Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[LostOneFuture]

pa še to bi dodala, spomnim se da sem v osnovni vedno bila zase, namreč na živce mi je šel fenomen ''skupinske prisile'' oz nemško ''grupenzwang'', recimo če hočeš bil del neke skupine delaš vse kaj oni delajo da si del nje, js sem zato vedno bila bolj samotar, nisem hotela hoditi v diskoteke do jutranjih ur in se napiti, všeč mi je bilo iti za kake 3ure in se naplesati, mogoče kak kozarec in to je zame to, in na živce mi je šlo da so se pol norca delali kako sem fina in pol tud interes izgubila za druženje, pretirano šopingiranje nisem marala, v trgovino grem ko kaj rabim in tudi dejansko kupim, ne rečem nč če pač slučajno greš mimo ene trgovina, še vidiš čevlje k so ti ful všeč in tudi kupiš, da pa hodiš gledat in ure in ure hodiš po btcju in nč ne kupiš, ker sam oči paseš, mi je pa kr neki, in ker sem zato bila ful sama sem v srednji popustila, imela sem prijateljico ki je ravno to najraje počela, ampak na koncu naju je samo to družilo in zato je prijateljstvo propadlo. vsi so me samo imeli za to da sem bila ali bodyguard ( sem namreč precej velika in široka in dajem vtis da lahko vsakega prebutam  ) ali da sem naloge al seminarske zanje delala, namesto da bi se pogovarjali, družili ob piknikih itd., kr neki je bilo in pol se čudim zakaj se tako težko pogovarjam.

In najhuje mi je bilo to da so mi vsi dajali občutek da sem jaz 'čudna', 'nesprejemljiva', ko se mi pa zdi da moji interesi niso prov nič čudni bili. a se vam je podobno dogajalo, kako ste to rešili in kako danes gledate na te stvari in se obnašate?

[Lira]

Če to skrb odpreš in pogledaš vanjo, kaj je tam? Strah pred tem, da bi morala razlagati kako živiš, česar pa se sramuješ?

Tam je ena strupena mešanica globoko ukoreninjenih, iracionalnih in popolnoma nekonstruktivnih občutkov. Saj nekaj sem že pisala o tem, pa ne bi zdaj še enkrat.

Strah pred tem, da bi morala razlagati kako živiš, česar pa se sramuješ? Ker nisi še čisto odločena/prepričana, če je to kar si res toliko ok, da smeš obelodaniti pred širnim svetom?

Ne, ni me strah, da bi morala komurkoli kaj razlagati, in tudi nimam nobene potrebe, da bi sebe obelodanjala pred širnim svetom. Na meni in v mojem življenju tako ali tako ni nič takega, kar bi druge kaj posebej zanimalo.

Kadar pa dovolim, da se mojih misli polasti dvom o meni in začnem verjeti, da to kar sem, to kar delam, to kar hočem ni ok, je sramota, potem pa se skrivam.

Ja, to pa drži tudi zame. Podzavesten strah, da to, kar sem, ni dovolj ok. In zavest, da trenutno tudi nisem videti ok. Ta misel je ves čas prisotna.

Pa da ne boste mislili, da sem tako zelo nečimrna ... Ali pa tako morbidno debela, da se ljudje že ozirajo za mano ... Ne. Gre bolj za to, da je 20-kilska pridobitev teže v dveh letih vsaj za moje pojme zelo očitna manifestacija tega, da s človekom ni vse ok. In meni je najbolj grozno to, da sem glede tega vsem na očeh: da vsi vidijo, kako sem se zanemarila, in da vsi vedo, da se prenažiram, da se ne maram in da ne obvladujem problemov. Počutim se, kot da bi bil s tem razgaljen del moje intime. In ja, me je zelo sram, čeprav si želim, da me ne bi bilo, ker vem, da si delam s tem krivico.

če imam z znancem dobre izkušnje do sedaj mi ni tolk težko govorit, se znam celo kdaj razgovoriti in čisto pozabim vprašati kako so pa oni   
sicer sem še vedno nagnjena k temu da sem tiho in zamaknjena, čeprav naprimer da srečaš nekoga v trgovini mi še najbolj uspeva

Moj problem je, da se bojim srečati znance. Če pa jih in se nimam kam skriti, mi ni ne vem kako težko govoriti z njimi. Včasih mi je celo zelo fajn med takim pogovorom. Glede tega sem res čudna.

