Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[anouk]

Neprijetno se mi je oglašati na telefon. Jaz se zvonenja telefona vsakič dobesedno ustrašim. Pa še cel kup takih brezveznih banalnosti ...

Sem mislila, da sem edina, ko ima težave z oglašanjem na telefon. Vedno ko mi zazvoni, imam nagonsko reakcijo, da ga dam na tiho in se ne javim. S SMSi še gre, tam ahko razmislim kaj bom napisala...

[Garfield]

Upam, da kdo ne bo mislil, da se gre tukaj o vprašanju kdo ima več problemov,
ampak telefona tudi jaz ne maram.

Vedno se zdrznem ko zazvoni. To si še nekako lahko razložim.
Pač resnica je, da sem po telefonu do sedaj izvedel veliko več slabih novic, kot dobrih.
Kdaj sem pa kakšnega nepoznanega nazadnje klical, pa sploh ne pomnim

Glede pisanja tukajle mi še kar nekako gre. Počasi se navajam, da se ne bo nič hudega zgodilo. če malo potarnam. Kvečjemu mi da pisanje misliti.
Je pa res, da ne vidim kakšne razlike med tipkanjem ali pa pogovarjanjem. Mogoče je to zaradi službe.
Sem se že z raznoraznimi ljudmi ogromno "pretipkal" ... takorekoč "online"

Recimo, če dobim službeni email in pa moj "privatni uradni" se tudi vedno zdrznem.
Podobna štorija kot s telefonom.

V glavnem brezupen primer
No upam, da brezupen nisem.

[liba]

in ravno to mi gre na živce...kako si pri tem pomagati?  namerno izpostavljanje? delavnice?

Jaz sem že velikokrat slišal in tudi prebral, da naj bi pomagalo namerno izpostavljanje.

Meni je malo pomagalo izpostavljanje v precej omiljenih situacijah... Vsakdanje situacije so mi prehude in izpostavljanje njim me samo sesuje. Zaenkrat sem opustila cilj, da bi lahko normalno funkcionirala v njih, delam pa na tem, kako se čimhitreje sestavit nazaj. A kdo mogoče že obvlada to ?

[Danijel85]

zdravo nisem bral celotne teme tak da ne vem kaki nasveti so že padli ampak Socialno aksioznost se premagati... izpostavljanje je vsekakor prva stvar, ki izjemno pomaga! Vendar more biti postopna predvsem pa si mormo dat čas... postopno izpostavljanje pa vsekakor... Pomaga tudi prostovoljstvo, kjer predvsem pridobivaš samozavest in pa veliko se naučiš o odnosih, ki niso zlagani! Ampak deansko je treba izbrati neko področje kjer te vsebina vsaj malo veseli... telefoniranje je itak izpostavljanje pomaga pa če dobiš tako službo, kjer moreš stranke kontaktirati o službenih zadevah... strah premagaš... nastane pa drug problem ker se naveličaš telefona in ti gre zato na jetra in ne več toliko zaradi strahu skratka vsi ki trpite za SF da se jo premagat samo delo vas pa vsekakor čaka 

[zelo_resen]

Sem šel še enkrat brati to temo od prvega prispevka naprej in moram reči, da sem že pri prvem prispevku od Mirelle našel marsikaj zanimivega, kar prej nisem zaznal.

Več vas je napisalo, da ponavljajoča soočanja pri njih ne pomagajo, ampak ravno obratno. Mi je povsem razumljivo. Kot, da bi s tem utrjevali negativno izkušnjo in je tako strah še bolj podzavestno utemeljen. Razumem pa tudi tiste, ki pravijo, da soočenja pomagajo. Mislim, da se pri tem razume soočenja, ko se ne ždi nekje obupano, ampak, da je mišljeno, da pri sebi nekaj razjasnjuješ, spoznavaš, opredeljuješ,.... potem temu tudi daš možnost, da se od tega kaj obnese in ostane – spremenjeno, prenovljeno, osvobojeno, odrešeno.

Betka je opozorila na razkorak med vedeti in čutiti. Jaz bi izhajajoč iz tega dodal še to, da lahko sicer mi marsikaj pri sebi ugotovimo, doživimo neko razjasnitev glede svojih problemov, pa potem doživimo spet poraz. Tudi moja izkušnja je, da je od spoznanja do miru v soc. situacijah daljša pot, predno pride do sprememb. Zato šele s potrpežljivostjo pride do sadov spoznanja. Če prej seveda ne pozabimo kaj smo spoznali.

