sem imela) sem padala v nezavest ob udarcu v bok (zunanja stran stegna) ... uglavnem, hodila okoli nevrologov, sploh okrog sedmega leta, ko se mi je to zgodilo v šoli, potem so me hospitalizirali v Celju in še v Lj. sem hodila k nevrologinji redno vsa nadaljna leta ... EEG, EKG, CT in vse ... ugotovili niso nič ... je bilo 'nekaj' zaznati pri EEG-ju enkrat, ampak nič hujšega, epileptični ali podobno ... tako so rekli ... in da naj pač pazim, da se tja ne udarim oz. naj si hitro začnem pihat (mrzel zrak itd.), če že čutim, da bo. Zaradi tega so bile še kolobocije potem ... pa, da ne zaidem ... kasneje (z leti) sem začela razmišljat, da se jaz takrat tudi močno prestrašim in da mogoče, če bi se ne prestrašila tako zelo, bi ne padla v nezavest ... !? ... še zdaj ne vem ali to drži ali ne, sem pa pomislila na to, ko sem se začela spoznavat (ko sem bila mlajša nisem vedela, da taka stopnja strahu, kot sem ga vedno imela, ni nekaj normalnega) ... Vzrok teh mojih 'skup padanj' je tako ostal neznan. Letos junija, ko sem prišla v roke dr. Dernovškovi (psihiatrinja; Lj.) ... zaradi GA, panične motnje ... pa sma mimogrede prišle na to, ne vem kako je naneslo ... aja, glede tega se je šlo, da zaradi paničnega napada ne moreš padit v nezavest ... pa sem omenila oz. vprašala, če se lahko zgodi, da bi človek padel v nezavest, ker se tako močno ustraši nečesa ... in je rekla, da je možno ... Imam namen z njo o tem še kakšno rečt (ker takrat ni bilo dosti časa). Verjetno ti ta moja zgodba ni nič pomagala, pa vendar ... sem čutila, da moram napisat.
Ni fajn, če ne veš zakaj se ti nekaj dogaja, niti kaj to točno je ... Jaz ti želim, da prideš zadevi do dna, da ni nič konkretnega in da boš normalno živela dalje ... kvalitetno življenje!
Res, VSE DOBRO Yoya!!!

[Anchi]

aja, glede tega se je šlo, da zaradi paničnega napada ne moreš padit v nezavest ... pa sem omenila oz. vprašala, če se lahko zgodi, da bi človek padel v nezavest, ker se tako močno ustraši nečesa ... in je rekla, da je možno ...

Možno je pasti v nezavest od šoka, da v trenutku pade krvni pritisk/dotok v možgane, zaradi paničnega napada pa ne, razen, če je pridruženo še kako drugo stanje (srce, ipd) ali če hiperventiliramo čez vse meje. Panični napad namreč poviša krvni tlak in napne mišice v telesu - to je pa obratno od nezavesti.

Yoya, vsekakor še na preiskave, tvoj opis mi (kot laiku seveda) ne zveni kot napad panike, ampak nikoli se ne ve. Morda tudi kako slikanje glave ne bi bilo odveč.
Lp.

[Putka]

Pri paničnem napadu gre tudi lahko za občutek odmaknjenosti, derealizacije...traja par minut...

Sej brezveze, da se obregnem v tole, ker se debatira o drugih stvareh a vendar...
Tale občutek traja prekleto dlje kot le par minut. Mene se je držal po cel dan. Sem kar gledala svoje roke pa se mi niso zdele moje, ko sem kaj govorila, sem se počutila, kot da stojim poleg, slišala sem se izgovarjati besede in tako dalje...občutek odmaknjenosti, derealizacije jaz pojujem ob simptomih, ki sem jih imela jaz.

Res pa je, da pride ob paničnem napadu. Ampak traja pa full dlje, da se ga znebiš.

[ande]

!

