Obžalovanje

[Milan]

Lira
Glede tistih testov obraznih mimik - na zgoraj objavljenem linku in sicer http://www.autismresearchcentre.com/arc_tests je poleg stvari, ki si jih omenila, še kar nekaj dodatnih testov. (branje obrazov, branje emocij iz filmov, itd..)
Drugače sem pa bral en forum, kjer pišejo ljudje z AS in jih kar nekaj pravi, da se povsem prepoznajo tudi v AvPD in da je včasih težko ločit med tema dvema zadevama, ker oboje temelji na neki zunanji oceni psihologov (sploh bolj atipični primeri AS) in ne npr. na krvni sliki ali sliki možganov.
Glede optimizma pa... če bi načrtno začel delati na svojih primanjkljajih tam pri 17-18-ih, bi mogoče bilo kaj bolje (pa še to ne vem), zdaj je pa pač res že malo pozno - pa sploh nisem v nekem depresivnem stanju, bolj hodim okoli kot en mesečnik, ki mu ni nič jasno. V depresivno stanje padem samo, ko srečam kakšnega znanca iz šole in se zavem koliko sem dejansko propadel.

[Lira]

Drugače sem pa bral en forum, kjer pišejo ljudje z AS in jih kar nekaj pravi, da se povsem prepoznajo tudi v AvPD in da je včasih težko ločit med tema dvema zadevama, ker oboje temelji na neki zunanji oceni psihologov (sploh bolj atipični primeri AS) in ne npr. na krvni sliki ali sliki možganov.

Ja, seveda se marsikateri oziroma skoraj vsak Aspie prepozna tudi v AvPD, ker to, da imaš AS, logično vodi v razvoj AvPD oz. enakih simptomov, kar se tiče družbenih situacij. Podobno kot večina Aspiejev trpi tudi zaradi depresije in/ali anksioznosti. Kar pa ne pomeni, da velja tudi obratno: da ima nekdo z depresijo ali pa socialno fobijo verjetno tudi Aspergerjev sindrom.

Absolutno se da ločit ti dve zadevi. Tukaj ni nobene dileme, sploh. Poglej diagnostične kriterije za eno in drugo, pa boš videl, da se od 18-ih (oz. 23-ih) simptomov, ki so ključni za določitev Aspergerjevega sindroma, z AvPD prekriva morda en. AvPD imam po vsej verjetnosti tudi jaz, pa nimam niti enega simptoma, ki bi bil ključen za diagnozo Aspergerjevega sindroma. Težko je npr. ločiti med AvPD in socialno anksioznostjo oz. socialno fobijo, Asperger je pa čisto druga zgodba.

To pa itak velja za vse psihične motnje, da se jih (vsaj zaenkrat) ne da določiti po sliki možganov ali pa s kakšnim krvnim testom, ampak le po oceni konkretnih simptomov, ki morajo v celoti ustrezati določenim diagnostičnim kriterijem, da se sprejme neka diagnoza. Če je število ugotovljenih simptomov na meji, ali pa če simptomi niso zelo izraziti, potem je to mejni primer. Atipični AS pa po kakšni posebnosti odstopa od večine drugih Aspiejev. Na primer: nekdo, ki uživa v jezikovnih igrah in ki rad bere romane ali pa celo sam piše zgodbe, bi bil lahko atipični primer AS, pod pogojem, da vseeno izpolnjuje vse predpisane kriterije za določitev AS.

Glede optimizma pa... če bi načrtno začel delati na svojih primanjkljajih tam pri 17-18-ih, bi mogoče bilo kaj bolje (pa še to ne vem), zdaj je pa pač res že malo pozno - pa sploh nisem v nekem depresivnem stanju, bolj hodim okoli kot en mesečnik, ki mu ni nič jasno. V depresivno stanje padem samo, ko srečam kakšnega znanca iz šole in se zavem koliko sem dejansko propadel.

