Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[anouk]

očitno ljudje zavohajo ljudi s fobijo ali kako  .
Drugače pa prvi test - 40, drugi pa 74

[tuco]

SPIN 57
SAD 109

uh, mal sem presenečen, ker že dolgo nimam nobenih težav s temi klasičnimi problemi (iti iz hiše, trgovina, pozdravljanje,...) , so pa na teh testih precej vprašanj zadeli v nulo moje strahove in zato tak skor.

[zelo_resen]

Meni prvi test 19.
Drugi pa 33.

No ja, očitno nisem še čist ozdravljen. Čutim pa, da se mi zelo strmo izboljšuje na vseh področjih s fobije, če pa primerjam od par let nazaj pa sploh ni primerjave. Je pa morda tudi nekoliko relativno tole reševanje. Hm. Ne vem.


Ko prebiram vaše prispevke, mi je prišlo na misel vprašanje, koliko od nas ima zaupnega človeka(prijatelja, partnerja, starša, psihologa,...), kateremu lahko govorimo tiste stvari, katere nas je sicer tako sram in o naši soc. fobiji? Jaz mislim, da svoji ženi lahko zaupam glede teh reči praktično vse(predvsem zadnje čase). Drugim pa se ne želim razkrivati takih osebnih reči. Imam občutek, da je to zdravilno, če imamo ob sebi ljudi, ki jim lahko povemo tisto, česar se sramujemo, je tabu za nas.

[LostOneFuture]

koliko od nas ima zaupnega človeka(prijatelja, partnerja, starša, psihologa,...), kateremu lahko govorimo tiste stvari, katere nas je sicer tako sram in o naši soc. fobiji?

ravno tako je to pri meni mož edina oseba, prijateljev itak nimam, vsaj ne takih ki bi jim zaupala, ker še vedno zidove gradim okoli sebe  kaj šele da bi me razumeli! Včasih imam na koncu jezika kake težave imam pa ne povem, ker dvomim da bi razumeli!

[urssska]

Sama nimam partnerja, imam pa relativno gledano kar široko mrežo zaupnih prijateljev, takih s problemi in takih, ki jih nimajo. In vsi, s katerimi smo si blizu in se poznamo že vsaj kake pet let recimo, tudi vejo, da imam psihične težave (je pač zelo očitno na trenutke in niti ne bi imelo smisla skrivat, tudi če bi hotela  ) in tudi vedo, kakšna je moja življenjska situacija, ki čisto nič ne pomaga pri tem. Večina seveda ne more resnično razumet in tega od njih niti ne pričakujem, ker vem, da sama ne bi bila tega sposobna, če ne bi izkusila na lastni koži. Se pa trudijo in to mi je dovolj.

Specifično pri socialni fobiji je to, da ko se enkrat nehaš borit proti njej z vsemi štirimi in se sprijazniš s to novo "prijateljico", se stvari počasi izboljšujejo. Sicer se pa vrtiš samo v krogu in se nenehno sramuješ sramu.

[Akiyo]

Lira, jaz sem se ravno zaradi tega ker sem bolj introventirana, vedno obdajala z zgovornimi ljudmi, vendar sem se tako vedno opekla

Zanimivo res, kako se introvertiranci pogosto bolje počutimo z zgovornimi ljudmi. Drugače pa jaz vsaj zaenkrat nimam občutka, da bi se pri ekstrovertiranih v preteklosti opekla kaj bolj kot pri introvertiranih. Seveda pa tukaj ni kriterij samo zgovornost.

Ojoj jaz se pa nikoli nisem obdajala s takimi zelo zgovornimi ljudmi, vedno sem se jih bala + ne bi me sprejel med sebe, med bolj tihimi sem se bolj varno počutila, ker nobeden mi ni nikoli nič hotel. Sem se vedno sekirala ko sem bila tiho, s prazno glavo…In tudi ljudje so me spraševali zakaj sem, itd. Čeprav zdaj po nekem času sem se dosti spremenila, in mi je vseeno če ne govorim, ni mi do spoznavanj novih ljudi, ker mi gre na živce da se pri novih ljudeh vedno počutim kot da bi bila izolirana, pač neka neresnična jaz, velikokrat sem se tudi nekako 'podrejeno' počutila, verjetno zaradi tega ker so mi ljudje v preteklosti dajali vedeti da so vsi bolj glavni od mene…no ja sem malo sem že zašla.
Pri meni je najbolj problem to da ko hodim med ljudmi me vsi gledajo (ne vem meni je tako kot da me res, ne da se mi le zdi) in potem da si mislijo kok sem grozna  in srce mi res noro bije, težko diham, vrti se mi, zdi se mi kot da bom padla, si vedno potem ponavljam da ne smem, ampak se mi zdi da bom ravno zaradi tega enkrat. Pa če se kdo smeje, mislim da se meni, in ko jih več skupaj za mano hodi si mislim kako zdaj govorijo o meni kaj grdega. Ne vem strah me je da bom kje javno osramočena. Mi je že kar slabo ko bom morala kmalu zdaj iti..

