Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Milan]

pa ne grem na morje, s skupino frendovih prijateljev, to je too much, snisem dorasla. verjetno so vsi bolj zreli in izkušeni v lajfu in bi me bilo sram , bi bila tiho ali kaj...

Tak občutek imam jaz skoraj povsod, tako da te zelo dobro razumem. Ampak glej, če imaš neko realno opcijo za dopust, bi te vseeno spodbudil da greš. Malo na silo, malo z glavo skozi zid, ampak potem bo tu nova izkušnja. Sicer pa ljudje ponavadi ne grejo na morje kazat neko silno zrelost, prej obratno 

[pofurana]

Spet je prišlo obdobje, ko se moram nekomu izpovedat. Najraje se tukaj vam
Hvaležna vam bom za vsakršen odgovor ali je to kritika, brco v rit (ki sem jo očitno zelo potrebna), vzpodbudo, nasvet.... karkoli.
Že cel teden sem doma. 2x sem šla s kolegico na kavo, se vsaj malce sprostila, prišla domov in spet po starem. Cela zamorjena,  žalostna, brez volje do česarkoli. Samo sedim in berem, pa mogoče pogledam kak film. Polna premlevanj kaj sva se pogovarjali, kakšno neumnost sem bleknila, kako je bilo včasih v šoli, da sem bla vedno bolj 'outsider' ker nisem tako komunikativna, ampak raje poslušam. Če pa že govorim, pa tako tiho, da skoraj momljam. Ne upam si govoriti na glas.
Želim si iti vsaj mal na sprehod, v naravo, pa me je strah...še huje - sram... ko sem zunaj imam občutek kot da me vsi čudno gledajo.. kot da vsi govorijo samo o meni.. kot da vsi poznajo mene in življenjsko zgodbo, jaz pa nikogar. Večkrat se mi je zgodilo ko sem nekoga spoznala, da je rekla ta oseba, da se me spomne pač od kjerkoli, me pozna, jaz pa sem to osebo videla 1.v življenju...od tod občutek da kogarkoli ko vidim in spoznam, ve vse o meni in da se samo pretvarja da se 'spoznavamo'...zato si ne upam spoznavati novih ljudi. Najraje se počutim doma med 4 stenami. Ne upam si iti pokončno in se nasmejati, znance pozdraviti...če pa že zberem pogum je nasmešek zelo prisiljen. Najhuje je kot da se vsakomur vsiljujem v življenje kljub temu da grem samo mimo. Da ne smem obstajati... ni prostora za mene... Razmišljam kaj počnejo drugi v tem času, ko jaz tule pišem in berem...vsi nekaj počnejo, le jaz ne najdem volje in poguma za nič... a želj  je veliko... kaj vse bi rada preizkusila, doživela, videla... lani poleti se je skoz nekaj dogajalo, je bilo eno izmed boljših obdobij...letos pa praznina...žalost... še službe si nimam moči iskati...zakaj? zaradi strahu....da bi vsaj imela dobro prijateljico ki bi mi odkrito povedala to in to delaš narobe, je čudno, je karkoli. Tako pa čez čas ko se že neke zadeve pomirijo in pozabijo, zopet pridejo v misli in ugotoviš, da so nekateri le izkoriščali, se ti za hrbtom posmehovali ker želiš ustreči v vsem. Nekatere stvari jemlješ malce drugače in bolj resno in si jemlješ vse k srcu.
Ko tole berem samo vidim besede 'ne upam si'. Primanjkuje mi poguma, ker se preveč obremenjujem z okolico. Kot da 'moram' živeti po nekih pričakovanjih in bi bilo zelo čudno v očeh drugih če bi kaj novega preizkusila (včasih sem bila bolj odprta). Kot da vsi vedo kakšna bo moja naslednja poteza. Sem preveč predvidljiva. Zakaj se tako obremenjujem z ljudmi?? Arrrr....
Se opravičujem če sem pisala pod napačno temo, ampak mogla sem to ven dat. Hvala če je kdo prebral in upam na vsaj kakšen odgovor.

[Milan]

Pofurana
sem prebral tvoj zapis in v bistvu nimam česa pametnega za povedati. V večini stvari,ki si jih zapisala se najdem tudi jaz, pa še kod drug na tem forumu verjetno na žalost. Probaj iti vsaj na sprehod ali kak tek, da si vsaj malo zbistriš glavo in bolj pozitivno pogledaš na zadeve. Ali pa pejt na kakšen krajši izlet v nek kraj kjer še nisi nikoli bila, se sprehodi po mestu in pojej sladoled Sam sem šel včeraj na Kamniško sedlo, ki je kar visok hrib in občudoval mogočnost Alp. Pa sem šel čisto sam in mi ni bilo žal. Tudi druge stvari se bodo izboljšale slej ko prej.

