Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Betka]

Za drugič pa imaš tudi pozitivno izkušnjo in se več toliko ne bojiš iti iz svoje sobe.

Moje težave niso take narave, da si ne bi upala iz sobe. Vendar pa so področja, kjer sem pravi otrok  . Vem recimo, da sem za nekaj nadarjena, pa tega ne morem razviti in pokazati zaradi prehude anksioznoti.
O tem, da ko daš nekajkrat skozi situacijo, ki te straši in je potem vsakič lažje, pa se iz lastnih izkušenj ne morem strinjati. To vedno povem terapevtom, sotrpinom ali komurkoli, s katerim se pogovarjam o svojih težavah. Zelo_resen, upam in privoščim ti, če imaš drugačno izkušnjo. Torej, pri meni je nerešljiv problem javno nastopanje. Veliko nastopov sem že dala skozi, pa me je še vedno strah kot psa. Ali sem nerešljiv primer ali pa delam nekaj narobe. Verjetno slednje.

[zelo_resen]

Smem vprašati Betka česa te je strah glede javnega nastopanja? Bolj določno.

[Betka]

Iskreno povedano, ne vem točno. Hud strah se mi ponavadi pojavi šele tik pred zdajci. Že te zanima še kaj lahko preko ZS, da ne zasmetiva teme.

[zelo_resen]

Mhja, mogoče sem temo celo sam začel smetiti. Prosim moderatorje da presodijo in vržejo te prispevke v to temo http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,14419.0.html , če se strinjajo ali pa pod novo temo. Se opravičujem Mirelli in ostalim.

[zelo_resen]

Spodaj sem si sam našel nekaj bolj strokovnega, kar govori nasprotno mojemu prepričanju. Se opravičujem. Bilo je dobronamerno, samo je zalo velika verjetnost da se motim jaz in ne tole:

Here are the five "negative" behaviors I used on a regular basis to try
to overcome my social anxiety. (They do not work, but I didn't know any
better):


1. I INSISTED that I shouldn't feel this way. Why should I be afraid
of meeting other people or going to parties? WHY should I be
uncomfortable at restaurants and other public places? Why should I
feel out of place and awkward? I shouldn't, I told myself - and kept
on insisting that it just wasn't right!
2. I FOUGHT the feelings of fear and anxiety by using ANGER: "I'm going
to get over this today, damn it!" I'm sick and tired of living this
kind of life. I want to feel free and happy and at peace. I hate
feeling weak, impotent and afraid!" And then I would punch a pillow,
kick a door, or slam something to the ground in anger.
3. I BEMOANED the fact that I had social anxiety. "Why must I have
this stuff anyway? No one else I know has this. They can do whatever
they want. I can't even make friends. I have no one to talk to about
this. It'll never get any better. I'll always be an outcast - I'll
never have any friends! I'll be anxious, miserable, and fearful until
the day I die!"
4. I USED the "Fairness" Argument: "It's not fair that I have this! I
didn't do anything wrong. It's just not fair that I'm the only one in
the whole wide world who has to suffer with this!"
5. I USED the "Deserving" Argument: "This anxiety is so awful. I don't
deserve to go through this. I never did anything wrong. I've never
hurt anyone. I'm a nice person. What did I do to deserve this awful
stuff?"
Now, these
incredible
problem as
at any and
are all very normal human reactions to dealing with the
emotional pain that social anxiety causes. When you have a
severe as this, it is natural that you want to get rid of it
all costs.
Unfortunately, using these lines of reasoning is similar to throwing
gasoline on a raging fire.
The Social Anxiety Institute, Inc. Copyright @ 2000-2056.
This material may not be reproduced or redistributed in any fashion.
Thomas A. Richards, Ph.D., Director
19
RESISTING THE ANXIETY, fighting the anxiety, battling the anxiety,
attacking the anxiety, and getting aggressive with the anxiety -- just
brings the social anxiety on STRONGER.
This is why we call the solution to social anxiety a "paradox". The
things you normally expect to do to get over social anxiety, only end
up making the problem worse.
Aggression (i.e., any negative emotion) only fuels and sets fire to
anxiety.
My aggression, struggling, and pressuring only made the anxiety worse.
The more I fought it, the tighter its hold on me grew. That is why
overcoming anxiety is counterintuitive; that's why we call it a paradox.
That which you resist, persists. The more you use a negative emotion
to fight another negative emotion (i.e., anxiety), the farther and
farther you fall into the vicious cycle and trap of social anxiety.
Remember how Dorothy vanquished the wicked witch of the West. Remember
how Mr. Spock saved the Enterprise crew from the alien energy source.
That which you resist...persists.