Veste, kako še rečejo socialni fobiji? Bolezen izgubljenih priložnosti.

Jao, koliko priložnosti sem jaz zapravila na ta račun. Pa res res res ne bi rada, da se mi to dogaja še nadaljnjih 50 let ali kolikor jih je pač ostalo. Vsakega trenutka je škoda.

Ja tudi jaz. V bistvu jih še vedno...
--
Moj prvi test: 51
Drugi:  99

[urssska]

Pri meni je najbolj problem to da ko hodim med ljudmi me vsi gledajo (ne vem meni je tako kot da me res, ne da se mi le zdi) in potem da si mislijo kok sem grozna  in srce mi res noro bije, težko diham, vrti se mi, zdi se mi kot da bom padla, si vedno potem ponavljam da ne smem, ampak se mi zdi da bom ravno zaradi tega enkrat. Pa če se kdo smeje, mislim da se meni, in ko jih več skupaj za mano hodi si mislim kako zdaj govorijo o meni kaj grdega. Ne vem strah me je da bom kje javno osramočena. Mi je že kar slabo ko bom morala kmalu zdaj iti..

Temu se reče nanašalnost Akiyo. Veš, kaj najbolj pomaga pri tem? Da se soočiš s tem, drzno pogledaš naravnost v tisto smer in vidiš, da se ljudje brigajo predvsem za svoje probleme. Bolj ko bežiš, bolj ko gledaš stran, bolj ko se izoliraš, bolj ko se koncentriraš na to, da ne bi padla, hujša je tesnoba. Izboljša se pa samo z vajo. Pa zdravila tudi pomagajo, samo ravnotako ne od danes na jutri ...

[eya]

Kar je meni zanimivo, je to, da mnogim težave povzroča pogovarjanje s tujci. Sama s tem nikoli nisem imela težav, dočim mi velike težave na slab dan povzroča govorjenje z ljudmi, ki niso niti zgolj znanci niti zelo dobri, intimni prijatelji, ljudmi, katerih mnenje do določene mere cenim, ne zaupam pa jim (še) dovolj, kar mi je sicer logično. Skratka, veliko bolj sproščeno se pogovarjam s popolnimi tujci kot pa z nekom, ki je "nekje vmes" ...

to, ravno to..čeprav včasih sem se takšnih "znancev" izogibala, če je le bilo možno, čeprav potem pa izpadeš "fin"..zdj pa če se srečamo kje zunaj pozdravim, nekega navezovanja na pogovor pa niti se ne trudim, še posebej če v preteklosti nismo imeli nekaj stikov, smo npr. se videli nekajkrat na istem prostoru, spregovorili pa nič.. medtem ko tiste, s katerimi smo se tu pa tam družili, pač pozdravim..če pa človek ne odzdravi enkrat, potem se pa tudi jst znam naredit "tošeta" naslednjič, pa fina gor ali dol..

[Akiyo]

Ko prebiram vaše prispevke, mi je prišlo na misel vprašanje, koliko od nas ima zaupnega človeka(prijatelja, partnerja, starša, psihologa,...), kateremu lahko govorimo tiste stvari, katere nas je sicer tako sram in o naši soc. fobiji? Jaz mislim, da svoji ženi lahko zaupam glede teh reči praktično vse(predvsem zadnje čase). Drugim pa se ne želim razkrivati takih osebnih reči. Imam občutek, da je to zdravilno, če imamo ob sebi ljudi, ki jim lahko povemo tisto, česar se sramujemo, je tabu za nas.