No, če nisi depresiven, potem pa sploh ni "opravičila" za tako scaganost, razen če ti paše furat svetobolje v smislu kake posebne življenjske filozofije. Pa saj tudi jaz ne mislim, da bi morali vsi veseli in optimistični skakat naokoli … Samo, da nekdo pri tvojih letih tako obupuje nad sabo in svojimi perspektivami, pa tudi ni zdravo, no. Verjamem, da imaš težave in da ti ni lahko, ampak ne bo čisto nič bolje, če boš še naprej samo blodil okoli in se prepričeval, da ti ne vem kaj fali in da tako ali tako ne bo nič iz tebe. Najprej si sumil, da imaš neko možgansko poškodbo, diseksekutivni sindrom, potem si odkril Aspergerjev sindrom … Še malo, pa boš pri Alzheimerju. Glej, če res misliš, da gre za kaj hujšega kot običajen ADD (+AvPD), potem pojdi k zdravniku, specialistu in naj ti po potrebi ocenijo kognitivne oz. eksekutivne funkcije, da se boš prepričal, da nisi nek invalid. In v vsakem primeru poskušaj sprejeti, kar je bilo in kar je, pa nekaj narediti iz tega, kar pač imaš. Nihče ni popoln in nihče nima vseh niti v svojih rokah, z raznoraznimi primanjkljaji se ubadamo vse življenje … Najslabše je pa samo nekaj odlašat, dokler ne bo vse razčiščeno in pogoji optimalni, se pravi v nedogled, življenje gre pa medtem lepo mimo nas.

[Milan]

Glede kognitivnih motenj sem že naročen pri nevropsihologu. Sploh ne bom gledal kakšni so to testi, ker se jih bom potem navadil in jih rešil v okviru normale. Bom videl kaj bo. Sem pa probal že veliko stvari - od raznoraznih diet, do Omega 3 kislin in drugih "možganom prijaznih prehranskih dodatkov", reševanja raznoraznih miselnih iger,  - če bi imel denar bi si pometal ven tudi amalgamske plombe, šel na tiste resnonance itd.. pa se stvar ni izboljšala niti za milimeter. Malo težko je imeti voljo in motivacijo, če stalno doživljaš ponižujoče izkušnje, ampak OK sem že izpolnil kvoto jamranja za nekaj časa he he

[Milan]

Sicer pa imate (ne vem ali naj vas vikam?) impresivno znanje psihologije. Je to kaj povezano s poklicem ali z lastnimi raziskovanji?

[Milan]

No še en "rant" potem pa ne bom več obljubim. Danes sem spet dobil isti občutek kot ga imam že leta. Vsakič kadar grem med skupino ljudi, kjer se nekaj VRŠI, neki postopki imam občutek kot da gre vsem, ampak res skoraj vsem tako lepo in gladko, kot namazano kolesje. Tistim, ki pa ne gre ravno tako, pa to nekako prikrijejo z emocionalno inteligenco in znajo stvar spremenit v prijeten pogovor. Samo meni ni absolutno nič jasno. Spraševati moram čisto vsako malenkost, ampak problem je, da mi je spraševanje izredno mučno in se potem še težko skoncentriram na odgovor, tako da moram ponavadi dvakrat spraševati. Mislim, da ne rabim govorit, da sam nisem sposoben tega spreobrniti v sproščen pogovor. Skratka nimam ne praktične ne čustvene inteligence. OK zdaj pa re ne bom več težil...

