Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Lira]

Mene pa nekaj še zanima, kolk berem ste vsi bolj ali manj poročeni. Kako ste kljub temu našli nekoga? (morda malo čudno vprašanje)...ker meni se vse bolj in bolj zdi, da glede nato kakšna sem v družbi, sploh novih ljudi, da bom zaradi tega vedno nekako sama  .

Ko sem prebrala tvoje vprašanje, je bila moja prva misel, da sem jaz osebno imela pač srečo. Nikoli nisem bila neka lepotica, pa še vsa zadržana in sramežljiva ... Pa pred 4. letnikom gimnazije tako ali tako nisem šla nikoli ven in v družbo. Do takrat sem s strani moškega spola včasih ujela kak pogled, zardela in se hitro obrnila stran. To pa je bilo tudi vse. Potem sem šla poleti s prijateljico na morje in sva šli vsak večer plesat. To mi je bilo malo zoprno, hkrati pa čisto OK. Zaradi glasne glasbe se namreč tako ali tako ni dalo kaj prida pogovarjat. Ko si šel ven na zrak, pa tudi ni bilo treba nekih velikih besed, je bil že morski ambient dovolj romantičen. Torej, tam sem se prvič z nekom poljubila. Fant je bil brezvezen, poljub mi je bil pa všeč. Zelo.

Tisto morje je bilo zame pomembna izkušnja tudi zaradi spoznanja, da je na tem svetu dovolj fantov in da če se potrudim iti ven, skoraj vedno kdo pokaže zanimanje tudi zame. Problem je bil samo, da nobeden od njih ni bil prav bister. Ali pa se mi je samo zdelo tako. Kakorkoli že, s prvim fantom sem začela hodit šele na faksu. Bil je moj sošolec, tako da ga ni bilo ravno težko najti. Ko se je najina zveza končala, pa sta se takoj našla druga dva interesenta. Prvi je bil podobno kot jaz bolj tihe sorte. Spoznala sem ga na obisku pri prijateljih, kjer nisva skoraj nič govorila, potem pa mi je pisal, da od takrat misli samo še name. Drugi pa je bil prijatelj mojega bivšega fanta, ki sem mu bila na tihem že nekaj časa všeč, kljub temu da sem bila tako zaprta vase, on pa v družbi ravno nasprotno: srce vsake zabave. No, z enim od teh dveh (tistim, ki je bil bolj vztrajen) sem začela hodit in z njim sem še danes.

Evo, takole na kratko se da povzeti vse moje ljubezenske izkušnje. Vsega skupaj sem imela torej v življenju dva fanta. In ja, veliko srečo. On pa tudi, se mi zdi.

[anouk]

Tole je malo sarkastično, ker je napisano greš na portali, kjer se sljudje spoznavajo,,,
Moj sosed jih kar velikokrat domov pripelje,gredo pa potem same ... 21 centuriy...
Samo, če boš imela socialno fobijo bo malo težje, ampak ne obupat :sesmejem:eko

Kaj si želel s tem točno povedati? 

Drugače pa ja, sreča se me očitno ne drži...sej ne gre zato, da se kdo ne bi zanimal zame, ampak to so takšni neresni fantje, kar pa mi ne ustreza, kaj pa bom imela potem od tega?
Pa še slabe izkušnje me vlečejo stran od kogar koli, ki bi se mi želel preveč čustveno približati (ampak to ni tema za tukaj)...sem se že sprijaznila, da mi je najverjetneje usojeno biti sama, se kr vidim kot neko starko s petimi psi okoli sebe  .
(ja, slab dan imam)

[LostOneFuture]

Zanimivo, kako smo eni bolj nagnjeni k raziskovanju, drugi k izpovedovanju, spet drugi h klepetanju, eni k širjenju debate, eni k osredotočanju,...

zelo_resen, jaz sem res trenutno bolj nagnjena tukaj na forumu k izpovedovanju, sicer tudi veliko raziskujem, a ne na tak način kot to ti počneš, očitno mi to trenutno še ne leži, tebi pa gre kar dobro od rok, in to je super, da smo tako različni karakterji, in lahko vsak od nekoga nekaj nauči!

Mene pa nekaj še zanima, kolk berem ste vsi bolj ali manj poročeni. Kako ste kljub temu našli nekoga? (morda malo čudno vprašanje)...ker meni se vse bolj in bolj zdi, da glede nato kakšna sem v družbi, sploh novih ljudi, da bom zaradi tega vedno nekako sama  .

anouk, zelo zanimivo vprašanje.... nevem kako je bilo pri drugih, lahko ti pa povem zame, ker sem imela zelo slabe izkušnje z spolno zlorabo, sem imela pri stiku iz oči v oči velikeee probleme, je bilo kar nekaj fantov ki me je hotelo, a sem jih ali odrivala vstran, ali samo pogledala in zardela, ali gledala vstran, ali me je ratalo strah in sem čutila da bi rada pobegnila iz kraja in odšla raje domov itd.

v vsakem moškem pogledu sem takoj videla zaroto, tako da sem se pri 18letih začela spraševati, ali bom sploh kdaj imela fanta, starši mi namreč niso dovolili izhodov, praktično ne poznam ponočevanja in tudi nelagodno se še danes počutim, ob polnoči že delam silo domov, energija mi pade, se bom kdaj poljubila itd., in takrat mi je sošolka svetovala da naj grem na spletne klepetalnice, da je anonimno, jaz imam to izkušnjo na odzivnost, da sem ob pisanju veliko bolj sproščena v prvih pogovorih, kot ko se moram z nekom prvič pogovarjati iz oči v oči, jaz sem  tri fante spoznala na internetni klepetalnici, prvega po srednji šoli, ko sem šla študirat, ki sem ga srečala smao dvakrat v 14mesecih in od tega se me je slednje hotu na silo vzeti

in ko sem čez čas drugega fanta boljše spoznala s dopisovanjem, je tudi pogovor bil čisto drugačen kot če bi se prvič srečala iz oči v oči, bila sva nekaj mesecev prijatela, zelo dobra prijatelja, a le preko interneta, pol ko sva se pa začela srečevati v živo pa je nastala neka privlačnost med nama in sva bila 6mesecev par, nažalost se je prvič kot sedaj drugič, torej dvakrat izkazalo da so se osebe čez čas spremenile, kar nima nobene veze z spoznavanjem preko interneta, to bi se tudi zgodilo če bi se sicer spoznali takoj iz oči v oči,  ampak tako bolj zaupam vase,  najbrž je tako, ker se ne obremenjujem tolk s tem kako izgledam in kako se vedem, ker me oseba pač ne vidi takoj, res pa je da sem vsakič bila trdno odločena, da stvari osebam prikažem kot dejansko so, saj sem rekla, itak ne vejo kdo sem,  in če jim bom taka všeč kot sem, in bodo še kar vztrajali, me ne rabi bit strah glede ničesar,

