Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Poni]

danes sem se odločila, da ne bom več pila kavo ampak metin čaj.....

Jaz imam tudi rad metin čaj

.....na koncertu strah, da me bodo videli z odra. no comment...

Jaz tudi ..... in še
Pa mi nihče od prijateljev ne verjame. Menijo, da si kar nekaj zmišljujem.
No ja, ti veš, kako to izgleda. Pa me ne boš zmerjala, da si kar nekaj domišljam, če se bova kdaj srečala.

Skratka

[Milan]

angelit
Se pridružujem kometnarju zelo_resnega, da je tvoje poste prav prijetno prebirat. Me pa zanima kaj je s to povezavo s kavo in soc. anksioznostjo - a si to kaj brala o tem? Jaz namreč tud popijem litre kave.

[LostOneFuture]

  bolj me je zmotilo to, da sem srečala po dolgem času nekoga in sem želela sebi in njemu dokazat, da nisem več tako vase zaprta kot sem nekoč bila. Pa mi ni uspelo 

te razumem, sama sem pred časom še isto delala, kot da sem hotela pokazat da sem boljše, da več nisem tista zategnjena, tiha, vase zaprta,  pol pa spet zablokirala, in sam gledala in kimala! In itak si so vsi spet mislili, še vedno ista, mene pa je ravno to vznemirjalo, ker se tako nisem marala, in je vsaka potrditev okolice da nisem nč spremenila zame bila kot udarec, da čeprav sem se trudila ni bilo nič boljše. Danes je drugače, nekako se mi je uspelo čustveno odrezati od tega, da  ne iščem potrditev od zunaj, da je bolj glavno kako je meni všeč moje obnašanje, ne drugim.

[LostOneFuture]

Me pa zanima kaj je s to povezavo s kavo in soc. anksioznostjo - a si to kaj brala o tem? Jaz namreč tud popijem litre kave.

določena količina kave baje vpliva spodbudno, da imamo več energija, smo bolj živahni, spet prevelika količina kave oz.  kofeina učinkuje ravno nasprotno. Če se vam zgodi, da popijete precej več kave kot običajno, lahko občutite pretirano vzdraženost. Pojavijo se živčnost, potenje in depresija Če se tem pridruži še stres, se njihov učinek še poveča. Živčnost naraste in svojih dejanj ne moremo več učinkovito nadzorovati. Vam poplesavajo noge? Z izrazom sindrom nemirnih nog označujemo motnje spanja zaradi nehotenega trzan­ja nog. Te povzroča motena izmenjava dopamina v možganih. Tistim, ki jih muči ta nadloga, se svetuje, da popijete manj kave, saj lahko kofein (poleg nikotina in alkohola) moti snovno izmenjavo v možganih.


tole sem iz enega članka prekopirala....mogoče je v tem srž problema...zaradi kofeina motena izmenjava snovi v možganih, kar je pri večini depresivnih in anksioznih motenj problem. v bistvu upate na to da vas bo kofein naredil živahne, ampak prevelika količina mogoče naredi ravno nasprotni efekt.

[Milan]

Hvala LOF
Meni so že govorili, da naj ne pijem toliko kave, samo noben ni točno vedel povedat zakaj ne, pa sem pil še naprej. Ene 3 skodelce (pa še kako veliko zraven) na dan, včasih še več.  Bom probal omejit, čeprav ne verjamem, da je to edino kar je pri meni narobe, ampak če je 5 % je preveč.

[tuco]

Sicer ne pijem kave in ne vem koliko je na tem, sem pa ravno zadnjič gledal tale predavanja kjer se omenja tudi razlika pri učinku kofeina med introvertiranimi in ekstrovertiranimi tipi osebnosti, pri prvih naj bi bil boljši učinek pri popoldanskem pitju, pri drugih pa pri jutranjem.

http://www.youtube.com/watch?list=EC44ABC9278E2EE706&v=Vko17una2Zw&feature=player_detailpage#t=2478s

[Akiyo]

Pri meni je čisto vseeno kok je močna kava, samo da je…me že takoj naredi še bolj živčno, tesnobno...tko da je ne pijem sploh.

[Lira]

Jaz pa nimam občutka, da bi imela kava name kakšen poseben učinek. Včasih celo postanem zaspana po njej. Spijem pa 1-3 skodelice na dan. Včasih tudi nič, če ni nikogar, s komer bi jo pila. Zame je pitje kave bolj stvar druženja z bližnjimi kot kaj drugega. Sama sebi jo naredim samo, kadar se hočem malo potolažit in pocrkljat, ker ob pitju kave se običajno počutim zelo prijetno. Pogojni refleks. Pa krasno diši!

[anouk]

Jaz je zdaj, ko se moram učiti ful spijem...razen tega da me zbudi, ni nekega efekta drugega. Oz. že nasplošno imam jutranji "obred" kava + cigaret. Sem se prav navadila že tega.

