Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Milan]

Lost one future
uf, si pa res močna, da si se pobrala po vseh teh scenah , travmah in udarcih in lepo da ti gre zdaj na bolje. Pri meni niti ni ničesar tako ekstremnega, da bi lahko rekel "evo to je to česar se moram znebit, odnehat, itd.. pa bo takoj vsaj malo bolje" enostavno samo neka razvlečena siva megla. Včasih se mi zdi da imam samo premalo domišljije oz. idej za izvleči se iz nje. Nekako sem vedno vozil smao po enem tiru in verjel, da me bo ta nekam pripeljal, alternativ sploh gledal nisem. No izkazalo pa se je da ta tir vodi naravnost v en zid.

[zelo_resen]

LostOneFuture,  huh, čestitam tebi in tvojemu možu. S svojo težko zgodbo boš (upam) marsikomu, ki se je znašel v turobni megli in sivem betonu pomagala verjeti, da pa za tem betonom in to dušečo meglo obstaja tudi sonce, morje, gore, gozdovi, luna, zvezde,... pisan in čudovit svet. Želim ti, še veliko napredovanja, saj vesolje je neskončno. In mi smo to vesolje. Se oproščam, za moj fantazijski stil pisanja.

https://www.youtube.com/watch?v=fahr069-fzE

Osebno priporočam tudi tole(Od Mete in Rudija Tavčar nekje med posnetki) Govorita pa o partnerskem odnosu:
http://audio.ognjisce.si/oddaje/Za_zivljenje/2012

[LostOneFuture]

Lost one future
uf, si pa res močna, da si se pobrala po vseh teh scenah , travmah in udarcih in lepo da ti gre zdaj na bolje. Pri meni niti ni ničesar tako ekstremnega, da bi lahko rekel "evo to je to česar se moram znebit, odnehat, itd.. pa bo takoj vsaj malo bolje" enostavno samo neka razvlečena siva megla. Včasih se mi zdi da imam samo premalo domišljije oz. idej za izvleči se iz nje. Nekako sem vedno vozil smao po enem tiru in verjel, da me bo ta nekam pripeljal, alternativ sploh gledal nisem. No izkazalo pa se je da ta tir vodi naravnost v en zid.

Milan 

veliko je že to da ugotoviš kaj je tisto kar te obremenuje, včasih tudi to traja preden prideš do ugotovitev, pri meni je trajalo kar nekaj let, najbrž tudi tebe da te je pripeljalo do sem kjer si, sedaj lahko počasi iščeš načine ki bodo ti pomagali to sivino pregnati, preteklosti spreminjati ne moreš in svetujem ti da je ne premlevaš preveč, ampak razmišljaš o tem kje si sedaj in kako si lahko pomagaš sedaj,  jaz osebno ratam namreč preveč zagrenjena, no na silo seveda nič ne gre, vsaj pri meni ni šlo, imela sem ravno tako obdobja sivine, največ mi je pomenilo, ko sem imela obdobje da sem bila 'za en drek', da me je mož pustil, da sem se predajala malodušju, pa je bilo naslednje dni boljše... pomagal pa mi je z vprašanji, ni mi govoril kako se naj k sebi spravim, ampak me spraševal take smešne stvari: ''a naj oblečem un pulover ali uno majico, dej povej ti imaš tak dober okus?'', ''a nama naredim sendviče ali palačinke? kako že narediš to, ti najboljše narediš, mi izdaš svoj skrivni recept?'' heh tale moj možek eden  ali pa če se je naredil kup posode, sem začela, joj kdaj bom to pospravila, tako sem slabotna... on pa meni, ''ali mi lahko pokažeš kako ti narediš, kam kaj gre?  ti to tak obvladaš'' in kaj sem naredila? vse pospravila in mu pokazala kako delam....hahahaha, moj mož je en fenomen, sploh nevem kako mi ga je ratalo najdit  in k to poslušaš  se ti prov samopodoba in samozavest dvigne, da vidiš da nekdo ceni tvoje znanje in te ima za sposobnega da se nate obrača...od tukaj tudi moje težave da sem preveč drugim na voljo za usluge, namreč izjemno rada sama sebi dokazujem kaj znam noja vem pa tudi da imam srečo da je moj mož tak, vsi nimajo take podpore oz je sploh nimajo, tisto pa je zelo težje, in dlje traja da se pobereš, vendar je konec koncev vedno vse pri nas, ali bomo imeli pogum stopiti čez vrata in pozdraviti sosedo, ali bomo imeli pogum iti na tečaj in tam spoznati prijatelja...in ali bomo razumeli neko vprašanje kot žalitev ali priznanje!

