zalosten, prazen, osamljen...

[mike91]

Pozdrav vsem skupaj, sem nov na forumu. Dolgo casa sem razmisljal o tem ali naj kaj napisem na forum ali ne, ker ga ze dolgo berem in sem se zdaj vendarle odlocil, zbral pogum. Da povem nekaj o sebi sem star 21 let in ze celo moje zivljenje je bolj bedno ceprav je do konca srednje sole se nekako slo. V otroskih letih sem bil bol divji, bolj kompulziven in sem vcasih povzrocil kaksno tezavo ampak nic hudega sem pa bil zaradi tega delezen bolj krutih sankcij pa ne doma ampak v vrtcu in kasneje osnovni soli in mislim oziroma cutim da je to pustilo dosti posledic na meni. Nekje sredi osnovne sole pa sem se popolnoma spremenil, skratka cisto umiril in sem postal tudi manj zgovoren, bolj zaprt vase, brez poguma in ko sem gledal svoje vrstnike, ki so bili bolj spretni pri tem sem bil zalosten in ze takrat mislil na najhujse ceprav ni bilo tako hudo imel sem vsaj prijatelje. Srednja sola je bila podobna se najboljsa leta svojega zivljenja sem takrat prezivel. Sem pa v sebi vseeno trpel, ker sem imel obcutek da nisem za ta svet, zasluzijo si ga samo veseli, sposobni, optimisticni ljudje, jaz pa nisem taksen. Delezen sem bil tudi mnogih zbadljivk, pa ne na racun videza ampak zaradi umirjenosti in  ker sem bil bolj tiho, rekel sem si ne poslusaj jih ampak vseeno me je zaradi tega zbadalo v prsnem kosu. Srednjo solo sem zakljucil uspesno in tukaj se zacnejo moje najhujse tezave, moj najtezji del zivljenja. Na fax sem se vpisal, vendar v 1. krogu nisem bil sprejet, zato sem opustil misli na to. Ce sem se v srednji soli druzil s prijatelji sem se zdaj umaknil od njih v samoto, na zacetku se ni bilo tako tezko. Kaj je vzrok temu ne vem. Nekje od leta 2011 pa je iz dneva v dan hujse. Sprva si nisem priznal, da sem verjetno v depresiji, zdaj pa vidim da sem. Ze vec kot eno leto sem zalosten, prazen, osamljen pa ze od prej. Zacel sem se odmikati ze tudi od drugih ljudi, prijateljev nimam, ne hodim pogosto ven, zivim bolj v hribovitih predelih, kar je se tezje. Veckrat se spopadam z hudo bolecino, pogosto razmisljam o samomoru, vendar se nisem zbral poguma. V glavi sem preprican da nisem za ta svet, da bi bilo bolje da umrem, nocem biti nobenemu v napoto, ze sam sebi grem na zivce. Vse kar naredim je napaka za napako. Obupan sem popolnoma in imam obcutek, da sem si s tem nakopal se druge bolezni. Ne morem vec naprej, pred menoj je se samo dno, notranja praznina me ubija, nimam nikogar da bi se mu zaupal, niti ni moj namen nikogar obremenjevati, se to ne vem ali je prav da sem sploh kaj napisal, imam obcutek da vas obremenjujrm. Nimam pravice tega poceti, nicvrednez sem, nesposobnez, najraje bi zaspal in se ne zbudil vec pa mi nikakor ne uspe.

Toliko o mojih tezavah, oprostite ce sem prevec napisal oz. da sem sploh pisal, mogoce ne bi smel

Vseeno hvala za kaksen nasvet

[mike91]

Pa se nekaj sem pozabil in bom dopisal. Bojim se poiskati kakrsnokoli pomoc, ko razmisljam o tem mi takoj blokira misli. Ali sem nor? Trenutno pa iscem sluzbo samo sem zelo slabo motiviran in bojim se, da ne bom mogu delati ker sem nesposoben. Bojim se itu med ljudi, kako bodo gledali na mene itn. Po ljubezni in partnerju pa tudi nimam nobenih potreb, cisto sem prazen, ne vem zakaj sploh zivim. 

[Lost]

Mike pozdravljen.....