Prazna glava je bila večkrat omenjena, predvsem v kombinaciji z nekako bolj spontanim druženjem. To se mi zdi, da je kar zanimiva tema (morda zato, ker je tudi pri meni precej prisotna), katera pa ni bila kaj dosti raziskana v globino. Morda je kaj razloga za prazno glavo tudi v tem, da nas teme in dogajanja v druženju ne zanimajo, za tisto kar bi pa nas zanimalo pa se nam zdi, da druge ne bi zanimalo, da bi peljali smer dogajanja kjer je nam zanimivo. Hm ne vem.

Ugotavljali smo tudi, da se nekako boriti v sebi proti čustvom strahu in sramu ne pomaga kaj dosti, ampak nas še bolj odalji od dejanskega dogajanja. Pride do kontra učinka.

Ko govorimo o socialni fobiji, lahko govorimo o tem morje stvari. Meni se zdi, da ta pojem govori predvsem o strahu, čeprav bolj pri bistvu se mi pa zdi, da bi bolo govoriti o sramu. Mislim, da je strah posledica.

Na misel mi je prišlo, da bi bilo vredno omenit interpretacijo. Veliko stvari si interpretiramo po svoje, potem pa iz tega lahko izpeljemo do prav bolnih razmišljanj o tem kaj drugi mislijo o nas, o tem kaj mi mislimo o sebi.

Učenje z opazovanjem. Ko to pišem mi je prišlo na misel, da zna biti blagodejno in navdihujoče tudi gledanje filmčkov na youtube(recimo), kjer ljudje "počnejo družabne stvari", oz. to pričemer mi doživljamo hude zagate. In če se poskušamo uživeti, kaj te osebe doživljajo, po kakih vzorcih delujejo, imamo tako model, ki ga občutimo in je kot semenčece, ki se zapiše v spomin... ok, morda nekolk nakladam ampak resno mislim. Hm.

Ko takole raziskujem, se mi zdi, da lahko odkrijem o sebi marsikaj nerazrešenega, potlačenega,... in s tem meditiranjem se mi širi zavedanje na tem področju, kar mi pomaga da se potem v konkretnih situacijah lažje znajdem.

Ena je omenila, da bi šla raje desetkrat rodit, kot pa da ima tole. Ja vem, res je neprijetno. Vendar pa jaz vedno bolj doživljam hvaležnost za soc. fobijo. Veliko bolje se poznam ravno zaradi nje. In ker se bolje poznam, lahko živim tudi kaj kar brez tega poznavanja sebe ne bi mogel. Pa kljub temu opažam, da se še zelo slabo poznam.

Nimam pa težav z javnim nastopanjem, vsaj ne opaznih. Zoprno mi je sicer zaradi občutka, da me občinstvo gleda in (morebiti) ocenjuje mojo zunanjost ... Ko pa zaslišim svoj glas, je vse ok in običajno speljem vse skupaj skorajda z užitkom.

Lira, se mi zdi, da marsikdo od nas veliko pozornosti posveča tistemu, kar je problem, ne pa tudi tistemu, kar štima dobro. Zato bi te prosil, da kaj več poveš o tem področju kjer se znajdeš. Ker verjetno razumeš stisko tistih tukaj, ki jim javno nastopanje totalno ne gre, hkrati pa imaš neko sposobnost, bi te prosil, če kaj napišeš o tem, kako doživljaš javne nastope, ker bi se lahko zgodilo, da tudi ostali odnesemo kaj pozitivnega. Jaz nikoli javno ne nastopam, zato niti ne vem, kako bi se obnesel. Verjetno pa bi imel kakšne težave, še sploh, ker tega nisem vajen. Moram enkrat poskusit, samo ne vem kje je "oder" zame.

Se opravičujem, malo sem se razpisal, malo strnil pisanje v tej temi in še iz svoje perspektive priredil. Tako da je ratal kar dolg tekst. Lep večer želim.

[Lira]

V glavnem brezupen primer
No upam, da brezupen nisem.

Garfield, nisi brezupen primer.

Sem mislila, da sem edina, ko ima težave z oglašanjem na telefon. Vedno ko mi zazvoni, imam nagonsko reakcijo, da ga dam na tiho in se ne javim. S SMSi še gre, tam ahko razmislim kaj bom napisala...