Jaz tem mojim 'bližnjim' ljudem ne rada govorim o svojih problemih.Vedno mi je bilo to kot da izgledam drugim kot da bi se hvalila Ker govorim o svojih problemih kot da bi brala iz knjige, kot da mi ni mar, in potem izgledam res kot da pač shajam brez problema...da jih nimam v bistvu sploh.
Drugače se pa včasih obrnem na sestro in ona tudi name.

Temu se reče nanašalnost Akiyo. Veš, kaj najbolj pomaga pri tem? Da se soočiš s tem, drzno pogledaš naravnost v tisto smer in vidiš, da se ljudje brigajo predvsem za svoje probleme. Bolj ko bežiš, bolj ko gledaš stran, bolj ko se izoliraš, bolj ko se koncentriraš na to, da ne bi padla, hujša je tesnoba. Izboljša se pa samo z vajo. Pa zdravila tudi pomagajo, samo ravnotako ne od danes na jutri ...

Imaš prav. Hvala. In ja. Neka zdravila sem imela pred. prbl. 3 leti pred to lyrico ki so mi pa čisto pomagala pri soc. fobiji. Sem delala tisto kar mi je bilo fajn brez strahu, samo so mi pa po eni strani škodila zaradi drugih problemov, tako da sem jih nehala jemati, in tako se je spet vrnilo.

--
Danes mi ni uspelo da ne bi nič prej spila preden grem med ljudi. Sama zelo preveč razmišljam o nepomebnih stvareh ki me takoj spravijo v slabo voljo...če pa kaj spijem sem pa 'normalna'. Ampak. Sem precej opazovala ljudi okoli sebe. Normalno, človek te pogleda ko gre mimo tebe, to tudi jaz občasno naredim, in si nič ne mislim zraven (kaj negativnega o osebi)...pač čisto ok je bilo. Z osebo ki sem se dobila sem jo lahko natančno poslušala, ji svetovala, celo povedala sem ji malo bolj o sebi...drugače precej slabo sledim osebi - kaj sploh govori..Za med gnečo pa če  ne bi nič spila bi bila cela panična, kdo me gleda, kaj si misli...to se mi zdi dost..kr neki  ..ker če se mi pod vplivom nečesa nič slabega ni zgodilo se mi tudi brez vsega ne bo. No ja upam da mi uspe kdaj vse to premagat.

Lp. 

[anouk]

Ko prebiram vaše prispevke, mi je prišlo na misel vprašanje, koliko od nas ima zaupnega človeka(prijatelja, partnerja, starša, psihologa,...), kateremu lahko govorimo tiste stvari, katere nas je sicer tako sram in o naši soc. fobiji?

Sama imam enega prijatelja, ki mu lahko zaupam te stvari...sicer me ne razume najbolj, ker je eden izmed najbolj ekstrovertiranih ljudi kaj jih poznam. Ampak se trudi gledati stvari iz moje perspektive in me že s svojim optimizmom spravi v dobro voljo.

[Mia]

SAD: 133

Nisem pričakovala, da bo tak hudo.

[Lira]

Mia, mene je tudi presenetilo. Očitno smo se nekako naučili voziti slalom okoli količkov socialne fobije.

O, koliko vaših zapisov me nagovarja. Tudi če se omejim, bom spet predolga ... 

Kar je meni zanimivo, je to, da mnogim težave povzroča pogovarjanje s tujci. Sama s tem nikoli nisem imela težav, dočim mi velike težave na slab dan povzroča govorjenje z ljudmi, ki niso niti zgolj znanci niti zelo dobri, intimni prijatelji, ljudmi, katerih mnenje do določene mere cenim, ne zaupam pa jim (še) dovolj, kar mi je sicer logično. Skratka, veliko bolj sproščeno se pogovarjam s popolnimi tujci kot pa z nekom, ki je "nekje vmes" ...

Tudi jaz imam največje težave s tistimi, ki so "nekje vmes", na primer sosedi, znanci iz otroštva itd. Zato se po neki XY ulici sprehodim veliko lažje kot po domači, še lažje pa v čisto tujem mestu, kjer ni variante, da bi srečala kogarkoli znanega.

no čeprav glede sovaščanov, je čisto druga zgodba v ozadnju, sem se ful zapirala v hišo, ker sem se tako ubranila pred nasiljem iz strani moževe družine, sedaj pa iščem in že uporabljam nekatere druge načine, ker si želim glede na vse vseeno kakovnostno živeti, že zaradi sinčka!