Recimo, včeraj sem srečala bivšega sodelavca, ki sem ga nazadnje videla pred parimi meseci. Ko sem ga zagledala ene 30 metrov pred sabo, mi je je od groze kar zastalo srce. Pojma nimam, zakaj. To je res abnormalno! Ker on je en tak totalno super fant, vesel, zabaven, do vseh prijazen. Niti enega slabega spomina nimam nanj, še zdaj mi je žal, da je zamenjal službo. Pozdravil me je ves nasmejan, me objel čez ramo, mi na telefonu pokazal zadnjo sliko svojega dojenčka, vprašal, če smo v redu, na hitro sva malo poklepetala ... Ma, srček, kot vedno, prav v dobro voljo me je spravil.

Ali pa zadnjič, ko sva bila z možem v Mercatorju ... On je nabiral sadje, jaz sem šla medtem nekaj iskat v hladilnike. In ko se hočem vrnit k vozičku, že od daleč zagledam, kako mož klepeta z mojim sošolcem s faksa. Šit, šit, šit! Tega pa nisem videla že celo večnost. Moja prva misel je bila, da bi se še nekaj časa skrivala med hladilniki, pa bosta onadva medtem morda že zaključila s pogovorom. Potem sem se zavedla, da me je mož gotovo že izdal, da sem tukaj nekje ... In sem pač štela do tri, potem pa z ljubeznivim nasmeškom odkorakala proti njima. Sošolec me je takoj stisnil v medvedji objem, meni pa je še v istem trenutku odleglo. Vedno sva se zelo dobro razumela in realno gledano ni bilo niti najmanjšega razloga, da bi mi bilo ob njem neprijetno. Mimogrede, tudi njemu se je kar lepo zaoblil trebušček ...  Še ene pol ure smo stali tam, se pogovarjali in smejali. Uživala sem, vesela, da smo se srečali. Zakaj torej tako absurdna prva reakcija?

če imam pa z osebo slabe izkušnje pa se tudi jaz hočem izogibati, recimo če navedem primer, moževa družina so zame v bistvu znanci, ker jih ne poznam dobro in nimamo stikov, kadar grem na kraj kjer bi jih lahko srečala, me daje ful tesnoba, ful razmišljam kaj bom naredila če jih srečam, ali bo ta reakcija dobra ( v mojo prid ) in molim v mislih da jih ne srečam. Heh, nekako takole je mogoče pri tebi Lira. A mogoče tudi ti razlikuješ znance po tem kakšne izkušnje imaš z njimi?!?!

LostOne Future, te popolnoma razumem. Ja, seveda, obstajajo ljudje, s katerimi imam ekstremno slabe izkušnje in ki jih osebno ne bi želela nikoli več videti. Če pa bi jih, se tako ali tako ne bi nič ustavljala. Mogoče bi pozdravila in to je vse. Bi mi pa bilo potem še par dni zelo težko. Ampak takih ljudi ni veliko in s tem tudi ne priložnosti, da bi jih kaj pogosto srečevala. Hvalabogu. Glede tega sem precej na boljšem kot ti.

in nočem takega prijateljstva kot ga ona forsira, da me pokliče reče kaj rabi

To tudi mene zaboli. Še posebej, ker zelo težko rečem ne. Težko postavljam meje brez nekih slabih občutkov.

In najhuje mi je bilo to da so mi vsi dajali občutek da sem jaz 'čudna', 'nesprejemljiva', ko se mi pa zdi da moji interesi niso prov nič čudni bili. a se vam je podobno dogajalo, kako ste to rešili in kako danes gledate na te stvari in se obnašate?

