Obžalovanje

[Milan]

Kje je moj plus?
Carski rez sam po sebi ni vzrok za nobeno okvaro. Pri meni je bil problem to, da sem imel popkovino ovito okoli vratu in da nisme mogel zaradi tega dihati. Ob rojstvu sem bil praktično čisto moder in sem kazal zelo malo znkakov življenja. Tistemu udarcu tudi jaz ne bi pripisoval kakeg pomena. Sicer pa se vse te težave pojavljajo kdaj pa kdaj pri vseh ljudeh. Problem je če so konstantne in če so tako močne, da te ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju. Jaz glede tega še nisme imel "dobrega dneva" - lahko sem čisto naspan in se počutim dobro, če mi daš kako kompleksnejšo praktično nalogo za rešiti bom povsem zmrznil.

Lira
Sem prebral tudi ta dva članka. Kaj pa vem, tudi tukaj najdem veliko podobnosti s svojim stanjem. Ne vem zakaj me do sedaj še nihče ni poslal na kako testiranje, pa sem vedno govoril, da imam s tem ogromne težave. Očitno je lažje vse pripisati depresiji in napisati tablete...

[Milan]

Sicer pa, tudi ne vem kaj bom potem, če mi res ugotovijo ta sindrom oz. poškodbo. (bom pa vsaj vedel na čem sem). Vse kar sem do sedaj delal, je bila čista katastrofa, v bistvu se ne upam več prijavit niti za tekoči trak.

[Milan]

Vedno bolj vidim, da moji poskusi socializacije nimajo čisto nobenega smisla. Konstantna depresija je pri meni neizbežna. Večino energije itak usmerim samo v to, da ne pozabim kje sem/kam grem, tako da niti ne vem, kaj tisti zraven mene sploh govori. Če pa ravno ujamem nekaj, pa potrebujem 3 dni, da sprocesiram samo en stavek, kaj šele da bi kaj rekel nazaj ali bil sposoben daljšega pogovora. Jbg. sem pač povsem dementen pri 25-ih, kaj naj zdaj?

[Milan]

Raziskoval sem vzroke težav, ki se mi pojavljajo, pa sem ugotovil, da je zelo velika verjetnost, da imam Aspergerejv sindrom. Rešil sem tudi kar nekaj testov za to in na vseh je bil rezultat zelo visok. Na sploh kažem tudi zelo veliko znakov le -tega. Zdaj ne vem, ali bi bilo dobro iti po neko uradno diagnozo oz. ali ima smisla zapravljati denar za to? Stvar itak ni ozdravljiva, lahko se le nekako naučiš živeti s tem.

[arc]

Tudi jaz sem nekaj časa nazaj rešil en internetni test (se mi zdi, da ga je priporočila Lira), ki mi je pokazal, da imam Aspergerjev sindrom. Sicer ni bil zelo visok, vendar vseeno krepko pozitiven. Mene osebno to ni zelo pretreslo, spopadam se s socialno fobijo, anksioznostjo in depresijo in to so zame problemi, ki jih trenutno poskušam rešiti. Morebitne znake Aspergerjevega sindroma obravnavam bolj kot da sem nekoliko drugačen in ne da je z mano kaj narobe.

[Poni]

Jaz pa sem bral, da je aspergerjev sindrom izjemno zahteven za diagnosticiranje. Kako naj bi pa si potem kar sam postavil diagnozo s preprostim testom na internetu, če imajo pa še psihiči s tem težave.

     Poni

[Lira]

Jaz pa sem bral, da je aspergerjev sindrom izjemno zahteven za diagnosticiranje. Kako naj bi pa si potem kar sam postavil diagnozo s preprostim testom na internetu, če imajo pa še psihiči s tem težave.

Tako izjemno zahteven pa spet ni. Bolj je problem, da je priznan šele od leta 1994 in ga naša psihološka oz. psihiatrična/medicinska stroka zelo slabo pozna. Velika večina odraslih s tem sindromom je pri nas nediagnosticirana, preprosto zato, ker so tako pozno začeli z odkrivanjem in specialistično obravnavo otrok s tovrstnimi problemi. Odrasli so pa bolj ali manj ostali prepuščeni sami sebi.

