Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Lira]

sedaj se ful grozno počutim, moram razmisliti kako se bom sedaj obnašala do te sosede

Joj, čisto nič ti ne zavidam. Jaz se na tvojem mestu s sosedo najbrž ne bi konfrontirala, vsaj dokler najbolj grozni občutki ne izzvenijo. Verjetno boš potem lažje razmislila, kako bi bilo najbolj primerno pristopit. Če sploh.

V takih situacijah je težko biti pameten za drugega. Si mislim, da bi mene sosedine besede tako šokirale in razjezile, da bi se v tistem trenutku nalašč stegnila čez okno in pogledala na njihovo dvorišče, samo da bi me videli, da sem slišala. Ampak, verjetno je bolje, da si se zadržala ...

Jaz bi na tvojem mestu najbrž brez kakega pojasnjevanja poiskala drugo varstvo. Do sosede bi poskusila biti še naprej zmerno-prijazno vljudna in nič več. Če bi me kdaj kaj vprašala, zakaj sem poiskala drugo varstvo, bi pa rekla, da zato ker sem ugotovila, da ji ni do tega, da bi pazila na otroka. Potem bi pa z odkritim zanimanjem opazovala njen odziv. Če bi se zgovarjala, da se motim in da to ni res, bi samo mirno in odločno pribila: No, potem se pa opravičujem. In konec debate. Samo toliko, da bi gospa videla, da ga je ona nekje usrala. Lahko pa, da bi bil kak drug način bolj primeren. Ne vem.

zanima me, ali pretekla razočaranja vplivajo na to, kako kasneje oz sedaj izbirate soljudi? a mislite da je 'modro' sočloveku (takemu do katerega čutiš tako naklonjenost da si želiš nekoč z njim prijateljstva ) takoj povedati kake težave imaš da te boljše razume? ali počakati da sam ugotovi?

Hm, jaz sem sčasoma postala nekoliko bolj previdna. Lani recimo sem zelo boleče izkusila, da je dobrota res lahko sirota. Me pa včasih zelo pozitivno presenetijo ljudje, ki mi niso niti zares blizu niti nič dolžni, pa vseeno ponudijo pomoč in tolažbo ali pa kakšno res lepo besedo, ko tega sploh ne pričakuješ. To se mi zdijo taki še posebej dragoceni momenti.

Ne vem, če je "modro" sočloveku takoj povedati, kakšne težave imaš, da te boljše razume. Nimam veliko tovrstnih izkušenj. O zelo osebnih stvareh se običajno pogovarjam samo z ljudmi, ki jih čutim ali pa ki so mi že tako ali tako blizu.

Je pa škoda, ja, da imamo o nekom morda čisto napačno predstavo samo zato, ker ne vemo, kaj se dogaja v njegovem notranjem svetu.

[Milan]

He he da se še jaz malo oglasim, tole me je danes tako nasmejalo, samo ne vem kam naj objavim, pa bom kar sem. Saj niso neke težke modrosti, samo če te motivira za kaj je že to nekaj.
http://www.youtube.com/watch?v=rdNSkzT6UHE

[nutela]

Jaz pa mam problem s tem, da če je neka velika družba ljudi, ali nasploh nekdo ki ga ne poznam ravno (znanec, frend od frenda) da potem enostavno otrpnem. Sem večinoma tiho, tudi če bi kaj želela reči ne rečem. Dokler se malo ne sprostim - potem ko nekoga že parkrat srečam in vidim, da mi ne bo "nič naredil". Ampak me pa moti, da od vseh potem poslušam tisto,"joj, zakaj si skoz tiho, daj povej neki", ker takrat še bolj otrpnem. Prav prazno glavo imam. Kaj naredite v takšnih situacijah? In ne rečt naj bom jezna ker je to tak,...ker sem takšna že od nekdaj, ampak me pa vseeno moti.

Res ne maram pridige držat...kaj pa če enostavno poveš da te je strah nekaj povedat-ker se bojiš kaj bodo oni nato rekli? Mogoče ne bo slabo za začetek...ko se malo "naučiš", zelo verjetno bodo besede začele same tečt...