Jaz sem se v OŠ in srednji šoli zelo malo družila z vrstniki. V glavnem med odmori, pa še to mi je bilo velikokrat zelo neprijetno. Vedno sem se počutila na nek način čudna, dolgočasna in nesprejemljiva. Življenje se mi je odvijalo le na relaciji dom-šola-dom. Nikoli nisem niti pomislila, da bi pristopila h kakšni večji, frajerski družbi. V bistvu si tega niti nisem želela. Poskušala sem biti čim bolj nevidna. Sem pa na skrivaj hrepenela po določenem fantu in si zelo želela kakšno res dobro prijateljico. Takrat sem bila precej osamljena in ni bilo prav nikogar, ki bi mu lahko zaupala. Zatekala sem se v fantazijski svet, veliko sanjarila. Šele po mamini smrti sem se začela malo več družiti tudi izven šole, ampak mi to ni bilo nikoli prav zelo udobno. Včasih sem šla ven s še nekaj puncami, čeprav bi raje visela doma, brala knjige in gledala dokumentarce. (Heh, šele na tem forumu sem spoznala, da nas je kar nekaj takih "patronov".) Če pa bi morala izbrati svojo najljubšo aktivnost v tistih letih, bi bili to večurni sprehodi po gozdu. Tam me samota nikoli ni motila.

Na faksu se je pa vse skupaj precej spremenilo. Imela sem res srečo s sošolci. Super družba je bila. Vsi smo držali skupaj. Nobenega afnanja in sprenevedanja ni bilo treba. V tistih letih sem se zelo spremenila, postala bolj samozavestna in odprta ... Gotovo je k temu pripomoglo tudi to, da sem se v družbi vrstnikov prvič počutila sprejeto in dobrodošlo.

Danes pa se gibljem spet v drugih krogih in družbah ... Ja, kar pogostokrat me obide tisti stari občutek, da sem čudna, veliko ljudem dolgočasna, da so moji interesi drugačni ... Ampak to je pa prednost izkušenj in let, ko imaš že svoje otroke, da ni več tiste potrebe po ugajanju in prilagajanju, da komot skenslam kakšno družabno zadevo, če mi ne paše. Khm, mogoče kar prevečkrat. 

[anouk]

  In najhuje mi je bilo to da so mi vsi dajali občutek da sem jaz 'čudna', 'nesprejemljiva', ko se mi pa zdi da moji interesi niso prov nič čudni bili. a se vam je podobno dogajalo, kako ste to rešili in kako danes gledate na te stvari in se obnašate?

S to čudnostjo se še zdaj ubadam...vedno znova se nekako počutim izven skupine, zaradi mišljenja itd. Sploh ko sem par dni preživela s ljudmi, ki čisto drugače gledajo na svet kot jaz in ko sem kaj rekla v drugi smeri, so me samo očitajoče gledali.

Drugače pa opažam, da imamo vsi težave z ljudmi, ki samo želijo od nas kakšne usluge. Meni je še zdaj težko komu rečt ne....se raje ne javljam sploh več na telefon.

[zelo_resen]

Pa da ne boste mislili, da sem tako zelo nečimrna ... Ali pa tako morbidno debela, da se ljudje že ozirajo za mano ... Ne. Gre bolj za to, da je 20-kilska pridobitev teže v dveh letih vsaj za moje pojme zelo očitna manifestacija tega, da s človekom ni vse ok. In meni je najbolj grozno to, da sem glede tega vsem na očeh: da vsi vidijo, kako sem se zanemarila, in da vsi vedo, da se prenažiram, da se ne maram in da ne obvladujem problemov. Počutim se, kot da bi bil s tem razgaljen del moje intime. In ja, me je zelo sram, čeprav si želim, da me ne bi bilo, ker vem, da si delam s tem krivico.

Ja, debeli ljudje so dostikrat priročna tarča posmeha. Posmehovanje pa je priročen primitiven način, kako svoj sram streseš na drugega. V resnici pa mene čisto nič ne briga koliko kg imaš ti. Lahko jih imaš 150, pa je to čisto tvoj problem in problem tvojega moža. Če pa v povečanju debelosti iščem neke globlje stvari, ki so te v to pripeljali, sem pa pač pri naprednih posmehovalcih. So pa vsi ti eni in drugi posmehovalci milo rečeno pomilovanja vredni.