zelo_resen hvalaaa za posnetke od ognjišča  odlični so, poslušala sem posnetek o odnosih tašča-snaha in sem se zjokala, tako nesrečna sem da tašča ne sprejema odločitve da je mene vzel za ženo in nama greni življenje! sem danes še enega poslušala ko je sin imel dopoldanski spanec veliko dajo za razmisliti!

[Lira]

LostOneFuture, iskreno občudovanje tudi z moje strani 

Zelo_resen, hvala za Israelovo "Somewhere over the Rainbow". To je daleč najlepša izvedba ene najlepših pesmi sploh! Danes mi pa zveni še posebej ganljivo …

Saj najbrž nimaš nič proti, če tvoj link zamenjam s tem, na katerem so tudi ljudje in ta čudoviti, žal že pokojni izvajalec:

http://www.youtube.com/watch?v=w_DKWlrA24k

[zelo_resen]

Malo pavze in poslušanja muzike? 

https://www.youtube.com/watch?v=qkg8UChoJ-I

[zelo_resen]

Moje razpoloženje in moja čustva so dostikrat nasprotna temu, kar jaz forsiram. Ma, pa vedno bolj ugotavljam, da je dobro, če znam poslušati kaj se v meni dogaja. Moja dejanja pa da izhajajo iz iskrene želje, potrebe, hotenja.
Morda je tudi pri depresivnem počutju lahko razlog, da delam po nekih kompulzivnih vzorcih, česar morda niti opazim ne. In se potem počutim nesrečno, ker ne delam tistega, kar je izvir in vir radosti v meni. Mja, ne vem. Kako lažje bi bilo, če bi bil narejen nekolk bolj preprosto, al pa da bi mi bila priložena navodila za uporabo.

Malo bluzim. Pa vseeno čutim da naj delim z vami. Lep dan želim.

[zelo_resen]

Še malo bolj konkretno sem se spomnil. Recimo, da imam neke stvari za postorit. Pa se jih izogibam. Recimo pomit posodo, al pa pospravit sobo, al pa zjutraj zgodaj vstat al kaj vem kaj. Pa potem recimo začnem odlašat, pa se začnem slabo počutit, pa se mi ne ljubi, pa kar ne vidim več pravega smisla, pa kar vse se začne nabirat,... V meni je čedalje bolj neka tesnoba, malodušje, depresivno razpoloženje, jaz pa imam potem še bolj težke roke in noge, da bi se spravil k delu. In hočem rečt, da so morda ta čutenja čisto na mestu, saj ne morem čutiti veselja ob vsem metanju časa stran,.... Pomaga pa mi recimo, če naredim par opravil in začutim veselje, ker nekaj pa sem napravil in potem je vse skupaj še malo lažje, ker imam boljše počutje in me kar povleče in začnem delat. In občutek, ko dan preživim v dobrih aktivnostih je supr. Hm.

Evo še malo bluzenja. Rad kdaj bluzim, ker se mi zdi, da prihaja ven iz mene.... nekaj podzavestnega. Paše mi, ko si dovolim izražat se brez samocenzure.

[Milan]

Meni se tudi zdi fino karkoli storiti, ampak trenutno se mi zdi da je moj vseobči položaj tako zafuran, da bi bile te malenkosti samo pljunek v morje, kar pa seveda NI dobro.

[Lira]

Moje razpoloženje in moja čustva so dostikrat nasprotna temu, kar jaz forsiram. Ma, pa vedno bolj ugotavljam, da je dobro, če znam poslušati kaj se v meni dogaja. Moja dejanja pa da izhajajo iz iskrene želje, potrebe, hotenja.

