Anksioznost kot ovira pri hobijih, željah

[Mirella]

Najprej lepo pozdravljeni!

Pred nekaj meseci sem začela opažati (do tega mi je pomagala tudi ena spletna stran, na katero sem naletela, kjer sem se našla v simptomih), da imam socialno fobijo. Težko se znajdem v situacijah, ki vključuje neznane ljudi, tudi v manjši skupini ljudi me neka sila vleče nazaj, da se ne upam pomešati med njih in navezati stika in samo čakam, da bo nekdo prvi stopil do mene. To se je začelo kazati že na začetku gimnazije in isto na začetku študija, skratka vedno pred novimi izzivi in preizkušnjami. Drugi so že po enem dnevu, najkasneje enem tednu navezali stik z vsaj eno osebo, jaz pa sem bila vedno bolj opazovalec.
Problem imam tudi v vsakdanjih situacijah, ker imam nenehno občutek, da se vse vrti okoli mene - občutek, da kamorkoli pridem, vsi čakajo na vsak moj napačen korak, napačno besedo, da me ocenjujejo in se mi posmehujejo. Celo pred sorodniki imam nek neobdrzdan strah in se zato vedno zavijem v molk. Seveda če me kdo kaj vpraša povem svoje mnenje in razvijemo kratki pogovor, na neki točki pa se vse ustavi, ker mi zmanjka idej za nadaljnji pogovor in imam nek strah, ki mi ne pusti, da bi se izražala kot se želim, bila odprta in ne bi toliko razmišljala o sebi, svojih strahovih, pač pa bi enostavno povedala kar imam za povedati, brez nepotrebnih podvprašanj o morebitnih posledicah v moji glavi in kako bom izpadla pred ljudmi.

Zaradi tega sem nehala hoditi na študij (stara sem že 23), saj sem se počutila kot nek odpadnik in me je bilo strah priti že samo na predavanje, kaj šele na vaje, kjer nas je manj in bi bilo potrebno sodelovati. Da ne govorim o predstavitvah seminarskih nalog.

Vse to sem povedala svoji psihoterapevtki, ki ni bila poceni (50eur za dobre pol ure), niti mi ni prisluhnila v celoti, saj me je dostikrat prekinila in pogovor peljala v čisto drugo smer in iskala problem čisto drugje, medtem ko sem cel čas opozarjala na stisko, ki se odraža v družabnih situacijah, kjer enostavno "zablokiram". Ona je pa še naprej govorila svoje, vrtala vame kateri dogodek konkretno me je zaznamoval, da sem pridelala ta strah in bolj kot sem ji zatrjevala, da nobeden konkretno oz. da takega "usodnega" dogodka ni bilo ali pa se ga vsaj ne spomnim več, da se je to enostavno razvilo v moji glavi, kjer je prešlo v velike razsežnosti, bolj sva se oddaljevali v komunikaciji. Kot da bi med naju prišel komunikacijski šum. Glede na to, da mi je mama komaj dala teh 50eur, ki jih je ženska prislužila verjetno najlažje od vseh primerov, saj me je nekako odpravila češ da problema sploh nimam, mi je še bolj težko, saj ni majhen denar. 

Sicer mi je dala domačo nalogo in postavila nov termin, a me zanima naslednje. Ali lahko ta termin prekličem in kaj naj ji rečem, saj se mi zdi nesmiselno, da bo vsakič pospravila v žep 50eur, jaz pa od tega ne bom imela kaj dosti. Kako naj ji razložim, da ne nameravam več hoditi k njej? Ali lahko grem h kakšnemu psihiatru in prosim da mi predpiše ustrezno zdravilo (predpostavljam, da rabim antidepresiv ali pomirjevalo pred okoliščinami, kjer sem javno izpostavljena oz. samo jaz dojemam to kot nekaj velikega, v bistvu pa gre za vsakdanjo stvar?), brez da bi morala po napotnico k splošni zdravnici in brez da plačam psihiatru tistih 10min hitrega pogovora? Mislim, da rabim nekaj, da me požene naprej, da bom lahko za začetek normalno funkcionirala. Kaj pravite na to? Ne me razumeti kot da iščem neko bližnjico in bi delala na sebi po liniji najmanjšega odpora. Ne gre za to. Gre predvsem za to, da mi ta strah otežuje najbolj vsakdanje situacije, s katerimi se drugi sploh ne ukvarjajo oz. o njih ne razmišljajo sploh, jaz pa preden grem iz hiše vse preučim do najmanjše potankosti, da se ja ne bi kje osramotila in ponižala.

