Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Lira]

Moja sposobnost izražanja ni ravno moja vrlina

Ena moja opazka: Tukaj na forumu si se sposoben zelo dobro izrazit. Če ne verjameš, še enkrat preberi svoj zadnji prispevek. 

Jaz sem se počasi zrajtal, da znam, ko so nasilni ločevati zrnje od plev. Ne da bi po tekočem traku zavračal kar mi z žaljivim kritiziranjem skušajo povedat ampak njihove žaljivosti in nasilja pa tudi ne kupim več. Ok, saj razumem, da jih moja dejanja in lastnosti lahko jezijo, samo pričakujem pa, da bodo to kar jih jezi govorili z mano spoštljivo. V bruhanju obtoževanj, žaljivosti,... se je težko kaj zmenit in taka komunikacija je v prvi vrsti njihov problem.
Če bi moje samozaupanje bilo odvisno od tega, koliko drugi verjamejo v mene, potem bi že zdavnaj scagal. Je sicer dobro, če drugi verjamejo v mene(pa ne naivno, ampak da me zmorejo poslušat), je pa vseeno v prvi vrsti pomembno kaj si jaz mislim o sebi. Oni so enostavno velikokrat predvsem maščevalni, razdraženi,... ljudje s problemi, frustracijami, ki bi jih pucali na meni. Jaz pa nisem boksarska vreča in ko tako hočejo boksat in se sproščat na meni, se jaz postavim ob stran in jih opazujem kako se izživljajo, jaz pa ločujem in ostanem čim manj prizadet.

Zelo_resen, klobuk dol, to si res odlično napisal! 


Jaz sem ravnokar prebrala eno super knjigo o mejni osebnostni motnji (Ne stopajte več po prstih; P. Mason & R. Kreger). V njej je veliko govora ravno o tem, kako zaščititi lastno integriteto, kadar se na nas vsuje rafal kritik in včasih že prav absurdnih obtožb s strani bližnjega, ki trpi zaradi MOM. Jaz sem imela borderline mamo, pa še ena, meni sicer zelo draga oseba v družini ima tipične znake. Taki ljudje običajno ne morejo kar nehat s svojimi spornimi vedenjskimi vzorci, ampak že to pomaga, če se zavedaš, da ti nisi odgovoren za njihovo počutje in ravnanje, pa da njihovih besed ne vzameš preveč osebno. Tudi v takih situacijah se lahko naučiš vzpostaviti eno zdravo distanco, kot je to napisal zelo_resen. Res toplo priporočam vsem, da preberete to knjigo. Tudi če se ne srečujete direktno z MOM, vam lahko pomaga izboljšati odnose, komunikacijo s težavnimi, konfliktnimi ljudmi, pa tudi razumevanje sebe in tega, kaj v kateremkoli odnosu pomeni prevzeti odgovornost zase in kako uveljaviti svoje potrebe.

Tole vam pošiljam danes, z željo, da bi se znali vsaj kdaj pa kdaj preleviti v tako kul panterja:

http://www.youtube.com/watch?v=HhHwnrlZRus

[Betka]

Oni so enostavno velikokrat predvsem maščevalni, razdraženi,... ljudje s problemi, frustracijami, ki bi jih pucali na meni.

Zase vem, da znam biti tudi jaz včasih ena od "onih"....

[Lira]

Oh ja. Mislim, da se vsi kdaj znajdemo na drugi strani. Sploh ko je človek kronično utrujen in preobremenjen ... V najslabšem obdobju depresije je bil moj tolerančni prag tam nekje na nivoju tasmanskega vraga. Okej, malo pretiravam, ker ugriznila v resnici nisem še nikogar ... Me je pa že imelo. In bila sem tečna, razdražljiva, osorna, naveličana vsega ...
V svoj zagovor lahko povem samo, da zdaj že več mesecev nisem več taka.

Pa ko so bili otroci še majhni, priznam, da sem velikokrat vpila nanje, iz čiste nemoči, ker se mi je zdelo, da drugače noben nič ne sliši. Kar zaboli me, če se spomnim na to!    Enkrat ko je prišla na obisk prijateljica, mamica treh, sem ji vsa skrušena priznala: 'Ti, jaz samo še vpijem.' In je samo zamahnila z roko: 'Oh, jaz tudi.' 

Kaj pa vi?