[Milan]

Opravil sem pregled pri nevropsihologu, med drugimi tudi test kognitivnih funkcij. Po njih naj ne bi bilo z menoj nič narobe. Ne vem, meni so se zdeli testi malo hecni in precej oddaljeni od realnosti, v kateri imam silne težave. Zdravnik mi je rekel, da gre pri meni verjetno za zelo močno obliko anksioznosti, samo jaz tukaj nisem zasledil nikogar, ki bi zaradi te motnje ne mogel razmišljati, procesirati informacij, načrtovati,itd..Vsaj ne STALNO, kot se to dogaja pri meni. (in ne npr. samo v določenih situacijah). Poleg tega tudi ni za anksioznost značilna konstantna ziritiranost in jeza nad sabo, kot je pri meni, ali pač? Meni se zdi da je anksioznost prej posledica kognitivnih težav in ne obratno, samo da bi lahko te težave zares ugotovil nekdo, ki bi me spremljal 24 ur na dan v realnem okolju.

[Silvo Malek]

Vsaj kolikor poznam svojo anksioznost povezano s depresivnostjo, pa tudi mojo prijateljico z bipolarno motnjo, nismo zmožni daljše koncentracije. Ko berem knjigo, in so zanimive stavčne kombinacije z umetniško razsežnostjo, se mi sčasoma kljub navedenim sklopom užitka, začne dremat! Ali pa zaprem knjigo in grem na splet!

[Milan]

Hm kaj pa vem, jaz z branjem knjig niti nimam tako velikih težav, čeprav tudi tu nima kake silno dobre koncentracije. Meni se ti primanjkljaji najbolj kažejo v praktičnem funkcioniranju.

[Santis]

Pozdravljen, Milan. Jaz na ta forum pišem prvič, čeprav ga že nekaj časa prebiram (priporočila mi ga je moja zdravnica, ko sva  pred leti ugotovila diagnozo - anksioznost/depresivnost. Kakor koli že, ko sem prebiral tvoje zapise, sem se popolnoma našel v njih: točno te razumem, kaj govoriš, saj imam tudi sam (še vedno, bolj ali manj)  zelo podobne probleme glede obžalovanja.

Če zelo na kratko opišem svojo pot: od popolne nezainteresiranosti in odmaknjenosti v srednji šoli (posledica hudega psihičnega in fizičnega trpinčenja v šoli), do dokončnega sesutja po koncu srednje, ko sem izgubil edinega prijatelja, tako da sem svoja najlepša leta mladosti preživel v depresiji in osamljenosti. Vrgel sem se v knjige, filme, računalnik. Totalna osamitev. Veliko sem jokal. Več let sem dobesedno zapravljal čas tako, da sem postopal gor in dol po ulicah kot nekakšen zombi, na dan sem izgovoril kake tri stavke, ki so bili pač nujni doma... Imel sem tudi težko možgansko meglico, zaradi katere sem verjel, da mi možgani odmirajo in ves čas sem bil tako utrujen, da sem komaj držal oči odprte...

Nato sem se nekako pobral in prilezel do faksa (največji motivator je nuja - doma ni bilo denarja, prisiljen sem se bil vsaj za silo organizirati, zato se je tudi moje postopanje končalo). Nekaj časa mi je uspevalo biti vsaj minimalno "normalen" (spoznal nove sošolce, bil čisto na novem kraju, tako da sem lahko pozabil na staro verzijo samega sebe). Dokaj uspešno sem krmaril med meni neznanimi izkušnjami (npr. iti s kolegi na pijačo, v kino ipd.), tako da sem posnemal njih. Pretvarjal sem se, da mi je to vse znano. Sicer je ta stalna skoncentriranost na dejanja drugih in sebe povzročala močno nevrotičnost in anksioznost, vendar sem se trudil to prikriti. Če sem kaj slučajno neumestnega rekel ali naredil pred drugimi, sem o tem premišljeval potem cele dneve in analiziral do podrobnosti vse detajle dogodka. To me je izčrpavalo in pričel sem drseti nazaj v prejšnje stanje. Šel sem k zdravnici, ki mi je dala Cipralex. Ko sem bil na tabletih, sem bil prvič v življenju poln energije in življenja, samozavesten, sproščen - spomnim se, da sem se šalil, češ, da če bi šel že takrat v srednji šoli po njih, bi bil v tem času že predsednik:). Odkril sem, da imam ogromno pozitivnih lastnosti in ambicij, ki bi jih lahko izkoristil, pa sem izpustil vse priložnosti, ker sem takrat na svet gledal kot na neki meni popolnoma tuj in neznan kraj, v katerem mi nič ni jasno, zato se je bilo najbolj varno potuhniti.