LostOneFuture, bravo, samo tako naprej. 

slab rezultat kaj  po tem takem sta izjemi, da mi je lani uspelo iti do sosede in pred 2dnevi, no sej v tolkem času je to res malo

Jaz bi pa rekla, da si 2 dni nazaj naredila nekaj res VELIKEGA in da se to očitno da, kljub "slabemu" rezultatu. To je spodbuda tudi zame.

Življenje kot vožnja z zategnjeno ročno zavoro.
…
Glede na to, kako je bilo prej, sem sedaj kar dobro. In vem, da bo še boljše. 

Res je.
In tudi jaz sem prepričana, da bo gotovo še boljše.

očitno ljudje zavohajo ljudi s fobijo ali kako .

Ja, tudi to je res.

uh, mal sem presenečen, ker že dolgo nimam nobenih težav s temi klasičnimi problemi (iti iz hiše, trgovina, pozdravljanje,...) , so pa na teh testih precej vprašanj zadeli v nulo moje strahove in zato tak skor.

Mene je tudi presenetilo, koliko vprašanj me je zadelo direkt v nulo. Tudi v primeru situacij, ki sem jih že v veliki meri "prerasla", nekoč pa so mi delale silne probleme. Kar malo hecno se mi zdi, za koliko teh (očitno tipičnih) zadev sem mislila, da sem edina s takim problemom ...

Meni prvi test 19.
Drugi pa 33.

No ja, očitno nisem še čist ozdravljen. Čutim pa, da se mi zelo strmo izboljšuje na vseh področjih s fobije, če pa primerjam od par let nazaj pa sploh ni primerjave. Je pa morda tudi nekoliko relativno tole reševanje. Hm. Ne vem.

Zelo_resen, pa si ti prepričan, da se udejstvuješ v pravi temi? 
Hecam se.

Seveda je vse relativno. To so samo hitri, presejalni testi, ki lahko nakažejo nek problem oz. globino nekega problema, ne upoštevajo pa različnih okoliščin in niso nikoli povsem objektivni in od človeka do človeka neposredno primerljivi.

Ampak vseeno, tvoj rezultat kaže, da ti gre očitno dobro pri tem, kar počneš. Tako da, prosim lepo, kar na dan z vsemi tvojimi strategijami! 

Ko prebiram vaše prispevke, mi je prišlo na misel vprašanje, koliko od nas ima zaupnega človeka(prijatelja, partnerja, starša, psihologa,...), kateremu lahko govorimo tiste stvari, katere nas je sicer tako sram in o naši soc. fobiji?

O socialni fobiji se jaz takole direktno prvič pogovarjam zdaj z vami. Ker imate podobne probleme, se počutim dovolj udobno, da lahko čisto odkrito napišem, kako in kaj.

Sicer sem že kdaj prej komu kaj omenila, da mi je ob neki določeni situaciji težko in neprijetno, da česa npr. ne maram … Bil je že kak zaupen pogovor s prijateljico na temo sramu, ampak ne ravno v tem smislu, da bi se pogovarjale o socialni fobiji, pa kaj vse doživljamo … Vedno sem nekako racionalizirala, iskala izgovore in opravičila za svoje čudaško vedenje ... In kot sem rekla že zadnjič, niti psihiatrinji nisem povedala, ker se mi ni zdelo dovolj pomembno. Butasto, vem.

Par dni nazaj sem že razmišljala, da bi komu od svojih rekla nekaj takega: "Ti a veš, ugotavljam, da se ne upam več po ulici, a bi šel mogoče z mano en krog, da me ne bi bilo tako sram …" Pa priznam, da me je bilo preveč sram, da bi priznala ta svoj sram ...

Vem, da svojemu možu lahko zaupam, da me ima rad, da bi mi bil pripravljen pomagat, da je na moji strani in vse … Če me kdo res pozna, me on, v dobrem in slabem. Tudi pogovarjava se veliko. Ne vem, v bistvu nimam nekega razloga, zakaj se o tem konkretno z njim še nisem pogovorila.