Jaz tudi. Se pa meni včasih tudi pri pismih dogaja, da se jih kar ustrašim in imam nagonsko reakcijo, da jih kar ne bi odprla.

Razmišljam, zakaj takšna reakcija. Mogoče se zvonenja telefona in kakšnih pisem ustrašim zato, ker vse to doživljam kot nekakšen vdor v svoj osebni prostor. Podobno kot če stojim v kakšni vrsti in se mi neznanec za mano preveč na tesno približa. To mi gre totalno na živce in začutim prav jezo in nestrpnost do takega človeka.

Socialno aksioznost se premagati... izpostavljanje je vsekakor prva stvar, ki izjemno pomaga!

Glede izpostavljanja imam jaz tako strategijo, da če se le da, nikoli ne opuščam neprijetnih opravil in dejavnosti, ki so nujno potrebne za normalno funkcioniranje. Redno na primer dvigujem telefon, čeprav se ob tem počutim neprijetno. Ker vem, da če bi nekajkrat ignorirala zvonenje, bi mi bilo naslednjič še veliko težje prevzeti klic. Podobno je, če moram jaz nekam klicat. Dlje kot odlašam, slabše je. In če bi to izogibanje trajalo dlje časa, sčasoma mogoče sploh ne bi več mogla uporabljati telefona. Bi zadeva postala že kar kompulzivna.

Tudi v družbo grem občasno, če gre za ljudi, s katerimi mi je prijetno, čeprav se moram vsakič posebej pripraviti do tega. Ker bi v resnici veliko raje ostala doma. Meni recimo ne bi bil problem celo leto prebiti za štirimi stenami. Samo da bi imela na voljo dovolj knjig in DVD-jev. 

Druženja po službeni dolžnosti so mi vedno odveč, ampak običajno niti ne razmišljam bi-ne bi, pač opravim to. Kakorkoli že, do zdaj se je še vedno dalo preživeti, si rečem. Včasih je pa celo luštno ...

No, dejavnosti, ki niso res nujne in ob katerih mi je bilo vedno samo zoprno, sem pa  preprosto opustila. Sama sebi sem dala odvezo, da sem že dovolj stara, da se mi ni treba siliti v nekaj, kar me spravlja v stisko in na koncu nimam nič od tega. Niti na misel mi na primer ne pride, da bi šla z družbo za en teden jadrat. Da bi bila s skupino veseljakov več dni skupaj na eni mali jadrnici, kjer se nimaš kam umaknit, okoli pa samo morje …  Nepredstavljivo!

Večji problem so pa aktivnosti, ki si jih v bistvu želim in bi me veselile, vendar se jim izogibam, ker bi za uresničitev morala tudi čez določene socialne situacije, ki so mi izrazito neprijetne. To pa ni OK in na tem bom morala še delat, vztrajat in bit potrpežljiva s sabo. 

Morda je kaj razloga za prazno glavo tudi v tem, da nas teme in dogajanja v druženju ne zanimajo, za tisto kar bi pa nas zanimalo pa se nam zdi, da druge ne bi zanimalo, da bi peljali smer dogajanja kjer je nam zanimivo.

To je tudi moj problem. V družbi se velikokrat dolgočasim in bi najraje kar vstala in šla počet kaj svojega. Včasih sploh ne poslušam več besed, ampak slišim samo še glasove, kot zelo glasen čebelnjak. Pri tem postanem grozno utrujena … Če pogovor slučajno nanese na nekaj, kar je meni zanimivo, pa kar oživim in bi se lahko o tem pogovarjala cele ure. Ampak žal, velike večine drugih ljudi ne zanimajo iste stvari kot mene.

Veliko stvari si interpretiramo po svoje, potem pa iz tega lahko izpeljemo do prav bolnih razmišljanj o tem kaj drugi mislijo o nas, o tem kaj mi mislimo o sebi.

To je res. Ampak jaz zavestno vem, da drugi nič kaj dosti ne razmišljajo o meni, če sploh kaj, saj imajo dovolj svojih skrbi in dela. Sram me je pa še vseeno. Po moje je največji problem, da se sama sebi ne zdim dovolj dobra.

Ko takole raziskujem, se mi zdi, da lahko odkrijem o sebi marsikaj nerazrešenega, potlačenega,... in s tem meditiranjem se mi širi zavedanje na tem področju, kar mi pomaga da se potem v konkretnih situacijah lažje znajdem.

Ja, gotovo. Saj tako deluje tudi psihoterapija.

