Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Lira]

majhni koraki se tudi "štejejo" 

Ja, brez majhnih korakov ni nič. 



Milan, če se ne motim, imaš ti danes rojstni dan?

VSE NAJBOLJŠE!

Jaz ti želim, da ne bi bil več tako zelo strog do sebe. Pa kakšno luštno punco. 

[Milan]

Lira
Hvala za lepe želje. Bom proslavil tudi z mislijo na vas tukaj. Nekako so mi ta forum in sploh ljudje, ki pišete v tej temi prirastli k srcu. Se mi zdi, da sem tukaj bolj odkrit kot kjerkoli v "resničnem" življenju.

[Poni]

In še nekaj vam imam za povedat: da sem se danes sprehodila po svoji ulici. In to na 'random'. Nič nisem prej oprezala, kdaj bo zrak čist. Samo odprla sem vrata in šla. V bistvu ni bilo nič kaj težko, saj je bila ulica skorajda prazna. Ampak šteje menda vseeno, ane.

Heh, upam, da se vam ne zdi preveč trapasto, ampak jaz se počutim kar malo zmagovito. 

Sem šele zdajle to prebral. Ampak ne, sploh se mi ne zdi trapasto. Meni se zdi, da si zmagovita punca. In mislim, da vse šteje. Tudi majhni koraki. Sicer pa je tako rekel tudi tisti striček, ki se je sprehodil po luni.

[Poni]

moram reči da sem si zadnje 3 dni vzela bolj čas zase, sadila sem rože, vrtnarjenje mene zelo pomirja, tisti dotik zemlje z golo roko, js vedno vrtnarim brez rokavic, in bosa, da občutim zemljo z vso veličino,  spomnim se filma Amelie ( http://www.youtube.com/watch?v=s8zCjnimPGQ ), ki je bila tudi zaradi staršev popolnoma izolirana in ni imela prijateljev, zatekala se je v fantazijski svet da je preživela, ima čut za male stvari življenja, v filmu na začetku opisuje stvari ki jih ima nakdo rad in česar nima rad, jaz sem že kot otrok rada dajala roko v zrnja koruze, fižola, graha, tako kot glavni lik Amelie, poleti sem oboževala imeti odprto okno in poslušala zvok v daljavi hrumečih kombajnov ki žanjejo žito...

na kakšen način se vi danes sproščate da pridete spet k močem?

Mijav

Meni se tudi zdi tako krasno prijemati zemljo z roko. Pa hoditi po blatu z bosimi nogami. Moje roke in noge so tedaj čisto blažene. Pa sploh celo telo. In duša tudi.
     Včasih, kadar sem mamci kaj pomagal kuhati ali peči, sem kdaj uspel ujeti kak trenutek, pa sem prijemal v roko moko pa cuker pa sol, ki jih ima mamca v treh velikih posodah. Samo včasih se mi je posrečilo. Pa je bil občutek tako silno krasen. Čisto vsaka od treh snovi ima čisto drugačen občutek v roki, čisto drugačno strukturo. To bi kar naprej delal, če bi smel. Pa se mi posreči samo vsake kvatre enkrat za nekaj trenutkov. Nekaj ukradenih trenutkov takorekoč. Aja, pa ostra moka ima tudi čisto drugačen občutek v roki kot pa mehka.

Aja, vprašanje, na kakšen način se sproščam.
Najraje bi hodil bos po blatu. Pa kaj, ko pa nikjer daleč naokoli ni sploh nobenega blata. Vse ulice so asfaltne.
     Pa zemljo bi prijemal, pa sol, moko, sladkor, kot sem prej opisal, pa še kaj drugega. Zrnje, fižol..... Pa ničesar ne smem v resničnem življenju.

     Poni

[angelit]

Ojla, hvala za odgovore

- v soboto grem s prijateljico na čuke, en korak... pa plesat bo treba, še s temi tabletami, pa nimam nobenega ritma, vsa okorela, tko da je v najboljšem pogledu, smešno, a se trudiva. prijateljica ima tudi tablete
- spoznala neverjetnega fanta z enega foruma... in sicer ko sem se odločila, da bom "zgonila" soc fobijo.
z njim sem se tako odpulila, da sem kar lebdela in ven je prišel moj notranji otrok... sva se štekala ker je duhoven zelo... se da pogovarjat...
- ta teden sem bila sicer zunaj s prijateljico iz otroških let, pa sta se prismejali še dve.., in so se vse tri tako zaklepetale in smejale, da je blo kar hudo.. s folkom ki je tako v izy, mam malo težav... sej bi se tudi jaz smejala, pa se začnem trest po obrazu... pa zadrega
- na sprehodu v troje... tudi nekaj momentov ko sem zgubila kontrolo, ki jo ustvari strah...