Zame vem in verjetno velja tudi za večino drugih ljudi, da po čustveno intenzivnih dogodkih, podoživljam moje reakcije, čutenja, dejanja, razmišljanja,.... In, če zaznam, da sem reagiral v skladu s socialno fobijo, se v to spustim in začnem odpirat in postavljam na zdravorazumske, zdravočuteče, zdravodejanska(zdrava dejanja ) temelje. Kot nekakšno meditiranje. Prav tako za prihajajoče dogodke. Kot nekakšna vizualizacija, samo da je bolj spontana, hm naravna. Na tak način topim strahove in preurejam v sebi. Neverjetno kakšno moč ima to. Tam, kjer bila prej koncentracija na strah, je potem koncentracija na bolj primerno situaciji.
Ok, dovolj dolgovezenja. Lira, koliko pri tebi normalno funkcionira to podoživljanje oz. meditiranje ob tistem kar te straši? Al, je po porazih samo obtoževanje sebe, sekiranje, obupavanje,....? Nekakšno negativno podoživljanje.
Hočem poudarit, da to "podoživljanje" ni samo za pretekle dogodke.

[zelo_resen]

In najhuje mi je bilo to da so mi vsi dajali občutek da sem jaz 'čudna', 'nesprejemljiva', ko se mi pa zdi da moji interesi niso prov nič čudni bili. a se vam je podobno dogajalo, kako ste to rešili in kako danes gledate na te stvari in se obnašate?

Ja, zanimivo. Meni se je tudi dogajalo, da sem se čutil čisto posebnež. Vsi(zelo velika večina) ti mladi, s katerimi sem bil, se mi zdi, da so iskali neke vzorce iz TV oz. to kar "naj bi" mladi počeli. Si že sama opisala. In je res zoprno čutit, kot da te majo za kakega starega ata, ker sem samo iskal tisto, kar se mi je zdelo nekako manj ceneno in bolj vredno. Tudi jaz sem si predstavljal, kako bi bilo lepše biti kje v naravi in se pogovarjati, kot pa v kaki zakajeni luknji. Meni je celo mladostno obdobje bila vrednota tudi vera(kristjan). Zaradi tega, ker tega nisem skrival, sem res pokasiral ogromno glasnih ksenofobičnih izpadov, še več pa takih tihih, ki pa niso bili čisto nič manj boleči zame. Enostavno nisem bil pripravljen na tako nestrpnost. To bi starši morali predvideti, da gre otrok v tako okolje, ki je nastrojeno do drugačnih in jih na to psihološko pripravit. Pa naj bo to za verujoče, ateiste(no ateizem je bil v mojem okolju cenjen), homoseksualce, s povečano težo,... ali karkoli do česar je družba nestrpna.
Jaz tega problema nisem znal rešit. Doma pa tudi nisem želel govoriti o tem, me je bilo sram. Pa tudi moja sta se v srednji šoli ločila in sta imela s sabo probleme... Tako da, mi je bilo zelo težko.
Sedaj pa sem v svoje vrednote toliko prepričan, da jih znam cenit, pa naj si kdorkoli misli karkoli o meni. Poskušam pa spoštovati ljudi z drugačnimi vrednotami(celo nasprotnimi), kljub temu, da njihovih vrednot ne cenim. Kljub temu pa se da čutiti razloge, zakaj jim je nekaj vrednota in potem je še toliko lažje.

[zelo_resen]

LostOneFuture, ne zdi se mi, da bi pa vsi ki imajo soc. fobijo imeli tudi tovrstne probleme, ki smo jih imeli mi glede drugačnosti. Čisto možno, da je to bolj specifika kot pravilo.

[zelo_resen]

Drugače pa opažam, da imamo vsi težave z ljudmi, ki samo želijo od nas kakšne usluge. Meni je še zdaj težko komu rečt ne....se raje ne javljam sploh več na telefon.

S povdarkom na vsi. Razen mogoče tistih, ki jim znajo že v štartu pojasnit meje.

[LostOneFuture]

LostOneFuture, ne zdi se mi, da bi pa vsi ki imajo soc. fobijo imeli tudi tovrstne probleme, ki smo jih imeli mi glede drugačnosti. Čisto možno, da je to bolj specifika kot pravilo.

da bi vsi s takimi težavami dobili slejkoprej socialno fobijo dvomim, imela sem sama take težave in zanimalo me je če je še kdo imel tako izkušnjo, in kot si rekel, je kot zgleda bolj specifika tistih ki imamo socialno fobijo, kot nekaj kar vodi v socialno fobijo.