Pa saj še sama sebi vse do zdaj nisem priznavala tega problema oz. njegove teže. In niti nisem še povsem uredila misli v zvezi s tem. Od malega sem bila naučena, da moram biti vsemu kos. Če nisem bila, sem se počutila grozno krivo, nesposobno, nevredno ... In mogoče je bila tudi zato moja prva izbira v težavnih socialnih situacijah enostavno izogibanje, če se je le dalo ... Lahko bi rekla, da sem postala taka mojstrica izogibanja in izgovarjanja, da sem očitno še samo sebe uspela prepričat, da ni v socialnem smislu z mano nič kaj zelo narobe.

Specifično pri socialni fobiji je to, da ko se enkrat nehaš borit proti njej z vsemi štirimi in se sprijazniš s to novo "prijateljico", se stvari počasi izboljšujejo. Sicer se pa vrtiš samo v krogu in se nenehno sramuješ sramu.

Prav nekaj takega sem hotela povedat: Sram me je, da me je sram ... Strah me je, da bi me bilo strah ... Mogoče bi si morala preprosto dovoliti te občutke in sprejeti tudi svoje pomanjkljivosti. Raje narediti kaj pomanjkljivo, kot pa sploh ne.

[zelo_resen]

O, koliko vaših zapisov me nagovarja. Tudi če se omejim, bom spet predolga ...

Tudi mene nagovarja ogromno napisanega v tej temi, ki se mi zdi mala zakladnica za tiste, ki doživljajo probleme s soc. fobijo. Veliko je bilo napisanega in zame za enkrat dovolj, da ne čutim potrebe, da bi kaj dodajal. Bo pa gotovo v kratkem spet prišla potreba, da kaj napišem. Res pa je tudi, da imam precej natrpano te dni.
In Lira, za moj okus nisi predolga. Sem z veseljem prebral tvoje prispevke(tudi ta dolge in marsikaj večkrat ). Zelo bogati so tudi nekateri prispevki, ki sploh niso dobili odziva.

[Betka]

Prav nekaj takega sem hotela povedat: Sram me je, da me je sram ... Strah me je, da bi me bilo strah.

Tudi pri meni je šlo v veliki meri za to. Ampak se tega nisem zavedala.

[eya]

..zanimivo, ko tole prebiram, se tu pa tam celo sama najdem..Če pa pomislim za nazaj, pa bi lahko citirala marsikateri odstavek.
Ampak se trudim, gre na boljše..še vedno se pa zgodi včasih da "zabrejkam", ampak ups, se zgodi 

[urssska]

Samo še to bi dodala, da je pri vsem skupaj res bistvena sposobnost realnega ocenjevanja grožnje, ki je pri socialni fobiji motena zaradi napačnih pričakovanj in nerealnih interpretacij okolja. Na tem se pa dela samo z nenehnim preverjanjem in soočanjem s situacijo, kot sem že napisala. Če je samopodoba tako slaba, da izkrivi zaznavanje do te mere, da je nekomu nemogoče predstavljat si, da se drugi ubadajo še s čim drugim kot z njim samim, je pa poleg vaje nujna tudi terapija.

[LostOneFuture]

Samo še to bi dodala, da je pri vsem skupaj res bistvena sposobnost realnega ocenjevanja grožnje, ki je pri socialni fobiji motena zaradi napačnih pričakovanj in nerealnih interpretacij okolja.

tole me je spomnilo na dogodke iz otroštva, se spomnim da sem poslušala uno pesem od e-rotic - billy boy, in nisem upala sošolcem govoriti o tem, itak v o.š. nisem imela lih prijateljev, in kaj se zgodi? prejšnji teden na fb sošolka iz o.š. objavi video od te pesmi in je ful sošolcev ostalih komentiralo kako so to poslušali ko so v o.š. hodili, in pol sem si tudi mislila, kako me je lahko bilo tako strah da če jaz to poslušam, da bo to izpadlo nekaj ful čudnega, nesprejemljivega...pol pa izveš da imamo iste izkušnje, pa se ti vse zdi naravnost smešno, kako te je bilo za brezveze strah in sram za nekaj, za kar si mislil da te bodo ljudje izključevali, nisi pa imel nobene dejanske podlage ali dejstev na katere bi se upiral, da bo res tako, šlo je za strah pred strahom, sram ker me je sram, kot je rekla lira... 

