Obžalovanje

[Milan]

Živjo,
Pred par leti sem že nekaj pisal na tem forumu, pa tudi sicer ga občasno spremljam. Moja situacija je pa naslednja: imel sem zelo depresivno obodobje odraščanja, ki se je začelo nekje v srednji šoli in se potem vleklo naprej. Postal sem otopel, malodušen, nezainteresiran. Vse ljudi sem odstranil od sebe, ker sem se počutil tako da bi se najraje zavlekel v en gozd in tam umrl. Tudi misli na samomor so bile pogoste. Hodil sem tudi na psihoterapije in jemal antidepresive. Vse to je bilo tako-tako, sem pa tam prvič videl, da ima veliko ljudi take probleme in da obstaja ogormno načinov, ki ponujejao izhod iz tega. (prej sem na vse to gledal zelo abstraktno).  Potem sem počasi sam začel iskat tudi drugo literaturo postopoma pa sem od nekje izvlekel še dolgo zatrto življensko energijo. Takrat me je preplavil nek čuden optimizem, ko sem prvič videl, da mogoče pa le ni vse tako črno in da se da z resnim naporom vse popravit. Potem pa je prišlo obžalovanje, obžalovanje nad vsemi mogočenimi zapravljenimi priložnostmi v življenju, (predvsem takimi ki bi mi omogočali dobiti nova znanja in spoznati ljudi), ki me sedaj duši. To je neka druga vrsta trpljenja, drugačna kot tista prej, saj se sedaj prepleta z življensko voljo, a vseeno je tu. Zanima me če ima še kdo podobne izkušnje in kaj storiti, da preženemo take misli, ki ne pomagajo pri ničemer, škodijo pa zelo.

[Slavka]

Milan 

Najprej en velik BRAVO za tvoj napredek, saj si dokazal, da se vedno pokaže neka možnost, ki nam omogoča izboljšanje našega življenja. 

Potem pa je prišlo obžalovanje, obžalovanje nad vsemi mogočenimi zapravljenimi priložnostmi v življenju, (predvsem takimi ki bi mi omogočali dobiti nova znanja in spoznati ljudi), ki me sedaj duši. To je neka druga vrsta trpljenja, drugačna kot tista prej, saj se sedaj prepleta z življensko voljo, a vseeno je tu.

Ja, obžalovanje se pojavi, če preveč razmišljamo o preteklosti in o naših preteklih odločitvah. Glej, preteklosti se ne da spremeniti, živimo sedaj, ta trenutek, ki nam ravno tako daje veliko možnosti. Vse tiste "zamujene" priložnosti, ki jih sedaj obžaluješ, so bile zamujene z razlogom... Takrat, v tistem času še nisi bil pripravljen nanje in čez čas boš tudi sam ugotovil, da je morda celo bolje tako, kot je, saj te je to pripeljalo do tu, kjer si danes.

In če te sedaj duši obžalovanje za preteklost, potem znova zamujaš trenutek "tukaj in sedaj"...In tako boš lahko venomer obžaloval nekaj, kar si zamudil zaradi obžalovanja... 

Vem, ni lahko "preklopiti"  takih misli, vendar meni je pomagalo to, da sem si prav zavestno rekla: "OK, kar je bilo, je bilo...Takrat drugače nisem znala/zmogla, lahko pa to storim sedaj, ko imam moč in znanje, ki mi bo pri tem pomagalo."

Milan, nikdar ni prepozno za tisto, kar si želimo doseči, če je le želja dovolj velika in naša volja dovolj trdna. 

[Milan]

Slavka,
Se strinjam z vsem napisanim in tudi sam poskušam misliti v to smer - enkrat bolj, drugič manj uspešno. To sem še pozabil napisat, da imam občutek inferiornosti pred ljudmi, ki so živeli "polno" življenje, karkoli že to natančno pomeni (vem da nihče ne živi brez problemov). Sicer sem pa včasih prignal to svoje razmišljanje v absurdne skrajnosti, npr. ko sem se odločil, da ne zapravim niti minute svojega življenja več. (vstajal ob 5-ih vsak dan, odklopil TV, vrgel se v šport, itd..), kar je bilo po eni strani dobro po drugi pa tudi rinjenje z glavo skozi zid. Kakorkoli že zdaj imam 24 let in počasi zaključujem faks o prihodnosti pa še nimam neke jasne slike. (pa še način kako sem delal ta faks mi je žal, ker šele sedaj visim, da je ponujal ogromno enih krasnih dejavnosti in možnosti, ki jih v svoji "zabubljenosti" nisem niti opazil).