[eya]

S to kavo se lahko človek hitro razvadi..včasih sem pila samo kapučino, res redko, dvakrat na mesec mogoče kavo. Ko sem bila nekaj časa na B, sem iz dolgega časa in nizkega pritiska med drugim začela z eno kavo na dan, pa enim ali dvema kapučinoma, na koncu je bilo tako, da sem bila že na 3 ali 4-ih kavah dnevno. Ampak tukaj sem rekla stop, enostavno se mi zdi to prevelika številka.
Sedaj spijem eno dopoldan in ponavadi še eno popoldan, vmes pa če že pride do takšne situacije rajši kakšen kapučino.
Sicer pa kave nikoli ne pijem same, vedno z mlekom ali smetano, tako da navsezadnje "efekt" le ni tisti pravi, ampak pretiravat ravno ne mislim oz. se razvadit..
Nisem pa še opazila, da bi zaradi popite količine kave bila kdaj bolj razdražena..če sem tečna, sem tečna po defoltu 

[Betka]

Ko čutim pogum, motivacijo in sposobnost, pa telo še vedno reagira anksiozno, se vedno spomnim na "kuščarske možgane", ki so bili omenjeni v tej temi pred časom. Zelo _resen jih je izumil, menda.

[Poni]

Kaj niso "kuščarski" možgani tista najbolj spodnja, najbolj notranja plast možganov? Tista najstarejša struktura, ki ji rečejo tudi "reptilski" možgani? Po latinsko pa je menda talamus. Če nisem spet kaj pomešal. V njih naj bi domovali vsi najbolj prvinski nagoni, pa občutki, kot na primer strah, pa jeza, pa še kaj, kar se zdajle ne morem spomniti. Čustva pa naj bi stanovala že en štuk više, če se prav motim.

          Poni

[Betka]

Imaš prav Poni. 

[zelo_resen]

...,če se prav motim.

Prav se motiš. Ta izraz sem se mi zdi pobral v knjigi Najina ljubezen(Harville Hendrix).

Ta znova in znova, ko telo reagira drugače, kot se nam po logiki "novejših" možganov zdi primerno reagiranje, zna biti kar utrujajoč. Prava mešanica za to, da nas prepriča, da se ne da. Vendar se da. Jaz sem imel danes možnost biti udeležen v večji skupini(20 nepoznanih ljudi) posedenih v krogu in se izražati. Ni se mi tresel glas, nisem zardeval, nisem se tresel,... sem bil vesel, da sem imel možnost izraziti svoje. Moja sposobnost izražanja ni ravno moja vrlina in to sem čutil. Ob večkratni taki priložnosti, pa verjamem, da se mi lahko tudi to počasi izboljša.
Sicer pa tudi če bi vse to doživljal... se ne bi sekiral, ker še kako verjamem, da sem v osnovi narejen kot čudovito bitje, zelo zmožen, le ni mi še uspelo... To prepričanje bi želel vsem, ki mislijo, da ne bo nikoli drugače, da nimajo nobenega vpliva na dogajanje.

[Betka]

Bravo, zelo_resen. 
Ja, da se, čeprav se dostikrat zdi nemogoče.
Otežuje nas tudi, če se telesnih reakcij, ki jih ukažejo naši stari možgani sramujemo oz. se borimo, da jih nebi doživeli. Dokaj preprosta resnica, ki pa nam ne tako lahko pride v zavest.

[LostOneFuture]

Bravo, zelo_resen. 
Ja, da se, čeprav se dostikrat zdi nemogoče.
Otežuje nas tudi, če se telesnih reakcij, ki jih ukažejo naši stari možgani sramujemo oz. se borimo, da jih nebi doživeli. Dokaj preprosta resnica, ki pa nam ne tako lahko pride v zavest.

betka, dobro si to napisala, to vedno bolj ugotavljam, da sem si v preteklosti sama metala polena pod noge, in da je zelo pomembno priznanje, priznanje samemu sebi da smo vredu taki kot smo, in da nam pač kdaj pa kdaj spodleti, ker se ''še'' učimo...nevem od kje mi tale miselnost, da od sebe pričakujem kaj vse bi mogla znati, zmorati itd., ampak bistveno je da na stvari gledam tako, da je danes vse bilo čisto ok kot je, in da pa jutri lahko naredim boljše, brez da se kaj obtožujem, se čutim krivo ali me je sram, ker nekaj nisem naredila kot sem imela občutek da bi mogla.

  zelo_resen, a hodiš na skupino za samopomoč?

[Poni]

Torej, če sem prav razumel.
Ne glede na to, da me moji bližnji kar naprej zmerjajo, kako sem neroden, pa neumen, pa len. Pa kakšno oslarijo sem naredil spet. Pa ali me ni nič sram.
     Skratka, ne glede na vse to, bi moral jaz verjeti vase. Da znam narediti dobro, da zmorem. Samo vajo potrebujem. Tako nekako.