torej nisem iz strahu ničesar zamolčala za kasneje, saj me ni bilo toliko strah, ker enostavno če ti ni, ne greš na klepetalnico oz email zbrišeš če nočeš imeti nič z osebo in ko je tisto zaupanje zgrajeno, nimam več težav z občutkom sramu in krivde, kot , če se z osebo dejansko dobim! nisem potisnjena v kot, kjer bi mogla iskati opravičila in pojasnila, zakaj je nekdo dvignu obrv zaradi mojega komentarja oz tišine. Tud nekako ni prihajalo do takih negativnih scenarijev v moji glavi, kot si jih ustvarjam v mislih, ko sem soočena da se z osebo srečam in iz oči v oči pogovarjam. pa seveda naša diposovanja in stiki so se začela tako, da se ni iz druge strani nič takega zgodilo, kar bi v meni sprožilo moj odziv kot ga poznam pri socialni fobiji, sedaj sem pa poročena zgolj in zato ker je moj mož zelo razumevajoč, ''vztrajen'', tudi če pridejo obdobja ko skoraj nič ne govorim, in ne upam iz hiše, počaka da pridem k sebi ali mi poizkuša pomagati, zato sva tudi poročena, ker vedno ko eden pade, ga drugi pobere in obratno! mož je čustveno na takem nivju da me zaenkrat izpolnjuje in mu tudi zato dovolim čustveno bližino, nevem kako bi bilo, če bi se začela nanj odzivati kot na nekatere sosede recimo....to bi bila cela štala!  

[LostOneFuture]

Ne, ne bojim se tega, da bi se ljudje na ulici hoteli preveč družiti z mano in mi tudi niso odveč, vsaj običajno ne. Nisem nek ljudomrzneš, ljudi na splošno imam še kar rada. Tudi ne bi hotela živeti kot samotar. Zadnjič je prišel en sosed na obisk in mi je prav pasalo debatirati z njim. Super je. Z najbližjimi sosedi tudi z veseljem poklepetam čez ograjo. Ma, težko to razložim. Niso toliko problem ljudje, ampak situacije in jaz v njih oz. moj odziv nanje. Na ulici sem kot nemočen otrok z napako, ki je vsem na očeh. Problem je v meni in v tem, da me pred ulico oz. na ulici (in še kje drugje) preplavi zelo neprijeten občutek sramu in nedefinirane tesnobe. Nedefinirane v tem smislu, da tisti trenutek zavestno nikoli ne razmišljam, kaj pomeni. Sram je patološki in vem, od kje izvira, ne morem pa tega napisat na javni forum. Omenjena tesnoba je pa v resnici prastar občutek osamljenosti in zapuščenosti, pa strah, da nisem in nikoli ne bom dovolj dobra.

Lira, ravno isti problem imam, nenehno me skrbi, da bom kaj narobe rekla, ali naredila, ali bom se odzvala tako da bom koga prizadela, da ne bom dobro naredila ljudem okoli sebe... pol sem pa tiho in stojim namiru kot zabetonirana na tla, celo tako nesproščena ratam včasih, (čeprav sedaj se ful trudim in je vedno boljše), da me v stres spravlja če bi mogla sina zabavati in se kremžiti in ga hecati.

Trenutno si trudim dopovedati, da so soljudje moje ogledalo, da tisto kar hočem oz nočem da delajo, moram sama početi, torej sistem ti-meni, jaz-tebi! če nočem imeti opravka z nobenim in nočem pozdravjati, vem da bo to slejkoprej imelo odziv, (do tega da sosedje ne bodo pozdravili, odzdravili), če se hočem družiti, bom šla do sosede ( uf, kolk enih nepotrebnih psihičnih priprav je in scenarijev v glavi...ampak tudi to bom počasi rešila), in jo nagovorim in vprašam če ji je do čveka... v preteklosti sem to že naredila in je bil odziv pozitiven,

in kot si sama rekla, tudi jaz prej zaradi depresije nisem bila sposobna iti iz hiše, sedaj me pa še vedno nekaj ovira, čeprav sem sposobna voditi pogovor, me je strah pred tem da bo nekdo neko moje dejanje oznažu kot slabo, mene pa skrbi da mi bo ravno takrat ''spodrsnelo'' in bom nekaj takega naredila kar drugim mogoče ne bo sprejemljivo! sram me je lahko preden se kaj zgodi ali pa kot odziv po tem ko nekaj naredim in se zelo močno odzivam na vsako dejanje drugih ljudi, zdi se mi da slišim kako si ljudje šepetajo o meni, kako me vsi gledajo itd.

zanima me, kako je z simptomi socialne fobije, ko dobite obiske? ko vas ljudje večinoma sprašujejo in se odzivajo na vse kaj rečete z navdušenjem? ja se fobija zmanjša?

zase lahko povem, da če nekdo do mene stopi, me sprašuje in mi daje vedeti in občutek kako je vse v najlepšem redu, tesnobe ni, izgine in celo sama spontano čez 5minut nagovorim osebo ki jo srečam ob cesti, če pa se mi zgodi obratno, da nekdo stopi do mene, se odziva tako, da jaz občutim njegove odzive kot nelagodje, pa želim čimprej nazaj v hišo in vstran od ljudi! kako je pri vas v teh situacijah?

[zelo_resen]

Šmenta ste se razpisali.  Še prebrati vsega ne uspem, kaj šele da bi odpisal na vse kar bi si želel. Kolikor bom lahko bom,... gre doma že malo na živce ženi, da preveč časa preživim za internetom, tako da... se tipkamo.

[Lira]

Zelo_resen, ti kar v miru, ne bomo nikamor ušli.

...sej ne gre zato, da se kdo ne bi zanimal zame, ampak to so takšni neresni fantje, kar pa mi ne ustreza, kaj pa bom imela potem od tega?

Vem, sem že sama nekaj omenila v tej smeri. Ampak bom kar naravnost povedala, kar mislim: Takole malo za vajo so pa tudi neresni fantje čisto OK.