[Garfield]

Zelo lepo se je razvila ta tema

Nikoli si ne bom mislil, da bom priznal, da je mene že pisk za SMS vznemiril.
Pa računalnik in "You've got mail"

Pišem v "pogojnem pretekliku  ", ker sedaj je malo bolje.

Da ne bom dolgovezil.
Ne vem, kako naj se izrazim...
Dobro je vedeti, da nisi sam na svetu. Da so tudi ljudje, ki si upajo to napisati

Ni pomirjajoče, ampak vseeno nekako...

Ne znam se izraziti.
Ste malo bolj besedno podkovani tukaj

[zelo_resen]

Garfield, mene pa veseli, ko vidim tvoje veselje, ker te veseli tema, v katero smo z veseljem vsak po malem prispevali. Vesel sem, ker veselje tudi izražaš. 

[Garfield]

Če po pravici povem... Saj ne boš zameril... tebe najmanj razumem.

Ne zameri

Ampak očitno deluje

Zato kar tako naprej

[Lira]

Lira, se mi zdi, da marsikdo od nas veliko pozornosti posveča tistemu, kar je problem, ne pa tudi tistemu, kar štima dobro. Zato bi te prosil, da kaj več poveš o tem področju kjer se znajdeš. Ker verjetno razumeš stisko tistih tukaj, ki jim javno nastopanje totalno ne gre, hkrati pa imaš neko sposobnost, bi te prosil, če kaj napišeš o tem, kako doživljaš javne nastope, ker bi se lahko zgodilo, da tudi ostali odnesemo kaj pozitivnega. Jaz nikoli javno ne nastopam, zato niti ne vem, kako bi se obnesel. Verjetno pa bi imel kakšne težave, še sploh, ker tega nisem vajen. Moram enkrat poskusit, samo ne vem kje je "oder" zame.

Seveda razumem stisko vsakega, ki mu v socialnih okoliščinah kaj ne gre. Kar se pa javnega nastopanja tiče, se meni zdi ta moja "sposobnost" nekaj samo po sebi umevnega. Javno nastopanje zame nikoli ni bilo neka večja težava in ni nekaj, kar bi jaz premagala. V tem sem bila vedno dobra. Tako da kar vprašanje, če bo to lahko komu kaj pomagalo ...


Moram rečt, da se nastopov vnaprej nikoli ne veselim in si vsakič želim, samo da bi bilo vse skupaj čim prej za mano. Pred nastopom imam vedno večjo ali manjšo tremo. Odvisno tudi od tega, za kakšen nastop gre, koliko je poslušalcev in kako dobro sem pripravljena. Najtežje je v bistvu čakanje na nastop. Zoprn občutek v želodcu, cmok v grlu, nemir, mrzle, drhteče roke … To je vse normalno. V glavi si ponavljam prvih nekaj stavkov. Vsaj par stavkov znam vedno na pamet, ker se mi zdi pomembno, da začetek gladko steče, da ne začnem takoj iskati besed ...

Pa malo gledam okoli, ljudi, ki me bodo poslušali, in si dopovedujem, da so to čisto normalni, prijazni ljudje in da so na moji strani. Če niso (kar je sicer redko) me pa ponavadi ena trma zagrabi, da nič hudega in da bom vseeno speljala svoje. Pogosto si tudi prigovarjam, da bo vse v redu in da ni treba, da sem popolna … Če me zelo skrbi, si rečem, da tudi če se kaj zalomi, ne bo konec sveta.

Ko grem na oder, imam mehke noge, pa ful mi je nerodno. Vedno. To sem že napisala, da mi je zelo zoprno, ko se vse oči uprejo vame. Vzamem si nekaj trenutkov, da prištimam vse, kar je treba. Potem se nasmehnem in prijazno pozdravim. Počakam kakšno sekundo, da vidim odziv, po možnosti kak nasmeh med poslušalci. Tisti trenutek poskušam biti čim bolj predrzna in neustrašna. Tudi če v resnici nisem, lahko to zaigram, kot v gledališču. In potem začnem. Zelo glasno.

Že po naravi imam močan glas, pa še posebej se potrudim, da so prvi stavki čim bolj glasni in da takrat gledam v ljudi, čeprav bi raje pogledala stran. Moj lasten glas mi da pogum, če je glasen. Zdi se mi, da nekako prevlada v prostoru in s tem se moja zadrega takoj močno zmanjša ali pa celo izgine. Ljudje začnejo poslušat.