[Akiyo]

Se opravičujem ker ne odgovarjam na nobeno sporočilo…sej bom kdaj, vas pa berem.
Nekaj časa že nič nisem napisala in sicer sem pisala da sem se zatekala h alkoholu preden sem kam šla. Ker mi je pomagal tlačiti dol strah. No sam se mi je nekaj neprijetnega zgodilo, ko sem bila pod vplivom alkohola, tko da me je tisto spravilo nazaj da se (probavam) izogibat alkoholu. Samo ravno zaradi tega sem pa tok doma…ker me je strah se soočat s temi strahovi.
In se mi je že začel mal mešat bit samo notri  (dobro, grem s psom ven tudi) sem danes šla po enih opravkih v mesto in ja…dolga bo še da se znebim teh strahov. Najbolj me je strah takih skupin ljudi prbl. moje starosti. :S Ampak imam vseeno neko motivacijo za naprej, ker imam kar nekaj stvari ki bi se res rada z njimi ukvarjala pa kam bi rada šla…samo ne vem točno kje začeti. In mislim, da če ne bi imela te grozne tesnobe bi bilo dosti lažje.
Hm, no, verjetno dosti zmedeno tole napisano…
Lepo se imejte. 

[LostOneFuture]

v moževi družini imajo kar tri osebe tipične lastnosti narcisoidne ali borderline motnje, oz MOM in meni osebno so naredili veliko škode, sama se ne znam takim ljudem še dobro po robu postaviti z besedo, znam pa odreagirati z dejanjem, v preteklosti sem tako podala že ovadbo. Hvala ta nasvet glede knjige Lira, več kot očitno si jo bom prebrala.  

[nutela]

Če so narcisoidni problem je v njih, ne pa v okolju...po mojem...

[Lira]

v moževi družini imajo kar tri osebe tipične lastnosti narcisoidne ali borderline motnje, oz MOM in meni osebno so naredili veliko škode, sama se ne znam takim ljudem še dobro po robu postaviti z besedo, znam pa odreagirati z dejanjem, v preteklosti sem tako podala že ovadbo. Hvala ta nasvet glede knjige Lira, več kot očitno si jo bom prebrala.  

LOF, tebi še prav posebej priporočam branje te knjige, ker imaš opravka s fizično nasilnimi ljudmi. Govori namreč tudi o tem, kako se zaščititi. Približno četrtina ljudi z MOM ima hkrati narcisistično motnjo in to je še posebej težavna kombinacija. Drugačen pa je funkcionalni razpon borderline ljudi zelo velik. Od takih, ki se jim je najbolje v velikem loku izogniti, do takih, ki so resnično dragocene osebe. Nekateri imajo zelo dober uvid v svoje težave, nekateri tudi poiščejo strokovno pomoč in se naučijo obvladovati pretirane čustvene odzive, tako da lahko povsem normalno funkcionirajo in so tudi zelo dobri starši ...

Meni je žal za mojo mamo. V bistvu je bila zelo dobra oseba, ki pa se je lahko iznenada spremenila v kruto, obtožujočo, sovražno nastrojeno furijo. Vsaj tako sem jo jaz doživljala. Zdelo se mi je, da imam za mamo čarovnico, ki pa ni ves čas čarovnica. Kot majhen otrok si pač nisem znala razložiti, kaj se dogaja. Lahko je bila zelo v redu, garala je od zgodnjega jutra do večera. Imela sem jo rada, ampak velikokrat sem bila zaradi njenih čustvenih izbruhov na smrt prestrašena. Sčasoma sem se navadila hoditi po prstih, paziti na vsako besedo in gib, da je ja ne bi kaj prizadelo, poskušala sem ji v vsem ustreči ... Niti enkrat si nisem drznila zaloputnili z vrati ali povzdigniti glasu. Čisto me je posrkala vase, bila sem kot njen podaljšek, v veliko pogledih nisem živela svojega življenja, ampak njenega, tako kot je ona hotela in kot se je njej zdelo prav. Poleg tega je bila hudo bolna in človeku, ki tako zelo trpi, še težje kaj odrečeš. Tudi mojih sošolk ni marala, ne da bi katero kdaj sploh videla. Nikamor nisem mogla, hotela me je samo zase. Najbolj pa je sovražila mojega očeta. Ure in ure, dan za dnem, mesec za mesecem sem morala poslušat, kakšna svinja je in kako ji je uničil življenje. Njeno edino sporočilo, preden je umrla, je bilo, naj se maščujem očetu, za vse, kar ji je kdaj hudega storil. Stara sem bila 16 let. Nikoli nisem izpolnila njene zadnje želje.