Lira,  

mene tudi ravno to obremenjuje da ljudje bolj gledajo moje kilograme kot mene, ampak seveda to je samo v moji glavi, ker je meni to da sem se tako zredila in zanemarila obremenjujoče, še bolj pa to da mislim da ne bom zmogla narediti spremembe ki si jo želim, dvomim da se oni tolk z mano ubadajo, namreč velika večina sosed so močne postave,  ene bolj ene manj, tako da prov nč ne izstopam z težo, bolj z višino kot težo.

Tale strah pred ljudmi me res obremenjuje, strah pred tem da bo vsaka moja beseda tača posmeha, da se me bo zaradi ene narobe izrečene besede šimfal vse po vaseh okoli, da se bo moje besede zlorabil v moje slabo, še vedno imam težave s popačenim dojemanjem ljudi, čeprav je lahko njihova mimika pozitivna jo dojemam kot nekaj slabega, in sem zato raje tiho, da name nimajo reakcij,  oz odzivov zaradi katerih bi lahko postala tesnobna, in kot sem rekla, če imam dobre izkušnje z njimi in če sem pač v kot pahnjena, da me iza hrbta preseneti in se nimam kam skriti se znam celo lepo pogovarjati, če pa imam zelo slabe izkušnje pa me oblije ful tesnoba ko osebo zagledam, srečna sem če se hoja en mimo drugega čimprej konča, ampak nažalost ponavadi tisti dan znam bolj slabo spati, ker se mi spomini vračajo in me lahko dotolče  


odkar imam sinčka, se je marsikaj spremenilo, končno znam odločno reči NE, to je pri meni zelo dolgo trajalo, vedno sem pri vsem popustila da bi le bila del neke družbe, nakar sem ugotovila da jim nisem sprejemljiva kot osebnost in sem vedno znova bila razočarana, bilo me je sram in strah, stiki so kasneje bazirali samo na uslugah, saj so vsi vedeli da sem nadarjena in delovna, kar mi pa je čez čas prekipelo, saj ko sem kdaj sama koga rabila ni nobenega od njih bilo,  šele pred kratkim sem začela odločno postaviti meje, tudi možu bolj konkretno in obširno dam vedeti kako se počutim, še vedno imam težave z pogovorom na 4oči, to bi rada spremenila, in tudi nasilju sem se postavila po robu, in tukaj se mi zdi da sem najbolj napredovala, zato marsikaj drugače dojemam, kar se tudi pozna na socilani fobiji, da ni več tako uničujoča in tudi kompulzivno prenajedanje se umirja.

[zelo_resen]

Ali pa zadnjič, ko sva bila z možem v Mercatorju ... On je nabiral sadje, jaz sem šla medtem nekaj iskat v hladilnike. In ko se hočem vrnit k vozičku, že od daleč zagledam, kako mož klepeta z mojim sošolcem s faksa. Šit, šit, šit! Tega pa nisem videla že celo večnost. Moja prva misel je bila, da bi se še nekaj časa skrivala med hladilniki, pa bosta onadva medtem morda že zaključila s pogovorom. Potem sem se zavedla, da me je mož gotovo že izdal, da sem tukaj nekje ... In sem pač štela do tri, potem pa z ljubeznivim nasmeškom odkorakala proti njima. Sošolec me je takoj stisnil v medvedji objem, meni pa je še v istem trenutku odleglo. Vedno sva se zelo dobro razumela in realno gledano ni bilo niti najmanjšega razloga, da bi mi bilo ob njem neprijetno. Mimogrede, tudi njemu se je kar lepo zaoblil trebušček ...  sesmejem Še ene pol ure smo stali tam, se pogovarjali in smejali. Uživala sem, vesela, da smo se srečali. Zakaj torej tako absurdna prva reakcija?