To mi predstavlja ogromen problem tudi pri iskanju študentskega ali rednega dela, saj ne morem delati v stiku z ljudmi. Se mi začne tresti glas in roke, v grlu imam občutek cmoka, nimam komunikacijskih veščin da bi vedela, kako odreagirati, ko naletiš na nekoga, ki te vpraša kaj direktnega (recimo prepotentni moški, ki osvajajo ali so nesramni do natakarice, živčni ljudje, ki se znesejo nad tabo, če nekaj ne narediš najbolje ipd.). 

[Lira]

Mirella, lepo pozdravljena! 

Jaz sem pred 13 leti dvakrat šla k zelo znanemu (in dragemu) psihoterapevtu. Podobno kot opisuješ ti, sploh ni slišal, kaj mu poskušam povedat in je kar na pamet predpostavljal neke stvari, ki zame niso imele prav nobenega smisla. Bil je ves aroganten, jaz pa vsa sesuta ... Počutila sem se ponižano in moja samozavest je bila po srečanju z njim še bolj na psu kot prej. Nisva se ujela, niti slučajno. Verjamem, da je vrhunski strokovnjak, ampak jaz se s tem človekom ne bi mogla sprostit in mu zaupat, in potem zadeva itak izgubi smisel.

Z gromozanskim cmokom v grlu sem ga torej poklicala po telefonu in mu rekla, da me na naslednji termin ne bo, pa da se bom mogoče nanj obrnila kdaj kasneje, da mogoče zdaj zame ni še pravi čas (in najbrž tudi res ni bil) ... Bil je slišat čisto prijazen in je rekel, da ni problema. Uf, mi je prav odleglo. Kasneje sem na forumu prebrala, da je imelo še nekaj ljudi z njim podobno izkušnjo.

Skratka, če čutiš, da to ni to, kar pokliči psihoterapevtko in odpovej. Ne boš ne prva ne zadnja. Pobrskaj malo po forumu, katere psihoterapevte priporočajo na tvojem koncu, če si pripravljena na še en poskus. Obisk pri psihiatru pa se mi zdi tudi dobra ideja. Naročiš se lahko brez napotnice in tudi plačat ti ni treba, pa relativno kmalu lahko prideš na vrsto. Potem boš pa že videla, kako naprej. Glede na to, da vse skupaj tako slabo vpliva na tvoje življenje, da si pustila faks in da težko najdeš delo, tvoje težave vsekakor so resne in rabiš pomoč. Dodatno podporo pa lahko dobiš tudi na forumu. Se mi zdi, da nas je tukaj kar veliko s tovrstnimi težavami.

Tudi mene je v otroških in mladostniških letih pestila huda socialna fobija. Še faks sem izbrala tak, kamor je šla tudi moja prijateljica, namesto da bi se vpisala tja, kamor me je vleklo, čeprav sama. Le stežka sem šla ven na kosilo, ker me je oblival pot, tresle so se mi roke, žlico sem komaj prinesla do ust, zdelo se mi je, da me vsi gledajo in ocenjujejo ... Sploh v večjih družbah mi je bila totalna muka ... Vsi so se zabavali, jaz pa totalno lesena in nerodna, nisem vedela, kaj bi s sabo, kam naj dam roke, kam naj gledam, kaj naj rečem ... In bolj kot sem se tega zavedala, slabše je bilo.

Danes imam v določenih socialnih situacijah še vedno kar precej težav, vendar ne več tako hude. Opravljam celo službo, v kateri je veliko javnega nastopanja. Ne vem, če ti kaj pomaga, ampak zase lahko rečem, da je marsikateri simptom socialne fobije sčasoma izzvenel kar sam od sebe, ne da bi se za to posebej trudila. No, še vedno pa sem bolj tihe sorte. In nerodna. 

Drži se, vse bo še v redu.

