Obžalovanje

[trzinka]

Vsa umetnost je, da prideš...nobena najava ni potrebna, vsak je dobrodošel...potem pa že steče pogovor, spoznavanje...če želiš lahko govoriš, če ne želiš ni potrebno...je pa v bistvu prijetno samo druženje in spoznavanje problemov, pridobivanje znanja na področjih , ki nas morijo, predlogi, rešitve....

[Lira]

Trzinka, hvala 
O tej umetnosti, da prideš oz. da si upaš prit, bi se pa tudi dalo razpravljat, ja. 

[Milan]

Hvala tudi z moje strani. Po moje bom kar prišel.

[Poni]

Trzinka, trzinčica, pravi, da je vsa umetnost samo v tem, da prideš.
Ampak zakaj pa je potem tako hudičevo težko že samo priti?


     Poni

[trzinka]

  ker je umetnost sama po sebi unikatna in mi smo unikati, vsak po svoje in kot pravi lira.......spravit se je pa treba, brez nič ni nič 

[Lira]

spravit se je pa treba, brez nič ni nič

To pa res. In kar se tega tiče, si nam ti res svetal zgled. 

[Milan]

Moram priznat, da me zadnje čase vedno bolj mika, da bi se sestal s svojim someščanom dr.Andrejem Perkom. To je psiholog, ki nadaljuje po Rugljevih poteh, samo da je baje veliko bolj človeški in bolj razume sodobni čas. Sem tudi prebral njegovo knjigo "Družina na križpotju", kjer opisuje vse to. Se mi pa zdi da ima metoda nekaj dobrih kot tudi slabih strani.
Dobre stvari:
- zdravi v skupini ljudi
- vsi ukrepi so definitivno zelo pozitivni
- nekako se mi zdi da ni provršen, ampak zelo celostno zajame tvoj problem, ne ponuja lahkih rešitev
Slabe strani:
- v skupini so ljudje z vse sortami težav (tudi alkoholiki, itd..) - kaj pa vem mogoče je to tudi dobra stran, ampak ne vem če so ravno iste stvari primerne za vse
- tja lahko prideš samo s partnerjem ali nekom, ki ti je zelo blizu - jaz nimam partnerke, nekomu drugemu pa tudi ne bom moril, da se gre tole z mano, ne razumem najbolje tega pogoja
- preveč se mi zdi, da gre za poudarek na nekem "elitizmu", češ mi smo pa zdej oh in sploh, ker se držimo tega programa, medtem ko so vi ostali v dreku - tudi to ne razumem zakaj je ravno potrebno
- cena, čeprav baje niti ni nekaj preveč dragega v primerjavi tudi z drugimi, samo da sem jaz čisti klošar he he

Če ima kdo kakšne informacije iz "prve roke", bi bil zelo hvaležen, če bi jih delil z mano.

[trzinka]

spravit se je pa treba, brez nič ni nič

To pa res. In kar se tega tiče, si nam ti res svetal zgled. 

 


Milan, glede na napisano, meni osebno tele metode niso všeč...Mogoče se boš bolj našel v individualni psihoterapiji...tam je tvojih celih 50 minut ali pa še več in si pomemben samo ti, tvoje težave, tvoje življenje....informacije , navodila, nasveti so namenjeni samo tebi......skupine so samo kot dodatek...To je samo moje mnenje, lahko pa probaš, to je tvoja odločitev...

[Milan]

Že dolgo nisem pisal na tem forumu, sem bil malo zaposlen. So se mi je pa ravno iz tega razloga ponovno vrnile neke "prastare" ideje in strahovi, ki sem jih sicer v tej temi niti nisme opisoval, ampak v eni starejši (svoji prvi) temi. Pri meni so se vsi ti problemi s fobijami, anskioznostjo in depresijo pojavili po tem, ko sem začel opažati, da imam resne kognitivne probleme. Ne bi zdaj natančneje opisoval kakšni ti so, jih je pa kar precej. No, kot sem že omenil, sem hodil k psihiatrinji/psihoterapevtki in sva se o tem tudi pogovarjala. Takrat me je nekako uspela prepričati, da so te kognitivne težave posledica mentalne bolezni in ne obratno. Čeprav sem nekako dvomil v to razlago, sem jo vseeno vzel za svojo, verjetno zato, ker je bila bolj polna upanja. (mentalno bolezen se vendarle da pozdraviti). No zdaj, po nekaj letih se mi zdi, da sem imel takrat mogoče vseeno prav sam, kajti nekatere stvari so pri meni precej konstantne ne glede na zunanja okoliščine. Kognitivni problemi namreč niso izginili, ne glede na to da sem gotovo imel obdobja, ko za sebe ne bi nikakor trdil, da so bila depresivna. So pa izraziti v mojem bolj aktivnem stanju, kar je nekako logično. Tako da zdaj ne vem točno kaj bi, nekako mi je silno nerodno vračati spet vse na začetek, ampak pri sebi imam resen sum na določeno možgansko poškodbo. Bral sem tudi več znanstveni člankov  in sem se povsme našel v tem. Vprašanje je sedaj, je sploh smiselno se poglabljati naprej v to in se posvetovati z zdravniki?  Se pa bojim, da se bom kmalu spet znašel v nekem začaranem krogu, če tega enkrat ne razčistim. (ne vem tudi če se razčistiti sploh da, itd..)