[anouk]

O, anouk, super, čestitke! To pa je dosežek, absolutno brez narekovajev. 

Hvala,  .

Res ne maram pridige držat...kaj pa če enostavno poveš da te je strah nekaj povedat-ker se bojiš kaj bodo oni nato rekli? Mogoče ne bo slabo za začetek...ko se malo "naučiš", zelo verjetno bodo besede začele same tečt...

Lahko bi, sam mi je malo nerodno neznanim ljudem razlagat, da me je strah njihovega odziva. Verjetno to izhaja iz tega, da večina ljudi, ki sem jim zaupala kakšne takšne težave, je reagirala z tem, da pretiravam, da se paničarim in da me ne rabi bit ničesar strah. (Sej to da me ne rabi bit strah vem tudi sama, samo mi nč ne pomaga) Bom pa poskusila, če naletim na kakšen boljši odziv pri naslednjih znancih.

[Milan]

Uf, jaz sem se s tem vprašanjem ukvarjal dolgo časa, najprej sem se kot mnogi pretvarjal da sem nekaj kar nisem, pa me je to pshično bolj izčrpalo kot kak maraton plus sem šel na živce sam sebi že med tem, potem sem prebijal led tako da sem delal norca sam iz sebe pa tudi to ni nikamor pripeljalo. Zadnje čase sem pa nekako opustil vse skupaj, govorim samo še, če gre za kak konkreten primer oz. problem, ki ga je treba rešiti, drugače sem pa tiho.

[zelo_resen]

Čestitam anouk, da si prestavila mejo možnega nekoliko naprej. Zelo dobro. Imaš se kaj spomniti, imaš pozitivno izkušnjo. Dragocena.

LostOneFuture, Lira je videt brihtna in modra oseba tako da sem vesel, da ti je že ona napisala svoje videnje.

Moje je morda nekoliko drugačno. Na koncu pa se itak vsak sam odloči, ker delat (čist) po navodilih drugih ni najbolj pametna stvar.

da najverjetneje bo, in da ga bo zelo rada pazila da je tak cuker...in pred 2 dnevi grem sina previt in slišim na glas kako nekdo izgovori družinsko ime ( ljudi tukaj ne kličejo zgolj po priimkih ampak vsak ki živi na neki domačiji ima družina na tisti domačiji neko domače ime npr. 'Pri Urbanovih' ) in slišim ime sina...ker sem lih bila ob oknu v njegovi sobici, in sem se ustavila in prisluhnila, prvič tako in nisem mogla verjeti ušesom, citiram: če '...' mislita da jima bom js smrkavca pazila sta se hudo zmotila, zakaj sta me sploh šla gnjavit, kak se ju naj zdaj znebim, ne bota me prepričala da ga vzamem v vartvo pa če je nevem kaj....

Kot prvo, se strinjam z Liro, da je dvakrat za premislit, če je soseda pametna izbira za varstvo, tudi če je bilo to izrečeno hm, nepremišljeno.

Drugače pa jaz ne bi kaj dosti čakal. Čutenja, ki jih imaš se mi zdijo čisto primerna ob tem. Zato bi jaz šel enkrat k njej na zaupen pomenek in ji povedal točno tako kot se je zgodilo, kar si slišala. Kot si nam povedala. Spoštljivo, brez obtoževanja, kljub njeni nespoštljivosti. Možnosti kako bo ona reagirala je več. Lahko da bo hotela tebe narediti krivo in ta grdo, lahko da bo spet vklopla tisto lažno prijaznost, lahko pa, da bo pustila maske na stran in iskreno in odkrito spregovorila. Tako kot si ti k njej prišla. To bi bilo najlepš. In potem razjasnita stvari. Tak način pogovora pa bo dragocena izkušnja za naprej, kamor se bo potem lažje spet vrnit. Bo  bolj varno. In to se mi zdi dragoceno. Ni pa nujno da bo tako. Sploh ne. In je ne moreš prisilit, da bo tako... je čist svoja oseba, dovolj stara, se odloča tako kot se. Lahko pa da bo kdaj kasneje poštekala in uvidela, da morda pa tudi ona hoče iskrenost in odkritost ob spoštljivosti.
V tistem "kak se ju naj zdaj znebim" je meni čutit, da si v resnici tudi ona želi in ji manjka tak način. Je pa res treba za tak način zate kar nekaj poguma. Ampak, če si zavrnjena, tudi nič ne izgubiš, kvečjemu imaš mirno vest, da si poskusila na en lep način, ki se ti ga ni treba sramovati. Ohraniš pa spoštljivost, kljub jezi,... do konca. Ne da bi se izneverila sama sebi.
Samo moj pogled, ki je omejen. Popolni pa itak nikol nismo.