Ob tabletih, ki so mi dali možnost neke distance do samega sebe, sem pričel s čiščenjem "podstrešja" Ampak s tem je prišlo neizmerno obžalovanje in tako sem bil po eni strani poln energije, ki pa se je mešala z grozo nad vsem, kar sem zamudil. Gledal sem ostale mladostnike, kako so polni življenja čebljali o vseh stvareh, ki so jih in jih imajo namen storiti, kam bodo šli, kako ga bodo žurali in se zabavali. Imeli so cilje, želje, izkušnje, jaz pa sem bil popolnoma prazen. Gledal sem jih in nisem mogel verjeti, da bi tudi jaz pri teh letih moral imeti enak pogled na svet (govorili so mi bližnji, da sem mlad, da je še vse pred mano, jaz pa se obnašam kot upokojenec). Nekaj časa sem iz dna duše sovražil vse srečne osebe, ki sem jih videl. Takrat sem nato obrnil jezo nase in na svoje napake, ter poskusil z discipliniranjem, namero, da ne bom več "izgubljal časa". Vstajanje zgodaj, šport, stalna naspidiranost in vsako izogibanje umiritvi; vse to je bilo sicer do neke mere koristno, ampak me je zelo izčrpavalo in mi navsezadnje ni toliko pomagalo pri najpomembnejšem: nisem imel razvitih socialnih veščin, nisem bil navajen se izpostavljati pred drugimi, jim biti enak, jim tudi nasprotovati ali celo biti pobudnik in vodja kake ideje. Pa tudi glede spoznavanja ljudi se mi je videlo, da nisem pred njim tako sproščen, kot bi moral biti: sicer sem se brzdal in si skušal natakniti tisoč in eno masko, ampak največkrat sem se znašel pred začudenim pogledom, ko sem pričel ali sebe poniževati (govoriti o svojih preteklih neuspehih, ponižanjih, izpostavljati svoje pomankljivosti ali naivna in očitno napačna prepričanja...) ali pa sem preprosto utihnil sredi pogovora, ker sem se sam sebi zdel zlagan in prepričan v to, da sem že zajebal. Ni treba poudarjati, da na ljudeh nisem pustil nobenega dobrega vtisa in da me že naslednji dan niso več prepoznali...

No, z veliko truda sem določene probleme, ki sem jih opisal, sčasoma omilil (premagal jih docela nisem, ker se še vedno radi vračajo). Tudi študijska leta so sedaj že minila in mladost je tudi uradno za mano. Pač, vzel sem si (ali pa mi je bilo vzeto) najlepše obdobje življenja, in vsak dan znova se moram sprijazniti z  dejstvom, da glede tega druge priložnosti ne bo. Nočem biti blefer (rad bi rekel, da se skoncentriraj na "zdaj" in uživaj sedanjost, vendar se niti sam ne znam, zato  tudi tebi ne bom pametoval), niti ne bi rad izpadel pesimist, ker se dajo najti lepe stvari tudi kasneje v življenju, vendar glede zamujene mladosti ne bo ne rešitve ne odrešitve, ne glede kako si jo želiš. Tako kot imajo drugi lepe spomine na stvari, ki so v mladosti bile, bom jaz (in tudi ti) imel hrepenenja po stvareh, ki bi lahko bile... Tako to je. Najdi kako stvar, ki te zanima (poklicno ali prostočasno), ter čim manj premišljuj o "starem sebi" in preteklosti.

Glede ostalih stvari, s katerimi imaš probleme, pa ti želim vse dobro in upam, da jih čimprej rešiš.