Za tiste ki ne zastopijo angleško pa na kratko: govori o tem, da z negativnimi emocijami(tudi in predvsem jezo oz. pravi z agresijo) proti negativnim emocijam samo poslabšujemo zadevo in prilivamo olja na ogenj socialni anksioznosti.

[Garfield]

O tem, da ko daš nekajkrat skozi situacijo, ki te straši in je potem vsakič lažje, pa se iz lastnih izkušenj ne morem strinjati. To vedno povem terapevtom, sotrpinom ali komurkoli, s katerim se pogovarjam o svojih težavah.

Jaz moram reči, da se z Betko popolnoma strinjam, oz. jo razumem kaj hoče povedati.
Jaz sem tudi v slepi ulici.

zelo_resen  tebi pa čestitke, da si se rešil te velike nadloge. Tako ali tako ni za vsakega isti "recept".

[zelo_resen]

Hvala Garfield. Iz srca želim tudi vam, da bi vam čimprej(ne da bi spodbujal neučakanost) uspelo. Vem, kako neprijetno je.

[Lira]

Že te zanima še kaj lahko preko ZS, da ne zasmetiva teme.

Pa ne no. Hvalabogu, da se na forumu pojavi kakšna debata. Nič ne smetita, zanimivo vaju je brati in tudi naslov teme je čisto primeren. 

Zelo_resen, če si ti lahko pomagaš z jezo, se mi zdi to super in kar nadaljuj. Pri večini pa tvoji nasveti najbrž ne bodo delovali. Žal. Kot je že Betka napisala, si določenih čustev in odzivov na situacije ne moreš kar ukazati. Pa tudi upiranje temu, kar v resnici čutiš, je običajno prej kontraproduktivno kot kaj drugega.

Je pa zanimivo, kako smo si podobni in tudi različni. Jaz na primer običajno nimam nobenih težav pri komunikaciji s trgovkami, poštarjem, neznancem na cesti, če me vpraša, kako se pride tja in tja ... Mi je pa zoprno iti po ulici, pozdravljati sosede levo in desno, čeprav nimajo nič proti meni in jaz nič proti njim. Preprosto sram me je. Zoprno mi je tudi sami jesti v restavraciji. Tako zelo zoprno, da raje ne grem. Neprijetno se mi je oglašati na telefon. Jaz se zvonenja telefona vsakič dobesedno ustrašim. Pa še cel kup takih brezveznih banalnosti ...

Nimam pa težav z javnim nastopanjem, vsaj ne opaznih. Zoprno mi je sicer zaradi občutka, da me občinstvo gleda in (morebiti) ocenjuje mojo zunanjost ... Ko pa zaslišim svoj glas, je vse ok in običajno speljem vse skupaj skorajda z užitkom. Nekoč mi je kolegica rekla, da imam pred poslušalci samozavest kraljice in je po svoje res. Čeprav mi drugače čisto manjka samozavesti. V večji družbi, na neformalnih druženjih sem običajno tiha in neopazna in bi dejansko najraje kar izginila. Pa se nimam za idiota.

[Lira]

Jaz pa mam problem s tem, da če je neka velika družba ljudi, ali nasploh nekdo ki ga ne poznam ravno (znanec, frend od frenda) da potem enostavno otrpnem. Sem večinoma tiho, tudi če bi kaj želela reči ne rečem. Dokler se malo ne sprostim - potem ko nekoga že parkrat srečam in vidim, da mi ne bo "nič naredil". Ampak me pa moti, da od vseh potem poslušam tisto,"joj, zakaj si skoz tiho, daj povej neki", ker takrat še bolj otrpnem. Prav prazno glavo imam. Kaj naredite v takšnih situacijah? In ne rečt naj bom jezna ker je to tak,...ker sem takšna že od nekdaj, ampak me pa vseeno moti.