Zanimivo vprašanje vredno razmisleka.
Verjetno boš najlažje odgovor našla prav ti. Me pa mika, da poskusim "streljat na slepo". Najprej je bilo verjetno presenečenje, kar je normalno. Potem pa taka situacija nekako "zahteva" družabnost. To pa je pri tebi(kot pri nas) bolj ali manj nekakšna siva cona. Oz. bila je nekoč siva cona in je nekje v malih možganih še vedno tako dojemana, kljub temu, da si celo še v istem primeru dokazala, da realno nimaš več problemov z druženjem. In večkrat si že v tej temi napisala stvari, ki dokazujejo da s tem nimaš problemov, si in znaš biti čisto družabno bitje. Samo tisti prvobitni "kuščarski" možgani niso sposobni tega dojet. Za njih je to še vedno nevarno. To se mi zdi podobno, kot ko je mene enkrat ogrizel pes, sem se še potem precej dolgo na smrt ustrašil vsakega psa, čeprav imam pse zelo rad in sem vedel, da je bil tisti precej izjema, ki je ušel lastniku in je bil šolan za tako napadalnost.
Samo sedaj pa, kako se rešit teh iracionalnih strahov? Morda je priložnost vsaka taka strašljiva situacija. In vsakič, ko dobimo pozitivno izkušnjo, se ta zapis o strašljivosti v naših kuščarskih možganih nekoliko stopi.
Sedajle sem se spomnil enega posnetka, ki sem ga pred tedni gledal:
https://www.youtube.com/watch?v=iOfabrp9QAE
No, zanimivo se mi zdi tisto, ko govori o tem kako se je njegov terapevt osvobodil tega kuščarskega strahu. Tako, da se je temu strahu izpostavljal, dokler ga ni povsem "stopil".
Jaz bi rekel s svojimi besedami, da pred tem strahom ne zbežimo, ampak pustimo, da ga čutimo, hkrati pa nekako zameditirati(kar sem opisoval v enem od prejšnjih prispevkov) in doživeti drugačno izkušnjo. Huh, Lira, kje se dobi ta talent za izražanje?

[Lira]

Tam, kjer se dobi nebeško modre oči, čudovito gosto čupo las, bliskovite reflekse ipd. I guess ...
Pa hvala. 

Toliko zanimivega ste napisali, ampak jaz sem zadnje dni tako živčna, da se sploh ne morem ubadat s sabo in zato tudi nič ne napišem v to temo.

[zelo_resen]

Nikamor ne bomo ušli, tako da ti kar v miru pomiri svoje živčke.  Veliko stvari si zadajaš, mam občutek. LP!

[Milan]

Oprostite za "upad" - danes se počutim tako slabo kot že dolgo ne, že sanje sem imel totalno depresivne potem pa sem se še zbudil z velikim cmokom v grlu-  zato berem tale forum in malo vče pišem nanj kot ponavadi. Prepoznam se v dostih lastnosti, ki ste jih pisali tukaj, tudi jaz sem imel bolj "nekonvencionalne" oz "zastarele" želje, ki se jih niti nisem upal več izražati po tem, ko so izpadle tako "čudne".  Tudi jaz sem imel nekaj kar je nekako avtomatsko postavljalo zid med mano in ostalimi vrstniki. (sploh v OŠ in SŠ - ko so te stvari nekako še najbolj v ospredju) Ampak vidim neko razliko,pri večini se je vseeno nekako srečno izšlo - kljub težavam ste dobili partnerja, zaposlitev, nekaj dobrih priajteljev, itd.. oz. imate vsaj nek temelj oz. neko bazo iz katere lahko potem odhajate v boj proti vsem nadlogam tega sveta in kamor se lahko vrnete če vas že dotolčejo. Pri meni je drugače, jaz sem dobesedno "prosti radikal" oz. se nimam oprijeti ničesar. Dobro jaz sem malo mlajši, pa vseeno ne vidim nekega velika upanja, da se bo kaj spremenilo. No, vsaj danes ne vidim tega. Moogče je pa samo slab dan...

[zelo_resen]

odkar imam sinčka, se je marsikaj spremenilo

Tudi moja izkušanja je podobna. Kot da starševstvo meče iz neke cone udobja.

[zelo_resen]

Milan, dobro si napisal tole. Zelo dobro vem, kako je težko to kar opisuješ. Mislim pa, glede na to, da se zavedaš tega, kot si napisal, da si že na poti do tega, kar si želiš. Samo delat je treba in se ne preveč prepuščat malodušju. Saj bo brez skrbi, počasi.