[Garfield]

Pozdravljena Mirella...
Jaz se tudi bojujem s socialno fobijo...

Pri meni je zgodba takšna, da socialna fobija noče "izzveneti", kot se je to
zgodilo Liri.

Psihiatra se da dobiti na koncesijo.
Recimo antidepresivi so mene toliko spravili na noge, da sem sploh lahko stisnil zobe in začel
hoditi na psihoterapijo... Pa tukaj po forumu sem začel težiti 

Sam pri sebi sem si zadal, da bom nekaj časa vztrajal pri enem psihoterapevtu,
čeprav mi ni najbolj "všeč". Išče šibke točke in to je prav, ni mi pa všeč  .
Res pa je tudi, da me ne more kar takoj "prebrati".

Mirella, želim ti, da boš našla rešitev, kako se te nadloge znebiti.
Če jo boš našla, pa prosim napiši, kaj je tebi pomagalo.

[mon]

jaz ima socialno fobijo približno od 16ega leta dalje, zadeva zna delovati progresivno, kolikor opazujem za nazaj
a po letih siljenja, da postanem bolj družabna, sem to enostavno sprejela, ne sprejemam glorifikacije družabnosti in ekstrovertiranosti, to so samo norme in kalupi, v tem nenazadnje niti ne vidim smisla, pa saj ne, da sem nek mizantrop a to je sedaj že druga popevka, o tem ne bom ...
fizične in psihične simptome sem uspela omiliti z avtogenim treningom, katerega zaradi neke hecne izkušnje pred leti, ne izvajam več, zadnje čase opazujem, da mi pomaga joga čeravno se ji posvečam intervalno, afirmacije iz AT sem vnesla v vsakdan, določene stvari si zapišem na post-it listke in jih imam kje očem blizu, pač, veliko ukvarjanja s samim sabo in pripravljenosti na delo na sebi, prebiranje različne literature, ne pa samo koreninjenja svojih težav in zatekanja k rešitvam po liniji najmanjšega odpora (tableti pa psihiatri)
sicer je nek paradoks v vsem tem, reševanju socialne fobije namreč, človek mora vase, da lahko gre potem ven med druge
no, jaz sem od tega, da sem potrebovala po 2 dni psihičnih priprav na kakšen vsakdanji dogodek, da so bili občutki znotraj dogodka, kot bi bila na žerjavici, da če sem šla v gozd, me je zmotila vsaka oseba hodeča po isti poti, občutek, kot da vdira vame, v moj prostor, mir, dejansko mi je razbijalo srce še pol h po tem, zdelo se mi je, da mi bodo popokale vse žilice v glavi .. hoja po ulici sredi belega dne, ko je polno ljudi zunaj je bilo nekaj najbolj strašljivega evah in še ostale stvari, prišla do tega, da ko je nekaj za narediti, nekam za iti, si enostavno rečem GO&DO, in grem
seveda imam še vedno svoje padce in niham, so dnevi, ko potrebujem 3 h da se spravim po mleko v trgovino in še vedno me stisne, ko moram hoditi po ulici, a sedaj znam preusmeriti fokus nase in zmanjšujem pozornost na okolico, misli, ki se mi razvijejo (da me vsi opazujejo ipd), zamenjam z drugimi etc ...

da so psihiatri arogantni do nekaterih pa je povsem razumljivo, moj osebni zdravnik je 1x prišel v čakalnico, se postavil na sredo nje in s prstom začel kazati po čakajočih : ti, ti, ti in ti, kar domov pojdite, je rekel, in tako domov nagnal 8/10 tam čakajočih
po tem, ko je imel več časa posvetiti se dejansko bolnim, so bili vsi zdravi

[Lira]

hoja po ulici sredi belega dne, ko je polno ljudi zunaj je bilo nekaj najbolj strašljivega evah

Uf, meni je to še vedno ultimativna muka. Nisem si predstavljala, da nekaj tako "banalnega" predstavlja problem še komu drugemu, ne samo meni.

[Betka]

sicer je nek paradoks v vsem tem, reševanju socialne fobije namreč, človek mora vase, da lahko gre potem ven med druge

Zelo dobro povedano.

Lira-jaz sem mislila isto. 