Ja, to si lepo povedal.

Kako lažje bi bilo, če bi bil narejen nekolk bolj preprosto, al pa da bi mi bila priložena navodila za uporabo.

Meni pa se zdi, da smo v svojem bistvu resnično zelo preprosti, samo preveč nagnjeni h kompliciranju ...
Preveč je enih 'saj bi' in 'če' in 'ampak' in 'potem ko' ...

Še malo bolj konkretno sem se spomnil. Recimo, da imam neke stvari za postorit. Pa se jih izogibam. Recimo pomit posodo, al pa pospravit sobo, al pa zjutraj zgodaj vstat al kaj vem kaj. Pa potem recimo začnem odlašat, pa se začnem slabo počutit, pa se mi ne ljubi, pa kar ne vidim več pravega smisla, pa kar vse se začne nabirat,... V meni je čedalje bolj neka tesnoba, malodušje, depresivno razpoloženje, jaz pa imam potem še bolj težke roke in noge, da bi se spravil k delu. In hočem rečt, da so morda ta čutenja čisto na mestu, saj ne morem čutiti veselja ob vsem metanju časa stran....

Pri meni je točno isto! Ko začnem nekaj odlašat, postaja opravilo čedalje težje ... In ko se tega nabere večja količina, pritisne name kot težek svinčen oblak, jaz pa sem čedalje bolj nemočna, obupana in jezna nase ...  Pogostokrat si tudi rečem, da moram najprej opraviti to in to, potem bom pa mogoče lahko počela, kar bi jaz rada ... Samo kaj ko nazadnje ne naredim niti tistega, kar bi morala, niti tistega, kar bi rada ... To je en tak začaran krog.

Pomaga pa mi recimo, če naredim par opravil in začutim veselje, ker nekaj pa sem napravil in potem je vse skupaj še malo lažje, ker imam boljše počutje in me kar povleče in začnem delat. In občutek, ko dan preživim v dobrih aktivnostih je supr. Hm.

Evo še malo bluzenja. Rad kdaj bluzim, ker se mi zdi, da prihaja ven iz mene.... nekaj podzavestnega. Paše mi, ko si dovolim izražat se brez samocenzure.

Imaš prav. To res pomaga! 
Zelo_resen, ti kar bluzi ... Je zelo dobrodošlo. 

Meni se tudi zdi fino karkoli storiti, ampak trenutno se mi zdi da je moj vseobči položaj tako zafuran, da bi bile te malenkosti samo pljunek v morje, kar pa seveda NI dobro.

Ne, res NI. Tako da, kar začni pljuvat! 

[Betka]

Ob Milanovem zapisu sem se spomnila besed Alenke Rebula, ki pravi, da je končni življenjski obračun seštek naših vsakdanjikov in prav vsakdanje odločanje o navidez nepomembnih stvareh določa potek naše življenjske zgodbe. In ko začnemo zavestno posegati v svojo vsakdanjost, začnemo spreminjati svojo usodo.   

[urssska]

Še malo bolj konkretno sem se spomnil. Recimo, da imam neke stvari za postorit. Pa se jih izogibam. Recimo pomit posodo, al pa pospravit sobo, al pa zjutraj zgodaj vstat al kaj vem kaj. Pa potem recimo začnem odlašat, pa se začnem slabo počutit, pa se mi ne ljubi, pa kar ne vidim več pravega smisla, pa kar vse se začne nabirat,... V meni je čedalje bolj neka tesnoba, malodušje, depresivno razpoloženje, jaz pa imam potem še bolj težke roke in noge, da bi se spravil k delu. In hočem rečt, da so morda ta čutenja čisto na mestu, saj ne morem čutiti veselja ob vsem metanju časa stran,....