Lp.

[Milan]

Sem prebral z zanimanjem zgornjo zgodbo in moram reči, da je res že kar malo grozljivo podobna moji he he. Pa saj določena prepričanja, dejanja in vedenje verjetno vodijo v podobno smer, četudi gre za čisto različne osebe. Se strinjam, da bo glede mladosti verjento vedno ostal nek pekoč občutek v srcu - saj če bi človek živel res v neki izolaciji bi še šlo, ko pa se začneš primerjati z drugimi(čemur se pa po mojem menju nihče, ki živi v človeški družbi ne more čisto izogniti, pa naj ponavljajo raznorazne mantre kolikor hočejo) pa pride do tistega občutka obžalovanja. Pa vseeno je moja trenutna največja prepreka to, da sem talec svojih kognitivnih nesposobnosti in silne ziritiranosti, ki sledi iz tega. Zato se težko s čim "zaposlim", ker čim pride do situacije, kjer je treba o kaki stvari racionalno premisliti se sproži verižna reakcija - možganska meglenost - tesnoba - jeza - občutek ponižanja - utrujenost. In tukaj govorim o malenkostih, ne o neki nuklearni znanosti. Zato ker nočem biti stalno na nivoju živčnega zloma, se zabubim v mehurček ponavljajočih se, rutinskih in predvidljivih dejavnosti, na istih krajih ob približno istem času,itd... To pa spet v meni zbuja občutek, kot da življenje leti mimo mene, tesnobo, ujetost in preveč časa za premišljevanje o preteklosti, skratka ni mi potrebno preveč povdarjati, da lahko nek mir najdem smao v nezavednem (spečem) stanju. @Santis - kako pa si sam rešil težavo možganske meglice? Meni zdravila pri tem npr. niso pomagala. Sam sem trenutno od faze obžalovanja prešel bolj v fazo razmišljanja, da mi s tole moje pokvarjeno glavo niti ni moglo biti bolje in da je vse kar se mi je (oz. ni) dogajalao nekakšna logična posledica tega.

[Cheaney]

Ko vidiš ostale kako so veseli in koliko imajo za izgubit-kako se (zato) vsi bojijo smrti, šele takrat se zaveš kako daleč od normalnosti si. Kako bedno bi zgledal tvoj pogreb.

Ob prihodu na faks sem se počutil res skoraj fantastično, končno sem začel spoznavat same zanimive ljudi. Kljub temu sem zavrnil kakšno vabilo za it ven –v 'klubu' sm bil 3x v življenju in tistih par ur se mi je zdelo kot dan, ne prenesem hrupa, te debilne glasbe, prepotenega folka. Kasneje sem se zavedal, da sem bil v družbi neresnih in nobeden ni izdelal letnika, kar mi je blo takrat vseeno-ampak ti znanci so odšli, js si pa druge družbe, razen tiste za občasne pjače po faksu, nisem našel.
V družbi se stalno bojim vprašanj –»Kaj delaš? Kera je tvoja punca? S kolkimi si bil?«. Zbegajo me in vedno nisem bil iskren v odgovorih, ker se mi je zdelo da nekdo, ki me itak ne pozna dobro, si ne zasluži vedt resnice. In tako je pravzaprav nihče ne ve, razen kolega, ki me pozna še iz osnovne šole. In to je edini kolega s katerim se lahko zmenim, da greva drug teden v New York in bo za-se pa vedno skoraj obvezno skregava, ko se dobiva.
Najbolj me je streznila ena ugotovitev punce, ki je rekla, da jo je pri men odbilo to, da se ji zdi, da sploh nimam mnenja in namignila, da sem blefer, oz. v taki družbi. Vem, da mnenja izražam jasno, ampak to o bleferju-gre za to, da rad pretiravam z izjavam, da izpade kot da nakladam in kdor me ne pozna ne vzame tega kot hec.
Santis je napisal, da se je pretvarjal na faksu, da je hodit ven nekaj zanj znanega. No mene je po tem pretreslo…Kdo mi je sploh verjel takrat? Sem tako slab v pretvarjanju in se od daleč vid moja nesocialnost?-no tega ne verjamem, a nekaj te sigurno kmalu izda.