[julija30]

Tudi meni je hoja po cesti,stanje v trgovini,pošti,skratka vsepovsod tako velika muka da ni večje. Rajš bi šla 10 rodit kot pa da mam tole. .....

[Slavka]

Tudi meni je hoja po cesti,stanje v trgovini,pošti,skratka vsepovsod tako velika muka da ni večje. Rajš bi šla 10 rodit kot pa da mam tole. .....

  Sva že dve...  Jah, ko greš rodit, vsaj veš, da bo čez nekaj ur konec "muk", za to stanje pa pojma nimamo, kako dolgo in kako intenzivno bo.... 

[julija30]

Slavči res je tako.    Pa se človek izpostavlja,pa hodi,pa dela vse , pa kr ne izgine. Včasih je vse ok,ponavadi pa ne,... Najhujš pa mi je to k sploh ne vem več kaj bi. Slavči ti si na adjih,pa še vedno doživljaš to. Kakor pride kakšen stres,prehlad,karkoli, ali pa kr tako da nas sam telo mal opozarja,..  evooo spet . Kot vidim bomo imeli tale strah kr skoz v sebi. 

[LostOneFuture]

Prav neverjetno se mi zdi kako se veliko stvari prepleta in koliko nas ima take izkušnje. Kar načudit se ne morem. Jaz osebno sem imela tud že težave da tud iz hiše nisem upala da ne bi srečala sosedo, za katero sem imela tako slab občutek, da če jo bom nagovorila me bo ozmerjala in še kje pretepla. Spet drugič pa grem v skrajnost, k brez težav grem po ulici polni ljudi, ''vendar'' se ne pogovarjam oz bolkne ničesar ne vidim okoli sebe, to je najbrž neke vrste ščit?!?! ko sme hodila na terapije sem se normalno pogovarjala ali pa na skupini za motnje hranjenja nisem imela nekih ful težav da bi se bala če me kdo ocenjuje. Ker smo tam zato da si pomagamo, mene trenutno zmede  to, da dokler ne vem kaj si o meni nekdo misli, imam občutek da me ne mara in ker pridem do človeka in nč ne govorim si mislim da si o meni misli najslabše in k se malo odmakne in neki šepeta z drugo osebo , se mi zdi kot da slišim da se o meni pogovarjajo, bog pomagej, sm js paranoična, a imate vi tud take težave?

[lunica]

Drage "moje" dame!

Kot ve sem se tudi sama spopadala z temi "dobrotami" ja vem ni lahko še težje razumet ljudem okoli nas,ki tega niso doživeli ali občutili....
Zase lahko trenutno rečem,da sem ven iz tega kako dolgo pojma nimam bomo videli,se bom pustila presenetit vem pa kaj sem počela v svoje slabo in dobro okolice,ko sem to spremenila in sploh dojela je preteklo kar nekaj vode ampak je šlo to je pomembno.
Nič ne pomaga,če nismo pripravljeni spremeniti določenih prioritet pri sebi,ki se jih tako radi oklepamo saj se na nek način počutimo varne čeprav nam povzročajo težave oz.nam jemljejo energijo.Želeti si priznat ali ne tako je!
Moramo si dovolit,da smo samo ljudje brez slabih občutkov,da smo kaj premalo napravili ali tako zelo slabo,da si očitamo.
Najprej moramo nase gledat ne moremo se nenehno razdajat za dom družino itd.Smo individualna bitja katera potrebujejo tudi prostor zase,če tega nimamo niti malo ali pa sploh nič potem smo saj veste kje in naše počutje tudi na dnu....
Da ne bo pomote imam rada svojo družino ampak,ko je treba si vzamem čas samo zase,ker ga občasno res potrebujem,da si napolnim baterije.Tako,da verjamite,DA se in brez strahu lepo naprej 

[zelo_resen]