Uf, poznam. Najbolj smotano je pa to, da ko je družba glasna in govorijo vsi eden čez drugega, nikogar ne moti, da sem jaz tiho. Ko pa slučajno zmanjka teme in nastane ena taka "awkward" tišina, se mi zdi pa, da vsi ravno mene pogledajo, češ, zakaj pa ti nič ne poveš, daj še ti kaj povej ... Pismu no!

Jaz (si) v takih situacijah včasih rečem, da je običajno vedno dovolj takih, ki radi govorijo, eni pa pač raje poslušamo, in je na koncu ravno prav za vse ... Ampak, ja, ne moreš vedno. Večinoma mi je samo neprijetno in naredim nekaj takega: 

[zelo_resen]

Super Lira za novega vetra v temi. Jaz bom z veseljem kaj dodal, če se mi bo zdelo kaj pametnega, zanimivega, samo žal ne vem kdaj - me delo čaka.

[Betka]

Verjamem, da lahko izpostavljanje situacijam, ki nas plašijo, nekaterim ustreza in pomaga premagovati strah. Mislim pa, da če so ti občutki prehudi, uničujoči, kaj dosti dobrega ne morejo prinesti. Nikoli nisem čutila zmagoslavja, če sem kljub hudemu strahu šla skozi situacijo, saj mi je bilo samo doživetje tako grozno, da me je na nek način še bolj ranilo.

Šele ko sem prišla na AD-je in sem bila sposobna sedeti na sestanku med večinoma nepoznanimi ljudmi in celo kaj reči, sem začutila manjši premik. Imeti nadzor nad strahom, potem,ko je imel vedno strah oblast nad mano.

[zelo_resen]

Rad bi nekaj stvari napisal glede jeze, ki naj bi negativno vplivala na strah. Mi ne gre skupaj, saj na prvi pogled sta si jeza in strah obratno sorazmerna(več ko je enega, manj je drugega). Jaz ne štekam tukaj prav dobro "teorije" tega. Mogoče pa je poglavitno čustvo pri soc. anksioznosti sram? Da je to prvo, strah je pa samo posledica, saj se bojimo(strah) doživeti sram?
Tudi na vprašanje, česa se bojim v neki soc. situaciji velikokrat se mi zdi niti ne vemo odgovora. Ker iščemo razlog za strah, tega pa ne povežem s čustvom sramu.

[Slavka]

Ponavadi se za jezo skriva strah...Odvisno je namreč, kako smo se v rani mladosti naučili izražati določena čustva...In če smo imeli prepoved jeze v smislu "otroci nimajo pravice do izražanja jeze", se tudi kasneje ne znamo spopasti z občutkom jeze.

Ravno tako to velja za ostala čustva, ki se nato zaradi potlačenosti manifestirajo na drugačen način: anksioznost, depresija, odvisnost, osamljenost...ipd...

Tu je en dober članek o jezi:

http://www.aktivni.si/psihologija/jeza-ima-veliko-obrazov/

[Milan]

Jaz osebno sem jezen od jutra do večera. Brez tega verjetno ne bi mogel narediti ničesar. To je edino kar je ostalo. Je pa veliko, veliko bolje, če imaš v življenju kako drugo gonilno silo.

[zelo_resen]

Hvala za odgovore.
Slavka, kaj pa je potem tista čustvena sila, ki ti da pogum ko si na preizkušnji sramu in strahu? Recimo pred javnim nastopom. Ko se recimo veliko pričakuje od osebe, ki ima javni nastop in da še govori o sebi in to o osebnih zadevah, ki mu predstavljajo tabu.

[Slavka]

Hvala za odgovore.
Slavka, kaj pa je potem tista čustvena sila, ki ti da pogum ko si na preizkušnji sramu in strahu? Recimo pred javnim nastopom. Ko se recimo veliko pričakuje od osebe, ki ima javni nastop in da še govori o sebi in to o osebnih zadevah, ki mu predstavljajo tabu.

Vsak človek, ki ima pred sabo javni nastop, se verjetno boji oz. ima, tako imenovano, tremo. To je normalen in naraven odziv telesa na izpostavljenost pred drugimi, saj se postaviš na "ocenjevanje", kar pa zagotovo ni enostavno.
Zdaj pa, eni imajo "zdravo tremo", ki ponavadi izgine po prvih besedah ali gibih na odru...drugi pa dobesedno "zamrznejo" na odru oz. doživljajo trenutke groze....