Pomembno je seveda, da sem čim bolje pripravljena. Brez tega ni suverenega nastopa. Zdaj imam že toliko izkušenj, da lahko govorim tudi prosto, včasih pa sem se morala besedilo naučiti na pamet in ga prej za vajo večkrat ponoviti, da sem bila dovolj prepričana vase. To še vedno naredim, če moram govoriti v tujem jeziku. Najslabše se mi pa zdi, če se nekaj naučiš nekaj na pol na pamet in to poskušaš kombinirati z branjem z lista. To preprosto ne gre, tudi če misliš, da bo šlo ... Zato liste z besedilom sicer držim v roki, ampak nikoli ne pogledam nanje. S tem bi namreč izgubila nit in bi mi bilo potem težje nadaljevati.

Trudim se govoriti počasi. Včasih sem mislila, da moram hitro in brez vsakega ustavljanja povedati čim več, zdaj pa raje povem manj in tisto bolj s poudarkom. Poskušam govoriti tako, kot bi nekaj razlagala prijatelju. S tem vse skupaj deluje precej bolj spontano in sproščeno. Zelo pomembna je seveda tudi dobra power point prezentacija in nasploh karkoli takega, kar pritegne pozornost in popestri zadevo. Kaj malo trčenega, po možnosti. Zelo pomaga, če je tema taka, da se da poslušalce vmes tudi kaj nagovoriti.

Ponavadi se tako koncentriram na govorjenje, da svojih drugih občutkov sploh ne registriram kaj dosti. V bistvu mislim samo na to, kaj bom povedala naslednjo sekundo. Tako da običajno nisem preveč živčna. Če pa sem, se dam v nižjo predstavo - začnem govoriti še malo počasneje in upočasnim tudi svoje kretnje. Tako se lažje umirim. Če mi gre in če čutim dober odziv, začnem prav uživati.

Če ga kaj polomim, se zasmejim ali pa malo zagodrnjam nad sabo in grem naprej. Ponavadi meni osebno čas zelo hitro mine. Tudi zaključek si pripravim vnaprej in ga običajno znam na pamet, da se zadeva lepo izteče. Ker ljudje si najbolj zapomnijo začetek, konec in kakšno neumnost vmes. Z nasmehom se zahvalim za pozornost in to je to.

Vsakič si zelo oddahnem, da je konec. Vesela sem, če me kdo kasneje pohvali. Sama pa nič kaj dosti ne razmišljam, kako je bilo. Niti lista z besedilom ne pregledam, da bi preverila, če sem kaj pozabila povedat. Tega sem se naučila naučila z leti. Včasih sem se vedno nekaj žrla in še celo noč premlevala, da je bil kakšen stavek preveč okoren, da se mi je kdaj zatresel glas, da sem bila kako minuto predolga, da bi lahko na kakšno vprašanje bolje odgovorila ... Zdaj znam zaustaviti take misli. Speljala sem, v redu je. Če ni, bo pa drugič bolje.

Evo.
Zdaj pa naj, prosim, meni kdo opiše, kako se normalno, sproščeno in suvereno sprehoditi po ulici, polni sosedov in drugih znancev in neznancev ...

[Garfield]

Lira samo tako mimogrede...
Jaz bi te pohvalil ...
V bistvu si ti zelo dobra (proti meni nekako)...
Ne, da težim, ampak do neke meje, (ki jo imaš zelo visoko postavljeno, proti npr. meni (greš na "oder" pred ljudi, pa jih sčekiraš itd...). Očitno ti uspevaš...) Jaz priznam. da nisem iz tega testa.
Ne da jamram, ampak preden sem šel na predstavitev, sem enostavno omedlel (skupaj padel..., pa ne enkrat, ampak večkrat... )
Tudi moj kratkoročni cilj ni to

Fino je pa slišati take izpoved Lira (vem pa, da ti nisem nič pomagal )

[Lira]

Garfield, hvala za pohvalo in prijazne besede. 

Ampak nekaj moram nujno še pripomnit. Če se že primerjaš z mano glede javnega nastopanja, moraš upoštevat, da je meni veliko lažje kot tebi ali komu drugemu v tej temi že samo zato, ker jaz ne morem omedleti ali kaj takega. Lahko sem anksiozna kot hudič, še nikoli v življenju pa nisem doživela napada panike.