Zanimivo mi je, kako dobro veste, da ta strah in sram, ki ga doživljate,  je tujek. Je nekaj kar vas ovira, je nekaj kar vas dela socialne invalide. In tako zelo si želite, da ga ne bi bilo. Da bi končno lahko čutili situaciji primerno. Celo veste, kakšno bi bilo "normalno" doživljanje oz. bolje rečeno kaj v resnici naj bi doživljale, kaj naj bi čutile, kaj naj si bi mislile v določeni situaciji. In to po mojem tudi ste ve - original. To ni samo neka predstava. To dejansko ste ve. In kot da ste čustveno ugrabljene in ponavljate neke miselne, čustvene mantre. PA PISMU KJE JE VAŠA JEZA? Dajte no se enkrat že razjezit pa rečt porkamotorka pa ka bom jaz sužn temu kar jaz sploh nisem. Človek sem, in vreden druženja, vreden komunikacije z ljudmi!!! Pa, kaj mislite, če imate socialno fobijo, da pol pa niste ljudje in pol niste vredne da komunicirate z trgovko v trgovini, s poštarjem s sosedo, sošolcem, sošolko, neznancem tako kot doživljate v konkretni situaciji in ne kot ste se naučile po nekih manjvrednostnih ocenjevanjih. Lejte sej tud če nimate socialnih veščin, si jih pač boste počasi pridobile. Vsak je na začetku štorast, dokler se neke veščine ne nauči. Al v čem je zdej tukaj fora?
Ja, veste, pa še nekaj vam zaupam takole na uho. Niste edine, ki se vam take fobične fore dogajajo. To se dogaja kar večalmanj večini ljudem. Samo malo na drugačen način se kaže. No glejte, kdo se upa od tistih ki jih imate za korenjake(ki nimajo težav s soc. fobijo) v javnosti govoriti o tem kako se ne razume s svojim partnerjem, kako svojo duševno bolečino utapljajo s samozadovojevanjem, kako so nevoščljivi sosedu,.... No po moje je tudi to neke sorte fobija, ko se ljudje delajo lepe, celo sami sebe so toliko nalagali, da si verjamejo. Saj vidite, da je svet bolan do amena. Poglejte no kolk ljudi na svetu umira zaradi pomanjkanja najosnovnejšega, mi pa kot da jih ni... se enostavno ne zbunimo ne nad sabo ne nad politiko ne nad kajvem kom še. In zakaj nekaj bi ve imele manjvrednostne komplekse, v tako arogantnem svetu.... no ja, če ste tako arogantne tudi same, potem je morda celo na mestu, da čutite sram, drugače pa že enkrat začutite bes in nehajte jambrat in začnite živet tako kot hočete.
Pa niti slučajno ne nagovarjam na kake revolucije, da ne bo kdo tako razumel.

Prosim ne mi ploskat. Samo kritizirate me lahko ali pa ignorirate. Ker če se strinjate z mano, potem raje energijo za ploskanje in hvaljenje raje porabite, da naredite nekaj konkretnega v to kar se strinjate.

[Betka]

PA PISMU KJE JE VAŠA JEZA? Dajte no se enkrat že razjezit pa rečt porkamotorka pa ka bom jaz sužn temu kar jaz sploh nisem. Človek sem, in vreden druženja, vreden komunikacije z ljudmi!!!

Pa, kaj mislite, če imate socialno fobijo, da pol pa niste ljudje in pol niste vredne da komunicirate z trgovko v trgovini, s poštarjem s sosedo, sošolcem, sošolko, neznancem tako kot doživljate v konkretni situaciji in ne kot ste se naučile po nekih manjvrednostnih ocenjevanjih.

Žal ne moreš nekomu -ali pa sebi-preprosto ukazati, naj se razjezi. Kot ne moreš zaukazati kakšnega drugega čustva.
Drugi del: ravno to je bistvo socialne fobije.

[zelo_resen]

Hm, je bilo brati, kot da ukazujem?

Vas to, da čutite tako kot čutite v raznih socialnih situacijah nič ne jezi? To, da čutite sram in strah, da vprašate enega mladeniča v trgovini po informacijah o nekem izdelku, vas to nič ne jezi? Saj veste da je on ravno zato tam, da vam to pove in ne za to, da mu je dolgčas? 

[Betka]

Tako sem razumela.  Ukaži si, kar je treba, pa bo.

Drugače pa osebno, ko sem anksiozna, občutim veliko nemoč, ranljivost, negotovost. Občutek strahu gre lahko še dlje, do občutka uničenja. Gre torej za čustva, ki zaviranjo delovanje, medtem ko nas jeza običajno spravi do tega, da kaj naredimo, rečemo brez razmisleka, eksplozivno.