Želim si postat boljši…in res poskusit zaživet preden obupam. Ampak enostavno ne vem kako prenesti poraz, zavrnitev. Zdi se mi kot da si je ne zaslužim več-če se trpinčiš nekaj časa, potem si kao zaslužiš končno kaj dobrega. Čisto zgrešeno razmišljanje… a js se na primer ne morem it niti ene igre v kateri vem, da bi me lahko nekdo premagal. Ne morem se spravit h kakšni igri kjer vem, da bo nekdo lahko boljši od mene.

Milan, za zbranost pomaga učenje, miselne igre, že branje malo bol zahtevne literature...vsaj meni. Možgani se mi na ta način prevetrijo in čez čas tudi ogrejejo-to se prov čuti kako se ti segreje glava.

No vajini zgodbi sta precej podobni moji, z razliko, da grem sam malo z zamudo v zadnji letnik faksa. Bi se bilo res zanimivo dobit na pjači.

[Milan]

Vidim, da imata vidva probleme "višje sorte". Sam ne upam niti poklicat kakšno institucijo/storitev, ker se bojim, da enostavno ne bom razumel, kaj mi tisti na drugi strani govori, da ne bom sledil pogovoru, da bom deloval povsem impulzivno kot zmeraj, itd.. (to se mi je sicer že velikokrat dogodilo v praksi in ni samo "vse v moji glavi"), tako da me res skrbi, kako se bom lahko v življenju preživljal (nimam niti neke prave izobrazbe, ampak to je druga zgodba). Ob tem sem o kakšni družbi in punci sploh prenehal razmišljati. Cheaney - probal sem že vse različne miselne igre ("brain training"), jemal prehranske dodatke (omega 3 kapsule in druga olja), se zdravo prehranjeval in telovadil, skratka upošteval vse možne nasvete, ki jih je najti o tem, kaj pozitivno deluje na možgane - pa enostavno ne pomaga nič. Še zmeraj vsi (oz. večina) drugi ljudje vozijo v peti, medtem, ko sem sam obtičal v drugi prestavi in samo delam gužvo kamorokoli grem.

[Cheaney]

Zaenkrat vedno ko spoznam ljudi in morda koga navdušim, potem tudi nekaj dokaj hitro zajebem...in res nimam nikogar, razen kolega, ki ga poznam še iz OŠ, ki bi me spontano poklical, da se dobimo.
Pri meni je prisoten strah, da mi zmanjkuje časa in, če ne bom nekaj ukrenil do konca faksa, bo vse prepozno. To tudi zato, ker sem v raznih teamskih športih, ah v športu na splošno totalen luzer, sem bolj za glasbo, ki sem jo pa zaradi treme opustil. V življenju nisem pogledal niti ene športne tekme. Se pa s športom da dokaj enostavno povezat z ljudmi.
In zato imam v glavi, da če se ne spremenim tekom tega leta, oz. konca šolanja bom težje spoznal koga.  Sigurno pa nimam namena vzljubit športa zaradi tega, da se prilagodim večini, spremenit mojo garderobo, ki nima niti ene superge, ampak same šik čevlje…nekaj svojega moram še vedno ohranit ane.