Kaj je tista sila ne vem...Jaz lahko rečem zase, da sem na odru oz. javnem nastopu suverena, navkljub tesnobi in tremi, ki me pred nastopom spremljata. Pač si povem sama pri sebi, da tudi, če "zafrknem" ne bo konec sveta, da ne bom niti prva niti zadnja, ki ji bo nastop spodletel in da to pač ne bo odločalo o tem, kdo sem, saj je nastop samo delček mojega življenja, drugi delčki so pa ravno tako zelo pomembni.... 

Vsakdo ima tudi možnost izbire ali se bo javno izpostavljal (nastopal) ali ne. Nekateri ljudje se raje držijo v ozadju, drugi pač ne...Pa to ne pomeni, da je s katerim od njiju kaj narobe... 

Jaz sem svojo anksioznost oz. strah pred nastopomo zmanjšala z rednim izpostavljanjem, tekmami, nastopanjem, tudi z vodenjem skupine in z notranjim monologom, v katerem sem sama do sebe razumevajoča in spodbujajoča...nikakor pa ne obsojajoča ali celo jezna. Menim, da včasih ravno to, da se jezimo nase, še dodatno vzbudi v nas slabe občutke in strah...strah, da bi izgubili še tisti delček sebe, ki smo mu zaupali a nas je izneveril.

Mejdun sem zafilozofirala... 

[zelo_resen]

  En velik hvala za tale prispevek. Ko utegnem še kaj napišem. LP

[LostOneFuture]

pri meni je sicer odvisno od situacije, a sem ugotovila, da dokler me ljudje kaj vprašajo, je še ok, še odgovorim dokaj normalno, sama od sebe pa ne znam povedati, kr cmok se mi naredi v grlu, ponavadi je na vprašanje dej še ti kaj povej, če me sploh kdo kaj vpraša, reakcija kot pri liri, skomig z rameni 

in ne znam si pomagati, še z možem imam zadnje čase težave da zelo malo govorim, kr cmok imam v grlu, in pri meni jeza prov nč ne pomaga, me hromi in me začne dajati tesnoba, ker ponavadi k sem  res fulll jezna, že v mislih premlevam, kako bi  pomoje krožnike metala, in se nad kom znesla, vendar tega seveda ne naredim, ker vem da to ni dobro, potlačim, sicer komaj komaj brzdam ta vulkan jeze v sebi, itak pa hitro mine ta hud naval jeze, se pa zato pol slabo počutim, tesnobna sem, dobim panični napad, se prenajedam, se zapiram v hišo, depresivno razpoloženje, ne govorim, začarani krog...in ravno to mi gre na živce...kako si pri tem pomagati?  namerno izpostavljanje? delavnice?

[Garfield]

in ravno to mi gre na živce...kako si pri tem pomagati?  namerno izpostavljanje? delavnice?

Jaz sem že velikokrat slišal in tudi prebral, da naj bi pomagalo namerno izpostavljanje.

Je pa res in očitno nisem sam (že Betka je nekaj pdobnega omenila). Meni recimo ne pomaga.
Ali pa bolje rečeno, do sedaj mi še ni pomagalo

[LostOneFuture]

in ravno to mi gre na živce...kako si pri tem pomagati?  namerno izpostavljanje? delavnice?

Jaz sem že velikokrat slišal in tudi prebral, da naj bi pomagalo namerno izpostavljanje.

Je pa res in očitno nisem sam (že Betka je nekaj pdobnega omenila). Meni recimo ne pomaga.
Ali pa bolje rečeno, do sedaj mi še ni pomagalo

meni tudi ne, se izpostavljam, grem z možem na vsako družabno stvar pa se ni nič spremenilo  edino lahko rečem, da tukaj na internetu se razpišem, s pisanjem nisem nikoli imela težav, spomnim se da me je ena punca intervjuvala za svojo diplomo, in vem da me je vprašala zakaj mi je lažje pisati nekaj kot povedati, pa sem ji rekla, da pri pisanju imam čas razmisliti v miru o stvari, ker ko se pogovarjaš, pogosto lih ne moreš rok skleniti in gledati pol ure v strop in tuhtati kaj si ti o nečem misliš, ker se lih slučajno še z tistim vprašanjem nisi prej ukvarjal