Seveda lahko tudi s pomočjo internetnih vprašalnikov ugotoviš, kam pes taco moli ... Saj temu so tudi namenjeni. (Ista vprašanja postavljajo navsezadnje tudi psihiči.) Diagnozo pa lahko potrdi oz. izključi samo posebej usposobljen strokovnjak.

Milan, tvoje pisanje sicer ne kaže na Aspergerjev sindrom, vendar če sumiš na tovrstne težave, potem se vsekakor daj testirat. Če ti uspe prepričat osebnega zdravnika, da ti napiše napotnico, potem ti ne bo treba nič plačat. Po moje najbolje, da se z napotnico naročiš na Inštitutu za avtizem in sorodne motnje (dr. Marta Macedoni Lukšič), kjer na koncesijo opravljajo tudi diagnostiko AS pri odraslih:

http://www.instavtizem.org/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=36

Aspergerjevega sindroma se ne zdravi, ker gre v bistvu za drugačnost, ne za bolezen. Že sama diagnoza pa za marsikaterega Aspieja pomeni veliko olajšanje, saj tako lažje razume sebe in svoje negativne izkušnje, do katerih prihaja zaradi nekompatibilnosti z ostalim svetom. Pa tudi bližnji dobijo s tem lahko neke informacije, ki jim pomagajo razumeti takšnega človeka. Poleg tega obstajajo razni programi, s katerimi je pri ljudeh z AS mogoče izboljšati socialne veščine in jim nasploh olajšati življenje v svetu "normalnih". Potem so tu še razna društva, pa internetne skupine, prek katerih lahko navežeš stik z ljudmi, ki imajo podobne probleme. Vse to lahko ogromno pomeni.

Drugače pa, če ti kaj pomaga:
AAA (Adult Asperger Assessment) je baterija treh testov, ki so jo razvili na Univerzi v Cambridgeu in je mednarodno priznano diagnostično sredstvo za določanje AS pri odraslih. Namenjena je sicer profesionalni uporabi, ne samodiagnostiki. Vseeno pa si z njo lahko kar dobro pomaga tudi laik, pod pogojem, da dovolj dobro obvlada angleški jezik (in Excel). Če rezultati kažejo na AS, potem se gotovo splača iti na uradno diagnosticiranje k specialistu za avtizem. AAA lahko zloadaš tukaj:

http://www.autismresearchcentre.com/arc_tests

[Milan]

No, siguren ravno nisem v nič. Sem pa rešil nekaj zelo podrobnih testov (nekaj od teh, ki jih je prilimala Lira), pa so bili vsi zelo visoki rezultati, je pa možno da zaradi kaktere druge težave, ker se te stvari med seboj močno prepletajo. V glavnem tudi ne kažem ravno vseh tipičnih znakov tega stanja, nekateri pa so zelo izraziti. Če jih naštejem:
- velike težave z eksekutivnimii funkcijami in odločanjem
- strah oz. nelagodnost v poizkušanju novih stvari (ampak to je delno povezano z zgornjo točko), že kot otrok sem bil zelo izbirčen pri prehrani npr., še danes težko poiskušam nove jedi in pijače
- nekaka "robotska" komunikacija z ljudmi- če je potrebno povprašati po kaki informaciji ali govoriti o neki neosebni abstraktni zadevi že gre (čeprav niti to ne z lahkoto), če pa je potrebno govoriti o tem kar se trenutno dogaja ali samo tako neuradno pa po pravilu ne najdem besed oz. so le te bolj ali manj klišejske, ugotavljanje očitnega,odgovori z ja in ne, itd..
-  zelo težko prešaltavam pozornost z ene stvari na drugo
- kot otrok sem se zelo (skoraj panično) bal grmljenja (ne pa toliko ostalih hrupnih zvokov), danes me zelo distraktira npr. pogovor v skupini - tam se enostavno povsme izgubim in "odlutam" na neko drugo mesto