Vem, da tole ni prava tema za takšne izpovedi, ampak v tem delu foruma se še najbolje počutim. Nisem sesuta ali kaj takega, samo malo potrta. Mi je pa ta knjiga, ki sem jo včeraj omenila, toliko odprla v zadnjih dneh, da sem še vedno nekoliko presunjena. Ugotovila sem, da sem šolski primer otroka osebe z MOM. Deveto poglavje v veliki meri opisuje mene. Celo to razloži, da se pri otrocih staršev z MOM, tudi če sami nimajo MOM, zelo pogosto razvijejo nekateri simptomi MOM, vključno s kroničnimi občutki praznine in disociacija. Mene je to ves čas malce glodalo, vedno sem se bala, da bi sčasoma postala podobna mami, čeprav sem čisto drug značaj. Zato sem v preteklosti poiskala vse možne osebnostne teste in popolnoma iskreno odgovarjala na vsa vprašanja, pa je bil odgovor vedno negativen, da nimam značilnih znakov za MOM. Zdi se mi, da vse skupaj šele zdaj zares razumem. Na nek način mi je kar odleglo.

[Betka]

Lira 
Občudujem te, da si ob bolni mami vseeno postala tako srčna oseba.

[zelo_resen]

Ostajam brez besed. Koliko bolečine ste nekateri prestali, pa kljub temu greste naprej in razvijate v sebi izjemne reči. Prava spodbuda ste.

[zelo_resen]

Jaz pa za mojo ženo mislim, da nima MOM. Podobnost z MOM ima samo v točki destruktivnega izražanja jeze, ki se sprevrže v verbalno agresijo. Ta agresija pa je usmerjena v doseganje ciljev, kot vzorec kako se doseže, da dobiš kar si želiš.

Kaj pa vi?

Blagor tistim, ki znate biti iskreni do sebe.
Žal tudi jaz "znam" biti agresiven. Zelo redko fizično(v mili obliki), pa kljub temu prevečkrat. Večkrat pa z povzdigovanjem glasu(prepiranje). Se pa pri meni "vklopi" agresija, ko se nad mano izvaja agresija in se čutim zelo ogroženega. Da bi poskušal z agresivnim vedenjem dosegati reči sem precej zgodaj pogruntal, da to ni način. Vsake toliko pa se mi to potrdi. Včasih se borim s tečnobo.
Če se morda podzavestno ne olepšujem, bi bilo to približno to, kar se agresije pri meni tiče. Pri otrocih mi je bilo pa še vedno agresije na koncu zelo žal. Kazni in prepovedi seveda za mene niso agresija.

[Lira]

Betka in zelo_resen, hvala vama. Ne vem, če je srčnost res kaj moja zasluga. Če sem srčna, potem sem taka že od rojstva. V sebi nosim res veliko strast do življenja. Nikoli se nisem spraševala, zakaj je vredno živeti. Razveseljujejo me lahko že majhne stvari, in teh je mali milijon.

Ja, marsikaj v moji preteklosti je bilo zelo boleče. In včasih kaj od tega še vedno grdo skeli, ampak zadnje čase ugotavljam, da bolečina sama po sebi niti ni problem. Po vsem tem času ni več tako huda, da je ne bi mogla prenesti. Sploh pa, o izgubljenem otroštvu običajno ne razmišljam kaj dosti. Veliko tega sem nadoknadila in zacelila ob skrbi za svoje otroke. Bistveno večji problem mi predstavljajo obrambni mehanizmi, ki sem jih razvila že davno tega, da nisem preveč čutila in da sem lažje preživela s tem, kar se mi je dogajalo, potem pa je vse to kar ostalo z mano: disociacije, motnje prehranjevanja, notranje prisile, kronično izogibanje ... Problem je, da si danes z njimi povzročam zgolj škodo in da pri tem sama v sebi nadaljujem z odnosom, kot so ga imele do mene osebe, ki so že zdavnaj izginile iz mojega življenja. To pa je moja odgovornost in zavedam se, da sem samo jaz  tista, ki lahko tukaj in zdaj kaj spremeni.

[Lira]

vzorec kako se doseže, da dobiš kar si želiš.