[tuco]

Ampak vidim neko razliko,pri večini se je vseeno nekako srečno izšlo - kljub težavam ste dobili partnerja, zaposlitev, nekaj dobrih priajteljev, itd.. oz. imate vsaj nek temelj oz. neko bazo iz katere lahko potem odhajate v boj proti vsem nadlogam tega sveta in kamor se lahko vrnete če vas že dotolčejo. Pri meni je drugače, jaz sem dobesedno "prosti radikal" oz. se nimam oprijeti ničesar. Dobro jaz sem malo mlajši, pa vseeno ne vidim nekega velika upanja, da se bo kaj spremenilo.

Ne vem, pri takšnih forumih je vedno treba upoštevati "selection bias" , tistim, ki imajo neko oporo v reali se je verjetno tudi prek neta lažje izpovedati. Zame se ni niti približno srečno izšlo, zato mi je pa še toliko težje pisati in mogoče zato zgleda, da so tukaj večinoma sami višje-funkcionalni sociofobi.

[urssska]

"Visoko-funkcionalnega" sociofoba ni. Po definiciji. Tudi mile oblike povzročajo ogromno trpljenja in praktičnih težav. So samo taki sociofobi, ki "rinejo skozi zid" = se nalašč ne izolirajo, požirajo neprijetne občutke, konstantno preverjajo realo, vztrajajo v neprijetnih situacijah, da si izboljšajo toleranco tesnobe, ugotavljajo, kateri so specifični sprožilci itd. Ampak to ne pomeni, da dobro funkcionirajo, to pomeni, da so na dobri poti, da bodo nekoč spet dobro funkcionirali.

[Betka]

So samo taki sociofobi, ki "rinejo skozi zid"...

Hehe, ja in potem ti itak noben ne verjame, da imaš tega vraga za vratom 

[urssska]

O, pri meni se je kar porajtalo, ko je zabediral, je zabediral ornk  Ampak sem to nekak obrnila sebi v prid, ker sem pač vidla, kateri prijatelji so sposobni to hendlat in kateri ne. Slednjih pač ne rabim ... Je pa res, da si to ljudje težko predstavljajo, tako da eni tega dejansko ne opazijo in so presenečeni, ko pogovor nanese na kake take stvari. Ampak to so seveda tisti, s katerimi se že kar nekaj časa poznamo in družimo, običajno.

[zelo_resen]

Bi se kar nekako strinjal s tabo tuco. Zanima me samo zakaj pišeš v pretekliku? Pišeš morda iz pekla(nebes), ali pa si že čisto obupal, da bi se lahko kdaj osvobodil nevšečnosti soc. fobije in bi se ti izšlo bolj po tvojih željah?
Sem pa bil tudi sam med tistimi, ki se jim ni izšlo. Pa še vedno se mi dostikrat ne izide. Da ne govorim o tem, da bi bilo včasih tako lušno biti še samski, koliko časa,... 

[LostOneFuture]

Ampak to ne pomeni, da dobro funkcionirajo, to pomeni, da so na dobri poti, da bodo nekoč spet dobro funkcionirali

nevem kakšne izkušnje imajo drugi, zame definitivno velja, zase lahko povem, da recimo pred 3leti sva s možem bila pred črno točko, zaradi nasilja v družini sva se vedno manj pogovarjala, jaz sem nenehno govorila da ne morem tako živeti, postala sem otopela, zaradi travm sem nehala govoriti za skoraj 2meseca, kr bedela sem in gledala v prazno, začelo se pa je tako sem bila 4tedne na intenzivni v UKC ljubljana, mislili so sprva da imam pljučno embolijo ker sem v prsnem košu imela tako bolečino da sem kričala in lovila sapo, nisem mogla dihati, omedlevala sem, nisem bila sposobna hoditi, 4dni so me vozili na vozičku, nakar so po vseh raziskavah, tudi na nevrološko kliniko sem mogla na raziskave so mislili da me je zadela neka oblika možganske kapi, takrat sem bila stara 21let, ugotovili po vseh tednih pa to, da ni telesnega vzroka, ampak kasneje pri psihiatru izvedela, da sem doživela tako hud panični napad, po katerem sem zelo dolgo okrevala, mož pravi da je to bilo najbolj bolečo obdobje zanj, živela sva en mim drugega, zjutraj vstala se, pojedla, šla v mesto, on v službo, js na fax, popoldne šla domov, v tem času sem jaz večino dneva gledala skozi okno ali pa brala, sošolcev sploh do zadnjega letnika nisem poznala, zgolj zaradi ADjev sem bila sposobna iz postelje iti in na fax ter domov, učila sem se zelo težko, iz povprečja ocen iz prvega letnika ki je bil 9,3...  so ocene v 2letniku padle na 7, dolgo nisva si bila v oporo, živela sva zgolj skupaj, kot bi živela recimo mama in sin ki se ne bi pogovarjala zaradi zamer