No, nekaj lastnosti pa npr. nimam oz nisme opazil:
- nisem imel kakega "čudnega" načina igranja z igračami kot otrok in sem se tudi igral z drugimi otroci - čeprav sem po drugi strani vedel kar dosti "nenavadnih" podatkov (npr glavna mesta, pomen prometnih znakov, planete,itd..), sem tudi dosti stvari zbiral (npr raznorazne albume, herbarije,itd..) - to bi bili tudi lahko znaki avtizma
- nisem imel kakih vedenjskih oz. učnih težav - v šoli mi je šlo vedno zelo dobro na vseh področjih
- nisem imel/nimam kakih posebnih motoričnih težav - npr. bil sem celo zelo dober v košarki, imam pa obupno prostorsko predstavo (parkiranje je zame prava muka) 
- tam nekje do gimnazije nisem imel težav s spontanim navezovanjem stikov z drugimi vrstniki - res da jih ni bilo ravno veliko, a so vedno bili - potem pa kot da se je nekdo ugasnil luč na tem področju...
- razumem humor, sarkazem in cinizem - ampak res ko se dogaja na televiziji ali v knjigi, v živo pa se vse nekako zamegli pri meni, sploh debate, kjer ljudje stalno mečejo ven humorne/hudomušne opazke so mi zelo mučne, ker se enostavno ne morem vključiti vanje - mislim, da je to pri meni ena od večjih ovir pri socializaciji
- res da dostikrat ljudi ne gledam ravno v oči, ampak če je treba s tem nimam posebnih težav, prav tako nimam posebnih težav z branjem obrazne in telesne mimike, ipd..

No, v bistvu tudi če bi vedel, da  imam AS, ne vem točno kaj bi počel s to diagnozo. Največje praktične težave mi povzročajo eksekutivne funkcije oz. mučna odsotnost le-teh. Če se te nekako ne izboljšajo potem res ne vem kaj mi je za storiti...

[Milan]

Lira, hvala za trud. OBom rešil še preostale teste in bom potem premislil o uradni diagnostiki.

[Poni]

Hojla

Upam, da Milan ne bo jezen. Sem namreč v toliko točkah njegova seznama našel sebe, da mi je kar sumljivo. Pa sem nekako primerjal in si zapisal, kaj sem našel. Vsega ravno ne. Ampak če bi moral pa takle seznam sestavti sam, bi imel pa kar težave, ker ne bi vedel, kaj vse naj uvrstim nanj.
     Aja, glede tegale linka. Žal ne obvladam ne angleščine, ne Excella. Test na baterije? No ja.....

- Strah pred exekucijami in odločanje. Natürlich.
- Strah pred novimi stvarmi se presenetljivo pojavlja zadnje čase. Morda včasih še ni bilo. Sem bil pa vedno hudo izbirčen pri hrani. Česa neznanega sploh nisem hotel poskusiti. Še zdaj nočem. V času šole sem pravzaprav jedel samo meso pa krompir, pa je bilo počasi že konec.
- Komunikacija z ljudmi? Takole bom rekel. Pogovor o kakšnih tehničnih stvareh mi gre dobro. Če le poznam človeka, s katerim se pogovarjam. Pogovor o čustvih in počutju pa nikakor ne. Tudi neformalen klepet mi nekako ne gre. Vsaj sam imam tak vtis. Mora biti kaka konkretna tema.
- Pogovor v skupini. Takrat ponavadi postanem pasiven poslušalec. Nato mi pozornost kmalu odtava na kake moje misli.
- Paničen strah pred tistimi pnevmatskimi vrtalniki za cesto še pred osnovno šolo. Se spomnim z dedkom v Piranu, ko so gradili novo cesto ob obali. Ampak to je najbrž normalno pri majhnih otrokih.