Naredil si prvi korak k razreševanje svojih težav in stisk, PRIZNAL si sebi, da tako naprej ne gre več.
Ko bereš zgodbe na forumu, se najdeš v njih, po drugi strani pa te je strah da če si boš priznal
da imaš podobne težave samo POTRDIL svojo nemoč in vse tisto kar opisuješ v svojem pisanju.
Poti iz stiske je ogromno in vsak od nas najde svojo, na zalost ni univerzalnega nasveta.
In ker si se odločil da boš bika prijel za roge, ti svetujem da prvo poskrbiš za fizično kondicijo ( seveda v mejah kot si trenuno sposoben) z gibanjem in drugo z sproščanjem http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=832&Itemid=83. Tako boš vsaj malo razbremenil telo kar se tiče FIZIČNEGA krča in zategnjenih mišič, ki ti dnevno jemljeno tako energijo kot voljo.
Potem pa malo prebrskaj naša spletna orodja http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83  da boš spoznal kako se lahko sam bojuješ in razrešuješ vse to kar se ti dogaja. Huh..... v tem trenutku sem ti napisal več kot sploh lahko prebereš, ne pa da bi še kaj od tega udejanjil. Ampak brez skrbi, korake delaš tako veliko kot jih sam zmoreš. In .... potem so tu še skupine za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_jcalpro&Itemid=1 kjer se srečaš z ljudmi ki dozivljajo podobne stiske....in se vsak po svojih močeh trudijo to premagati in deliti izkušnje. Ne vem zakaj sem psihoterapijo in strokovno pomoč pustil za konec, mogoče..... ker tam razrešujemo tisto kar sami NE zmorem ali ZNAMO in ko smo poskusili prav vse.

Vsekakor, prvi korak si naredil ustavil padanje in sedaj gre lahko samo še na bolje, nihanja bodo, padci bodo, ampak odločil si se da boš temu naredil konec.
In vsa občutja in misli, ki jih opisuješ so kot si že sam ugotovil posledica depresije ki je počasi in vstrajno rastla in rastla. Zato ti predlagam da poiščeš strokovno pomoč pri psihiatru, ker glede da so se ti stiske nabirale že od otroških let, samo za zgornjimi nasveti ne boš zmogel premagati tega.
Iz lastne izkušnje pa ti lahko zagotovim da DEPRESIJA je ozdravljiva bolezen, je pa zelo trdovratna
in zelo rada se vrne in ponavlja če SPROŽILCE ne premagamo in odstranimo

[mike91]

Hvala Lost za nasvete in vzpodbudo, tega mi najvec manjka sedaj in res je, da ce hocem da se kaj spremeni, da gre na na boljse se bom moral sam potruditi tega se predobro zavedam samo strah in realnost me blokirata, poleg njiju pa tudi razni neprijetni dogodki, ki jih veckrat dozivim. Tudi doma imam veckrat tezave, sploh z ocimom ki ga ne prenesem. Rad bi sel cimprej na svoje ce ne bo po meni, lahko pa ni saj nimam nobenega prihodka razen socialne pa se strah me je da imam se eno fizicno bolezen in zaradi strahu odlagam obisk pri zdravniku. In ta bolezen mi lahko kar otezi zivljenje ce ne bo pravocasno zdravljena, nimam nobenega poguma. Smrti se ne bojim, bolj se bojim nadaljnega trpljenja. Itak me pa nebi nihce pogresal.  Zelo sem spremenlji in trmast sebi v skodo. Tudi obiska pri psihiatru me je strah in ce se kaj izve kaj bodo rekli. 

[Lira]

Mike, lepo pozdravljen in dobrodošel med nami! Nikogar ne obremenjuješ! Veseli smo te. 

V glavi sem preprican da nisem za ta svet, da bi bilo bolje da umrem, nocem biti nobenemu v napoto, ze sam sebi grem na zivce. Vse kar naredim je napaka za napako. Obupan sem popolnoma in imam obcutek, da sem si s tem nakopal se druge bolezni. Ne morem vec naprej, pred menoj je se samo dno, notranja praznina me ubija, nimam nikogar da bi se mu zaupal, niti ni moj namen nikogar obremenjevati, se to ne vem ali je prav da sem sploh kaj napisal, imam obcutek da vas obremenjujrm. Nimam pravice tega poceti, nicvrednez sem, nesposobnez, najraje bi zaspal in se ne zbudil vec pa mi nikakor ne uspe.

Veš kaj, nekdo, ki uspe tako dobro opisati bistvo depresivnega počutja in razmišljanja, že ni nesposoben. Sploh pa ne nor!

Ej, tako zelo te razumem. Pred časom sem se počutila praktično enako, kot ti zdaj.
Predvsem bi ti rada rekla, da nisi ničvrednež. In da je še vse pred tabo, čeprav ti sam zdajle nimaš tega občutka in se ti zdi vse izgubljeno. Verjemi, iz te more se da izkopat.