Ti si bil dober v košarki, če sem prav prebral? No, meni se zdi precej enostavno pridobit naklonjenost družbe, če si dober v športu. Včlaniš se na rekreacijo, niti ti ni treba dost govort, za začetek dobr na koš mečeš .
Js sem tremo pred govornimi nastopi odpravil z benzoti-diazepamom. Res ni boljšega občutka kot biti popolnoma skoncentriran in brez treme pri predstavitvah. Jemljem to popolnoma na lastno pest, tako max. 3x mesečno, mal močnejšo dozo, ker želim dosečt še stranski učinek- občutek evforije. Tudi pri spoznavanju novih ljudi, te to res pomiri in naredi zelo samozavestnega. Pod vplivom benzotov še na kakšno neumnost pozabiš Predvsem je treba začet 'delat' na tem, da se ti jebe za to, kaj si drugi mislijo.

Pa verjetno pomagajo kakšne vaje kjer namenoma sprožiš svoje strahove ali  si zadaš naloge, ki jih izvedeš na javnih mestih. npr. 10 naključnih ljudi vprašaš za čas ali bolj ekstremno-greš na čopovo in se v gužvi zadereš, ne spelješ takoj ko je zelena-počakaš, da ti nekdo potrobi (ideje iz ene knjige, ki sem jo začel brat).

[Milan]

Jaz sem bil dober v košarki ene 10 let nazaj, se pravi še kot mulc, zdaj pa ne vem če bi zadel tablo od koša. Pa tudi če bi bil kak super mojster, ne vidim kako bi to rešilo moje težave, ki izhajajo predvsem iz tega, da ne morem logično misliti (torej tudi slediti pogovoru in dogajanju nasploh), reševati problemov ter iz odsotnosti koncentracije in spomina nasploh. (ne samo v socialnih situacijah ampak POVSOD) Te socialne težave so pri meni v bistvu sekundarna posledica tega stanja, najhuje je pa da jih ne morem niti prekriti s kakšim praktičnim delom (vseeno na kolikšni stopnji intelektualne zahtevnosti) oz., sem poskušal, pa sem doživel še večji polom kot v socialnih interakcijah. Meni niti ni cilj dobiti kake super velike družbe, ker vem da to bi bilo to zame tako ali tako prenaporno, ampak se nekako poskušam zbuditi iz tega stanja umskega "zombija" in se vsaj za silo stabilizirati.

Chaney
Ne vidim pretiranega smisla, da bi se forsiral v športu, če ti ta ne odgovarja. Dejavnosti in ljudi v njih je še malo morje, je pa res, da je POVSOD težko vzpostavljati stike z ljudmi , če te spremlja celotna prtljaga anksioznosit, socialne fobije, pomanjkanje socialnih "veščin" (karkoli to slednje že pomeni). (nekateri pa lahko po drugi stike vzpostavijo npr. v čakalnici pri zdravniku). Je pa tudi veliko odvsino od tega kaj bi rad - imel široko družbo znancev za "žuranje" ali tesne bližnje prijatelje s katerimi se lahko tudi kaj pomeniš in ne rabiš biti skoz pod vplivom nečesa in naspidiran, da bi sploh lahko bil z njimi. To da imaš enega dobrega prijatelja je veliko, vsaj meni se tako zdi. Si pa  verjetno želiš bolj kot neke hrupne družbe pijanih tipov kakšno punco, tam je pa situacija tako ali tako komplicirana za vse, ampak kakor vidim si si stvar kar dobro zastavil in ne dvomim, da ti bo enkrat uspelo tudi na tem področju. (le tiste zavrnitve ne jemat tako resno - si se vsaj upal vprašat, veliko jih še tega koraka ne zmore khm khm, pa tudi prestrogih "rokov" si ne postavljat, ker je to samo en kompleks in samoobtoževanje več, če ne izpolniš "zadanega". (in ponavadi je to zadano tako veliko, da je tudi težko izpolniti, vem iz lastnih izkušenj, ker sem imel prav tako nekaj sfalenih deadline-ov).