Drugi del:
- Čudnega igranja sicer ni bilo. Sem se pa vedno najraje igral sam, skrit v kakem kotu. Tudi v vrtcu. Navezovanje stikov z vrstniki mi nikoli ni šlo kaj prida.
- V šoli sem vedno znal to, kar me je zanimalo. Ostalo pa ne. Zato je bil uspeh v prvem razredu prav dober, potem pa linearno navzdol. Osmega sem komaj naredil. So pa vedno učitelji in psihologinje pravili, da sem čuden. Nevem zakaj.
- Motorične težave sem pa imel. Že od začetka OŠ sem bil bolj neroden, verjetno pa že prej. So mi psihologinje to velikokrat povedale. Pa saj sem to že sam vedel. Zdi se mi, da so v zvezi z mano psihologinje večkrat uporabile besedo "dispraksija". Karkoli že to je.
- Glede humorja najbrž OK. Res pa je, da na kaki zabavi utegnejo prijatelji kdaj objaviti tudi kake tako čudne reči..... Za katere sami menijo, da so hecne. Meni se pa zdijo prej žaljive kot pa hecne.
- Strah pred gledanjem v oči. Natürlich. Če me kdo dalj časa nepremično gleda v oči, postanem živčen. Je to to, ali ne?
- Branje obrazov. Če naredim to hitro, nezavedno, praktično v hipu, potem vem. Če bi pa moral z besedami opisati, kar vem, se mi pa vse razprši in naenkrat ne vem nič.

Še enkrat, Milan, oprosti, če sem ti nasmetil temo temačno. Ampak kadarkoli berem o aspergerjevem sindromu tukaj, najdem pri sebi toliko podobnosti, da imam občutek, da imam tudi jaz tale "aspik". Ja, prav zares mi deluje to branje precej temačno.

Bi pa še tole poudaril. Če najde nekdo še toliko podobnosti v kakem splošnem opisu značilnosti kake bolezni ali motnje, to še ne pomeni, da jo ima tudi sam. Za to je najbrž vendarle potrebna bolj poglobljena ocena kakega strokovnjaka.


               Poni

[Lira]

Milan, nisem nek strokovnjak, ampak kolikor poznam to tematiko, ne bi rekla, da imaš Aspergerjev sindrom. Vsaj glede na to, kar si napisal: da si bil dober v košarki, da si bil v šoli uspešen na vseh področjih, da si kot majhen otrok lahko navezoval stike z vrstniki, pa da nimaš težav z branjem obrazne in telesne mimike … Ne vem no. Če že, si kvečjemu kak mejni primer, tipičen gotovo ne. Vzrok za težave z eksekutivnimi funkcijami je pa lahko tudi kje drugje. Kaj pa "navaden" ADD? A v tem se pa ne najdeš?

Diagnoza je pomembna, ker je v vsakem primeru mogoče kaj ukrepat, se naučit določenih življenjskih strategij ipd., če veš, kaj ti fali. Da ne izgubljaš energije in volje z rinjenjem glave skozi zid tam, kjer ne gre … Drugače pa po moje ni razloga za obupovanje. Veliko ljudi ima takšne ali drugačne težave in hendikepe, pa vseeno čisto v redu funkcionirajo.

[Milan]