Pa saj to počne večina mladih ljudi: le malokdo išče življenjskega sopotnika, spoznavajo se pa vsevprek, tipajo teren ... Če si ženskega spola, je to še malo lažje, ker ti ni treba narediti prvega koraka. Lahko počakaš, da nekdo drug pristopi do tebe. Sčasoma se lahko naučiš izmenjati kak stavek, daš komu roko, se predstaviš, mogoče kdaj s kom zaplešeš. Če ti kaj ne paše, se pa pač umakneš. Samo ne obupat. Nič hudega, če ga kaj polomiš. Če si trezna in če se ne pustiš kam odpeljat, se ti nima kaj zgodit.

In kaj imaš od tega? Recimo, da se malo navadiš na fantovsko bližino, toliko da ne pobegneš oz. se vdreš v tla naslednjič, ko ti pot prekriža kakšen malo bolj resen fant.

Pa še slabe izkušnje me vlečejo stran od kogar koli, ki bi se mi želel preveč čustveno približati (ampak to ni tema za tukaj)...sem se že sprijaznila, da mi je najverjetneje usojeno biti sama, se kr vidim kot neko starko s petimi psi okoli sebe.

Poznam. Se pa ne strinjam z zaključkom. Nič ti ni usojeno. Res ne. Karkoli hudega se ti je zgodilo, ne smeš pustiti, da ti to uniči življenje. 

Tudi predlog od LostOne Future se mi zdi zelo dober. Lahko poskusiš s kakršnokoli obliko dopisovanja. Celo če gre za znanca. Ker prek pisanja se je definitivno lažje malo odpreti kot iz oči v oči.

nevem kako bi bilo, če bi se začela nanj odzivati kot na nekatere sosede recimo....to bi bila cela štala!

   
LOF, si ti ena slika! 

če se hočem družiti, bom šla do sosede ( uf, kolk enih nepotrebnih psihičnih priprav je in scenarijev v glavi...ampak tudi to bom počasi rešila), in jo nagovorim in vprašam če ji je do čveka... v preteklosti sem to že naredila in je bil odziv pozitiven,

Uau, bravo! 

zanima me, kako je z simptomi socialne fobije, ko dobite obiske? ko vas ljudje večinoma sprašujejo in se odzivajo na vse kaj rečete z navdušenjem? ja se fobija zmanjša?

Jaz priznam, da se obiskov včasih kar ustrašim. Ko kuham kavo, sem vsa živčna, da ne bom kaj zafrknila in ko nosim skodelice na mizo, znajo te zelo šklepetati. Hja. Potem se pa usedem in nekaj časa samo poslušam, se smehljam, kaj malega pripomnim. V glavnem pustim drugim, da govorijo. Včasih mi je celo prijetno. In ja, tesnoba se zmanjša. Še največji problem je, da med obiski pogostokrat postanem zelo utrujena in zaspana. To je ena taka čudna telesna reakcija, kot po težkem delu.

Nisem še opazila, da bi se ljudje na to, kar rečem, odzivali z navdušenjem, oziroma se to zgodi zelo redko. Nekaj je takih, ki se radi pogovarjajo z mano. In normalno, potem postanem tudi jaz zgovorna. So pa tudi ljudje, s katerimi se nimam absolutno kaj pogovarjat in sploh ne vem, kaj bi rekla. Takrat je pa zelo zoprno in bi kar ušla, kot si opisala ti, LostOneFuture.


Pa še nekaj bi povedala, preden grem naprej veselo na delo ... Včeraj sva šli s prijateljico na kavo. Zanimivo, kako dobro se razumeva, pri tem da je moje čisto nasprotje, totalno ekstrovertirana in ekstremno pogumna. No, slučajno je pogovor nanesel na temo, kaj si tuji ljudje mislijo o nas in koliko je njihovo mnenje sploh pomembno ... Mogoče se bo njeno stališče zdelo uporabno tudi komu od vas:

Drugi o nas razmišljajo veliko manj, kot si mi mislimo. Ljudem večinoma kompletno dol visi. Če ne, si pa še vedno lahko rečeš: "Pa koji si mi ti k*?"

[anouk]

In kaj imaš od tega? Recimo, da se malo navadiš na fantovsko bližino, toliko da ne pobegneš oz. se vdreš v tla naslednjič, ko ti pot prekriža kakšen malo bolj resen fant.

Dejansko mislim da imam problem kje drugje, ker se bolje počutim v fantovski družbi kot pa v družbi punci. Zraven punc se nikakor ne morem sprostit ipd. Razen menda dveh izjem. Drugače pa sem večinoma v fantovski družbi - ampak na njih gledam kot na prijatelje in verjetno tudi mene tako dojemajo. Sploh pa če mi je kdo všeč itak čist zablokiram ali pa se nevem če bo to dober izraz "ustrašim, če se mi kdo želi preveč približati". S spuščanjem ljudi v svoj svet pa itak tako ali tako težave...

Drugače pa danes se mi zgodil en tak dogodek, da sem kar pobegnila. Ni povezan s fanti, ampak eno starejšo sosedo, ki sem jo danes prvič spoznala (živim v bloku pa se s sosedi ne poznam ravno), ki je bila kar preveč vsiljiva za moj okus...glede na to da me je veselo objemala in rinila v mene, jaz sem pa samo stala tam in razmišljalakako naj čimprej pobegnem od tam. Pred temi starejšimi ženskami imam že skorajda fobijo, kr nekam rinijo vame in podobno. 

[zelo_resen]

http://www.nytimes.com/2011/06/26/opinion/sunday/26shyness.html?_r=1&

No končno sem še jaz prebral to. Članek pač brani sramežljivost in išče njene lepe vidike, sicer pa konkretno o psihologiji sramu nič kaj. Niti ni to namen.

Zanimivo branje.
Vendar pa mislim, da se veliko sociofobov spopada s tem, kako iti iz hiše ali hoditi po ulici, ne pa, kako postati kakršenkoli voditelj.

Podoben občutek sem dobil tudi jaz. Sicer pa kolikor sem jaz razumel, članek tudi ne govori o tem, kako postati dober voditelj.

Ena stvar se mi mota po glavi...
Recimo, da se gremo "študiozno" strokovno spraviti k stvari.
Recimo en članek je prav na tej strani...

Sedajle bom pa hodil po tankem ledu.
Dober članek...

"Million dollar question": Kaj naj jaz sedaj s tem počnem?
Pa da ne boste mislili, da provociram.