Tudi nisem iz takega testa, da bi rada tvegala, preizkušala meje nemogočega in si postavljala višje cilje, kot jih lahko zlahka dosežem. Če bi mene javno nastopanje spravljalo v res hudo stisko, potem bi se prej ali slej gotovo znašlo na tistem mojem spisku, ki se glasi: "Tega mi ni treba početi in tudi ne bom." Bi pač imela drug poklic.

vem pa, da ti nisem nič pomagal 

Garfield, spet se daješ brez potrebe v nič.  Ker oprosti, tega ne moreš vedeti. To ti lahko samo jaz povem, in sicer ti povem, da mi marsikatera tvoja misel da misliti. Kot tole na primer:

pred ljudi, pa jih sčekiraš itd

O tem nisem prej nikoli razmišljala, ampak ja, res pomaga, če sčekiraš ljudi. In to je uporabno v različnih situacijah. Če stopim na primer v nek lokal (kar mi je bilo včasih hudo neprijetno) zelo pomaga, če se mirno ozrem po ljudeh, če pogledam natakarju v oči, nasploh če več opazujem … Potem se lažje znebim občutka, da vsi gledajo (in ocenjujejo) mene (ker me ne).

Ja, bom probala to "čekiranje" večkrat uporabit. 

Zdaj pa naj, prosim, meni kdo opiše, kako se normalno, sproščeno in suvereno sprehoditi po ulici, polni sosedov in drugih znancev in neznancev ... 

Bi še nekaj dodala:

po ulici, polni sosedov in drugih znancev in neznancev, nekateri so tudi pogrupirani IN otroci brcajo žogo. Pa sonce sije, tako da se ne moreš skriti pod dežnik. 

[zelo_resen]

  oJ Garfield!

Aha, sedaj sem šele prebral tvoj prspevek meni. Ni blema, sem vesel, da si izrazil to kar si čutil v obeh primerih. Moja žena tudi pravi, da tko govorim včasih ko ji kaj razlagam, da me nič ne razume.  Tako, da najbrš ni problem pri tebi. Bom moral nekaj naredit na tem.

Sedaj pa grem uživat v branju Lirinih prispevkov. Sem že včeraj bil navdušen...

[Garfield]

Tudi nisem iz takega testa, da bi rada tvegala, preizkušala meje nemogočega in si postavljala višje cilje

Jaz se pa se trenutno "moram" izpostavljati... Težko mi je in priznam...
Pa tudi kakšnega napredka v tem izpostavljanju, po pravici, vsaj zame, ne vidim
Ampak meni to ne pomaga...  Že celo življenje se spopadam s tem:(

Ja tudi omedlel sem v veliko manjših situacijah, kot si predstavljam, da si ti občasno...

Lira dobra si, da si to napisala
Zame je še dolga pot, da bom kaj takega napisal

Priznam... Že zato, da pišem tukaj po forumu, zaenkrat pojem kar nekaj tablet.

Všeč mi je ta tema

[anouk]

Lira, dober post glede javnega nastopa. Mene že to, da mam na faksu nastop pred parimi sošolci že vrže iz tira in ko morem kaj predstaviti prav zablokiram. Nazadnje sem imela tako predstavitev da bvz, ampak imam vsaj prijazne sošolce in se mi nihče ni smejal. 
Drugače pa ja, glede tega odzivanja na telefon/sms/mail - že dva tedna odlašam s pisanjem enega maila. Preprosto ne zmorem, vsakič si odprem mail, poskušam začet pisati...pa odneham. Preprosto dobim tak odpor da raje zaprem vse skupaj  .

[Lira]

Anouk, tole z odlašanjem pisanja popolnoma razumem. Tudi jaz imam s tem kronične težave. Dlje kot odlašam, večji imam odpor. In ga včasih sploh ne morem premagati, ali pa to naredim šele zadnji trenutek preden bi bilo že prepozno, seveda z veliko muko. Pa gre lahko za čisto preprosto stvar. Tako mi nekaj, kar bi lahko opravila v dveh urah, visi nad glavo 2 tedna ali pa še dlje. 

Mene že to, da mam na faksu nastop pred parimi sošolci že vrže iz tira in ko morem kaj predstaviti prav zablokiram. Nazadnje sem imela tako predstavitev da bvz, ampak imam vsaj prijazne sošolce in se mi nihče ni smejal.

Veš, jaz nisem še nikoli, ampak res nikoli doživela, da bi se kdo posmehoval nekomu, ki ob nastopu zablokira. To je tako vsesplošno razširjen problem, da ga lahko razume (in se ga boji) vsak normalen človek.