vendar je za nama toliko let zveze in mož ni obupal čeprav bi lahko rekel da sem 'težka' in da on čustveno takega odnosa ne zmore, a nisem hotla da vse gre v nič, očitno me ima zelo rad da je vse prestal z mano, zato ko sem malo prišla k sebi, nadaljevala v skupini za samopomoč pri motnjah hranjenja h kateri sem hodila, ker se mi je zaradi nasilja prenajedanje poslabšalo in da je čustvena nestabilnost ki me sili v prenajedanje največji problem, a ko se mi je zgodilo da sem pristala v bolnici sem ugotovila s psihiatrom in terapevtko, da imam še težave z socialno fobijo in paničnimi napadi (včekrat mi je močno razbijalo srce in sem misila da se me loteva srčni napad), česar se prej nisem zavedala, in sem začela še z individualnimi terapijami ki so mi pomagale, tako pri socialni fobiji, kot pri prenajedanju in moja sprememba je vplivala na moža v tej meri da se je tudi on spremenil, ker je tudi on ugotovil s čim je delal škodo sebi in zvezi,  najini odnosi niso vedno čisto taki kot si želiva, vendar so pa vedno pogosteje, trudiva se, in se poslušava in predvsem se 'slišiva' in počasi nama uspeva, v prvi liniji zaradi samega sebe, kot drugo pa še zaradi otroka se trudiva, ker rabi vzor.


in skozi terapije in lastno dela lahko povem, da sem ugotovila da je najslabše ko se obremenjuješ za v naprej (moj glavni problem pri socialni fobiji), včasih sem načrtovala vse kar si želim s prijatelji početi za celo leto vnaprej (totalno iracionalno vem, razočaranje bilo že vnaprej programirano), pol pa ko so jim moje ideje bile čudne in se nič od mojih idej ni zgodilo in sem gledala tisti kolendar, se mi je zdelo da je moje življenje totalno zanič, stvari pa se nabirajo, sestra se je drogirala, bila sem zlorabljena, starša sta me nonstop tepla, in ko me je skoraj 4krat ubilo (imam za seboj namreč 4poizkuse samomora) zaradi katerih sem dobila pred 8leti diagnozo depresija in bila hospitalizirana v psihiatrični bolnici, a še kar migam    sem žilava ni kej  


nikoli ne smemo obupati, in to lahko rečem, k sem dala nekaj čez, včasih je treba sprejeti odločitve ki nam niso sprva nič prijetne in so zelo zoprne, a na daljši rok imajo veliko pozitivnega, zelo mi je všeč da se družba vedno bolj duhovno prebuja, duševne težave so vedno manj tabu (no mogoče je tako samo v okolici v kateri živim), vedno več pomoči je. danes opažam, da sem glede marsičesa bila pred drugimi, namreč kar je včasih meni bilo všeč in so se drugi posmehovali, danes postaja 'moderno' in zato nisem več tolk 'čudna', ker so pretekle 'modernosti' zastarele, prišlo pa je tisto kar je mene že pred leti zanimalo, mogoče je še kdo drug dobil tak občutek?!?!? občutek da nekaj let nazaj nisi živel v 'pravem času', sedaj pa ti časovno obdobje v katerem živiš postaja pisano na kožo??!!


Milan, tuco srčno vama želim, da vama uspe, za podporo pa se obrnita na nas, smo z vama!