--- pri meni je finta, da kolikor je še moči v meni, se rinem naprej, da kaj dosežem, ker je že čas-septembra bom 30... in bi rada kaj naredila iz svojega lajfa


sicer eni ne marajo tablet, a nudijo neko varnost,--- če se sfiži lahko vzamem še eno zyprekso ali kaj podobnega, mogoče celo pomirjevala... samo se ne bo. delam tudi vaje za psiho, malo ezoterike pač.


mislim, da je za soc fobijo, anksioznost boljša zypreksa kot kakšen antidepresiv?

[angelit]

odkar sem prišla iz bolnice, kjer so me spravili k sebi in socializirali (čeprav sem si želela ven, ful in so me spustili po mesecu in pol) sem se začela družit... kljub temu je v mojem telesu neka osamljenost, mogoče zato ker sem živela z glasovi 6 let (imam tudi psihozo)...

sem vesela, če mi kaj uspe!

[Lira]

sem vesela, če mi kaj uspe!

In prav je tako!

Poni, hvala.

Pa zemljo bi prijemal, pa sol, moko, sladkor, kot sem prej opisal, pa še kaj drugega. Zrnje, fižol..... Pa ničesar ne smem v resničnem življenju.

Aja, pa ostra moka ima tudi čisto drugačen občutek v roki kot pa mehka.

Ja, in pri obeh vrstah moke je občutek res krasen.

Ampak Poni, to so vendar tako preproste in poceni radosti. Ne razumem, zakaj ne bi smel. 


Veste, kaj se je pa meni danes zgodilo?

Ena gospa, dvakrat starejša od mene, me je po telefonu ozmerjala, da nimam nobene srčne kulture. 

[zelo_resen]

Ena gospa, dvakrat starejša od mene, me je po telefonu ozmerjala, da nimam nobene srčne kulture.  laughing

Gotovo si se pogreznila v globoko samoobtoževanje, depresijo, manjvrednostna čutenja,....  Samo zdi se mi, da je kar precej takih samo bolj subtilnih oblik sporočanja polnih srčne kulture. Ne toliko direktnih.
Važno da dobro funkcionira modul, ki nese take naprej do drugega ušesa po čim krajši poti oz. naradi vmes ovinek do centra za smeh.

Milan, vse najboljše(malo sem pozen)!

angelit, ko berem tvoje prispevke čutim en poseben prijeten občutek, ki ga ne znam opredelit. Zdi se mi nek pogum, mladost,... hm. Vsekakor ti želim pogumno naprej, kljub vsem oviram.
Osamljenost, tesnobnost,... poznam tudi jaz, nisi edina. Veliko imamo za predelat.

--- pri meni je finta, da kolikor je še moči v meni, se rinem naprej, da kaj dosežem, ker je že čas-septembra bom 30... in bi rada kaj naredila iz svojega lajfa

Spoznala pred tridesetim. Ko bi le bilo še več takih. Manj pa takih, ki bi pred smrtjo spoznali da so se gnali za materialnim pozabli pa na....

[Garfield]

Veste, kaj se je pa meni danes zgodilo?

Ena gospa, dvakrat starejša od mene, me je po telefonu ozmerjala, da nimam nobene srčne kulture. 

Ravno tebe je našla izmed množice

Jah tale imamo, lira eno , pa lahko dam

Ne dajte se

[LostOneFuture]

Ena gospa, dvakrat starejša od mene, me je po telefonu ozmerjala, da nimam nobene srčne kulture. 

upam, da nisi tako kot jaz in že cel dan premlevaš, da bi mogla drugače odreagirati in se celo opravičiti ( zakaj že?  ), in v glavi gojiti scenarije kako bi vse lahko bilo drugače, da škoda da si ravno ti mogla dvigniti slušalko in še po možnosti težko zaspiš... to naravnost ubija

in ne, nič ni narobe s teboj, ti si super, super, tale ženska pa naj svojo slabo voljo sprošča kako drugače v prihodnje!