[Lira]

Živjo Milan, me veseli, da ti je bolje, da ni več vse tako črno. To je najbolj pomembno, pa da si želiš sprememb. Verjemi, pri tvojih 24ih letih je praktično še vse pred tabo, čeprav boš zapravil še ohoho minut. Tudi zapravljanje časa je del življenja. Lahko je celo prijetno, če si dopustiš.

Potem pa je prišlo obžalovanje, obžalovanje nad vsemi mogočenimi zapravljenimi priložnostmi v življenju, (predvsem takimi ki bi mi omogočali dobiti nova znanja in spoznati ljudi), ki me sedaj duši. To je neka druga vrsta trpljenja, drugačna kot tista prej, saj se sedaj prepleta z življensko voljo, a vseeno je tu. Zanima me če ima še kdo podobne izkušnje in kaj storiti, da preženemo take misli, ki ne pomagajo pri ničemer, škodijo pa zelo.

Zelo te razumem, to se dogaja tudi meni. Hudičevo boli, koristi pa pri ničemer, samo škodi lahko. Glede tega se s tabo povsem strinjam. Pa tudi z vsem, kar je napisala Slavka. 

Jaz sem ravno zaradi kroničnega obžalovanja za nazaj, pa tudi zaradi tesnobe pred prihodnostjo začela kake tri tedne nazaj prakticirat "mindfulness" oz. "čuječnost" po naše. Gre za v bistvu zelo enostaven koncept, pri katerem si zavestno pozoren na tukaj in sedaj. Jaz sem zanj zvedela iz ene super knjige o depresiji. Pomagam pa si tudi kar z vodeno meditacijo z YouTuba. Zaenkrat se mi zdi super. Predvsem dobro dene, ker se med to meditacijo osredotočaš na svoje občutke in misli z radovedno naklonjenostjo in prijaznostjo, brez obsojanja. Gre za sprejemanje, ki jemlje veter negativnim mislim in lahko vodi tudi do samoodpuščanja. Mogoče se čudno sliši. Ampak je res fajn. Pa še sproščujoče je. Ravno danes je tu na forumu nekdo predlagal eno zelo pomembno knjigo s tega področja, ki se dobi tudi v slovenskem prevodu: naslov je Kamorkoli greš, si že tam, avtor Jon Kabat-Zinn.

Drugače pa, jaz včasih pri sebi na tihem zmolim Serenity Prayer, čeprav drugače nisem verna. In tudi pomaga. Takole gre:

Bog, nakloni mi sproščenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti;
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim;
in modrost, da prepoznam razliko.

 

[Milan]

Lira
hvala da si si vzela čas in odgovorila na mojo temo. Ugotavljam, da pogovor (oz. izpoved) res ima zdravilne učinke in tega je bilo definitivno premalo v mojem življenju. heh mogoče pa zato res ženske živite dlje. (srečen 8. marec vsem btw. )
Tudi jaz sem prebral nekaj del, ki se koncentrirajo na trenutek "tukaj in zdaj". (od E. Tolleja je najbrž zelo znana) in podajajo podobne metode kako to doseči. Problem je samo v praksi, ker se te misli, kljub vajam nenehno vračajo in mečejo sence na dušo. Po drugi strani sem pa bral tudi zadeve, ki priporočajo čim več akcije, discipline in načrtovanja za naprej, kar je dobro po eni strani ker te zamotijo takrat ko to počneš, a vseeno enkrat se mora človek tudi "ustaviti". Verjetno je kombinacija obeh teh principov zmagovitna, le v praksi jo je težko doseči.