Poni
Ni potrebe po opravičevanju. Saj je forum po moje namenjen za to, da si delimo in primerjamo izkušnje in nimam nikakršne potrebe po tem, da bi imel  v "svoji" temi samo monologe. Jaz o avtizmu do sedaj sploh nisem razmišljal, ker sem imel v glavi najbolj ekstremne različice tega stanja (ljudi, ki sploh ne morejo govoriti ali pa kake res ekstra matematične genije,ipd..). Sploh nisem vedel, da obstaja toliko različnih stopenj, o Aspergerejvem sindromu sem pa izvedel preko poizvedovanja o težavah z ekzekutivo, pa sem videl, da se pokriva še kar nekaj drugih lastnosti.
Lira
Ne vem, če bi imel "navaden" ADD bi se to verjento že poznalo kdaj v šoli. Problem je tudi v tem, ker sme bil prefekcionist (tudi ena od značilnosti AS) in sem se vedno zelo trudil za najboljše ocene, tako da nimam pojma koliko sploh lahko pove o realnosti moje pozornosti, inteligence in drugih zadev. Vem, da se da s pridnostjo marsikaj prekriti. Mogoče  bi utegnila biti diagnoza koristna, samo ne vem točno kaj potem. Kolikor sem jaz prebral gre za to, da so nevroni v možganih "drugače povezani" kot pri večini ljudi in da se glede tega ne da bistveno kaj spremeniti. Meni pa ravno ni udobno biti samotar in konstantno ujet v neko rutino, čeprav ne vem kako to spremeniti oz. me je spremembe strah, ker se ponavadi ne konča ravno dobro.

[Lira]

Ne vem, če bi imel "navaden" ADD bi se to verjento že poznalo kdaj v šoli.

Ni rečeno. Višji IQ in pridnost lahko marsikaj nadomestita.
Skoraj gotovo pa bi se ti poznalo v šoli, če bi imel Aspergerjev sindrom. Ti otroci imajo tipično zelo ozka zanimanja, ki jih popolnoma preokupirajo in pri katerih so lahko izrazito dobri, medtem ko pri drugih predmetih dosegajo precej slabše rezultate, kot bi bilo pričakovati glede na njihov IQ. Praviloma imajo tudi velike težave pri športni vzgoji, ker jih matra motorika.

Ključne za diagnozo so pa predvsem velike težave pri navezovanju socialnih stikov in z neverbalno komunikacijo (prepoznavanje mimike itd.), kar je prisotno že čisto od malega. To ni nekaj, kar bi se pojavilo šele kasneje, npr. v gimnaziji, kot opisuješ ti. Pa značilno je, da so "sužnji navad"; zelo izrazito je ponavljanje določenih rutin, gibov … Ti ljudje so običajno opazno drugačni, tako po obnašanju kot tudi po govorjenju.

Pri ljudeh z AS so zelo pogoste posebnosti v jeziku, neobičajna raba besed, svojskih izrazov, nenavaden način razmišljanja itd. Pri tebi jaz kaj takega ne opazim. Razen, da se zelo velikokrat zatipkaš. Predvsem zamenjuješ črke: nisem - nisme, verjetno – verjento, perfekcionist – prefekcionist. Kar je nekoliko nenavadno za perfekcionista. A tipkaš z desetimi prsti?

[Milan]

Zanimivo opažanje.  V šoli sem bil dober pri vseh predmetih, a pri nobenem ne bi rekel, da sem posebno blestel ali da bi me obsesivno zanimal. Zase ne bi rekel, da sem odvisen od kakšne rutine, imam pa težave z iznajdljivostjo oz. prilagajanjem na novonastale situacije, zato se jih tudi bojim. Poleg tega veliko stvari spregledam oz. preslišim, kar tudi ni ravno zančilno za AS, prej obratno. Kar se pa tiče socialnega aspekta AS bi pa kar držal - kot rečeno nekje od srednje šole naprej, ne vem mogoče so se znaki takrat bolj izrazito pokazali, ker prej sem zmeraj ime 1-2 dobra prijatelja, s keterimi sem se družil, npr. tudi preselitev v novi kraj mi ni povzročala preveč tram.  Malo je zmedeno tole pri meni vse skupaj. Mogoče sem res samo ekstremno introvertiran in sramežljiv. Kar se tiče perfekcionizma, no nekaj let apatije tudi naredi svoje he he, zdaj sem v bistvu res postal precej površen, ne samo pri tipaknju (ja tipkam z 10 prsti - to je očitno v moji generaciji nekako vgrajeno v gene

[Lira]

kot rečeno nekje od srednje šole naprej, ne vem mogoče so se znaki takrat bolj izrazito pokazali, ker prej sem zmeraj ime 1-2 dobra prijatelja, s keterimi sem se družil, npr. tudi preselitev v novi kraj mi ni povzročala preveč tram.