                         Poni

[Betka]

Poni
KOt prvo se mi zdi nedopustno, da te tvoji bližnji zmerjajo. Ali jim poveš,da te to moti in žali?

Tvoje drugo razmišljanje je pravilno. Vprašanje pa je, kako priti do takega mogočnega samozaupanja.

Bom kar prepisala besede Alenke Rebula na to temo:

Brezpogojna samozavest je notranja suverenost, ki omogoča, da doživljamo svojo vrednost in zaslužnost kot nekaj trajnega, neminljivega. Zato samospoštovanje ni nikoli ogroženo, saj je del našega doživljanja sebe. Ne okolje, ne zavest o katerikoli napaki ne moreta načeti osnovnega občutja, da nas življenje nagrajuje za to, kar smo: zaklad. (Blagor ženskam, str. 88)

[Lira]

Torej, če sem prav razumel.
Ne glede na to, da me moji bližnji kar naprej zmerjajo, kako sem neroden, pa neumen, pa len. Pa kakšno oslarijo sem naredil spet. Pa ali me ni nič sram.
     Skratka, ne glede na vse to, bi moral jaz verjeti vase. Da znam narediti dobro, da zmorem. Samo vajo potrebujem. Tako nekako.

Poni,

spomnim se, da si v 'igri resnice' enkrat napisal, da verjameš, da si dober človek. To se mi je zdelo tako super!
Priden si, Poni!

Jaz bi rekla, da verjemi vase, di si ti v redu in da bo s tabo še vse v redu, tudi če česa ne zmoreš narediti dobro in tudi če (po mnenju bližnjih) narediš kdaj kakšno oslarijo.

Drugače pa, jasno, da se da z vajo marsičesa naučiti.

Pa strinjam se z Betko. Nihče nima pravice drugega kar naprej zmerjat. S takim početjem bližnjemu samo škodiš, mu totalno sesuješ samozavest. Jasno, da je potem še bolj neroden in še težje kaj pametnega naredi ...

In isto bi moralo veljati tudi za nas: Nehajmo s sabo grdo ravnat, se sami sebe sramovat, udrihat po sebi, se nonstop neki zmerjat, poniževat, obtoževat za vse napake tega sveta ...

Kako naj se človek dobro počuti v svoji koži, če si dela vse to? 

LOF, prav imaš. Samo ljudje smo in v redu smo pa pika! Trudimo se, da naredimo, kolikor lahko in kolikor zmoremo, jutri bo pa morda še boljše. In to je to.

Zelo_resen, bravo! 

[zelo_resen]

Torej, če sem prav razumel.
Ne glede na to, da me moji bližnji kar naprej zmerjajo, kako sem neroden, pa neumen, pa len. Pa kakšno oslarijo sem naredil spet. Pa ali me ni nič sram.
     Skratka, ne glede na vse to, bi moral jaz verjeti vase. Da znam narediti dobro, da zmorem. Samo vajo potrebujem. Tako nekako.

Strinjam se, da nimajo pravice te kar naprej zmerjat....  Ampak kako to dopovedat njim?!?! Misija nemogoče. Oni živijo v svojih filmih. Moja žena je tudi bolj take narave, da ma ful za kritizirat in žalit. Isto se njeni ta stari. Isto so se moji in so me. Pa jim poskušaš ustrečt, pa jim ni nikol zadost. Lohka kar robot rataš.... pa jim še vedno ne bo ok ratalo. In to kar pravi Lira zelo drži po mojih izkušnjah, da če me nekdo žali in je nasilen do mene, je potem še težje... Jaz sem se počasi zrajtal, da znam, ko so nasilni ločevati zrnje od plev. Ne da bi po tekočem traku zavračal kar mi z žaljivim kritiziranjem skušajo povedat ampak njihove žaljivosti in nasilja pa tudi ne kupim več. Ok, saj razumem, da jih moja dejanja in lastnosti lahko jezijo, samo pričakujem pa, da bodo to kar jih jezi govorili z mano spoštljivo. V bruhanju obtoževanj, žaljivosti,... se je težko kaj zmenit in taka komunikacija je v prvi vrsti njihov problem.
Če bi moje samozaupanje bilo odvisno od tega, koliko drugi verjamejo v mene, potem bi že zdavnaj scagal. Je sicer dobro, če drugi verjamejo v mene(pa ne naivno, ampak da me zmorejo poslušat), je pa vseeno v prvi vrsti pomembno kaj si jaz mislim o sebi. Oni so enostavno velikokrat predvsem maščevalni, razdraženi,... ljudje s problemi, frustracijami, ki bi jih pucali na meni. Jaz pa nisem boksarska vreča in ko tako hočejo boksat in se sproščat na meni, se jaz postavim ob stran in jih opazujem kako se izživljajo, jaz pa ločujem in ostanem čim manj prizadet. V glavnem to glede nasilja se jaz tudi še učim.

oki zelo_resen, a hodiš na skupino za samopomoč?

Ne.?