[Lira]

Ne vem, jaz E. Tolleja nisem brala, ampak glede na to, kar o njegovem 'Tukaj in zdaj' piše na internetu, se mi zdi, da gre pri njem predvsem za spiritualnost in doseganje nekakšnega razsvetljenja s pomočjo čuječnosti. Jaz pa prakticiram samo čuječnost kot čuječnost, v čisto preprosti obliki. In kolikor vem, tudi program, ki ga priporoča Kabat-Zinn, ni duhovno obarvan. Namen teh vaj ni, da bi preprečevale negativne misli. Verjamem pa, da lahko zmanjšajo njihove sence.

Akcija, disciplina in načrtovanje ... to vse se mi zdi pa še kako potrebno. Če tega ni, si itak v depresiji. Po moje. Je pa včasih težko najti pravo ravnotežje, ja. In pogovor ima zdravilne učinke. Definitivno.

[Milan]

Da mal pojamram, čeprav se mi ta dejavnost ne zdi kaj reveč smiseln. V bistvu gre zgolj za vprašanje. Verjetno je mnogim tu gor znan ta krog, v katerega sem vpadel jaz: redko kdaj grem kam, ker nikogar ne poznam, ne pozanm pa nikogar ker grem redko kam. V bistvu sem šel dostikrat kam tudi sam, ampak je povsod tako da so ljudje pogrupirani ali poparčakani in si peto kolo in slej ko prej postane dolgačas in mučno. Nimam ravno neke pretirane socialne fobije, nimam pa tud tolk drznosti da bi se štulil k čisto neznanim ljudem. Kako se vi to reševali- internet, kakšne ožje dejavnosti kjer spoznavaš ljudi? Samo da jaz rad laufam, berem knjige in gledam filme, kar niso najbolj sociabilne dejavnosti. (če že nimaš prej nekoga s katerim to počneš) niti nimam nobene ideje za kaj drugega. Tudi opravljal sme taka dela prek študentskega servisa, da nisme nobene pametne povezave sklampal, na faksu tud ne (ker sem se takrat bolj ali manj smili sam sebi in takrat si v bistvu samozadosten.. heh.

[Juliette]

Milan,
tudi introvertiranci imamo svoje klube in društva, kjer se srečujemo in izmenjujemo poglede na stvari, ki nas zanimajo in privlačijo. V vaši knjižnici gotovo tudi organizirajo srečanja s pisatelji. Obstajajo društva filmofilov ipd. Sicer pa so na voljo tudi skupine za samopomoč v okviru društva DAM in pravijo, da je tam prav luštno. Torej nekaj možnosti je. Poskusi katero. Pa poročaj... morda navdušiš še koga.

[Milan]

Kar se tiče teh skupin za samopomoč, kako konkretno to poteka?  Se moraš komu najavit? In ali je tam sploh kdo približno mojih let? A pridejo kakšni novinci ali je že stara skupina?

[Milan]

Da malo osvežim svojo kartoteko. (Sicer zanimo kako veliko ljudi ima podobne težave in ima neko notranjo potrebo po izpovedi, potem pa po njej spet potihnejo(mo) Anyways, opažam da sem razvil zelo zoprno lastnost in sicer da med bolj ali manj neznanimi ljudmi, skratka med navezovanjem kontaktov, prebijanju ledu, itd..itd.. začenjam govorit o svojih napakah, pomanjkljivostih, neznanju,itd..to ne počnem v obliki jamranja ampak v neki kvazizabavni obliki. Skratka sam sebe spreminjam v nekega klovna oz. dvornega norčka. Saj je sicer fajn da zna človek kdaj pa kdaj iz sebe delat norca, se pošalit na račun svojih ponmanjkljivosti ampak pri meni ne gre za to. Pri meni gre za živčnost in zatekanje k edinemu orožju, ki ga poznam. Vedno si govorim naj tega za božjo voljo ne počnem več, ampak vseeno vsake toliko butne ven.

[Lira]

med bolj ali manj neznanimi ljudmi, skratka med navezovanjem kontaktov, prebijanju ledu, itd..itd.. začenjam govorit o svojih napakah, pomanjkljivostih, neznanju,itd..to ne počnem v obliki jamranja ampak v neki kvazizabavni obliki. Skratka sam sebe spreminjam v nekega klovna oz. dvornega norčka.

Kako pa kaj "publika" odreagira?