[angelit]

angelit, ko berem tvoje prispevke čutim en poseben prijeten občutek, ki ga ne znam opredelit. Zdi se mi nek pogum, mladost,... hm. Vsekakor ti želim pogumno naprej, kljub vsem oviram.
Osamljenost, tesnobnost,... poznam tudi jaz, nisi edina. Veliko imamo za predelat.

--- pri meni je finta, da kolikor je še moči v meni, se rinem naprej, da kaj dosežem, ker je že čas-septembra bom 30... in bi rada kaj naredila iz svojega lajfa

Spoznala pred tridesetim. Ko bi le bilo še več takih. Manj pa takih, ki bi pred smrtjo spoznali da so se gnali za materialnim pozabli pa na....

 

danes sem plesala z eno punčko v lokalu na disko trance skoraj, medtem ko sta moja mama in njena klepetali, sva šli na igrala in sem se ful trudila, da bi ji bilo lepo... je kar dvigovala rokice k meni, da jo nesem... tako majhna, lahka in s pleničko, pa sem pazila da ne bi bila vsa mokra, ker je prej deževalo.


malo sem se pogovarjala tudi z neno mamo, še pred nekaj meseci sem bila v takih okoliščinah prav koma.

(((delam pa vajo brisanja vorteksov socialne fobije, pač povem, čeprav mi je en mentor iz Šenta odsvetoval, da o tem razlagam... vorteksi so tisto kar drži stvari skupaj, vse je narejeno iz hitro vibrirajoče energije http://u3sevnica.weebly.com/vorteks-ali-energijsko-ozadje-dogajanj-v-naravi-in-nascaronih-381ivljenjih---10-1-2012.html nekaj takega...

delam tudi dihalne vaje, imam še kup vaj pa zabušavam ... lahko bi več delala... je pa res da vsaj migam navzven.

[Lira]

upam, da nisi tako kot jaz in že cel dan premlevaš, da bi mogla drugače odreagirati in se celo opravičiti

Oh ne, brez skrbi, ko je odložila, sem bila par sekund popolnoma osupla, potem pa me je prevzel en tak čudovito osvežujoč badass občutek … Neprecenljivo!  

Tole je pesmica za danes:  

http://www.youtube.com/watch?v=0DJC-ECU8IE

Pa še rožica za vas 

[angelit]

Ena gospa, dvakrat starejša od mene, me je po telefonu ozmerjala, da nimam nobene srčne kulture. 

kaj pa ona ve, kaj je zadaj. folk je včasih res tečen, tudi če bi vedel za naše težave. če imaš soc fobijo, je sploh težko izražat še ne vem kaka družbeno primerna čustva in sočustvovat, ker se kopljemo v strahu... in dobimo lahko ravo tisto česar se bojimo, da nas ne bi sprejeli in razumeli, ..

jaz to vzamem kot izziv, da ni glih kriv bogi človek, ampak druge energije. (posledica 6 letnega poslušanja nevidnih ljudi) prijatelj mi je povedal, da imamo vsi duhove ki so lahko tudi zli, ... to je lažje sprejeti kot to, da te bog daje na preizkušnjo skozi sočloveka. Bog naj bi bil samo dober??

ne vem kako sploh funkcionirat z včasih z ljudmi, da bi v njih vzbudila pozitivo, ne pa negativen odziv. ful se trudim... sem pa preveč tiho in se kar fino strinjam dostikrat... mhm pa mhm... dobro da me eni sploh prenašajo...

ampak pogovarjat se je pa fajn! če ti uspe s kom deliti svojo dušo je to kot najboljslastna neprepovedana zdrava torta iz recimo suhega sadja, ... .

[zelo_resen]

ne vem kako sploh funkcionirat z včasih z ljudmi, da bi v njih vzbudila pozitivo, ne pa negativen odziv. ful se trudim... sem pa preveč tiho in se kar fino strinjam dostikrat... mhm pa mhm... dobro da me eni sploh prenašajo...