Tudi tole ni čisto nič podobno Aspergerjevemu sindromu. Ljudi z AS take spremembe, kot je selitev, običajno precej vržejo iz tira. Zelo so namreč navezani na stalno, predvidljivo okolje, pa da stvari počnejo vedno znova na isti način. To so lahko celi rituali. In definitivno so obsesivni, kar se tiče določenih stvari in zanimanj. Pa že čisto od malega se držijo zase in se običajno ne igrajo in družijo z vrstniki. Lahko se na koga zelo navežejo (npr. v družini), s sošolci pa praviloma zelo težko shajajo in med njimi običajno nimajo dobrih prijateljev.

Milan, verjamem, da imaš določene težave, ampak pri vsem, kar si napisal, si jaz osebno zelo težko predstavljam, da bi lahko imel Aspergerjev sindrom. Bolj verjetno gre za kako običajno motnjo pozornosti (?ADD) plus mogoče AvPD (avoidant personality disorder). Karkoli hujšega bi skorajda moralo vplivati na uspeh že v OŠ. Če sumiš, da gre za kakšno težjo obliko eksekutivne disfunkcije, ki se je pojavila šele kasneje in da se celo slabša, se pa pogovori s svojim osebnim zdravnikom in naj ti za začetek magari napiše napotnico za nevrologa, al kaj jaz vem, kdo se pri nas s tem ukvarja.

[Lira]

Bi pa še tole poudaril. Če najde nekdo še toliko podobnosti v kakem splošnem opisu značilnosti kake bolezni ali motnje, to še ne pomeni, da jo ima tudi sam. Za to je najbrž vendarle potrebna bolj poglobljena ocena kakega strokovnjaka.

Seveda, ker gre lahko tudi za kaj drugega. Recimo, nič od tega, kar si napisal v 1. in 2. delu, ni značilno zgolj za Aspergerjev sindrom. Kakšne od teh stvari so pravzaprav precej običajne – večina otrok bi se bala pnevmatskih kladiv, veliko jih je zelo izbirčnih pri hrani, skoraj vsak človek bi postal živčen, če bi ga kdo dalj časa nepremično gledal v oči, introvertirani ljudje v skupini pogosto postanejo pasivni poslušalci, veliko moških težko govori o čustvih …

Za pravo diagnostiko Aspergerjevega sindroma bi moral odgovoriti na serijo specifičnih vprašanj, pa strokovnjak opazuje tudi telesne odzive, mimiko, držo, gibanje (npr. zibanje med sedenjem), kretnje (zvijanje rok, prstov, kriljenje z rokami …), govor (neprilagojena glasnost, nenavadna intonacija, monotonost) … Vse to je pomembno.

Strah pred exekucijami

Poni, pri tebi mi ne gre v kontekst "aspika" predvsem to, da si zmožen tako vratolomnih miselnih preskokov in asociacij, pa da imaš odličen smisel za humor in pisanje nasploh. Aspiji imajo običajno težave s prenesenimi pomeni, ti pa očitno prav uživaš v njih. Pa zdi se mi tudi, da si zelo empatičen in da znaš to tudi zelo dobro izraziti (vsaj pisno), kar tudi ni ravno značilno za AS. Prav tako ni tipično, da bi ljudje z AS radi brali fikcijo, fantazijske knjige itd., saj imajo velikokrat težave s sposobnostjo vživljanja v izmišljene svetove. Po drugi strani pa se nekatere stvari zelo dobro ujemajo; npr. tudi to, da zelo rad preizkušaš različne teksture, pa posebna zanimanja, težave v šoli ... Tako da, pri tebi pa res nimam pojma, a je možno, da bi imel Aspergerjev sindrom ali ne.
Pa te to sploh zanima? A bi rešil tisti "test na baterije", če bi ti ga kdo prevedel?

So pa vedno učitelji in psihologinje pravili, da sem čuden. Nevem zakaj.