[Milan]

Hm je mogoče kdo od vas kdaj imel podobne težave - tega tukaj namreč še nikoli zasledil: Namreč ugotovil sem, da nimam sposobnosti planiranja. Mogoče se sliši zelo čudno...In ne mislim tukaj planiranja kakih velikih stvari ali kaj takega, temveč planiranja vsakodnevnih opravil.  Enostavno ne morem prepoznati ustreznih "korakov" in jim slediti do opravljene naloge. Pri meni se vsi nekako pomešajo - časovno in prostorsko. Ko jih skušam sestaviti skupaj pa naletim na "beton" v glavi. Delujem čisto impulzivno, v bistvu ugibam in največkrat ne uganem. Zato se čisto povsod počutim ogoroženo, vsa energija mi gre za te stvari...delujem kot kakšen star senilen človek, ki se povsod trese in ga daje paranoja, groza me je nepredvidljivih situacij. Se komu mogoče sanja kaj bi to lahko bilo?

[Poni]

Nevem čisto natanko. Ampak zdi se, da pri meni ne gre ravno v tako skrajnost. Res pa je, da imam težave s kompleksnimi opravili, kjer je treba vnaprej načrtovati veliko točk dnevnega reda. Kratkomalo si ne zapomnim tega plana. Pa redno pozabim kako točko, ali dve.....
     Če grem v trgovino, si moram obvezno napisati na listek, ker si  drugače ne zapomnim več kot tri stvari.
     Pri pleskanju plank na balkonu naprimer redno pozabim pomalati kako planko. Pa potem tipam s prstom. Če se popa, je že pomalano. Če se ne, pa brž pomalam.

Zdravila za to ne poznam. Razen če bi morda kaka meditacija pomagala. Nisem nikoli poskusil.

     Poni

[Milan]

Hm jaz sem poskusil planirati vse vnaprej - na papirju. Pa je enostavno nemogoče. Vsega ne moreš predvideti, okoliščine pa se stalno spreminjajo. Na internetu sem malo pogledal, pa je zelo blizu temu kar jaz doživljam nek dysexecutive syndrome - nimam pojma kako bi to prevedel v slovenščino, mogoče sindrom onesposobljene izvršilne funkcije. Ni videti preveč rožnato...

[Lira]

Milan, pa si kdaj doživel kakšno poškodbo glave ali kaj takega? Ali je to že od nekdaj tako?

Podobne težave lahko povzroča svašta. Nikar ne obupuj, raje se zavzemi za to, da bi se prišlo stvari do dna. Ko boš vedel, za kaj res gre, boš tudi lažje karkoli ukrepal.

Poišči malo po spletu, kdo se pri nas ukvarja s takšnimi težavami. Išči pod diseksekutivni sindrom, eksekutivna disfunkcija, motnje eksekutivnih (= izvršitvenih) funkcij ...

Mogoče bi ti za začetek kaj pomagalo tole besedilo, v katerem je omenjenih tudi nekaj specifičnih testov:

http://www.kobz.si/si/Dokumenti/Logar-specialisticna.pdf

[Milan]

Vem, da so možgani ena največjih medicinskih ugank, ja - zato je toliko hujše, če je kaj narobe z njimi.

Sicer nisem nikoli dobil kakeg hujšega udarca v glavo, sem se pa rodil po ozredno kompliciranem porodu (carski rez) ob katerem sem bil kar nekaj časa brez kisika. (tudi tisti test novorojenčkov je bil pri meni slab). Potem pa sem v zgodnjem otroštvu utrpel še skorajšnjo zadušitev z bombonom - skratka dva slučaja, kjer sem bil kar nekaj časa brez kisika, to pa je kot trdijo eden najbolj pogostih vzrokov možganskih poškodb. Je pa ta diseksekutivni sindrom po tem kar sem bral še posebej "zahrbten", ker je posledica poškodbe v sprednjem delu možganov, ki so odgovorni za "višje" kognitivne funkcije. Tako da ta poškodba ni nujno takoj razpoznavna, kot pri "klasičnih" možganskih poškodbah- kjer se pri otroku hitro opazijo težave pri hoji, govoru, učenju branja in pisanja,itd.. - to je bilo pri meni vse "normalno".  Te "višje" kognitivne funkcije se razvijejo kasneje in zato se tudi težave opazijo kasneje - lahko šele v poznih najstniških in zgodnjih 20-ih letih. (tako kot je bilo pri meni). Baje tudi klasični IQ -testi dostikrat te motnje ne zaznajo, ker je tako usmerjena v realno okoljo oz. z njo lahko človek doseže povprečni rezultat. Ne vem, vse kar je pripisano sindromu se pri meni pojavlja - nesposobnost planiranja, organizacije, neodločnost, neiniciativnost, slab kratkotrajni spomin in koncentracija, motnje v povezavi mišljenja in govora, socialni umik,... - piše celo da ga zaradi teh značilnosti pogosto zamenjajo za "klasično" depresijo. (še nekaj kar bi bil lahko slučaj pri meni).  Ne bi rad zganjal kake panike, ampak tako kot si rekla, enkrat bi pa rad končno prišel temu do dna, ker so me do sedaj (morda nehote in v nevednosti) glede tega malo "vozali" naokrog. Sicer sem bral samo angleške (oz ameriške) članke, tako da bog ve kako je z diagnosticirnajem tega pri nas.  Hvala za članek, se bom še malo pozanimal preden grem k zdravniku - da ne bojo spet govorili, da si izmišljam kaj...
 