Lepše napisano: kaj boste vi "potegnili" iz recimo tega članka?
V bistvu mi trenutno recimo ni pomembno ali se strinjate ali ne.
Tako na splošno... Je pa vsaj meni odličen primer.

Ob podobnih prilikah sem enako vprašal že kar nekaj psihiatrov, psihoterapevtov,
psihologov... (na koncu čisto tako "enostavno", kot sem napisal zgoraj).
Do takega enostavnega vprašanja sem prišel, ker bolj ko smo "teoretizirali" bolj smo se pletli v "zanke".

Teorijo v prakso spraviti je pa potem še čisto druga zgodba.

Vem, da se to naj nebi spraševalo, ampak po toliko letih "butanja ob zid", ti postane že vseeno.
Bi naredil vse za kakšen namig.

Zakaj pa misliš, da hodimo v šolo? Verjetno zato, da s pomočjo teorije lažje skozi prakso prideš. Ali praktično: Kako boš recimo drva razklal, če ne veš niti katero orodje moraš uporabit za to? Tudi, da razumeš delovanje preprostega kolesa pri prevoznem sredstvu je potrebno imet teorijo, drugače bi ga tudi opice uporabljale in se vozile v trgovino po banane.
Se pravi z znanjem(pa ne napiflanim) o duševnosti, lahko lažje prebrodiš ovire v svoji duševnosti.

Jaz kaj veliko ne bom potegnil iz tega članka, ker ne govori o psiholoških principih. Mene je predvsem to zanimalo.

Do takega enostavnega vprašanja sem prišel, ker bolj ko smo "teoretizirali" bolj smo se pletli v "zanke".

Velikokrat nas teorija prej ovira kot nam pomaga, ko smo nekaj praktično navajeni. Samo to še ne dokazuje, da je teoretizirat brez smisla in da si s teorijo nimaš kaj pomagat.

Saj ne zamerite, če malo iskrice pokrešem?

[Lira]

Itak, da ne gre za neko znanstveno poglobljeno delo. Avtorica članka Susan Cain je pravnica, ne psihologinja. Lani je izdala knjigo "Quiet: The Power of Introverts in a World That Can't Stop Talking", v kateri zagovorja introvertiranost, ki jo zahodna družba pogosto smatra za nezaželeno ali celo patološko. No, ameriška mentaliteta se očitno precej razlikuje od naše. Vsaj zaenkrat.

Osebno sem raje introvertirana kot ekstrovertirana. Z introvertiranostjo se mi ni nikoli zdelo nič narobe. Ideja, da bi z antidepresivi poskušali spremeniti introvertiranega človeka v ekstrovertiranega, se mi zdi naravnost trapasta. Normalno, da je zadržana, sramežljiva ženska lahko zapeljiva. Popolnoma se strinjam, da ima tudi introvertiranost svoje prednosti in se je zato, logično, ohranjala skozi evolucijo.

Drugače pa se pridružujem mnenju Betke in zelo_resnega, da ta članek ni ravno uporaben za nekoga, ki ima socialno fobijo oz. socialno anksioznost, čeprav avtorica parkrat omeni te pojme.
Žal, ne vidim nobene evolucijske ali kakšne druge prednosti v tem, da se nekdo ne upa po ulici ali pa na pregled k zdravniku.

[zelo_resen]

Zelo_resen, hvala za tvoje prijazne besede. Prav ganjena sem, da si se potrudil analizirati moj zapis. Hvala tudi za čisto konkretne napotke, tisto o pozdravljanju recimo in nasploh vse se mi zdi super. Tudi tisto, kar si napisal malo v hecu. Res vse. Smiley

Z veseljem in užitkom sem ti pisal. In vem, da nisi ljudomrznež, ker se ti vidi že iz osemnajste galaksije.
Ne boš verjela, ampak veliko sem se naučil od tvojih prispevkov drugim. In del tega se ti tudi nazaj vrača.

Kam pa gledaš v času približevanja, ko si gresta nasproti, recimo zadnjih 30 metrov, preden prideta skupaj?

Jaz izkoristim ta čas in vmes pogledam kako rožico, drevo, nebo,..., morda tudi zato, ker tako dobim kak navdih, kaj bi izmenjal s tem človekom. Recimo, če gledaš človeka, lahko že kaj razbereš iz njegovega obraza, hoje,... in ti spet utrne kak navdih.

Mah, ta je itak gluha in nikomur ne odzdravlja. Razen mojemu možu. Njemu iz neznanih razlogov celo pomaha, ko se peljemo mimo.  pomisli

In tebi je ob taki moni nerodno, nelagodno?
Meni je običajno ob zelo zgovornih, ekstravertiranih. So mi še zdaj izziv, le da me neki sram tako kot včasih ni. Mogoče zato, ker ne "farbam" več. No ja, se včasih še zgodi v kaki situaciji najbrž, samo se ne spomnim kdaj je bilo to. Pa v kri mi je prišlo, da vem, da sem od večine ljudi drugačen, včasih že malo poseben, mogoče tudi malo za njih usekan, ampak tak sem, kakršen si želim biti in mi je čisto vseeno, če morajo videti malo drugačnega od priporočil raznih trendov(modnih, potrošniških, bontonskih, avtomobilskih, glasbenih, kmetijskih, kadilskih, denarnih,...) Včasih mi je bilo zelo nerodno, ob kakih finih, super zrihtanih ljudeh. Takih, ki so me gledali nekako z viška(predvsem pa sem si jaz mislil, da me tako gledajo) Sedaj pa mi jih je prav užitek gledat in se pogovarjat z njimi, ker se pri sebi hihitam, koliko dela imam prihranjenega, ker mi ni treba vsega tega in lahko čas raje za kaj drugega porabim.

Saj žoge so ponavadi dovolj mehke, da ne boli preveč. Hecam se. Verjetno misliš na to, da bi bil to hec za druge otroke in bi se smejali?

Ne, saj ne mislim, da bi me kdo ciljal. Ojoj, samo še tega se mi manjka ...  Cheesy
Pač, se bojim žog. Bojim se tudi razposajenih otrok. Otrok z žogo pa sploh.