[Cheaney]

Meni ni toliko več problem vzpostavit stik z nepoznanimi ljudmi, npr. js bi na dober dan sodil med tiste, ki bi vzpostavili stik v čakalnici. Tega stika pa ne bi vzdržal dolgo časa. Pri meni pristop do ljudi ni tak problem, a se precej hitro zamislim in kdaj ostanem brez besed. Veš tista tišina, ki nastopi v pogovoru in se potem kakšen odkašlja, da ne bi bilo tako očitno. Podobno kot tebi, mogoče manj pogosto, misli mi takrat odplavajo nekam drugam. Predvsem se takrat sprašujem-kaj rečt, da bo sogovornik še zainteresiran ali pa grem v čist obrambni mehanizem in razmišljam o sončnih žarkih.
Po pisanju mi ne deluješ kot nekdo, ki ni sposoben logičnega mišljenja in vidiš, da tudi testi kažejo tako. Verjetno doživljaš nekaj podobnega kot js zadnje čase pri pogovoru z ljudmi. Pri meni je to zaradi razočaranja, obžalovanja.

Glede družbe si zadel, pivskih kolegov ne potrebujem, neko hudo žuranje je bolj kot ne zadnja stvar na katero pomislim-morda ga bom kdaj iskal, ko se otresem vse te žalosti, ne vem. Tiste zavrnitve ne bi jemal resno, če se ženska ne bi na vsak način še želela družit z mano in ohrant stike. Vidiva se pa itak najman 2x tedensko in ona me ima potrebo ogovarjat, pomoje enostavno misli, da mi ni všeč...eh to je kvečjem zrelo za novo temo. Bom vbistvu prilepil kar sm ravno v eni drugi temi napisal.
Sam sem v prvem tednu zadnjega letnika faksa samozavestno pristopil do kar nekaj nepoznanih oseb (in sploh če so ble lepe sošolke nism razmišljal niti sekundo), ampak na dokaj resen način, pač ne na tak kot mi je sicer podoben, ampak pogovor z njimi mi je bil čisto prijeten…dokler nisem s temi ljudmi govoril v skupini. Ne znajdem se med glasnimi, ampak dejansko vem koliko je večini pomembno kaj poveš-NIČ. Samo način je pomemben, enostavno mi je postalo jasno, da sem celo sam do neke mere tak. Ni mi toliko pomembno kaj nekdo pove, če govori z navdušenjem.
Pa tudi če sem glasen in je pogovor o kar nečem in me več ljudi sprašuje nekaj, me neznansko utrudi.   

Dvomim, da bom kdaj popolnoma sproščen pri spoznavanju ljudi, ker imam toliko miselnih vzorcev za spremenit...nekako najbolj mi v glavi odmeva nekaj v stilu 's časom bo že prišlo'-ma ta fraza mi gre tako na živce. Nič ne pride samo od sebe, vsaj ne zame..in deloma krivim filozofijo staršev za to, da se nisem že prej začel spreminjat. Oni in tudi sorodstvo so vsi precej zaprti in zgleda je to v genih. Vseeno se imam namen aktivno trudit preden obupam.
Rokov si res ne bom dajal, mi je pa jasno, da ko enkrat končam faks mi bo, če ne bom imel vsaj par znancev, do takrat precej težje spoznavat ljudi. Fakulteta mi je kot zadnje obdobje mladosti, ki ga še imam in da ga ne bi zapravil bi mi res veliko pomenilo. 

[enamalina]

En lep pozdrav!

Tukaj nisem prvič, sem tudi že nekaj pisala, pa sem pozabila uporabniško ime. Tako da imam zdaj novo 
Imam enako težavo kot ostali tukaj pa me zanima, če je kdo za srečanje in drućenje v živo, saj smo si podobni? Meni se zdi kar dobra ideja, upam, da je kdo za 

Le pozdrav!
Enamalina

[enamalina]

Osvežujem temo, če morda kdo od zainteresiranih za srečanje še ni videl.. Upam, da se kdo javi!

Lep večer!

[MP2011]

Enamalina poslal sm ti zasebno sporočilo...