Moja zadeva sicer ni ista, pa vendar ... že kot majhna (le kako leto sem imela) sem padala v nezavest ob udarcu v bok (zunanja stran stegna) ... uglavnem, hodila okoli nevrologov, sploh okrog sedmega leta, ko se mi je to zgodilo v šoli, potem so me hospitalizirali v Celju in še v Lj. sem hodila k nevrologinji redno vsa nadaljna leta ... EEG, EKG, CT in vse ... ugotovili niso nič ... je bilo 'nekaj' zaznati pri EEG-ju enkrat, ampak nič hujšega, epileptični ali podobno ... tako so rekli ... in da naj pač pazim, da se tja ne udarim oz. naj si hitro začnem pihat (mrzel zrak itd.), če že čutim, da bo. Zaradi tega so bile še kolobocije potem ... pa, da ne zaidem ... kasneje (z leti) sem začela razmišljat, da se jaz takrat tudi močno prestrašim in da mogoče, če bi se ne prestrašila tako zelo, bi ne padla v nezavest ... !? ... še zdaj ne vem ali to drži ali ne, sem pa pomislila na to, ko sem se začela spoznavat (ko sem bila mlajša nisem vedela, da taka stopnja strahu, kot sem ga vedno imela, ni nekaj normalnega)

Draga moonica,
imaš verjetno podobno zadevo kot moja hči. Takoj po porodu so ji telo stresali zelo čudni krči. Preiskave niso pokazale ničesar, pri devetih mesecih starosti mi je po padcu omedlela na rokah. Nevrološke preiskave niso pokazale ničesar, diagnoza pa je bila postavljena kot benigni mioklonus - nekaj v tem smislu, da telesne mišice, hkrati pa tudi pljuča zagrabi krč, kar posledično zaradi pomankanja kisika privede do nezavesti.
Pri njej smo zelo hitro ugotovili, da se tako prestraši, da ne more niti zajokati, ampak dokaj hitro pade v nezavest.

Malo sem šla sicer mimo posta, ampak....

[Yoya]

Hihi, kok sporočil!

Aslan, ja, še MRI glave imam in če tudi tam ne bo nič, bom osebno zdravnico prosila, da izključi še ožilje itd. Vsekakor bom pa tudi psihiatru omenila napade.

Moonica, zelo zanimivo!! In čisto lahko, da si mi pomagala. Namreč, res je neka povezava med napadi, s katero se nisem dosti ukvarjala, in sicer čas, v katerem se zgodi napad. Junij, julij, avgust, september, junij, julij ... kaj je takrat? Izpiti! V depresijo sem padla in se izolirala, ko sem imela težave s faksom, težave so pa bile zaradi strahu pred izpiti. Čim sem se prijavila na izpit, se nisem mogla več zbrati, jesti, spati ... no, počasi sem obupala, dokončno pustila vse skupaj, nakar so se pojavili tile napadi, ko res nisem bila pod pritiskom, vsaj tako sem menila, ampak mogoče sem pa vseeno podzavestno v tistem času bolj pod stresom. Tako da, vidiš, vprašala si za povezave, hkrati pa izpostavila strah, mogoče je pa res nekaj na tem.
Drugače pa nisem opazila nič takega, recimo da bi bila vsakič neprespana, lačna, imela menstruacijo, da bi bilo enako vreme ali del dneva, ko se zgodi napad ...
Hvala tudi za lepe želje, tudi tebi vse dobro!

Anchi, hvala za mnenje in nasvet, verjetno res ne gre za panični napad. Bom sporočila, kaj bo psihiater rekel.

[Lost]

Aslan, ja, še MRI glave imam in če tudi tam ne bo nič, bom osebno zdravnico prosila, da izključi še ožilje itd. Vsekakor bom pa tudi psihiatru omenila napade.

Ja vsi smo si "želeli" da bi bilo nekaj narobe z nami in da bi se to dalo pozdraviti kako drugace.
Priznati da imamo depresijo  ki je se vedno stigmatizirana ne ne ne.....

Upostevaj nasvete predhodnic 

[Yoya]

Ja, težko si je priznati, še težje poiskati pomoč. Z mano je zdaj dosti bolje, hodim normalno ven, celo zaposlila sem se, tako da bolje vidim, kaj se je dogajalo in kako hudo je bilo z mano, prej sem si pa zatiskala oči, sram me je bilo, no ampak še vedno se zalotim pri prepričevanju, ah, pa saj ni nič takega, saj sem čisto ok.

Ande, a ta bolezen potem izzveni?

[Orhideja1]

Ja vsi smo si "želeli" da bi bilo nekaj narobe z nami in da bi se to dalo pozdraviti kako drugace.