Ker si tako zelo drugačen od drugih. Ne vem sicer zakaj, ampak si. Že po pisanju in načinu razmišljanja se vidi, da si nekaj čisto posebnega. Rasti in živeti s takimi lastnostmi v tem našem svetu je najbrž presneto težko, ampak po drugi strani so pa takšni izvenserijski ljudje lahko zelo dragoceni, če imajo možnost razviti svoje potenciale in ustvarjati po svoje.

[Poni]

Test na "baterije" bi najbrž rešil, če bi razumel vprašanja. Bolj za hec. Tako kot sem reševal vse tiste psihološke teste v osnovni šali. Zdeli so se mi bolj hecni. Pa nobene koristi nisem videl v njih. Najbrž zato, ker mi itak nikoli niso povedali rezultatov.

     Poni

[Lira]

Hja no, testi za otroke morajo biti vsaj malo zabavni, drugače ne bi hoteli sodelovati ... Test na baterije je pa namenjen odraslim in ni kaj pretirano zabaven. Sem ti ga poslala na ZS, pa se sam odloči, a bi bil za hec al ne.

[Milan]

Sem rešil večino testov, ki jih je objavila Lira in je občutek tako-tako. Na tistih, ki so zastavljena kot vprašalnik imam skoraj vedno visok rezultat, tisti testi mimik, obrazov, itd.. so mi pa kar šli. Ne vem, sem malo bral tudi o tej Izogibajoči osebnostni motnji in se še bolj najdem v tem. (sicer je dosti stvari podobnih kot pri AS in po moje je včasih kar težko ločiti med tema dvema stvarema), sem pa tudi prebral, da je lahko ta osebnostna motnja psihološki odziv na slabe eksekutivne funkcije - pač nek obrambni mehanizem, da se začneš vsega bati in izogibati, ker ne moreš pogruntati logike za stvarmi in jih nadzirati. Bi se kar ujemalo z mojim stanjem, poleg tega sem imel pa tudi družinsko ozadje dokaj primerno za razvoj take motnje. No pa vse te diagnoze gor ali dol, razlogov za opitmizem tako nimam.

[Lira]

Milan, ne vem, katere teste točno imaš v mislih. Jaz nisem objavila nobenega testa obrazov in mimik. Če si našel kaj takega, mi, prosim, pošlji link. Sicer pa, če ti gre dobro takšno prepoznavanje, potem je to še en dodaten znak, da nimaš Aspergerjevega sindroma.

Jaz sem enkrat v preteklosti polinkala "Aspie Quiz", ki je sicer neuraden test, vendar ga Aspieji sami zelo hvalijo. Kdorkoli je ali bo reševal ta test, pa naj bo zelo pozoren na razlago rezultatov! Na visok Aspie oz. nizek nevrotipični seštevek namreč lahko zelo vplivajo tudi kakšne druge motnje: predvsem ADD/ADHD, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna fobija, Tourettov sindrom, disleksija, dispraksija … Tam, kjer so razčlenjeni rezultati po posameznih sklopih vprašanj, je bolj natančno pojasnjeno, katera motnja lahko vpliva na kaj … Skratka, če imaš na primer ADD in poleg tega še AvPD, potem se vsekakor ne moreš zanesti na pozitiven rezultat tega kviza.

Zato je bolje, da rešiš profesionalno varianto – Adult Asperger Assessment (AAA) baterijo treh testov, ki si jo lahko zloadaš na zgoraj objavljenem linku. To je dejansko diagnostično orodje za ugotavljanje Aspergerjevega sindroma pri odraslih, ki ga uporabljajo tudi strokovnjaki. Je veliko bolj specifičen kot Aspie Quiz, v tem smislu, da kakšne pridružene motnje ne vplivajo bistveno na rezultat. Z izjemo shizofrenije. Če je nekdo psihotičen npr., bi bil rezultat lahko lažno pozitiven. Ti nisi, tako da to ni problem.