Predstavljaj si en zavozlan klopčič niti. V bistvu je vseeno, pri kateri niti ga boš začel odmotavat, samo da nekje začneš. Najbolje tam, kjer se ti zdi, da bo šlo najlažje in najbolj enostavno.

Oglasil si se tukaj, povedal, kako ti je ... Že to je en dober začetek. Pomeni, da si želiš nekaj spremeniti. Razmisli o nasvetu, ki ti ga je dal Lost, da začni skrbeti za svojo fizično kondicijo. Počasi in postopoma. Meni to zelo pomaga.

Pa piši sem gor še naprej. Ne razmišljaj o tem, ali smeš ali ne. Seveda smeš! Vse lahko napišeš; kako se počutiš, kako ti gre, česa te je strah, karkoli ...

Ostani z nami in ti bomo stali ob strani. 

[mike91]

Hvala Lira tudi tebi za vse besede

Moram reci da sem ze danes vsaj poskusil biti dalj casa zunaj na soncu ob lepem vremenu in je razpolozenje boljse kot pa notri med stirimi stenami, to mi pomaga + svezi zrak. Je pa res da danes sem dobro, z mislimi sm pa ze na slabem oz.v strahu pricakujem spet tezko obdobje. Najbolj se bojim tezkih noci, preko dneva se nekako gre. Noci so pa zelo hude lahko, razjedanje v prsnem kosu, panika, tezko dihanje, potenje, tremor, mocna zalost itn. noc pa nikakor ne mine, vecinomapa taka noc sledi slabemu dnevu in sem potem se par dni slabo, sem ze razmisljal tudi o anksioznih motnjah. Na sreco imam dosti zdravstvenega gradiva doma pa se zdravstveni tehnik sem po poklicu, takoj da nekaj vem. Zelo je tezko ampak bom poskusil ceprav sem obupan in brez poguma. Zalosti me to ker sem zapravil ze tri leta v najboljsem delu zivljenja, na vrhuncu mladosti. 

[Lira]

Uf, koliko let sem 'zapravila' šele jaz! Na tak ali drugačen način. Raje sploh ne razmišljam o tem ... Kar je bilo, je bilo in se itak ne da več spremeniti.

Sploh pa, vsaka življenjska izkušnja nekaj šteje. Ti, ki si na lastni koži izkusil globoko osebno stisko, boš nekoč lahko veliko bolje razumel težave drugega človeka kot kak tvoj vrstnik, ki mu nikoli ni bilo hudega. Za medicinskega tehnika in njegove bolnike je to lahko velika prednost.

Hej, me veseli, da si imel danes dober dan. Jutri pa bo, kar bo, mogoče še en dober dan. Če ne, pa se boš ubadal s tem, ko pride, ne zdaj. En dan naenkrat je čisto dovolj velik zalogaj.

Ja, noči so pa sploh lahko hudičevo težke ... Upam, da je gibanje na svežem zraku naredilo svoje in da boš danes kaj bolje spal.

Drugače pa, razglej se malo po tem forumu ... koliko ljudi ima danes težave z depresijo, anksioznostjo pa še čem. Morda tudi kak tvoj sosed, prodajalka, tvoja bivša učiteljica, mogoče celo tvoj zdravnik ... Pa niso nič nori in nesposobni, samo ljudje s težavami, kot ti ali jaz.

In prav nič slabega ali čudaškega ni v tem, da človek poišče pomoč, če jo rabi. To je kvečjemu znak inteligence.

Razumem, da si v dvomih, ampak razmisli vseeno, ali bi morda lahko stopil do zdravnika in mu zaupal, kaj te muči. Poskusi vsaj. Če bo pretežko, si na licu mesta še vedno lahko premisliš in ostaneš le pri tisti drugi fizični bolezni ...

Želim ti čim lažjo noč in pogum za naprej. 

[mike91]

Zanima me kako premagati ta strah, ki me blokira in ne pusti da bi odsel zdravniku? Mogoce bi ze sel prej ce me ne bi ta strah dobesedno receno zvezal. Ker zavedam se da brez pomoci ne bo slo, imam obcutek da iz dneva v dan bolj tonem, zmeraj je huje kot prej. Sicer danes sem vredu, ker sem se zaposlil delam in poslusam glasbo kar me pomirja. In potem je tukaj se ta strah pred fizicno boleznijo, 100% sem preprican da jo imam in je ze opazno, ce kaj ne ukrenem bo samo slabse. Bioloska zdravila me pa ne bodo resila. Ce ima kdo kaksen nasvet bom res hvalezen.