Ja, otroci so včasih tako direktni ane? In raziskujejo meje dovoljenega in nedovoljenega. Ni nič nenavadnega, če te vprašajo kaj pa ti tolk bulš baba debela. Pol se pa znajdi ane? Boš poslušala nagon napadi sovražnika? Boš začela jokat? Boš se delala kot da je to enemu za tabo rekel? Boš... Poskusi pomislit, kako bi bilo najbolje reagirat. Naslednjič, ko se ti bo(če se ti bo) zgodilo kaj podobnega se boš ziher spomnila, kako si v mirnem stanju razmišljala da bi bilo najbolje naredit in boš v tistem trenutku vedela v katero smer. Ko pa začneš iti enkrat v smer, se pa poti same odpirajo naprej.
Če pa pogoriš, se pa svet še vedno vrti naprej, to moraš vedeti in da te je ravno toliko kot prej, le ena izkušnja ti je ostala na kateri v mislih lahko vadiš, kako bi bilo bolje reagirati kot prejšnjič. Vaja dela mojstra. Če boš pa samo teorijo premlevala pa bolj počas napreduješ, ampak tud tko bo morda enkrat kaj ratalo(misliš?). Ne saj vem, metat se v sredo reke, če ne znaš čist nič plavat tud ni to.
 

Ma, težko to razložim. Niso toliko problem ljudje, ampak situacije in jaz v njih oz. moj odziv nanje. Na ulici sem kot nemočen otrok z napako, ki je vsem na očeh. Problem je v meni in v tem, da me pred ulico oz. na ulici (in še kje drugje) preplavi zelo neprijeten občutek sramu in nedefinirane tesnobe. Nedefinirane v tem smislu, da tisti trenutek zavestno nikoli ne razmišljam, kaj pomeni. Sram je patološki in vem, od kje izvira, ne morem pa tega napisat na javni forum. Omenjena tesnoba je pa v resnici prastar občutek osamljenosti in zapuščenosti, pa strah, da nisem in nikoli ne bom dovolj dobra.

Da nisi dovolj taka, kot bi morala biti? Nisi pa nisi vredu taka kot si tam na ulici? Ne veš pa kakšna bi morala biti, da bi kooooončno dobila potrditev: »OK, sedaj si pa vredu.« ?  Zato tisoče vprašanj, kam gledati, da bo ok, kako pozdraviti da bom vredu,... Pa karkoli narediš, spet isto oz. Še  huje.  Lira, komu nisi bila nikoli vredu taka kot si bila?  Od kje ti odzvanja ta kritizerski glas, ki je bil sam nabit s sramom? Glas, ki se je sramoval radožive, sproščene, družabne deklice? Se spomniš kdaj si doživela ta občutja, da nisi vredu taka kot si? Lahko začutiš krivico, ki se ti je s tem zgodila? Če bi videla tega otroka(sebe) v tistih situacijah, kjer ti je bilo rečeno, da nisi vrdu taka kot si in če si predstavljaš, da ti sama počneš to temu otroku, kaj bi čutila? In kaj bi rekla temu otroku? In kaj bi rekla sebi(ko si v vlogi tega, ki ti govori da nisi vredu)?
Ne vem, če sem zadel, ampak napisal sem tako kot sem čutil. Seveda ne mislim s temi vprašanji, če so sploh na mestu, da bi odgovore pisala na forum.

[urssska]

Žal, ne vidim nobene evolucijske ali kakšne druge prednosti v tem, da se nekdo ne upa po ulici ali pa na pregled k zdravniku.

Introvertiran ali ekstrovertiran, hvala bogu, da imamo take in drugačne, ker vsak doprinese nekaj drugega k skupnemu dobremu, se pa popolnoma strinjam z zgoraj napisanim, socialna fobija ni introvertiranost ali zgolj neškodljiva sramežljivost, to je duševna motnja, ki povzroča veliko trpljenja, zgodi se pa lahko tako enim kot drugim.

[LostOneFuture]

jaz se zadnje tedne ful trudim in psihično utrjujem, da se ne bi pred sosedi skrivala, predvčeraj mi je ratal celi podvig, mislim da v vseh 4letih odkar tukaj živim prvič nekaj takega...

no posejala sem si še nekaj na svojem vrtu in nato sva z možem stopila k sosedom na dvorišče, da je mož šel soseda neki vprašat, jaz sem seveda kot ponavadi samo poslušala in bledo gledala, cela trda, ful grozno sem se počutila, ker sem imela umazane hlače od zemlje, in pol opazim da jih ima soseda, ful sem razmišljala joj kak imam od švica zlepljene lasje, kaj bodo rekli, pa opazim čez čas, ah, saj jih ima tudi soseda...pa jamra soseda kako jo vse boli, da ima še toliko na vrtu za narediti...no takrat nisem čisto prav dojela za kaj se gre, mož me neki sprašuje jaz mu normalno na vse odgovorim in on odide, soseda se vstane in gre na svoj vrt nazaj takrat pa se mi zasmeje, pa ugotovim, da sej nisem edina k je usrana in zašvicana, pa se mi utrne ideja ( kot tisto da bom spekla pecivo in še danes tega nisem naredila ) da bom šla po motiko in ji pomagala na vrtu, nekaj časa sem stala sredi ceste in me je dajala tesnoba kako naj to speljem, uf k sreči je prišel mož nazaj pa me vpraša kaj sem hotla, pa mu povem, pa reče ok, grem po motiko in greva pomagat...in sva res šla  ...soseda je prov čudno gledala, in me je začel oblivat hladen pot, obstala sem na robu vrta, cela trda  in mi je mož pomagal in rekel: pridi bo soseda rekla kje rabi pomoč, in pol se nekak le primajem do sosede in vprašam kaj lahko naredim, ampak sva se pol le začele pogovarjati in sem se prov vredu počutila...najhuje mi je bilo ravno to, ker tudi soseda ni navajena da jo ogovarjam in ne razumeve obrazne mimike in reakcije ena od druge, ok vmes je dvignila grablje in rekla da če jo še enkrat vikam da me bo okoli kepe      , ampak sem pol ugotovila da ni nč hudega, pravi da se če jo vikam počuti ful staro,  a sem pol odšla mirno iz vrta, ker mi je razložila in zdaj me soseda ful ogovarja že 2dni  zdaj se edin ne smem spet ustrašiti in pasti v stare tirnice in se začeti umikati    