[Poni]

Pofurana

Tudi jaz sem tak. Samo razmišljam sam doma, kaj vse bi rad počel, pa kam bi šel. Pa vedno ugotavljam, da tega pa ne morem, pa tega tudi ne..... Pa vedno bi rad, da drugi organizirajo in me povabijo sabo. No ja, tole je najbrž malo drugače kot pri tebi. Pa seveda vem, da nihče drug ne bo organiziral stvari namesto mene. Da bom moral kar sam, če bom hotel kam iti. To vem. Pa vseeno se kar ne zmigam. Kratkomalo je premočan ta občutek, da jaz sam ne morem. Da morajo drugi. Da bi morali.

Želim ti, da bi ti uspelo. Tako kot tudi sebi želim, da bi mi uspelo.

In pa upam seveda, da nisem prehudil neumnosti klatil tule

     Poni

[LostOneFuture]

draga pofurana  

razumem te, saj sama velikokrat razmišljam o enakih težavah in o tem kako strah me je sveta okoli mene. kako sem v napoto komu, kako bo čudno če bom sama šla itd.

prav je da se izpoveš, to v sebi držati je kvečjemu škodljivo.

čeprav je težko, probaj iti magar smeti ven odnesti, pa četudi jih je za eno pest, vsaj en krog okoli stanovanja, in ko ti bo to uspevalo, bo tudi prišla volja za več

srečno  

[Lira]

Pofurana, dobrodošla med nami, čisto v pravi temi si se oglasila. 

Želim si iti vsaj mal na sprehod, v naravo, pa me je strah...še huje - sram... ko sem zunaj imam občutek kot da me vsi čudno gledajo..
...
Najhuje je kot da se vsakomur vsiljujem v življenje kljub temu da grem samo mimo. Da ne smem obstajati... ni prostora za mene...

Tudi mene velikokrat obletavajo takšne misli. Včasih si zaželim, da bi svet za nekaj ur obstal, da ne bi bilo nikjer nikogar in bi šla lahko medtem popolnoma neopaženo kamorkoli ... Da bi lahko hodila, tekla in skakala, čofotala po vodi, se guncala v parku ... ne da bi me bilo sram.

Vem, da bi v resnici lahko šla kamorkoli, kljub ljudem. Vem tudi, da mi svet brez ljudi sploh ne bi bil všeč. Spomnim se enega takega prizora iz filma Vanilla Sky. Prazne newyorške ulice so bile videti kot podoba iz nočne more ...

Zakaj se tako obremenjujem z ljudmi?? Arrrr....

Pri tem, da se drugi prav nič ne obremenjujejo z mano ... Se pridružujem tvojemu ogorčenju! 

Hvaležna vam bom za vsakršen odgovor ali je to kritika, brco v rit (ki sem jo očitno zelo potrebna), vzpodbudo, nasvet.... karkoli.

Eh, tukaj pa res ni kaj za kritizirat. Tako pač čutiš trenutno. Lahko ti rečem, da nisi sama. Vsaj v tej temi ne. Tukaj lahko momljaš po mili volji ... Preberi si kakšne stare zapise v tej temi, pa boš videla, da je res tako. Verjemi, da je prostor tudi zate in da se ti bo počasi že odprlo ... Svoj nasvet sem ti pa enkrat že dala in boljšega žal nimam.

lani poleti se je skoz nekaj dogajalo, je bilo eno izmed boljših obdobij...letos pa praznina...žalost... še službe si nimam moči iskati...zakaj?

Mogoče si pa depresivna in potrebuješ pomoč.

[pofurana]

Hvala vsem za odgovore    mi zelo veliko pomenijo.

Danes je bil še posebej težek dan. Kot neka posledica celega tedna. Sploh pa za dobro jutro, ko vidi mama da pa ni nekaj čisto vredu s teboj, pa pojamraš da te glava nenormalno boli, pa ti reče: le daj se malo namaži da ne boš zgledala kot smrt (ko sem doma se sploh ne mažem). Si čisto bleda. Čisto me je dotolklo...
Ko pa sem vidla odgovore tukaj, sem  dobila kar malce volje in nasmešek na obraz    Samo nekaj besed...pa je človek čisto drugačen...