Vprašaj se, zakaj odlašaš in se izogibaš, zakaj ti je težko. Jz mislim, da je to verjetno znak depresije, ki je vzrok, ne posledica, "lenobe" in odlašanja. Da je večno odlašanje lahko jasen simptom in da je zgoraj odebeljeno tvoja racionalizacija tega stanja. Na to sem pa pomislila zato, ker imam sama komorbidno depresijo in sem, ko sem prvič odkrila ad-je, kar zijala od začudenja, kako so v parih tednih obrnili stvar na glavo - celo barve so bile bolj izrazite in volja, motivacija za delo neprimerljiva. Prej je bilo vse tako težko, tako utrujajoče, tako nezanimivo ... Saj bom jutri ... Hkrati pa nisem bila žalostna, samo brezvoljna, zato dolgo nisem pomislila na depresijo v tej povezavi. Ni vsak, ki je v depresiji nujno "depresiven" v takem pomenu kot to besedo običajno uporabljamo v vsakdanjem pogovoru, lahko samo izgubi zanimanje za vse.

Delo pa sigurno pomaga pri depresiji, nima človek toliko časa za razmišljanje, to je res, in res je tudi, da gradi samospoštovanje. Fizična aktivnost je pa tako plus v vseh pogledih.

Ma vsi anksiozneži moramo bit pozorni na znake depresije, ker imata depresija in anksa najverjetneje skupno osnovo, predvsem primankljaj serotonina. Nočem strašit, ne pravim, da je nujno tako tudi v tvojem primeru, samo moramo bit pa pozorni na to. Je zelo pogosta vzporedna motnja, kar sicer ni nič čudnega. Dobra novica pa je, da z ad-ji, ki ti ustrezajo, lahko ubiješ obe muhi na en mah, se rešiš ankse in dobiš nazaj voljo in zanimanje za delo, pa čeprav je treba samo posodo pomit.

[Lira]

Pri meni je odlašanje zelo velik problem. In to ni vezano samo na obdobja depresije, čeprav je takrat vse seveda še bistveno težje in slabše. Kronično odlašam, čeprav nisem ravno lene sorte. Odlašam celo s stvarmi, ki me zanimajo in ki jih rada počnem. Po svoje se mi zdi to malo podobno mojemu prenajedanju, kjer tudi ne gre samo za požrešnost in užitek. Jem tudi, ko me že vse boli. (Čeprav je tega zadnje čase, odkar so antidepresivi prijeli, bistveno manj.) Se mi zdi, da je to še ena od oblik samosabotaže in odvisnosti. Problem je, ker odlašanje nekaterih stvari, sploh večjih, pri meni postane neke vrste kompulzivno, prisilno vedenje. Pa vedno je zraven ogromno slabih občutkov, predvsem krivde. In potem postane to že kar stanje duha ...

Zelo_resen je sicer opisoval neko dnevno razpoloženje, pri meni pa se to lahko raztegne na zelo dolga obdobja in je zagotovo zelo močan faktor pri nastanku in poglabljanju depresije. Poleg drugih faktorjev seveda. Ne vem več, kaj je vzrok in kaj posledica, ker se vse zacikla v en krog, ki ga je zelo težko presekat. Vem pa, da zelo pomaga, ko začneš migat – da opraviš recimo nekaj malih stvari, pa vidiš, da gre in greš naprej, podobno kot pri premagovanju socialne fobije. Po moje že sama dejavnost ugodno vpliva na določene procese v možganih. Je pa jasno, da kadar si v pravi, klinični depresiji, ne moreš tako rekoč nič, razen najbolj nujnih stvari. S tako, bolezensko pasivnostjo se pa samo še dodatno depresiraš.

Btw, če slučajno še koga zanima, zadnjič sem na spletu naletela na "Procrastrinators Anonymous", ki delujejo na podoben način kot anonimni alkoholiki (AA):

http://procrastinators-anonymous.org/

[zelo_resen]