[Milan]

Kakor kdo. Eni se malo smejijo z mano (bolj kislo se mi zdi), eni niti ne pošmirglajo kaj sem jim rekel - odvisno tudi od situacije. Skratka malo mi gre na živce da je postala "praznina" očitno formativni del mojega karakterja, medem ko bi vsak človek nekako naravno rad, da bi bila to "polnina".

[Lira]

Sem šla pogledat v slovar, kaj naj bi pomenila beseda "formativni", pa mi še vedno ni čisto jasno.
Oprosti, ker toliko sprašujem ...

zatekanje k edinemu orožju, ki ga poznam

Kako to misliš? Orožju proti živčnosti ali čemu drugemu?

[Milan]

heh oprosti to uporabljanje "velikih besed" zna bit tud moja tečna lastnost. S tem sem mislil, da me je pač izoblikovala ta neka praznina ali nekaj takega. "Orožje" bi lahko tudi dal v narekovaj, ja orožje proti živčnosti oz. proti tišini, ker se mi skoraj zdi da drugega niti inam za "ponudit".

[Lira]

Aha, zdaj pa razumem. V tem smislu se mi zdi beseda "formativni" prav posrečena. 

Praznine so pa hudič. Vem, kako težko je shajati s kakšno veliko praznino v sebi. Ampak ni pa treba, da te ta praznina definira. Tudi če si se razvil in zgradil okoli neke praznine, si ti zdaj še vse kaj drugega kot to. Veliko več, verjemi. 


Jaz sem bila v novi družbi vedno precej tiha in zadržana. Sem se pa z leti na ta račun razvila v precej dobro opazovalko. (No, vsaj mislim tako. ) In s tega stališča bi ti rekla, da takšna strategija ("živčno" izpostavljanje svojih napak, pomanjkljivosti, neznanja ...) običajno ne naredi najboljšega vtisa na okolico. Tako da, že zaradi tega raje nehaj s tem.

Da se razumemo: absolutno ni nič slabega, če se kdo kdaj iskreno poheca na svoj račun ali pa če prostodušno prizna, da česa ne ve ... Ampak če si še sam ugotovil, da uporabljaš to "orožje" prepogosto, potem ga najbrž res.

Poskusi najti kakšno drugo rešitev, na primer, da se pri spoznavanju neke nove osebe bolj posvetiš njej, da pokažeš zanimanje zanjo in da nekaj časa sploh ne govoriš o sebi in svojih lastnostih, razen če te kaj vpraša. Ne vem, poskusi.

[Milan]

Se strinjam in probavam zavestno govorit o čem drugem, samo kaj ko dostikrat pride do tistih neprijetnih momnetov tišine in potem to nekako butne ven iz podzavesti ali česa že.

[Lira]

Uf, res so grozni ti neprijetni momenti tišine ... Ma, problem je predvsem, ker smo mi nagnjeni k temu, da prevzamemo odgovornost zanjo ...

Jaz v takih momentih, če mi je zelo neprijetno, včasih postavim kakšno vprašanje in upam, da bo pogovor tekel naprej. Če ne, pa bohpomagi. Naj bo tišina.

[Milan]

Ma, problem je predvsem, ker smo mi nagnjeni k temu, da prevzamemo odgovornost zanjo ...

To je pa čista resnica!  Pri nas v familiji imamo sploh vsi probleme s to pretirano ustrežljivostjo do vseh, stlano podrebo po nadzoru situacije in s postavljanjem nekih mej lastnega samospoštovanja. Jaz sem jo prej na žalost vzpostavljal z odmikom od družbe.

[Milan]

OK tole se pa pri meni počasi razvija v trajno tugo, bo treba kaj ukrenit preden spet ne padem na dno dna. Še nekrat sprašujem kako so kaj žive tele skupine za samopomoč - v mislih imam ljubljanske, alhko tudi Kranj?

[Lira]

Tudi mene zanima, kako je na DAM-ovih skupinah za samopomoč, predvsem ljubljanskih. Se je treba komu najaviti, če si nov? Približno koliko članov pride na eno srečanje?
Če se komu ljubi kaj napisat, bi bila zelo hvaležna.