Mislim, da je odziv drugih le delno odvisen od našega funkcioniranja. Zato je škoda biti razočaran vsakič, ko se negativno odzovejo na naša dejanja. Morda so nas drugi narobe razumeli, imajo drugačen pogled, so razdraženi,... Iz njihovih odzivov pa, če se potrudimo, lahko včasih tudi razberemo zakaj so reagirali tako kot so.

[anouk]

Ma je tako...lahko se še zelo trudiš pa se bo vedno potem našel nekdo k ti bo zavrnil...ni vse samo odvisno od enega človeka, kajti že sama komunikacija poteka med dvema osebama. Sej obratno tudi, lahko se še nekdo nevem kako trudi da bi ti bil všeč, pa ti ne bo.
Sam men je pa še to problem recimo do včeraj, k sem bila z družbo ki je zdaj že dolgo nisem videla...kar otrpnila sem. Pa še utrujena sem bila od celega dneva in sem tam bila sam tiho. Spet sem se začela pogrezati nazaj v osebo kot sem bila še leto, dve nazaj. Grozno.

[Lira]

Sam men je pa še to problem recimo do včeraj, k sem bila z družbo ki je zdaj že dolgo nisem videla...kar otrpnila sem. Pa še utrujena sem bila od celega dneva in sem tam bila sam tiho. Spet sem se začela pogrezati nazaj v osebo kot sem bila še leto, dve nazaj. Grozno.

Anouk, meni se ne zdi nič tako grozno narobe, če družbi poveš, da si utrujena in si pač privoščiš bit tiho. Bolj ko si boš to očitala, slabše bo, po moje. 

Mislim, da je odziv drugih le delno odvisen od našega funkcioniranja. Zato je škoda biti razočaran vsakič, ko se negativno odzovejo na naša dejanja. Morda so nas drugi narobe razumeli, imajo drugačen pogled, so razdraženi,...

Ali pa preprosto nimajo neke srčne kulture ... 

Je pa res, da bi se pol leta nazaj ob taki situaciji skoraj gotovo pogreznila v globoko samoobtoževanje in zagrenjenost ... Bom probala malo razložit.

Že to je zame manjši šok, da se mi na zasebnem telefonu izpiše neznana številka. Pač imam s tem probleme. Klicateljica se je predstavila za bivšo gimnazijsko sošolko mojega pokojnega očeta, češ da zbira podatke za neko knjigo, nisem razumela kakšno ... To je bil še en večji šok, saj je moj oče in nasploh cela družinska zgodovina zame precej boleča tema in očeta tudi še vedno zelo pogrešam.
No, gospa me je dovolj prijazno vprašala, če imam minutko časa. Okej, sem rekla, da imam. Vsaj 20 minut sem potrpežljivo odgovarjala na njena vprašanja, potem pa je začela z res zelo osebnimi stvarmi, ki se po moje tujih ljudi nikakor ne tičejo, in sem ji pač rekla: oprostite, ampak na takšna vprašanja ne morem odgovarjat. Gospa je komentirala, da to je pa zelo čudno, saj je bil vendar moj oče pošten in dober človek. Ja, se absolutno strinjam, da je bil pošten in dober človek, ampak vljudno vztrajam pri svojem. Nakar je postala vsa zoprna, da ji brez veze delam probleme itd itd. Meni se je res ni več poslušalo sredi delovnega časa, vse ima svoje meje, pa sem ji lepo rekla, naj pove, če jo še kaj zanima v zvezi z očetovo poklicno potjo, če ne pa bi bil mogoče že čas, da zaključiva ta pogovor. In me je samo še ozmerjala, da sem mogoče daleč prilezla (ne vem, kaj je mislila s tem), ampak srčne kulture nimam pa nobene.

Kot sem že rekla, si tega nič ne ženem k srcu, mi je pa glede na mojo siceršnjo ranljivost zanimivo, kako komična se mi zdi celotna situacija. Prav hvaležna sem za to izkušnjo. Če nič drugega sem spoznala, da če res hočem, z lahkoto lahko rečem ne, in to je to, brez odvečne sekirancije.