To res ni tipično za MOM. Borderline oseba običajno izbruhne, ker trpi in si ne more pomagat. Seveda s tem lahko posredno prisili bližnje, da ji dajo, kar hoče, oz. da se obnašajo, kakor ona hoče ... Po principu 'vse za ljubi mir' pač. Ljudje z MOM so v tem pogledu zelo manipulativni, mislim pa, da vsaj večinoma pri njih to ni namerno ali celo preračunljivo vedenje.

Če se morda podzavestno ne olepšujem, bi bilo to približno to, kar se agresije pri meni tiče.

Zelo_resen, mislim, da je pri tebi kar očitno, da nisi ravno agresivna oseba. 

S tečnobo se borim tudi jaz. Agresijo pa največkrat obrnem navznoter, proti sebi, v obliki ekstremne samokritičnosti in samoobtoževanja. In s tem jaz v bistvu samo sebe depresiram.

Ampak ne danes. Danes sem čisto v redu in prijazna s sabo. He he, prejle ko sem šla po cesti, sem si v mislih prepevala tole:

http://www.youtube.com/watch?v=Oo7bdWJMYr0

 

[Milan]

Evo, da se še jaz oglaism po dolgem času. Zadnje čase sem bil kar aktiven, no vsaj za moje standarde. Ampak opažam da se mi dogaja, da mislim, da sem nekako "zalaufal" v življenju, in potem pride tisto pasivno obdobje in se mi zdi kot da moram potem začeti vse od začetka, kot da se nisem sposoben učizti iz lastnih izkušenj, napak, zablod, itd.. tole je zelo naporno. Ne morem pa tudi bit konstnantno v neki akciji, včasih mi enostavno tudi zmanjka idej.

[angelit]

jaz imam to -občutek praznine in disociacija.

hvala, sem se naučila nekaj novega. disociacija tako, da sem s kom in vse fajn pa tak dolgčas v sebi. ko hodim gledam v tla, ne vem zakaj. mogoče ker skrivam oči-včasih gledam križem, od teh tablet predvsem. v otroštvu sem zato nosila očala, potem se je zboljšalo.

v sebi praznina ali občutek neobstajanja če nisem na obratih. npr kakšna zahtevna situacija z ljudmi, ...

danes sem na izletu spala pokonci. obrambni mehanizem nek. vedno občutek pomanjkanja energije, tablete pa znižala na moj minimum 5 mg zypreksa, 2,5 mg moditen in polovička akinetona proti stranskim učinkom 1 mg.

danes sem pa brez problemov na banki se menila za nek kredit, a ne bo nič od njega. za kredit moraš biti bogat saj bom.

kofein sem skenslala, zato pa danes počila 4 kave brezkofeinske ker niso imeli ječmenove. -spet nek sindrom tabletni? praznina brez te kave zunaj in keš kopni pa slaba vest grize.

[Lira]

disociacija tako, da sem s kom in vse fajn pa tak dolgčas v sebi.

Angelit, jaz pa sem imela v mislih tako disociacijo, ko se kar izklopim.

ko hodim gledam v tla, ne vem zakaj.

Jaz tudi. Zaradi kroničnih občutkov sramu in manjvrednosti sem se tega navadila. Zdaj se pa prav zavestno trudim, da gledam naokrog ali naravnost, pa da se zaziram v obraze mimoidočih ...

Evo, da se še jaz oglaism po dolgem času. Zadnje čase sem bil kar aktiven, no vsaj za moje standarde. Ampak opažam da se mi dogaja, da mislim, da sem nekako "zalaufal" v življenju, in potem pride tisto pasivno obdobje in se mi zdi kot da moram potem začeti vse od začetka, kot da se nisem sposoben učizti iz lastnih izkušenj, napak, zablod, itd.. tole je zelo naporno. Ne morem pa tudi bit konstnantno v neki akciji, včasih mi enostavno tudi zmanjka idej.

Živjo Milan. Mislim, da je to samo tvoj občutek, da moraš vsakič začeti čisto od začetka in da bi moral biti konstantno v akciji. Vsak korak šteje, če je narejen v pravo smer, tudi če je med posameznimi koraki kakšna pavza. Hja, smer pa tudi ne more iti vedno samo po diagonali desno navzgor. To si jaz vedno znova dopovedujem. Drugače bi že zdavnaj scagala (kot temu reče zelo_resen).