[zelo_resen]

Hm, ni stvar v ukazovanju. Nisem želel tega sporočit. Nisem mislil, da bi si kar rekle ne smem čutiti strahu, ali pa sedaj pa ne bom čutila strahu, ker ni skladno s situacijo in trajlala strah izgine.
Pravim, da naj začutimo jezo. Ampak, boste rekle, ob čem naj občutimo jezo? Kaj se je tukaj sploh za jezit? Me enostavno ne čutimo jeze. Kako jo naj potem čutimo, zakaj, čemu? Torej, veste, da ste vredne se pogovarjati s trgovcem v trgovini, veste, da ste vredne da greste na pošto,... in če vas nekaj začne nagovarjati, da niste....  AHA .... no tukaj se začnem zavedati, da v bistvu to veste, samo bojite se, kake bednice boste izpadle pred drugimi ---> tega se bojite(bojimo)? , ker slutimo(vemo) da se bo začelo naše telo obnašati po svoje(zardevati, potiti, postalo trdo,...) in občutki ob tem so zelo neprijetni, še posebej ob misli, da nas ostali vidijo v takem stanju. Tako neprijeten je občutek, da nas drugi vidijo kot nesposobne socialnosti - kot totalne idiote, ki se obnašajo kot butci v tako preprostih situacijah, ko jim noben nič noče. Torej to je tisti strah, ko potem nočete iti nikamor ven iz svoje sobe?

[zelo_resen]

Betka, bi te vprašal, ali lahko v socialni situaciji kljub temu, da doživljaš simptome socialne fobije zavestno odločiš in deluješ tako kot čutiš(ne kot posledica strahu in sramu), ampak tako kot če tega sramu in strahu ne bi bilo? Vredu, nekoliko sigurno ovirajo ta čustva, vendar jaz mislim, da če se odločiš lahko kljub temu deluješ tako kot čutiš v skladu s konkretnim dogajanjem in potem ugotoviš, da sploh nisi tako čudne podobe dal drugim in se lahko še bolj sprostiš. Za drugič pa imaš tudi pozitivno izkušnjo in se več toliko ne bojiš iti iz svoje sobe. Jeza ob tem pa se mi zdi, da nam pri tem pomaga na čustveni ravni. Jeza in strah ne gresta skupaj. In če začutimo jezo nad tem, da bi se spet "prepustili" da nas vodi strah in sram, potem tudi strah pojenja.

[zelo_resen]

Še dobro da se da teorijo hitro preizkusiti v praksi. 

[anouk]

Jaz pa mam problem s tem, da če je neka velika družba ljudi, ali nasploh nekdo ki ga ne poznam ravno (znanec, frend od frenda) da potem enostavno otrpnem. Sem večinoma tiho, tudi če bi kaj želela reči ne rečem. Dokler se malo ne sprostim - potem ko nekoga že parkrat srečam in vidim, da mi ne bo "nič naredil". Ampak me pa moti, da od vseh potem poslušam tisto,"joj, zakaj si skoz tiho, daj povej neki", ker takrat še bolj otrpnem. Prav prazno glavo imam. Kaj naredite v takšnih situacijah? In ne rečt naj bom jezna ker je to tak,...ker sem takšna že od nekdaj, ampak me pa vseeno moti.

[Betka]

Torej, veste, da ste vredne se pogovarjati s trgovcem v trgovini, veste, da ste vredne da greste na pošto,... in če vas nekaj začne nagovarjati, da niste....  AHA .... no tukaj se začnem zavedati, da v bistvu to veste, samo bojite se,kake bednice boste izpadle pred drugimi ....

Mislim, da je velik razkorak med tem kar vemo in tem kar čutimo. Na razumski ravni nam je običajno vse jasno, zavedamo se, da so strahovi neupravičeni, ipd. Vendar ima razum kaj malo vpliva na čustva. Sama si z razumskimi argumenti ne morem pomagati. Poleg uma in čustev nas "sestavlja" še fizično telo, vse skupaj v odvisnosti, tesno prepleteno. še ena neznanka.