Hvala urssska za tvoje videnje. Sem se zamislil.
In mi je po glavi šlo med branjem tvojega prispevka, kako redko katera pesem me navduši. Ko po youtube iščem, se mi zdi toliko plehke glasbe. Saj vem, okusi so različni, samo vseeno, se prav čudim, kako je večina pesmi lahko komu tako všeč, da ima toliko ogledov. Mene pa prav odbijajo, me pustijo hladnega.
Kaj hočem rečt je, da nekako ne vidim ravno veliko veselja v vsakdanjosti oz. vsakdanjih opravilih, mi je pa veliko stvari zelo zanimivih in kjer ne čutim prav nobene dolgočasnosti. Ker če bi mi nekako kemično v možganih kaj zaštekalo, potem domnevam, da me ne bi navdušilo prav nič oz. v zelo nizki stopnji.
Jaz sem si vsakdanje stvari spravil v neko rutino in kar je treba ni težko. Tako da zadnje čase sem tako podzavestno pokapiral, da držat se reda glede vsakdanjih stvari je najmanj naporno oz. prinaša kar celo zadovoljstvo (no saj to si tudi sama podobno napisala).

Vprašaj se, zakaj odlašaš in se izogibaš, zakaj ti je težko.

Na kratko bi rekel, da čutim veselje do preprostega materialnega življenja brez kompliciranja(simpl obleka, simpl in poceni avto(ali pa kar javni prevoz če je mogoče), simpl in majhno bivališče, preprosta in zdrava hrana kar iz vrta,...) V glavnem tako, da več časa ostane za pesem, branje, pogovor, raziskovanje, spoznavanje duševnega, duhovnega,... Ko pa me okolje sili v to, da se moram pretirano ukvarjat s hrano, obleko, avti, novicami, raznoraznimi meni neumnostmi... pol pa kar kmalu začutim depresijo.

[zelo_resen]

Sittin' on the dock of the bay
http://www.youtube.com/watch?v=PyxLaHmOaYM
in še v bolj živahni izvedbi
http://www.youtube.com/watch?v=Es3Vsfzdr14

Tudi ko ne delam nič je lahko čas tako različno napolnjen v meni.

[LostOneFuture]

zelo_resen, tvoji zadnji posti so zelo navdušojoči  človek vidi da ima enake probleme in mu je takoj lažje,  enako kot opisuješ je meni, odlašam z kakim opravilom in pol je vedno težje to narediti, šele ko začnem sama nase ful pritiskat oz. kdo drug in nekako premagam strah da mi uspe, pol ko pa spet uspešno naredim nekaj stvari se počutim boljše in dobim voljo da bi še več delala. ko sem začela z Adji se je veliko spremenilo, a še vedno ostajajo težave, ker nisem še rešila vzorca ki em vedno znova pripelje do tega da se izogibam, ravno prejšnji teden me je mož utrujal naj že enkrat v ustanovo pokličem kjer bi naj delala, rečemo mi je bilo da prvi teden v maju pridem podpisat pogodbo, nakar včeraj izvem od direktorja samega, da so si premislili da so jim potni stroški ki bi jih mesečno plačevali zame previsoki in da me ne bi vzeli, in to ko ti že vse obljubijo  pa ta teden sem bila vabljena še na 2razgovora in seveda nisem šla, če me je 'kao' že čakala služba, sem tako jezna nase, zakaj nisem prej poklicala....AAAAAA...

[LostOneFuture]

Na kratko bi rekel, da čutim veselje do preprostega materialnega življenja brez kompliciranja(simpl obleka, simpl in poceni avto(ali pa kar javni prevoz če je mogoče), simpl in majhno bivališče, preprosta in zdrava hrana kar iz vrta,...) V glavnem tako, da več časa ostane za pesem, branje, pogovor, raziskovanje, spoznavanje duševnega, duhovnega,... Ko pa me okolje sili v to, da se moram pretirano ukvarjat s hrano, obleko, avti, novicami, raznoraznimi meni neumnostmi... pol pa kar kmalu začutim depresijo.

te popolnoma razumem, sem ista, jaz se recimo ne morem ukvarjati z vprašanji zakaj je nek avto boljši, kateri kakav je bolj zdrav itd. to je meni kr neki, js tud raje se vsedem za kolo in grem kolesarit in poslušam glasbo da vse odklopim, ali da opazujem naravo, ne maram pogovorov kjer bi moral skozi govoriti, rada imam trenutke tišine in to da ljudi to ne utesnjuje, zato so mi individualne terapije bile tako fajn, ker tudi če mi je zastavila vprašanje in sem rabila nekaj minut, in je bila tišina mi je pustila to tišino, ni forsirala, dej že povej nekaj, tudi hujšanja se težko lotim, ker ko vidim kolk nekateri debatirajo kaj vse bi mogu jest, prešetevajo kalorije mi vse slabo rata, raje imam enostavni recept, manj jej, več gibaj in sproti če kaj ugotoviš prilagajaj, včasih sem vse za vnaprej planirala, sedaj me to ful utruja