Lira, jaz sem se ravno zaradi tega ker sem bolj introventirana, vedno obdajala z zgovornimi ljudmi, vendar sem se tako vedno opekla, kot poslušalka, sem sicer žela cele hvale, kako dobra poslušalka sem in da dajem dobre nasvete, vendar se je zakompliciralo vedno pri tem, da smo bile recimo 3 prijateljice, prva je šimfala meni drugo in obratno, seveda nisem o tem govorila, ker nisem tip človeka 'raznašalka pošte' in sem se vedno zaradi teh informacij počutila ful slabo, pa čeprav sem govorial da naj to rešujejo med seboj so mi še kar govorile stvari  na koncu pa bila jaz vsega kriva,  one pa ratale best frendice jaz pa brez ostala, katastrofa  o sebi pa nisem znala govoriti, no danes je že boljše kot pred časom, vendar še danes ne znam tako kot bi želela, še z možem se ne znam pogovarjati kot bi želela...čeprav mož pravi da sem v njegovem življenju do sedaj edina oseba s katero se da tako vredu pogovarjati, da baje znam vse na tako miren in razumljiv način povedati

[eya]

No, tudi sama sem se včasih obdajala zgolj z zgovornimi ljudmi, ker sem se nekako počutila varno, da mi ni bilo treba sami navezovati kakšnih stikov (strah pred posmehovanjem, zavrnitvijo, ignoriranjem - osnovnošolske zadeve), ali pa da bi slučajno nastala kakšna mučna tišina.. Potem sčasoma pa sem dobila toliko zaupanja, da sedaj če vidim, da človek ne spregovori, tudi sama nekako poskušam navezat stik oz. pogovor. Seveda še vedno računam na to, da bo sogovornik nekako napeljal, začel pogovor, a v določenih situacijah mi pač ne preostane drugega kot da sama začnem..Začeti je težko, potem ko vidiš, da te ljudje sprejmejo (pri meni je bil problem pomanjkanje samozavesti prav zaradi posmehovanja oš, v srednji šoli sem dosti napredovala, medtem ko je v zadnjih letih šlo še na boljše, vidno na boljše) in da nima smisla, se obremenjevat z raznoraznimi vprašanji, ker človek če ima kakršnekoli pomisleke jih bo imel, tako ali drugače in navsezadnje je to njegov problem. Sama se poskušam čimanj obremenjevati kako bom izpadla, ker vsem nikoli ne moreš ustrezat, dejstvo je, da nekateri te sprejmejo, določenim se pač ne da ubadat s tabo oz. z določenimi ljudmi, in takšne pač pustiš pri miru.
Kar se tiče pa pozdravljanja sosedov, sama jih sedaj v tem letnem času srečujem na polno, že samo ko stopim ven iz hiše, če se srečamo oz. gremo nasproti se pozdravimo, čez hrib se ravno ne derem. Je pa ponavadi tako, da če koga zagledam na cesti, pogledam proti njemu, grem naprej svojo pot, vmes si oglejujem naravo, ko pridemo skupaj, pozdravim. Z določenimi spregovorim kakšno besedo, z določenimi pa mi je tisti pozdrav dovolj in grem dalje.
Tudi sama zelo nerada govorim o sebi oz.odvisno o katerih stvareh..dostikrat imam pomisleke potem, da sogovornik dojema potem to kot hvaljenje, kajti tudi sama zelo nerada poslušam ljudi ki se tako radi hvalijo, poveličujejo sami sebe in oh in sploh..eno je govoriti o vsakdanjih zadevah, mimogrede omeniti kakšen uspeh, ne pa tisto; jst imam pa to, bom/sem kupila, mi gremo pa, smo si privoščili..  ker me ne zanima vsak njihov nakup, njihov zapravljen evro in kakšne plane vse imajo za naslednje leto. Prav tako pa se umaknem oz. sem zadnje čase rajši tiho, ko tema nanese na obrekovanje..saj navsezadnje nekateri ljudje so tako hinavski, da udrihajo po določenih ljudeh in ti si poleg, na koncu pa pride ven, kot da si ti tisti glavni krivec obrekovanja....in preprosto se mi ne da ubadat s čenčami in obremenjevanjem z drugimi, saj tisto energijo in misli rajši preusmerim vase in delam na sebi..imam več koristi 

[anouk]

Začeti je težko, potem ko vidiš, da te ljudje sprejmejo (pri meni je bil problem pomanjkanje samozavesti prav zaradi posmehovanja oš, v srednji šoli sem dosti napredovala, medtem ko je v zadnjih letih šlo še na boljše, vidno na boljše) in da nima smisla, se obremenjevat z raznoraznimi vprašanji, ker človek če ima kakršnekoli pomisleke jih bo imel, tako ali drugače in navsezadnje je to njegov problem.

Ja s tem, da me ljudje sprejmejo sem kar probleme, sploh v prejšnjem kraju...tukaj se prav ne morem navadit, da srečam ljudi prvič, drugič in se bolj sprejmejo kot nekateri, ki jih poznam že celo večnost. Prav dober občutek je to, ampak še vedno mi ne uspeva premagat tega strahu, kaj pa če je le to "na videz".

Glede prijateljic in obrekovanja, se je to tudi že meni večkrat zgodilo, in zato ženskam načeloma ne zaupam več...s fanti nimam takšnih izkušenj, ti mi vedno stvari v obraz povedo in ni nekih govoric za hrbtom... je pa res, da sem vedno le njihova prijateljica, ampak to je druga zgodba.

[Lira]

LostOneFuture, dobra si, bravo. Tudi zame bi bil to pravi podvig. Se pa tvoj opis druženja s sosedo bere tako napeto kot kakšna "Bližnja srečanja tretje vrste".

Lira, jaz sem se ravno zaradi tega ker sem bolj introventirana, vedno obdajala z zgovornimi ljudmi, vendar sem se tako vedno opekla

Zanimivo res, kako se introvertiranci pogosto bolje počutimo z zgovornimi ljudmi. Drugače pa jaz vsaj zaenkrat nimam občutka, da bi se pri ekstrovertiranih v preteklosti opekla kaj bolj kot pri introvertiranih. Seveda pa tukaj ni kriterij samo zgovornost.

Eya, hvala tudi za tvojo izkušnjo glede pozdravljanja in vse ostalo.

Anouk, med dekleti je res več takšnih in drugačnih socialnih igric ... Mene recimo je vedno znova prizadelo, ko je sošolka v OŠ in "prijateljica" (ena mojih redkih tisti čas), npr. na avtobusu srečala drugo prijateljico in sta šli potem z avtobusa in do šole skupaj, mene pa kot da ne poznata ... tako da sem vsa nesrečna capljala 5 metrov za njima ... Mah, polno takih nagajanj in izključevanja je bilo.