Nekoč sem bila tudi priča temu, da je en sicer zelo sposoben, prijeten in zgovoren gospod  med vprašanji po koncu nastopa nenadoma omedlel in se pri tem še udaril v mizo. Vsi smo se ustrašili zanj, nikomur ni bilo čisto nič smešno, vsem se je na nek način prav usedel v srce.

Jaz se pa se trenutno "moram" izpostavljati... Težko mi je in priznam...

Vem, da ti je težko, Garfield. In navijam zate, da bi sčasoma postalo lažje. 

[zelo_resen]

Zdaj pa naj, prosim, meni kdo opiše, kako se normalno, sproščeno in suvereno sprehoditi po ulici, polni sosedov in drugih znancev in neznancev ... Huh?

Bi še nekaj dodala:

po ulici, polni sosedov in drugih znancev in neznancev, nekateri so tudi pogrupirani IN otroci brcajo žogo. Pa sonce sije, tako da se ne moreš skriti pod dežnik.  kiselnasmeh

Hm, vizualiziram si da sem na eni taki ulici, ki jo opisuješ in doživljam take "strašne"(po želji lahko tudi vzameš narekovaje stran) situacije, ko srečam kakega šmekerja, sošolca iz osnovne šole, ki me sprašuje osebne stvari s tistim posmehljivim nasmeškom, nasmeškom, ki se mi kar dere, kak kmetavzar sem, ker sem čisto preprosto oblečen, kosmat,... Potem pride še njegova klapa in začnejo svoje fore, jaz sirota pa tak nepoznavalec vseh teh pop party scen. Črna ovca potem ugotovi, da ji tam ni mesta, saj se niti zmenijo ne več zame. Šmeker, mi sicer nameni kako posmehljivo besedico, toliko da mi je jasno kak dolgočasnež sem, neprimeren in nesposoben za družbo. Kot rečeno "opogumljen" počasi v zadregi oddrsam dalje.  Kmalu srečam sosedo, ki me že na daleč skuži, da sem ranjena žival in me kot za nalašč začne spraševat z usmiljenim pogledom kako kaj moja mama. Kot bi mi hotla rečt, kje imam mamico, da bi se igrala z mano in malo podojila. Povem ji, kje je moja mami in da mogoče ni doma.... Končno pridem na avtobus in se mi zdi, da bom končno imel vsaj mir, če že za komuniciranje nisem, ko se na avtobus začnejo vsipati osnovnošolčki, ki se kmalu začnejo "igrati" z mano. Drezajo me od zadaj. Delam se samozavestnega, a me kmalu sprovocirajo. Sploh ne vem kaj bi. Na take mulce se res ne moreš fizično znest, pa še to me lahko prebutajo. Tako res ne vem kaj naj in poskušam z besedami vzpostaviti avtoriteto, oni pa me sprašujejo, če imam kako punco,... in se režijo mojim zmedenim odgovorom. ....... Huh ne gre mi posebno dobro tale vizualizacija. Je take sorte Lira tvoja ulična tragikomedija? Kako zgleda tvoja mučna pot po ulici?
OK, zdaj pa še odgovor na tvoje vprašanje, kako se mirno sprehodit po ulici.
Srečam sošolca, ki še vedno ni prerasel tistega šmekerskega nastopaštva. Vpraša me kako si kaj Marko, kej žuraš? Rečem mu, da ja itak, samo ne v kaki zakajeni luknji. Povem mu, da sem postal v tem času ata, da imam super avto za 250 evrov in ga povabim, če gre z mano kdaj na kakšen hrib. Itak vidi da sem drugačen in se mi skuša prilagodit. Mogoče se celo zaklepetava, kjer uživava v spoznavanju različnih osebnih svetov. Pride njegova klapa in ker je v tem času me nekoliko spoznal, me predstavi. Pozdravim jih in ker čutim, da kuminikacija s klapo ni v okviru mojih sposobnosti jim zaželim prijeten dan. Pri sebi čutim, da sem morda izgubil priložnost da spoznam nekaj ljudi, vendar vem, da smo si precej različni in oni ne grejo v smer v katero želim jaz. Srečam sosedo, ki me z usmiljenim pogledom sprašuje o moji mami in ji odgovorim, da komaj še poznam mojo mamo, ker se tako redko vidiva in naj ji gre pač na obisk. Ker se mi ne ljubi zgubljati časa za čvekarije grem dalje na avtobus, kjer srečam otroke, ki bi se radi igrali z mano. Huh, ker se meni igra ne zdi čisto nič zanimiva, jim pač to povem, da sem že prevelik za take otročarije. Vzamem knjigo iz nahrbtnika in začnem brati. Začuda še niso obupali in provocirajo naprej, tako da mi pokrivajo oči, špricajo z vodo, premikajo sedež,... Zdi se mi brezveze, zato vstanem in se premaknem bolj v sprednji del avtobusa.