Sittin' on the dock of the bay - ful dober komad, sama imam tudi zelo rada globoke pesmi ali pa pesmi pri katerih mi je ritem zelo ušeč, pri teh sploh nevem kaj pojejo, mi je pa poskočnost všeč in ko zaprem oči se lahko prepustim fantaziji!

[Milan]

he he poznam ta občutek, da je zdaj kar neankrat cela znanost ratala iz vsega, sploh če si malo mlajši je pa sploh kriza. Pa "moraš" sledit novi tehnologiji, kjer vsake 3 mesece izide kak nov telefon oz.nova oblika računalnika, pa avtom, pa modi, pa "lajfstajlu" pa še ene 300 stvarem.  To je pač posledica kapitalizma in potrošniške mentalitete.  Saj bi človek rekel, da se lahko izklopiš, da furaš nek svoj stil, sam kaj ko 99% (treba najt tist 1 %) ljudi pretežno govori samo o tem in potem še nimaš česa bleknit in se počutiš še bolj bedno kot ponavadi. Pa še "tržna vrednost" ti je nikakva, če se ne znaš predstavit oz. glumit da si strokovnjak za vse. Jaz ne bi imel nič proti če bi živel v socializmu, kjer bi vsi furali jugiče in imeli na izbiro 1 šampon. Saj kdor je hotel "luksuz" je itak imel na voljo Trst he he.

[Lira]

LostOneFuture, ojej, žal mi je, da se tole s službo ni izšlo. Glede na to, da te vabijo na več razgovorov, pa imam občutek, da si kar iskan profil in da boš kmalu našla kaj drugega. Le pogum. 


Vidim, da smo si kar precej podobni. Tudi jaz imam rada preproste stvari, razni avti in telefoni mi pa komplet dol visijo. Glavno, da zadeva opravlja svojo osnovno funkcijo, pa je v redu.

držat se reda glede vsakdanjih stvari je najmanj naporno oz. prinaša kar celo zadovoljstvo

Tale misel mi je všeč. Pa današnja pesem tudi.

[zelo_resen]

Pa še ena pesmica za danes. 

https://www.youtube.com/watch?v=oOynrPNTMVs

[zelo_resen]

Vidim, da smo si kar precej podobni

Morda pa ima ta podobnost tudi kaj povezave s tem, da imamo vsi bolj ali manj depresijo. Jaz imam občutek, kot, da smo v življenju v sebi začutili neko lepoto(ogrožena vrsta) in če te ni, se nam zdi tudi z vsemi "neumnostmi" naporno ukvarjat.

Milan, zelo lepo povedano. Samo jaz ne vidim upanja v socializmu. Enostavno ga ne poznam saj sem premlad. Ubistvu mi je vseeno za družbeno-politične sisteme. Po moje, dokler ne bo poštenosti, solidarnosti, ekologije,... v srcih, nam noben sistem kaj dosti ne pomaga. Po moje bi bila tudi demokracija, kapitalizem,... čisto ok, če bi bilo to v naših srcih, dušah ali kjer koli že to je. Če bi bilo to v nas, potem bi se tudi potreba po razni vojski, policiji, sodnikih, ekonomistih, zaporih, psihologih, psihoterapevtih, inženirjih, ki snujejo elektronski pomik vzratnih ogledal v avtomobilih,.... veliko manjša.


LostOneFuture, hvala tudi za tvoje povratne informacije, h katerim si pripela še svoje. Mi je zelo dragoceno, ko ovrednotiš moje prispevke, zelo pa je zanimivo tudi, ko tako kot je meni zgleda uspelo v zadnjih prispevkih, daš nekaj novega v temo, nekaj svojega, nekaj izvirnega.