Zelo_resen, hvala. Si mi polepšal en res težek dan. Na nekatera tvoja vprašanja bom poskušala odgovoriti jutri ali pa v naslednjih dneh. Ja, si zadel in vprašanja so na mestu, samo moram malo razmisliti ...
Drugače mi je bilo pa zelo všeč tole:

Pa v kri mi je prišlo, da vem, da sem od večine ljudi drugačen, včasih že malo poseben, mogoče tudi malo za njih usekan, ampak tak sem, kakršen si želim biti in mi je čisto vseeno, če morajo videti malo drugačnega od priporočil raznih trendov(modnih, potrošniških, bontonskih, avtomobilskih, glasbenih, kmetijskih, kadilskih, denarnih,...)

Upam, da bom tudi jaz zase lahko kdaj rekla, da sem takšna, kakršna si želim biti in da mi je pri tem vseeno, kaj si mislijo drugi. Ultimativen cilj, ej.

Ja, otroci so včasih tako direktni ane?

Ja, otroci so včasih direkt kruti. Nimam pojma, kako je v takih primerih najbolj pametno reagirat. Jokat ne bi začela. (Vsaj na licu mesta ne.) Nazaj treščit ga ne moreš, vzgajat pa tudi ne. Bi samo še kakšno dodatno pokasirala. Hja, najbrž bi se naredila gluho.

Vaja dela mojstra. Če boš pa samo teorijo premlevala pa bolj počas napreduješ, ampak tud tko bo morda enkrat kaj ratalo(misliš?).

Ne vem. Na splošno mislim, da je v znanju moč. Pride pa tudi čas, ko je treba preprosto zavihat rokave.

[Lira]

Danes sem razmišljala, kako malo pravzaprav vem o socialni fobiji. Do nedavnega se v bistvu niti nisem zavedala, da zame to (še vedno) JE problem. Jaz sem strokovno pomoč poiskala predvsem zaradi depresije. Svoji psihiatrinji nisem niti z besedo omenila, da imam poleg tega težave tudi s socialno anksioznostjo. Preprosto se tisti moment sploh nisem spomnila na to oz. se mi ni zdelo dovolj pomembno oz. sem vse skupaj pripisovala depresiji.

O depresiji sem zadnjih nekaj mesecev prebrala kar nekaj čtiva, o socialni fobiji pa praktično nič. No, danes sem prebrala vsaj tole, kar piše na Wikipediji:

http://en.wikipedia.org/wiki/Social_anxiety_disorder

In zanimivo, med drugim piše ravno to, da ljudje s socialno fobijo ponavadi ne poiščejo strokovne pomoči zaradi tega problema, ampak običajno zaradi drugih motenj. Se pa da menda to zadevo precej dobro zdraviti. In očitno bom morala jaz svojo težavo z ulico rešiti na ulici. Z vajo torej, v vsakem primeru. Ne bo šlo drugače.

V tem prispevku piše tudi, da se simptomi socialne fobije do obdobja srednjih let običajno precej ublažijo, kar je tudi moja izkušnja. Definitivno, zdaj nimam več toliko težav z zardevanjem, bistveno lažje se sporazumevam z neznanci, lažje se postavim zase, če je treba ... V najstniških letih sem imela dobesedno fizične težave s hojo, če sem čutila tuje oči na sebi. V čakalnicah sem se tako trudila, da sem obdržala glavo pri miru, da se mi ni začela tresti, da sem bila čisto prepotena. V restavraciji sem le s težavo prinesla žlico juhe do ust (živa groza, če so bili v njej rezanci!), zelo mučni so bili tudi listki solate ... Ponavadi sem kar na pol poti obupala in šla, vsa izmučena od enega neumnega kosila ... In vsak najmanjši spodrsljaj sem si očitala do onemoglosti, tedne dolgo ...

Pa da ne bom spet predolga, bom raje kar nehala z naštevanjem. Do danes je večina takšnih in drugačnih neprijetnosti, povezanih z družabnimi situacijami, skoraj povsem izzvenela, zato sem mislila, da sem v tem pogledu že prav super. Super napram včasih. Šele ko smo se začeli tukaj malo bolj pogovarjati, sem prišla do ugotovitve, da imam s tem še vedno kar nekaj specifičnih problemov. Ne zdijo se mi sicer tako zelo pereči in boleči, kot je lahko depresija sama po sebi, ampak ovirajo me pa vseeno. Tale naša tema ima res super naslov. Veste, kako še rečejo socialni fobiji? Bolezen izgubljenih priložnosti.

Jao, koliko priložnosti sem jaz zapravila na ta račun. Pa res res res ne bi rada, da se mi to dogaja še nadaljnjih 50 let ali kolikor jih je pač ostalo. Vsakega trenutka je škoda.

No, danes sem ugotovila, da je situacija glede socialne fobije pri meni po vsej verjetnosti še precej slabša, kot sem mislila. Očitno sama ne znam prav objektivno presoditi, kaj je še normalno in kaj ne.  Prejle sem rešila tale online test za socialno fobijo:

http://psychology-tools.com/spin/

In moram rečt, da me je rezultat prav neprijetno presenetil. Seštevek 51 točk od 68 možnih je na spodnji meji za "very severe anxiety". Očitno sem krepko podcenjevala svoje težave.

No, tukaj je še en test, pri katerem sem zbrala 77 točk (= social anxiety disorder very probable):

http://asp.cumc.columbia.edu/SAD/

Če se bo še komu ljubilo rešiti katerega od teh dveh testov, bi bila zelo hvaležna, če bi objavil svoj rezultat. Tudi kdo, ki nima socialne fobije mogoče. Da bi imela malo primerjave. Če vam ni preveč zoprno, seveda. 

[urssska]

Tudi moja socialna fobija se je precej izboljšala (skupaj z vsem drugim, mam namreč tud blag OKM in generalizirano anksioznost), trenutno na tistem testu "zadenem" zmerno anksioznost. Včasih pa mi je težave povzročalo vse po vrsti - nisem mogla jest v menzah, nisem mogla stat v vrsti v trgovini, nisem se mogla podpisat na pošti, na faksu sem obvezno morala sedet v zadnji vrsti, da nisem mela občutka, da mi gledajo v hrbet itd. itd.

Kar je meni zanimivo, je to, da mnogim težave povzroča pogovarjanje s tujci. Sama s tem nikoli nisem imela težav, dočim mi velike težave na slab dan povzroča govorjenje z ljudmi, ki niso niti zgolj znanci niti zelo dobri, intimni prijatelji, ljudmi, katerih mnenje do določene mere cenim, ne zaupam pa jim (še) dovolj, kar mi je sicer logično. Skratka, veliko bolj sproščeno se pogovarjam s popolnimi tujci kot pa z nekom, ki je "nekje vmes" ...