zakaj tega ne reče v obraz ali ne...  unsure js bi šla le zaradi tega da bi ji rekla da hočem da mi pove vse stvari kot so, da ne bodo pol zamere nastajale, ker se mi zdi drugače vredu ženska in jaz imam rada razčiščene stvari, boljše prva zamera kot zadnja, mož pa se boji da bodo ravno zato zamere gojili... no so se še druge hujše stvari dogajale a ne bi sedaj o tem... omogoče drugič

Ti pa zgleda tudi podobno kot jaz razmišljaš. Jaz bi le izpustil tisto hočem, zahtevam,... Sicer čutiš na mestu, ampak potem se ljudje tak finega naredijo, tebe pa pokažejo kak tečnež si....

in ravno to me moti, zakaj ne morejo biti iskreni, in sedaj se js žrem in sprašujem kaj sem naredila narobe in se počutim krivo? in čist mi je volja padla da bi se družila s kom iz vasi, ker me sedaj daje tako slab občutek, da se mi tud vsi ostali v faco smejijo, drugje pa drugače govorijo....aaaaaaaaaa, kako naj človek v takem okolju svoje težave ureja!

Meni se zdi škoda razmišljati tako ultimativno. Pri meni je tudi v vasi večina ljudi, ki s katerimi ne pridem dlje kot do dobrdan. Pa eni zgledajo tako, kot da si o meni mislijo razne reči,... pa kaj, pač njihov problem. Če bi se začel pa skrivat, bi pa postal moj problem. Če pa imajo kaj za povedat, pa naj povejo. Ni moj problem, če majo lepe(pa tud nesramne) maske gor. Sicer jih pa razumem, saj tudi meni ni lahko biti brez mask.
Drugače pa jaz navezujem stik in gradim kaj več s tistimi, ob katerih čutim da je neka podobna valovna našitimana. Morda(!) tudi tebi ne bi škodilo, če poslušaš svoje občutke. Recimo to kar se v tebi prebuja, ko si blizu svoje sosede. Če čutiš nelagodje, morda pa to ni kar samo zaradi soc. fobije.

[zelo_resen]

Uf, jaz sem se s tem vprašanjem ukvarjal dolgo časa, najprej sem se kot mnogi pretvarjal da sem nekaj kar nisem, pa me je to pshično bolj izčrpalo kot kak maraton plus sem šel na živce sam sebi že med tem

Hvala, enako.

Zadnje čase sem pa nekako opustil vse skupaj, govorim samo še, če gre za kak konkreten primer oz. problem, ki ga je treba rešiti, drugače sem pa tiho.

Mislim da ni slab recept. Želim ti pa, da bi ti začelo na glas žuboreti tisto kar je v tebi iskreno, potem pa ni več daleč, da to začneš tudi izražat. Sem ti kar fovš, da si na dobri poti. Jaz bi si tudi želel biti bolj brez mask.

[zelo_resen]

Kaj pa, če tega ne bi nihče ne hvalil ne kritiziral in če recimo sploh ne bi bilo nobenega odziva ... Kaj bi čutil ob tem?
Pa ni treba zares odgovoriti. Kar se mene tiče, ne bo čisto nič narobe, če ne boš. Če se ti bo zdelo smiselno in vredno, pa naredi to brez olepševanja.  Smiley

Me je zadelo, glede na to, da kar večkrat razmišljam o tem. Ko bo čas pa bom verjetno tudi odgovoril.