[Betka]

Mike, razumem tvoj strah pred obiskom zdravnika. Tako je bilo mene strah, preden sem se po dolgih mesecih spravila k psihiatrinji. Jasno mi je bilo, da težav ne bom rešil sama in isto kot ti, da tonem vedno globlje, vendar me je strah tako hromil, da se nisem mogla spraviti niti k telefonu.

Človek je v veliki stiski, ko mu razum govori nekaj, čustva pa ravno nasprotno. Sama sem se prepričevala na različne načine. Po dolgih mukah se mi je uspelo naročiti. Zdelo se mi je, da tega sploh ne počnem jaz in da nek drug glas govori po telefonu. Podobno je bilo na prvem obisku pri psihiatrinji. Vendar sem potem čutila velikansko olajšanje. Takrat mi je pomagalo pisanje na forumu in spodbude drugih forumašev, pa tudi neka ideja, da sem zase dolžna nekaj storiti in ne morem kar pristati na hiranje.

Če imaš koga, ki mu zaupaš in te lahko spremlja k zdravniku, ti bo veliko lažje.
Nikakor pa ne obupaj. Čeprav se ti zdi, da je vse tako nemogoče težko, je to samo tvoje trenutno občutenje, ki ga boš premagal.

[Smokyboy]

Zdravo Mike,

pomembno je, da se prepričaš v eno - ko boš naredil prvi korak (obiskal zdravnika), boš dobil občutek, da si končno začel REŠEVATI svoj problem. Prvi korak je vedno najtežji, ampak naj te motivira ravno to, da bodo vsi naslednji lažji. Prepričan sem, da je tvoj strah pred fiziološko boleznijo neosnovan, ta forum je poln podobnih zgodb. To se samo tvoj um poigrava s teboj in te seveda prepričuje, da ne ukrepaj, ker bi potem ugotovil, da so vsi STRAHOVI BREZ REALNE PODLAGE. Glej na vsak podoben dvom kot na tistega malega hudička, ki se likom v risankah prikaže na ramenu in jim šepeta v uho. Ne pusti se mu, ampak UKREPAJ TAKOJ. JUTRI kliči k zdravniku in se naroči.  In deli potek reševanja svojega problema z nami, s tem se boš dodatno vzpodbujal sam in tudi mi te bomo.
Star si 21 let, niti zavedaš se ne, kako si še mlad in kaj VSE JE ŠE PRED TEBOJ. Ugotavljaš, da si že zapravljal najlepša leta, ampak brez skrbi - ŠE LEPŠA LETA zate ŠELE prihajajo. Naredi nekaj zase sedaj in večno si boš hvaležen.

[mike91]

Hvala Betka in Smokyboy

Glede fizioloske bolezni pa mislim da ni samo um, ampak res gre za bolezen zaradi moje psihicne nestabilnosti pa hitreje napreduje, cutim fizicne bolecine zato veckrat vzamem analgetik pa tudi opazno je ze in mi povzroca tezave. 

[martinca]

Mogoce si en od tistih pridnih fantov ze od malega, ki se samo prilagajajo, z obcutkom krivde za vse mozno. Mogoce si namesto zase in svoje dobro vedno zivel in deloval za druge za njihovo dobro. Potem pa ni samozavesti, ker nisi sel po svoji poti, pa nimas crpati iz nicesar. In kaksen je odnos z ocimom, pravis, ce ni to prevec?

[mieaid]

Mike, lepo pozdravljen in dobrodošel med nami! Nikogar ne obremenjuješ! Veseli smo te. 

Veš kaj, nekdo, ki uspe tako dobro opisati bistvo depresivnega počutja in razmišljanja, že ni nesposoben. Sploh pa ne nor!

Se podpišem pod tole
 

[seu]

lažete sami sebi

[mike91]

Mogoce si en od tistih pridnih fantov ze od malega, ki se samo prilagajajo, z obcutkom krivde za vse mozno. Mogoce si namesto zase in svoje dobro vedno zivel in deloval za druge za njihovo dobro. Potem pa ni samozavesti, ker nisi sel po svoji poti, pa nimas crpati iz nicesar. In kaksen je odnos z ocimom, pravis, ce ni to prevec?

Ja v vecini nisem nikoli prevec na sebe gledal, zato pa nikoli nisem bil kaj prevec samozavesten, se najbolj sem bil samozavesten v casu otrostva pa tja do 11 let, ko sem se nepricakovano umiril. In ta umiritev mi je kasneje prinesla veliko tezav. No se vecje tezave bi lahko imel, ce bi ostal divji in agresiven. V srednji soli sem imel nekaj vec samozavesti po njej pa je cisto padla in je zdaj na psu, tud samospostovanje je slabo, obcutek pa imam da sem jaz kriv za vse, kar pa naredim so pa vse same napake. Glede ocima ja ne prenesem ga in ga nikoli ne bom, veckrat sem imel z njim konflikte in rad me zafrkava, zadnjic je rekel da je ocitno da nic neznam in je ciljal nato da sem nesposoben, sicer pa mislim da ima prav.