[LostOneFuture]

LostOneFuture, dobra si, bravo. Tudi zame bi bil to pravi podvig. Se pa tvoj opis druženja s sosedo bere tako napeto kot kakšna "Bližnja srečanja tretje vrste".

sej tako se je tud meni zdelo, oz se mi velikokrat zdi, k da so oni oz jaz z drugega planeta, ampak sem nekako vse skupaj prebrodla in počasi, mi uspeva, vem da se bo stanje še kdaj poslabšalo, da se bom hotla skriti, ampak sem vesela, da mi gre na boljše, tukaj bi se navezala na to kar je zelo_resen napisal, glede tega pa sem js tebi zelo_resen pred kratkim podobna postala, včasih sem se prilagajala v vsem, samo da bi bila všeč drugim, letos mi je pa naredilo klik,  da sem kukršna sem in me ne zanimajo  trendi, ne zanima me kaj se zdi vsem vaščanom normalno, kaj počnejo moji sorodniki, ker pol sem lahko sam nesrečna, otroka vzgajam drugače kot ostale mlade mamice iz teh krajov in kaj se je zgodilo? naletela sem na sprejemanje sovaščanov, to mi je dalo dodaten pogum! prov oddahnila sem si ali kako bi se izrazila!

nekako ugotavljam, da če si prijazen in dober z ljudmi, čeprav si drugačen, te slejkoprej sprejmejo.

no čeprav glede sovaščanov, je čisto druga zgodba v ozadnju, sem se ful zapirala v hišo, ker sem se tako ubranila pred nasiljem iz strani moževe družine, sedaj pa iščem in že uporabljam nekatere druge načine, ker si želim glede na vse vseeno kakovnostno živeti, že zaradi sinčka!

Anouk, med dekleti je res več takšnih in drugačnih socialnih igric ... Mene recimo je vedno znova prizadelo, ko je sošolka v OŠ in "prijateljica" (ena mojih redkih tisti čas), npr. na avtobusu srečala drugo prijateljico in sta šli potem z avtobusa in do šole skupaj, mene pa kot da ne poznata ... tako da sem vsa nesrečna capljala 5 metrov za njima ... Mah, polno takih nagajanj in izključevanja je bilo.

to se je meni skozi dogajalo, v srednji šoli, bile smo 4prijateljice, enkrat sta drugi dve skupaj držale, spet drugič druge dve, pol sem pa js bila kriva nekaj, pa sta kasneje lih tiste ki so se najbolj šimfale skupaj držale   ta trenutek se spomnim primera, ko sem živela v študentskem domu, da smo bile 3 punce v sobi, one sta se skozi družile, jima privoščim, vendar neke sosedske odnose če si pač delimo sobo, je tud treba imeti, pa da jaja, itak, pol sta pa zginile, pa nikome ništa, nakar izvem od drugih punc kako me šimfarita okoli, ali pa sta si neki šepetale in pogledovale k meni in me odmerjale z očmi, ko smo bili 'skupaj' v sobi, sem večkrat komentirala, da naj naglas povesta da se bom še jaz smejala   , ampak take stvari človeka ful izčrpajo!

če sem js načela temo o recimo hišnih živalih je bilo vse čudno, če pa je katera od njih povedala čisto isti stavek kasneje kot jaz pa je bilo vse kul in funny, in ko smo enkrat šle skupaj ven, sta hodile 5-10m pred menoj, komaj sem ju dohajala, govorila sem jima če lahko počasneje, ker sem bila lih 4tedne po tem ko sem gleženj zvila in nisem mogla hitro, ko sem rekla da grem domov sta se malo umirile, čez 10minut pa spet vse isto    počutila sem se totalno butasto   celo pisale sta si smsje o meni, in to več mesecev, ko smo se recimo ''kao'' učile vsaka za svojo mizo skupaj v sobi, ali ležale na postelji in , ko sem to odkrila kaj sta počeli, sem bila tako v šoku, da sem se izselila iz študentske sobe!

Nekaj let sem se družila z ljudmi, k so me poklicali sam k so me kaj rabili, ko sem pa jaz vabila na sprehode in pijačo pa niso imeli časa, pol sem bila ful razočarana in vedno znova sem se vase zapirala, pol sem se spet odprla in se je začelo popravljati, pol pa spet šok, začaran krog vglavem, nevem kaj tolk narobe delam da privlačim v svoje življenje take ljudi, to še moram ugotoviti, zdaj se ful trudim da takih ljudi ne bi pritegnila v svoje življenje! Trenutno prihajam iz ene faze zapiranja vase počasi v fazo odprtosti, upam da me ne doleti spet kaj, kar bi me zatrlo dol!

In ja tudi js sem vse prepisovala tesnobi in depresiji, že 7let imam namreč diagnozo lažja depresija, kasneje še so temu se pridružili tesnoba in panični napadi, in tudi jaz ugotavljam, da sem od vsega skupaj še najbolj socialno fobična, in da le to spremljajo zgoraj opisane težave in ne obratno, in tudi jaz vedno 'pozabim' to terapevtu ali psihiatru povedati  

moje življenje sem v večini preživela samotarsko, pa ne ker sem samotar, sploh ne, jaz bi se rada družila, pa ne znam, ker me ovira, strah, sram itd.!

Vedno so me obdajali ljudje, ker baje odražam močno pozitivno energijo, znam biti zelo odločna, vedno sem bila med boljšimi glede sposobnosti, ne znam pa le tega sebi v prid uporabiti  v odnosih, tako da bi znala graditi in ohranjati prijateljske odnose v katerih bi se vzajemno razvijali in podpirali  predvsem pa pritegniti take ljudi v svoje življenje, edino z možem mi to nekako uspeva, ampak jaz si tako želim prijateljice/prijateljev    

[Betka]

Veste, kako še rečejo socialni fobiji? Bolezen izgubljenih priložnosti.

Se zelo strinjam. Življenje kot vožnja z zategnjeno ročno zavoro.


Moji rezultati:
prvi test: 45/68 -severe anxiety.
drugi test: 76-SAD very probable

Glede na to, kako je bilo prej, sem sedaj kar dobro. In vem, da bo še boljše. 

[LostOneFuture]

SAD imam 91 - generalized social anixety 

SPIN pa imam 49 - severe anxiety

slab rezultat kaj  po tem takem sta izjemi, da mi je lani uspelo iti do sosede in pred 2dnevi, no sej v tolkem  času je to res malo