[LostOneFuture]

kako je lepo da obstaja nek prostor kjer se lahko o takih stvareh pogovarjaš, ponavadi se nisem mogla o tem kaj se mi dogaja ravno pogovarjati, in ko v sebi predeluješ stvari to traja dlje in na koncu sem bila vedno še nesigurna in se spraševala ali sem samo preveč panična

to da je Lira modra sem že ugotovila, pa še podobne težave imava in se lahko ena v drugo vživiva    že več kot 1mesec zbiram pogum da bi ji na zs pisala  me je še kar strah da bi rekla da jo gnjavim  ali da ne bi upala reči da nima istega interesa pol bi pa bila spet žalostna   


Milan, nekaj podobnega sem dala sama v preteklosti čez v družbi, od norčevanja iz sebe od tega da sem se prikazala drugim drugačna kot sem, ter sedaj počnem to, da se javljam bolkne kadar dejansko sem vpletena v nek problem oz znam odgovoriti na vprašanje če se mi ga postavi, problem nastane če predolgo odlašam z nečim, ko v pol ure 4krat premlevam kaj bom rekla, pol pa se neka tema zaključi jaz pa še kar tiho a želja po izpovedi ostane, v meni nastane ful nemir, že rahla tesnoba ki se do konec dneva ful stopnjuje in ponavadi naredim tisto kar je najslabše, se trudim vse skupaj pozabiti da bi tesnoba minila, in drug dan če je podobna situacija in spet ne znam odreagirat se vse ponovi, to me tako jezi pri sebi, ker je vedno težje pol povedati svoj del če si del neke težave 

 
zelo_resen, po tvojem postu sem razmišljala, v o.š. nisem imela prijateljev in v srednji šoli nikoli nisem imela nikogar s katerim bi se lahko v odnosu razvijala, oče me ni pustu družiti z sošolci, ko sem prvič pri 18letih na svojem maturantskem plesu hotela ostati zunaj v noč, kot vsi ostali sošolci, prvič sem se pred množico ljudi postavila zase, nakar me je na maturantskem plesu pred vsemi pretepel oče, in me obtožu da sem si sama kriva za modrice, in pol se čudim da če mi kaka situacija povzoroča tesnobo ali je kdo nesramen da takoj mislim da sem si sama kriva in me je sram, in da sama sebi nisem dala te možnosti, nisem znala črpati iz tega kar mi je bilo dano in pol so tukaj še zakoreninjeni vzorci katerim se preveč posvečam, namesto da bi našla nek svoj recept, ki bi mi pomagal čez težave, čeprav nekega recepta za vse situacije tudi ni... se treba sproti prilagajati, tukaj pa hitro zablokiram, in trenutno se ubadam ravno s tem, da ne bo tega odlašanja in da se problemu takoj posvetim na miren način in ne ko sem cela tesnobna in se ga že bojim lotiti reševati 

[zelo_resen]