[martinca]

Pa si vse povedal.
Tebe se da cisto lepo resiti iz objema psihiatrije in jenih dozivljenkskih zdravil.
Samo pravega moskega vzornika rabis, ki bo pokazal, kaj je prav in kaj ne in ki te cni.
Zdaj tega ne poznas, ker tale ocim je bil nate ljubosumen, Jaz grem stavit, ceprav je to grda seda, ampak nima nobenega sicersnjega drugega razloga za ponizevanje. Nimas mu dolznosti karkoli odpuscati, pac pa pravico zasovraziti. Tvoja glavna naloga pa je vzljubiti sebe in predvsem, resiti seksualna vprasanja.

[Aslan]

obcutek pa imam da sem jaz kriv za vse, kar pa naredim so pa vse same napake.

Glede ocima ja ne prenesem ga in ga nikoli ne bom, veckrat sem imel z njim konflikte in rad me zafrkava, zadnjic je rekel da je ocitno da nic neznam in je ciljal nato da sem nesposoben, sicer pa mislim da ima prav.

Očim NIMA prav! Že to da kritizira tebe kot osebo in ne le tvojega dejanja s katerim morda ni zadovoljen je velik vzgojni kiks.

Otrok gradi samozaupanje in samospoštovanje, občutek SEBE skozi reakcije staršev oz. pomembnih drugih oseb. Če te osebe (zaradi svoje nevednosti ali kateregakoli razloga) krivijo za vse OTROKA ... s tem otroku vcepijo občutek, da dela vse narobe, da je za vse kriv.
Nenazadnje otrok "ponotranji" v sebe, kot del svoje osebnosti besede starša ki so ga bolele in tako imenovani "kritični starš" znotraj nas ... nas dan za dnem graja, daje v nič ... in na ta način smo v začaranem krogu. Grajamo se (zavedno ali nezavedno) in potem se počutimo manj kot nula, nevredne.

Vse to se da premagat, spremenit, predelat ... s pomočjo psihoterapije.
Ne gre pa čez noč ... postopoma se učiš sprejeti sebe takega kot si, vzljubiti sebe,
čutiti sočutje do otroka (tebe nekoč) ki ni dobil vsega kar bi si zaslužil, morda ni bil nikoli slišan, upoštevan, pohvaljen.

MIke pogumno naprej, zmoreš preseči stare vzorce, ki so ti jih vcepili in postati to kar si želiš in si zaslužiš!

[mike91]

Koncno sem zbral pogum, osebna zdravnica mi je napisala napotnico in v zacetku septembra grem prvic k psihiatru. Pred kratkim sem bil pri nevrologinji v Ljubljani in mi je rekla da so vse fizicne tezave posledica psihicnih ceprav sam nism najbolj siguren v to. So se mi pa zdravstvene tezave kar dosti poslabsale odkar sem nazadnje pisal tukaj. Nevrologinja mi je predpisala Cipralex, recept imam samo se nisem odsel v lekarno po zdravilo bom raje pocakal na prvi pregled pri psihiatru nekako ne zaupam antidepresivom, sicer ne vem zakaj. Je pa bila zaradi sociofobicnosti hoja po Ljubljani in zdaj v sredo po Celju kar mucna. Upam da bo te more kmalu konec, caka me tudi pregled se pri dveh specialistih, samo cakalne dobe so dolge ne vem ce bom zdrzal do takrat.

[Lira]

Bravo, mike!  To je res velik korak. Prav vesela sem zate!

[mike91]

Bravo, mike!  To je res velik korak. Prav vesela sem zate!

Hvala Lira iz tvojega prvega nasveta sem veliko potegnil in upam da bo od zdaj naprej tezav vse manj in bo zivljenje vsaj malo lepse. 

Sicer pa zdaj nisem cisto sam sem spoznal enega prijatelja, ki me razume in mi je v oporo.

Vem da me caka se dolga pot in da se bom moral potruditi, samo si dopovedujem da moram misliti na to da bo po vsem tem dosti boljse in sem opazil da malo motivacije pa mi le da to. Trenutno sem na tleh ampak imam pa vec upanja, ki me gor drzi kot prej.  Odkar imam prijatelja je tudi smeh bolj pogost.