[Kje je moj plus?]

Zdaj ko omenjate udarec v glavo, se spomnim, da sem se pri igranju slepih miši s čelom udaril v železna vrata. Bil sem star kakih 6, 7 let. Bolelo kot sam satan.

[Milan]

In? Imaš podobne težave?

[Lira]

Kje je moj plus, če se spomniš, kako je bolelo, potem že ni moglo biti kaj zelo hudega. Udarci, ob katerih pride do trajnih poškodb možganov, človeka ponavadi vsaj za nekaj časa spravijo v komo. Manjše poškodbe so pa običajno problematične samo, če se seštevajo; na primer pri boksarjih, nogometaših, zaradi stresanja majhnih otrok ipd.

Milan, tista skorajšnja zadušitev z bombonom vsaj po moje ni mogla povzročiti kake trajne možganske okvare, razen če je bilo tako hudo, da si potreboval zdravljenje v bolnišnici in je okrevanje trajalo kar nekaj časa. Možgani spet niso tako grozno občutljivi in vse manjše poškodbe se zelo dobro saniranjo. Težko si tudi predstavljam, da bi ob hudem pomanjkanju kisika ob rojstvu neke bistvene poškodbe utrpel samo čelni reženj in da ne bi imel v takem primeru nobenih drugih težav, npr. z motoriko, jezikovnimi sposobnostmi itd.

Ampak kakor koli že, tudi če ne bi imel nobenih posebnih poškodb, je še vseeno možno, da imaš res kakšne težave z eksekutivnimi funkcijami. Za testiranje teh funkcij pa obstaja kar nekaj preprostih testov, tako da z diagnosticiranjem ne bi smel biti kak večji problem.

Pa si imel kakšne težave že v otroštvu, osnovni šoli na primer?

[Milan]

Kako "hipoksija" (pomanjkanje kisika) prizadane možgane in ali jih vedno na enak način res ne vem. V šoli nisem nikoli imel problemov, bil sem celo odličen učenec. Nikoli mi ni bilo pretirano težko razumeti teksta in se ga naučiti npr....Sem pa imel s temi eksekutivnimi funkcijami (samo da jih takrat nisem znal poimenovati) vedno težave v praktičnem delovanju. V bistvu mi je bilo to vedno zelo čuden pojav.

[Kje je moj plus?]

In? Imaš podobne težave?

Tudi jaz sem bil rojen s carskim rezom.

Kakor je pravila Lira, tisti udarec v čelo, ko sem bil majhen me ni spravil v kakšno komo ali pa kaj takega, je pa bil kar močan bi rekel. Tudi jaz imam kdaj težave s kratkoročnim spominom, npr. pri zapisovanju pri predavanjih, si velikokrat nisem mogel zapomniti besed do konca stavka, kar je pravil/-a profesor/-ica in jih zapisati. Velikokrat sem spraševal kolege zravn mene, kaj je bilo povedano, ampak ni tako zelo ekstremno. Recimo tudi pomnjenje in uporaba besedišča mi predstavljata probleme. Kdaj vidim besedo, ki vem, da smo se jo učili, pa se ne spomnim pomena (sprašujem se, kaj je že to?) in moram pogledati v slovarju.
Me pa tudi daje neiniciativnost, neorganiziranost, koncentracija mi tudi kdaj peša (še posebej, ko imam v mozilli odprtih nekaj zavihkov in skačem sem pa tja). Sicer pa prvič slišim za tako disfunkcionalnost.

[Lira]

Mogoče bi bilo pri vama za preveriti tudi možnost, da gre za kakšno obliko ADHD (ADD, SCT), kjer so prav tako lahko prisotne težave z EF ob sicer normalnem IQ.

http://en.wikipedia.org/wiki/Attention_deficit_disorder

http://en.wikipedia.org/wiki/Sluggish_cognitive_tempo