[Poni]

Hja, praznina..... Praznina, res je praznina..... Danes sem kar čemel tam v svoji sobi na kavču. Ne da bi kaj dosti premišljeval. No, misli so vseeno kar šibale. Nisem jih mogel čisto ustaviti.
     A vseeno, praznina.
     Ko sem zunaj, se pa tudi jaz prav izogibam pogledu ljudi. Sem se zdaj tega zavedel, ko sem bral zadnje prispevke tule. Ali pa gledam v tla. Druge ljudi gledam recimo pozimi v avtobusu, če je zunaj tema. Pa gledam odseve v šipah.
     Zdi se mi, da je prav nekaj takega opisal Momo Kapor v neki svoji knjigi. Da se ljudje v avtobusu ali tramvaju bojijo gledati druge ljudi. V Beogradu imajo tramvaj. Pa potem gledajo odseve ljudi v šipah, ko je zunaj tema.

     Poni

[anouk]

disociacija tako, da sem s kom in vse fajn pa tak dolgčas v sebi.

Poznam to. Se mi kar dogaja zadnje čase...ali pa da sem tam, ampak nisem ravno prisotna. Mentalno nekje v drugi sferi, ki pa zares nikoli ne bo obstajala.

[eya]

ko hodim gledam v tla, ne vem zakaj.

Jaz tudi. Zaradi kroničnih občutkov sramu in manjvrednosti sem se tega navadila. Zdaj se pa prav zavestno trudim, da gledam naokrog ali naravnost, pa da se zaziram v obraze mimoidočih ...

Pa sama imam isti problem, s tem, da se včasih tega sploh ne zavedam, dokler se kdo kje v trgovini ne najde, da me pokliče po imenu, in potem tisti tako "aktualni"; kaj si važna? Ampak sama dejansko, včasih imam tisti občutek, da mi enostavno ne paše oz. nisem sposobna hoditi po cesti, ulici, trgovini in spremljati vse skupaj, čeprav se zadnje čase trudim, tudi zavestno včasih, da kdaj pogledam naokrog. Hkrati pa kar dosti delam na sebi, in počasi gre na bolje..

[angelit]

odseve v šipah sem tudi jaz gledala, pa svoj odsev- preverjam če sem "normalna"... ne vem točno zakaj... zdaj čekiram, kako zgledam- ampak zato ker sem shujšala, pa če sem normalna  Sem si želela postati normalna, je pa še ena boljša stopnja--blaženost.  tisto stanje popolne brezskrbnosti, notranjega miru, tihe sreče, da te ne goni nekaj vedno, te žene da bi nekaj zboljšal, ampak je vse v redu... to so neke nižje energije, ki nas mešajo, da je znotraj zmeda, ki je ne pomirijo niti tablete.

sem že v letih, ko bi morala graditi za prihodnost, imeti keš skratka. zdaj mam za sproti, in me ne skrbi v tem momentu, da ne bom imela več za čike in brezkofeinsko kavo. danes so mi uturili kofeinsko, nikoli več ne grem v ta lokal (se prav nič ne trudijo)... če ni skrbi si jih pa naredimo-dobro pa je ker se mi je pol ustavila kava, tko da sem spila samo 3. dve d-caff. vsak ma svoje probleme, jaz pa s to kavo pa čiki. saj nekaj delam in je fajn, če lahko kaj zaslužim.

notranji mir? pa imeti dobre prijatelje, tudi če je treba za to moliti. in dihati.. ko je nekaj prav, začutim da je plodno nekaj v meni, da je želja prisotna. imam pa tudi večkrat čisto zmešnjavo energij v trebuhu, ko si nekaj želim, ali hrepenim po stiku z ljudmi. in to je dobro za soc fobijo, da si želiš. samo še skupine prijateljev me matrajo.
pa ne grem na morje, s skupino frendovih prijateljev, to je too much, snisem dorasla. verjetno so vsi bolj zreli in izkušeni v lajfu in bi me bilo sram , bi bila tiho ali kaj...

[angelit]

držite se, jaz pa se bojim, da bom po 10 letih skoraj dobila fanta, nekaj se kuha. samo gre za to, da sva oba "malo nad materialnim svetom" kao, in npr ne gre za fizičnost, težko pač prenašam dotike. težko tudi kažem čustva na tak način. tko, da nekaj se dogaja.