LostOneFuture, kaj naj rečem. Ko preberem tvojo zgodbo iz maturanca me kar stiska, kako hudo ti je moglo biti. In verjetno to ni bila edina taka boleča izkušnja. In kako češ potem ostati neprizadeta po taki izkušnji? Res krivično do tebe. Kako češ sedaj reagirat nekako nravno, če pa je bilo tako tvoje obnašanje pospremljeno z veliko bolečine v preteklosti.... Pa kljub temu, po tvojem pisanju se mi zdi, da si že deleč prilezla v obnavljanju svoje ranjene duše. Rad bi ti napisal kaj zdravilnega, pa žal ne znam. Znam samo "poslušati" to kar napišeš in sočustvovati s tabo. Iz katerega konca Slovenije pa si? Če boš kdaj čutila, da želiš prek zasebnih sporočil se menit, mi lahko tudi kadarkoli pustiš sporočilo. Vendar vedi, da sem tudi jaz ranjena duša, zato ne pričakuj preveč od mene.
Tudi jaz vem kako je biti osamljen oz. brez prijateljev, ljudi s katerimi bi se razvijal, skupaj počel stvari, se pogovarjal,.... In ja, je zelo boleče. Ljudje smo socialna bitja. Nekje sem prebral, da si prijatelje ustvariš, narediš. Ne pridejo kar mimo. Tako kot v tej temi. Kako smo si bližje, kot pa smo si bili na začetku. Bi rekel, kot da se že poznamo. Lira, ti, anouk, sedaj počasi še Milana odkrivamo, pa Garfield,... Za to pa smo se rabili pogovarjat, in smo si postali nekako blizu, napol že prijatelji. Tako bi rekel, da je tudi v realnem svetu. Več ko se pogovarjamo z nekom, več kot skupaj doživimo skupaj,... bolj si postajamo blizu. In če drug drugemu pomagaš (ne izkoriščevalski odnos), bolj si si domač, in čedalje bolj greš v smeri prijateljstva. Tako se povežemo. Čisto naravno in preprosto. Res pa je, če smo skoz doma zaprti, potem je nemogoče srečat živo dušo s katero bi šli na to pot spoznavanja. Podobno je pri "iskanju" partnerja. Najbolj naravno se mi zdi, da gremo tja, kjer so nam podobni ljudje. Ti si omenila, da si imela rada naravo, potem greš tja, kjer imaš možnost srečat podobne. Če imaš rada duhovnost, greš tja, kjer se srečujejo podobni. Če imaš rada šport, pa tja. Saj je logično ne? In verjamem da ti to že vse veš. Ok, zdej sem mogoče odtaval. Upam pa, da od vsega tega dolgega teksta, ki sem ga sedaj napisal najdeš kaj koristnega zase.
Vesel sem, da si ohranila to svojo pozitivno naravnanost, kljub vsem tragedijam, ki si jih doživela.

[LostOneFuture]

Ljudje smo socialna bitja. Nekje sem prebral, da si prijatelje ustvariš, narediš. Ne pridejo kar mimo. Tako kot v tej temi. Kako smo si bližje, kot pa smo si bili na začetku. Bi rekel, kot da se že poznamo. Lira, ti, anouk, sedaj počasi še Milana odkrivamo, pa Garfield,... Za to pa smo se rabili pogovarjat, in smo si postali nekako blizu, napol že prijatelji. Tako bi rekel, da je tudi v realnem svetu. Več ko se pogovarjamo z nekom, več kot skupaj doživimo skupaj,... bolj si postajamo blizu. In če drug drugemu pomagaš (ne izkoriščevalski odnos), bolj si si domač, in čedalje bolj greš v smeri prijateljstva. Tako se povežemo. Čisto naravno in preprosto. 

hvala ti zelo_resen, tvoje besede so me pomirile in dale misliti, tudi jaz sem zelo vesela da smo se našli na forumu in da obstaja prostor kjer imamo možnost en drugemu pomagati 

trenutno sem v fazi ko ne iščem globokih odnosov, dolgo časa sem to forsirala sedaj pa sem se odločila da bom se prepustila toku, kot sam praviš, da naravno in preprosto prideš do ljudi ki si jim podoben. Tale tvoj stavek mi je zelo ušeč, sem si na listek napisala in bom dala ob posteljo. Ja zelo rada imam naravo in živali, zato tud živim na kmetiji in sem si našla partnerja ki ljubi enake stvari. Sam pri prijateljih mi ne uspeva...še! Ja moje otroštvo je bilo zelo grdo, mislim da tukaj nisem edina in kot si sam rekel si tudi sam prizadet, in tukaj te razumem.

Všeč mi je da nekdo reče tudi jaz se z veliko sovaščani samo pozdravljam nikoli ne pogovarjam, tako vem da ok, nisem čudna, z mano je vse ok.

Kolikokrat se vam zgodi da se počutite manjvredne od drugih? V kolikšni meri vas to omejuje? Jaz sem kot otrok imela zelo močen manjvrednosti kompleks in še danes se ubadam s tem problemom.

 

[nutela]

Manjvrreden ni nihče! Ljudje pogosto nit ne sanjajo koliko pomembni so lahko, in kje vse!