[Lira]

Da nisi dovolj taka, kot bi morala biti? Nisi pa nisi vredu taka kot si tam na ulici? Ne veš pa kakšna bi morala biti, da bi kooooončno dobila potrditev: »OK, sedaj si pa vredu.« ?  Zato tisoče vprašanj, kam gledati, da bo ok, kako pozdraviti da bom vredu,... Pa karkoli narediš, spet isto oz. Še  huje.  Lira, komu nisi bila nikoli vredu taka kot si bila?  Od kje ti odzvanja ta kritizerski glas, ki je bil sam nabit s sramom? Glas, ki se je sramoval radožive, sproščene, družabne deklice? Se spomniš kdaj si doživela ta občutja, da nisi vredu taka kot si? Lahko začutiš krivico, ki se ti je s tem zgodila? Če bi videla tega otroka(sebe) v tistih situacijah, kjer ti je bilo rečeno, da nisi vrdu taka kot si in če si predstavljaš, da ti sama počneš to temu otroku, kaj bi čutila? In kaj bi rekla temu otroku? In kaj bi rekla sebi(ko si v vlogi tega, ki ti govori da nisi vredu)?

Sem kar veliko razmišljala te dni. Bom poskušala odgovoriti na kratko, kolikor se da ...

Tisti glas je bil največkrat hudoben hehet neke tretje osebe, s katero sem morala živeti. Zelo_resen, na to nisem še nikoli pomislila, ampak si popolnoma zadel, da je bil sam nabit s sramom. In skrajno strahopeten.

Tista deklica je bila zelo v redu – nezahteven, ubogljiv, pozoren, radoživ, hecen, krasen otrok. Jaz bi jo imela rada. Ampak tiste deklice ni več.

Ta občutja, da nisem v redu, sem doživljala, kar pomnim. Ker z mano je bilo narobe že to, da sem sploh obstajala. Ja, bilo je grozno krivično. Zelo boleče. In tudi ponižujoče. Pa ničesar se ni dalo spremeniti.

Danes, realno gledano pa:

V vsakem primeru sem dovolj dobra, da se lahko prikažem na ulici (ali kjerkoli že).
Nikomur od teh ljudi na ulici nisem nič dolžna, nihče mi ne bo nič naredil.
Od nikogar ne potrebujem nobene posebne potrditve.
Lahko sem, kar sem. In vem, kakšna bi rada bila.

Tudi jaz čutim, da je razmišljanja in teoretiziranja zaenkrat dovolj in da je prišel čas, ko bi se želela posvetiti sebi še na malo bolj praktičen način, da bi se v končni fazi dejansko lahko sprehodila po ulici, šla k frizerju, pa še kam ...

Hvala vsem za res koristen pogovor. In ostanemo na zvezi, prav?

[zelo_resen]

Lira,
sem brez komentarja na tvoj zadnji prispevek. Nimam kaj dodat. Tak čustveno močen se mi zdi. Smo na vezi. Tudi skozi dan se velikokrat spomnim na marsikaj kar ste napisali v tej temi. 
Pa ne bodimo preveč razočarani, ko pogorimo. Tako kot je opozorila Betka, da v mislih se lahko zelo hitro spremenimo, da pozitivno razmišljamo(čeprav tudi to ni vedno lahko), čustvene navade pa ne grejo tako hitro.

[LonelyGirl]

Živjo!
Stara sem 17 let ter imam zelo velik problem, namreč imam socialno fobijo oz. anksioznost..
To sem ugotovila šele lansko leto, imam pa jo že veliko let.
Kaj mi priporočate, kaj naj naredim? Namreč zdaj bom kmalu imela svoj prvi izpit, in strah me je že več mesecev pred tem. Še večji problem je to, da je to praktični del, ter bo trajal več ur. Bojim se da ga ne bom uspela narediti. Bojim se da bom omedlela.. kako naj se psihično pripravim? Ko bi bila vsaj kakšna rešitev za to fobijo.
Problem je tudi to da sem večino časa doma, gledam TV cel dan ali pa sem na računalniku. Saj imam prijateljice, ampak živimo daleč narazen, v mojem kraju pa se z nikomer ne družim.

Mogla sem se izpovedati, ko sem videla vaše objave, ter da nisem edina s to fobijo..
Lp