Pa da nadaljujem včerajšnjo glasbeno temo, v duhu in barvah slavne Priscille, kraljice puščave, je tukaj še ena pesmica, ki se mi zdi kot naročena za ta deževni dan:

http://www.youtube.com/watch?v=lbRy6OB2_3w

In tukaj še v malce drugačni verziji za vse meni sorodne duše, ki obožujejo viktorijanske drame: 

http://www.youtube.com/watch?v=TOFps_Naytg

[Milan]

Eh zadnje čase samo berem po internetu o ljudeh, ki so tako ali drugače, iz katerihkoli razlogov zavozili življenje oz. imajo tak občutek. Ne vem kaj je to, samo jutri je treba it na kak izlet, upam da ne bo dež.

[anouk]

Anouk, meni se ne zdi nič tako grozno narobe, če družbi poveš, da si utrujena in si pač privoščiš bit tiho. Bolj ko si boš to očitala, slabše bo, po moje.  unsure

Sej sem povedala, bolj me je zmotilo to, da sem srečala po dolgem času nekoga in sem želela sebi in njemu dokazat, da nisem več tako vase zaprta kot sem nekoč bila. Pa mi ni uspelo 

[angelit]

danes sem se odločila, da ne bom več pila kavo ampak metin čaj. sem postajala že obsedena s kavo, sem komaj čakala, da grem s kom na kavo, če ne vsaj sama. zdaj pa popoln presek s tem.

ker sem se danes kar tresla pred mamino sodelavko, nisem se mogla prav niti nasmehnit in sem izpadla ful mimo.

na koncertu strah, da me bodo videli z odra. no comment... in da bom videti vsa bedna, nerazpoložena in kislega obraza. ker se počutje vidi na zunaj. namesto, da bi me bilo prav briga kaj si neki tozoni mislijo (sem bila na čukih), pa plesali so samo otroci... zadrega. ampak jaz BI plesala , rada bi sproščeno izražala čustva, saj niso TAKO mimo, ... moja pijateljica pa ima več jajc, pa ful težav. jaz nimam pol tega, samo ne vem kaj je... mogoče preveč kave, pa živci. (((spila sem kakih 5,6 kav in zgleda da je za soc fobijo, anksioznost narobe če spiješ eno, kaj šele toliko...) sicer več tistih kav to go iz avtomata... sem morala malo butnit na dno, da kaj spremenim. samo kadim še.

jedla sem pa jabolki, skuto in solato zvečer, cel dan nič. po bolnici sem se zredila za 12 kg, v dveh letih pa shujšala na 50 kil in zdaj jem samo zdravo hrano in upam, da mi bo uspelo obdržat. vedno sem bila bolj okrogla. aaaaaaaaaaaaa.... dogaja.

čaw,čaw

[zelo_resen]

ker sem se danes kar tresla pred mamino sodelavko, nisem se mogla prav niti nasmehnit in sem izpadla ful mimo.

Smem vprašat, kako misliš da te je videla ta mamina sodelavka? Ok, sej praviš čist mimo, ampak če lahko bolj določno.

na koncertu strah, da me bodo videli z odra.  

Včasih imamo res hecne strahove. V ozadju(nekje v podzavesti) se mi zdi, da se stalno rola: "Kaj bodo pa rekli?". Tako, da si ne dovolimo čutiti in delati kot hočemo in čutimo, ampak za druge igramo tako, da bomo videti primerni in si ne bodo kaj negativnega mislili o nas.

Še najbolj v veselje mi je pa, ko sem tudi z drugimi tak, kakršen sem takrat, ko sem sam s sabo, brez igranja, brez da bi se trudil izpasti boljši.

Eh zadnje čase samo berem po internetu o ljudeh, ki so tako ali drugače, iz katerihkoli razlogov zavozili življenje oz. imajo tak občutek. Ne vem kaj je to, samo jutri je treba it na kak izlet, upam da ne bo dež.

Milan, mogoče prideš celo do tistih, ki so zafurali življenje, pa so ga spet našli in zaživeli na novo. Lep dan ti želim, tako in drugače.

:Smiley: Če nič drugega sem spoznala, da če res hočem, z lahkoto lahko rečem ne, in to je to, brez odvečne sekirancije.

Aleluja! Ti imaš res že marsikaj pospravljeno na podstrešju. Škoda, da še kaj dodajam, raje kar svoj prispevek še enkrat preberi. bo več od tega