Hm, ne vem, upam da sem kaj zanimivega povedal. Drugače Lira in drugi, ki vas zanimajo ti sprehodi po ulicah izlijte vaše strašljive fantazije na forum.

[zelo_resen]

Lira, tudi meni se zdi tvoj opis tvojega doživljanja javnih nastopov zelo zanimiv. Všeč in zelo opogumljajoče se mi zdi, ko si kar en velik del tega opisa pisala o tremi, ki jo doživljaš, o mehkih nogah, o težkem čakanju,... tako pristno se bere. Opogumljajoče se mi pa zdi, ker res, to da čutim tremo je nekaj normalnega. Ni se mi treba prestrašiti treme, vseh teh občutkov, ki grejo po mojem telesu. Pa tudi če se jih prestrašim še ni hudega. To je tako zelo normalno in nisem reva, če to doživljam. Je pa fajn, kot se mi zdi po prebiranju tvojega prispevka dobro, če ohranimo fokus zakaj smo tam, kaj in kako želimo v našem času na "odru". Fajn je, če si pustimo začutit občinstvo, biti v stiku z občinstvom in govoriti s tem kar smo, ne pa igrati, da bi bili videti bolj kul. Hmmmm, predvidevam.
Me kar vleče, da bi lahko imel polilog z občinstvom. Da bi jim recimo govoril o recimo kakšnih zanimivih rečeh, kjer bi lahko uživali v predstavitvi. Da bi jih zasanjal z besedami z kakimi doživetji... Po moje mora biti kar zanimiv občutek, ko čutiš, kako te občinstvo z navdušenjem posluša.  Spomnim se, ko sem bil na kosilu v neki gostilni in sem občudoval natakarja. Bil je res nekaj posebnega. Pa sem mu, ko sem plačeval povedal, kako se mi zdi... Pa mi je samo rekel; Preprosto je, uživam v tem kar delam. Tudi ob javnih nastopih je najbrž super, ko enkrat pozabiš na strahove in začneš uživati. Ok, sedaj pa nazaj v realnost. Mislim, da ne bi znal javno nastopati oz. bi bila moj nastop bolj klavrn. Pač nimam izkušenj in bi izgubil fokus.

[zelo_resen]

Pomaga tudi prostovoljstvo, kjer predvsem pridobivaš samozavest in pa veliko se naučiš o odnosih, ki niso zlagani!

Ja, se strinjam. Vaja dela mojstra. Da se človek v družbi znajde, da izražaš to kar si, kar hočeš, da gradiš atmosfero, da pripoveduješ zgodbe, da dobiš občutek za humor, da zmoreš osupniti z iskrenostjo, da zmoreš osupniti z direktnostjo, ne da bi koga prizadel,.... ..... da daješ v eter teme, ki so znimive za dušo,....... , da zmoreš poslušati, .... da zmoreš poslušati nasprotne poglede od svojih, da znaš biti tiho, da pustiš, da drugi govorijo....,da spoznavaš težke karakterje in kako rokovati z njimi, da iz takih ljudi na dan pride lepa stran medalje,..... .... odnosi so vesolje, več kot spoznavaš sebe, durge,... bolj se lahko nekaj dogaja, s plemenitim povdarkom nad besedo nekaj. Predvidevam. Da ne boste mislili, da sem jaz kak tak umetnik. Po izkušnjah pa predvidevam da je tako. 

[zelo_resen]

Jaz bi predlagal mimogrede tudi, da oklopite TV-je. Pri nas ga nimamo in opažam, da je to super. Ne filajo te z raznimi butastimi reklamami, ki ti sugestivno sporočajo kakšen moraš biti da si normalen. Ne vem no... res se mi zdi, da se bolj vklopi lastna pamet. Samo da se spomnim, kako sem včasih preklapljal iz kanala na kanal... joj umrem, da bi moral še enkrat. Pa bolj pride ustvarjalnost na dan bi rekel.