Hvala vam resnično     pravi  ste tukaj vsi po vrsti 

[LostOneFuture]

dragi sociofobi, ali ste vsi ozdraveli? kako ste?

no meni se je stanje v enem vidiku izboljšalo, kot sem pričakovala v službi nimam težav z najbolj osnovno komunikacijo, a sem čez čas začutila da sem počasi dobivala odpor do službe, tale bolniška sedaj mi je dala vetra, sicer še vedno smrkam in kašljam, glavobol se kar ne neha, ampak si prav želim jutri v službo, malo spremembe.

imam še vedno težave s komunikacijo s sosedi, sicer mi tu pa tam le uspe kak podvig, da koga nagovorim, zadnjič je ena druga vaščanka postavila velikanskiiii bazen na svoje dvorišče, in so še drugi vaščani prišli kopat, mož je hotu da bi z sinom šla tja, jaz cela trda, in vsi si so mi tam govorili da se naj grem še jaz v kopalke oblečt in skočit v bazen, no nekje 2uri sem se obotavljala, pol sem pa le pogum zbrala, me je mož dražil da se moram potruditi da se vključujem v družbo, čene bom skozi težave imela, mene je bilo tako sram in nerodno da sem praktično pribežala do bazena in se not vrgla ( in vse vaščane zalila z vodo mi je mož kasneje zvečer razlagal kot je bilo smeha zaradi tega ) pol pa je sam glava ven gledala iz vode od mene  ko sem šla ven pa čimprej v brisačo zavit, ful mi je bilo nerodno da bo kdo moje debele noge videl, in kaj komentiral, grrrr  tako da sem pol pobegnila v hišo in bila tam urco da sem k sebi prišla, kako je to stresno bilo, huj, zunaj so naredili pol piknik in je vsak vaščan neki dal, eni čevapčiče, drugi hrenovke, eden krompir, jaz pa sem dala lučke, se je vaščanom tako fajn zdelo, meni pa tudi, sam z hiše pa pol več nisem upala  ahja...

[zelo_resen]

 
LostOneFuture, supr da lahko gledaš na te čustvene težave tako z humorjem,... ti želim še naprej tako. Pa super da imaš socilno okolje... ,ki verjetno sigurno ni popolno kot nikjer, tako kot sami nismo. No v glavnem pa ti pošiljam en pozdrav in pozdravljam tudi vse druge s katerimi smo se na forumu "srečali".

Jaz pa sem kar se tiče soc. fobije še kar v redu. Nimam nekih hujših problemov, bi pa si vseeno želel več čustvene svobode pri izražanju, spontanosti, sproščenosti, ustvarjalnosti... Drugače pa sem polno okupiran zaradi selitve, še prej pa obnavljanja stare hiške. Nima še niti pošlihtanega ogrevanja, hidroizolacije,... sam ne vem kje bi se lotil toliko je vsega, denarja pa malo . Ampak bo že, ker rad to delam.

[Lira]

Hej! 

Prav pogrešam to temo in vse, ki ste v njej sodelovali. Tudi jaz vas lepo pozdravljam! LOF, midve sva pa itak na zvezi.

Tudi jaz sem dokaj v redu. Še vedno pridno papcam AD-je. O depresiji skoraj ni več sledu. Spim OK. Tudi bolj samozavestna sem postala in mi ni več tako težko v družabnih situacijah. Zdaj že kar nekaj časa shajam brez prenajedanja. Zadnje mesece sem dala prednost predvsem sebi in se posvečala večinoma svojim interesom. Verjetno celo kar malo preveč. Uh, še vedno pa sem precej v zaostanku, kar se dela tiče. To je trenutno moj glavni vir tesnobe. Želim si, da bi bila malo bolj produktivna, kot sem. Kar nekaj stvari imam še za porihtat, ampak bo že. Ker v bistvu rada delam. Samo začeti mi je vsakič težko. 

Upam, da se še srečamo na kakšni debati, če ne pa srečno vsem in zaupajte vase, ker ste prav super. 

[anouk]

Lep pozdrav vsem  !
Škoda, da je ta tema nekako zamrla...
Drugače pa to poletje je bilo slabo zame, še zdaj nimam koncentracije za učenje, kar ful ni fajn...

[obupanaa]

Hej.
Imam hudo anksioznost, ko morem iti med ljudi in tudi, če so samo sorodniki. Npr. večkrat tudi jest nisem šla (na študentske bone), ker me je misel, da morem jesti med ljudmi, čisto prestrašila. Vedno se mi zdi, da vsi ljudje gledajo vame, kar večkrat opazam da tudi je res, ampak ne vem zakaj
Sedaj se že kakega pol leta odpravljam v fitnes, ampak že ko pomislim, da bom mogla biti med ljudmi in povrhu še delati nekaj kar ne vem kako se dela, me čisto odvrne od želje. Ampak sama sebi dopovedujem, da moram iti, ker mislim, da mi bo pomagalo na izboljšanju sampopdobe, ki je na 0, in, da mogoče spoznam ljudi, ki imajo podobne interese, kajti skoraj 1 leto sem že v Ljubljani in nisem spoznala nič novih ljudi razen nekaj sošolk, s katerimi pa spet nikamor ne hodim zaradi anksioznosti oz. socialne fobije, saj še sama ne vem kaj je to.
Vem, da je na tem forumu veliko ljudi s podobnimi težavami in me zanima, če ima kdo kak predlog, kako se rešiti tega strahu pred ljudmi in, da lahko začnem delati stvari, ki bi jih rada počela