Jaz si tega nisem želela. Sama sem bila vesela, da je vzrok moje anksioznosti psihosomatskega izvora.
Tako sem vedela, da sem jaz tista, ki moram pri sebi spremeniti določene stvari.

Anksioznost je v bistvu samo neke vrtste opozorilo, ki nam  pove, da nismo na pravi poti in da je čas, da naredimo nekaj zase.  Je v bistvu neke vrste darilo, ki nam da misliti, da se zazremo globoko vase in prevrednotimo naš vrednostni sistem ter da se naučimo na prvo mesto postaviti sebe.

[moonica]

stresali zelo čudni krči.

hm ... bom poiskala kaj več o tej zadevi, ko utegnem ... samo tile krči, mene baje ni stresalo nič, samo skup sem padla


Yoya, sem prav vesela, da sem se odločila napisati tisti post ... eno zadevo si že ugotovila, eno povezavo ... kar zapiši si take ugotovitve ... tudi to, da so ti meseci izpiti ... vse lahko pride prav ...
Drži tudi to, da včasih se take ali drugačne zadeve pojavijo lih takrat, ko se nam zdi, da smo ok, da je vse že za nami ... in izbruh ... nam pa nič jasno ...
Podzavest ... tu ima svega i svačega ... 

[ljubica]

Kratka nezavest se lahko pojavi tudi ob depresiji.

[ande]

stresali zelo čudni krči.

hm ... bom poiskala kaj več o tej zadevi, ko utegnem ... samo tile krči, mene baje ni stresalo nič, samo skup sem padla

Moja hči je imela te hude krče, oz. je trzala takoj po porodu pa nekje do parih mesecev starosti. Kasneje sem opazila kdaj pa kdaj ko je spala. To je bilo v mirnem stanju. To se lahko opazi pri vsakemu - ko gremo spat se nam mišice sproščajo in pri dosti ljudeh je to vidno kot trzanje.

Ko pa se je prestrašila, tudi ni bilo krčev oz. je pljuča zagrabil krč in enostavno je tudi ona padla v nezavest.

Po porodu sem veliko brala o tem, zakaj pride do tega. Eno razlago sem našla, da lahko pride pri porodu do poškodb možganov oz. glave skozi porodni kanal. (to je čisto laična moja razlaga glede na prebrano)
Ker se pri porodu nisem dovolj odpirala, popadke pa sem imela čisto svoje in hude, bi rekla da je mogoče od tega.

Druga, čisto moja bojazen pa je, da je bilo to tresenje kot nekakšna "abstinenčna kriza". V nosečnosti sem nareč zelo, zelo veliko kadila, žal je bil tega deležen tudi moj otrok. In po porodu ni prišlo v malo telo nič več nikotina....
Ne vem, zelo veliko se sprašujem o tem, a ne najdem odgovora.

Ne vem pa, če to kdaj izzveni. Jaz sem mojo hči po prvem padcu v nezavest tako pazila, da ne pade, da se ne poškoduje, skratka omejevala sem jo na toliko področjih, da mi je še danes žal

[moonica]

Ko pa se je prestrašila, tudi ni bilo krčev oz. je pljuča zagrabil krč in enostavno je tudi ona padla v nezavest.

Aha, razumem zdaj.
Hvala za info.

Jaz sem mojo hči po prvem padcu v nezavest tako pazila, da ne pade, da se ne poškoduje, skratka omejevala sem jo na toliko področjih, da mi je še danes žal

Pri nas je bilo enako ... jaz sem na mestu tvoje hčerke seveda ... Vem, da je mami želela najboljše zame, a ... kot sem že večkrat ugotovila - iz preveč dobrega pride ven slabo. V tretjem razredu pa sem imela še razredničarko tako, da mi ni pustila prav nič, tako jo je skrbelo ... tisto leto nisem smela telovadit sploh, so me opravičili telovadbe, vsega ... in po priporočilu zdravnikov sem imela celo OŠ 'omejeno' telovadbo ... potem pa sem temu dodala še sama malo, saj sem bila velika boječka ... in nisem hotela nikoli niti prevala naredit in podobnega ... še do zdej ga nisem nikoli  in kako so me vedno prepričevali naj na glavo skočim v vodo ... ni šans ... tudi to do sedaj nisem še nikoli ... ah, če malo pomisli ...