[Milan]

Kolikokrat se vam zgodi da se počutite manjvredne od drugih? V kolikšni meri vas to omejuje? Jaz sem kot otrok imela zelo močen manjvrednosti kompleks in še danes se ubadam s tem problemom.

Jaz imam manjvrednostni kompleks kamorkoli se obrnem, tudi na tem forumu. To me je v bistvu pokopalo. Začelo se je tam nekje pr 16-17 letih in se potem samo še stopnjevalo. Posledica je bil umik in izostanek vseh življenskih izkušenj, ki jih večina ljudi doživi v tem času. V bistvu se teh let niti ne spomnim najbolje, kar mi še "nadgrajuje" kompleks manjvrednosti. Je to težek cikel, železni obroč iz katerega ne vem, če in kako bom kdaj izstopil.

[LostOneFuture]

Manjvrreden ni nihče! Ljudje pogosto nit ne sanjajo koliko pomembni so lahko, in kje vse!

res je, noben ne bi smel biti manjvreden pa se vseeno kdaj tako počutimo...

[LostOneFuture]

Posledica je bil umik in izostanek vseh življenskih izkušenj, ki jih večina ljudi doživi v tem času. V bistvu se teh let niti ne spomnim najbolje

te popolnoma razumem, sama nisem dala 'najstniške norosti' čez, ne poznam pojava 'prijateljstvo iz otroštva' in še marsikaj, ker sem se vsemu umikala, sedaj se pa trudim da grem na vas, da pozdravljam ljudi, da grem iz hiše, hočem sinu biti vzor.

[nutela]

Milan,
Mogoč se ti bo ta odgovor zdel čuden, mogočtudi neustrezen...
jaz nikoli nisem imela nobene socijane fobije...sem pa res bila dokaj več samokritična, tudi starši so bili precej strogi, zahtevni...dajmo ret, vedno sem bila nekaj korakov nazaj, tudi če bi me nekateri hvalili, pokazovali da me imajo radi...

Odločilo je pa biloprav ko so se v živlenju pojavile težave. Začeli so se pojavljat komentarji, bila sem za to in ono zakinjena na podlagi tega da "nisme dovolj lepa , pametna...bogata..." potem se pojavil vpor! Nisem najlepša, najpamentnejša, najboljša...ne pa tudi najslabša! Ne pričakujem od življenja vesoljsko ladjo, ne določene stari pa imam pravido, tako kot vsi ostali ki jih imajo...

Težave icer trajajo, ene uspem rešit, potem se pojavijo nove...vedno ima dobrih ljudi ki ti se postavijo vstran...težave so 99.999% finančne,na /zelo redka) negativna mnenja drugih o sebi ni da se ne oziram, ker rada delam na sebi in rada sprejmem kritiko, ampak me ne bolijo tako kot so prej...in osebno se, ne glede na vse, počutim drastičo bolje

[Milan]

lost one future
Tako je tudi prav! Meni so tudi svetovali, naj izgradim pozitivno razmišljanje (kako oz. na podlagi česa?),  naj sem vesel in naj npr. pozdravljam in krmaljam s trgovkami v trgovini (banalen primer), itd.. TO tudi poiskušam, niti nimam nekih probelmov s tem, samo kaj ko še zmeraj ko začutim, da se mi nekdo preveč približa oz. da bi šlo lahko dlje od "dober dan, sončno vreme danes" se mi v grlu pojavi knedel v možganih pa glas: "Kaj boš ti s tem človekom, ki je itak verjtno na vseh možnih področjih 1000 svetlobnih let pred tabo."

[nutela]

A imaš ti časa prebrat "Bambija"?


Pa da se slišiva potem?


P.s Ne išči niti slučajno v otroški knjižnici ker nikoli ne bo našel: "Bambi" je za odrasle

[Milan]

nutela
Jaz sem bil pa v otroštvu preveč hvaljen. In to zaradi svoje "pridnosti" - nikoli nisem povzročal kakih pretiranih problemov. Pa zmeraj so mi govorili, kako je neka zelo svetla prihodnost pred mano. Očitno je bilo to kot neke vrste prekletstvo, ker se je obrnilo vse drugače.

[Milan]

Kdo je avtor te knjige?