Če pri AAA bateriji dosežeš Autism Spectrum Quotient (AQ) score več kot 32 in Empathy Quotient (EQ) score manj kot 30, potem moraš preveriti še, če izpolnjuješ ustrezne diagnostične kriterije na štirih različnih področjih (družba, obsesije, komunikacija, domišljija). Tega dela ne izračuna računalnik, ampak moraš to preveriti "na roke". Če greš na prvem listu po drsniku navzdol, imaš natančno pojasnjeno, katera vprašanja so ključna za potrditev zahtevanega števila simptomov na posameznem področju. Od 18-ih ključnih simptomov, jih moraš zbrati najmanj 10. Poleg tega morajo biti ti simptomi prisotni že celo življenje in morajo občutno vplivati na funkcioniranje, kar se tiče družbenih stikov, zaposlitve itd. Pri tem, da je moral biti razvoj govora in drugih umskih sposobnosti v otroštvu normalen. Če štima vse to: AQ, EQ in so izpolnjeni vsi klinični kriteriji, potem je res verjetno, da ima nekdo Aspergerjev sindrom. Če ne, ga po vsej verjetnosti nima. Končno/uradno potrditev pa lahko da samo ustrezno usposobljen strokovnjak (in nikakor ne kar vsak psiholog ali psihiater).

Izogibajoča osebnostna motnja (AvPD) pa ni drugače čisto nič podobna Aspergerjevemu sindromu. To sta dve popolnoma različni zadevi, ki jima je skupno samo to, da se ljudje v obeh primerih izogibajo družabnim situacijam oz. da se v njih ne počutijo dobro. AvPD za razliko od AS ali pa ADD ne vpliva na eksekutivne funkcije, je pa seveda jasno, kot si tudi sam porajtal, da se nekdo, ki ima tovrstne težave, lahko začne posledično izogibat družbi in druženju.

Načeloma je sicer res: diagnoza gor ali dol; bistvene so konkretne težave in kako jih uspeš reševati. Ampak, kot sem že rekla – dignoza včasih lahko prinese olajšanje, ker se človek potem lažje razume, lažje najde kakšne koristne informacije zase in ustrezne oblike pomoči. In isto velja za okolico. Sploh če gre za otroka z Aspergerjevim sindromom, je zelo pomembno, da starši, učitelji in po možnosti tudi sošolci razumejo njegove posebnosti, potrebe in prednosti in da mu pomagajo, kolikor se da, da razvije svoje potenciale in da se bolje znajde v svetu … Če tega ni, takega otroka označijo za lenega, kljubovalnega, razvajenega, čudnega … Zaradi nerazumljenosti in vseh slabih izkušenj se zapre v svoj svet, zboli še za anksioznostjo in depresijo … Potem si ga začnejo podajat različne institucije, nihče ne ve, kaj bi z njim … Neustrezen način zdravljenja ali pa standardna psihoterapija lahko vse skupaj še poslabša … Skratka, pravilna diagnoza po moje je pomembna.

Kar se tebe osebno tiče, pa mislim, da res ni razloga za obupovanje. Mlad si in vsekakor dovolj brihten, da lahko presežeš kakšno prirojeno pomanjkljivost. Ne verjamem, da imaš AS. Verjamem pa, da imaš težave z eksekutivnimi funkcijami in da bi ti v vsakem primeru lahko koristili nasveti za ljudi z ADD/ADHD, ker so zelo uporabni za tovrstne težave. To se ene najbolj pogostih psihičnih motenj. AS je pa precej redek. Če imaš občutek, da se zadeva slabša, pojdi k osebnemu zdravniku in naj ti da napotnico za ustreznega specialista. Če imaš depresijo, bi bilo po moje fajn, da greš k psihiatru. Pri socialni fobiji lahko koristi tudi kakšna psihoterapija. Samo nehaj samega sebe prepričevat, da ni razlogov za optimizem, ker je to lahko zelo škodljiv obrambni mehanizem, ki vodi v samo še večje izogibanje življenju.