Smisel

[seu]

Bom kar tule.

Vprašanje za vse, ki ste na forumu,

ZAKAJ bi se človek ubadal z vsemi problemi in kompleksi (depra, anksa, motnje hranjenja), ki mu otežujejo VSAKDANJIK, se s tem bori 10+ let in kaj hitro zajebe življenje, ZA KAJ je vredno, da se bockamo s tem vsak ljubi dan (ker če se ne, se začneš pretvarjati, kar spet ni ok), zakaj nam je tega treba? KAJ imaš na koncu od tega? Razen življenja polnega muk?

Ja, jaz ne morem več. Ne morem živeti naprej, ker v taki družbi ne morem normalno funkcionirati.
 
Depra? Ok, jemlji ADje punca, poskušaj biti pozitivna, mlada si še, se celo življenje je pred tabo. BULLSHIT. Kakšno življenje? Tako, v katerem se bom vsaki je*eni dan ukvarjala s sovraštvom do same sebe in se prepričevala, da je vredno živeti, papcala antidepresive in se sprehajala do skupnce za samopomoč ter pisarila tule na forumu/klepetalnici, kjer me tako ali tako imajo vsi že poln kufer.


Kaj narediš, če imaš preveč ŠKODE?
Ugotovila sem, da nisem sposobna delati. Kaj mi preostane? Da sem cel lajf socialni problem?
Ugotovila sem, da igram skoraj vsak moment svojega življenja, pred drugimi, ker če bi bila taka, kot sem, se lahko ta moment vržem iz bloka. Ne zmorem več med ljudi. Še pred ogledalo ne morem. Motnje hranjenja included. Sovraštvo do same sebe, prenajedanje, bruhanje, sploh ne jesti, pretvarjanje doma, da sem vredu, pred drugimi, ko pa grejo, pa si spet sam s sabo, ki se ne preneseš, najraje bi si odrla kožo, kot pa živela tako naprej.

Raje umrem in bo od mojih organov več koristi, nekaj ljudi, ki jim je življenje kul, bo lahko živelo, jaz pa si bom vsaj enkrat v lajfu napumpala ego.

Ne morem več, ne gre.

[Poni]

Takolje bom dejaljnlj

Mislim, da ima Seu v eni stvarci prav. Življenje samo po sebi nima nobenega smisla. Smisel si mora vsak sam najti, kakor ve in zna. A iskanje smisla življenja je presneto zahteven šport. Marskikomu ga nikoli ne uspe najti.


                         Poni

[martinca]

Seu,  v klepetalnici te nimamo vsi poln kufer, nasprotno, ce te ni, sama celo vprasam, ali ste kaj videli Seu    Jaz se tudi ne znajdem in nekaj nas je takih, ki smo otozni in imamo zaradi porazov neg. odnos do zivljenja. Na pravo kombinacijo zdravil se je tezko zanasati, ker se AD pri tebi ni prevec nizkaazl in kdo, kateri bi ti odgovarjal, res pa da nisi vsega preskusila, vseh vrst. Tako da, ne vem. Mogoce, ce psihiatri tako recejo, ti res ne ostane drugega kot kjesti tablete, pa da ti dokazejo delovno nesposobnost in te posljejo v invalidsko penzijo., oz., po novem je to denarna drzavna pomoc + varstveni dodatek za ranljive osebe in skupaj znasa okrog 450 eur, s tem pa se da nekak ziveti, ce ne dajes za stanarino. Ampak mora te vzeti v red invalidska komisija, kar pomeni, da mora bit pred tabo vec hospitalizacij. Drustva, ki podjetjem dajejo invalide v izposojo za delat, žki so posobni del, skrbijo za njihovo sluzbo in  s statusom ivalida imas pod okriljem organizacije protekcijo pred drugimi ljudmi pri sluzbi, zasluzis pa 600 eur. No, ali pa ugotovev delovne nesposobnosti in penzija, invalidska, ki se naredi za 1 leto ali za 5 let in nekako zivis. Ampak zato mora biti pred tabo kar nekaj hospitalizacij in sprejema vsakrsne zdravniske in psihiatricne pomoci, da oni dejansko ocenijo, ali res spadas v to skupino ali ne.

[Smokyboy]

Zdravo seu,

če sem prav razbral, si stara 20,  morda 21 let. In obupuješ. Razumem tvojo trenutno stisko, ampak verjemi mi, da je pred tabo še toliko tega. Morda trenutno ne vidiš tako, ampak pozivam te, da se najprej poskusiš umiriti, zamotiti z neko popolnoma banalno dejavnostjo in na silo prekiniti tok črnih misli, ki te je očitno zajel. Pripravi si čaj, umešaj med in ga počasi srebaj. Osredotoči se na celoten postopek, kot da bi bil najbolj ključna dejavnost.

Potem razmišljaj z mano - zakaj bi bila nesposobna delati? Ker nisi končala šole, ki te ne veseli? Pravzaprav pri tvojih letih sploh še ni prepozno za nič, ampak najprej si moraš postaviti cilj, kot je dejal že Poni. Vem, da je ravnot o tvoj največji problem, ampak poskusi iti korak po korak. Danes se marsikomu rušijo nekoč zastavljeni cilji in perdvsem mladi generaciji je težko. Tako da že v tem pogledu niti najmanj nisi osamljena.

Tudi tvoje sovraštvo do same sebe je povezano s tem nezadovoljstvom, brezciljnostjo in utrujajočim igranjem vlog pred drugimi. Zakaj pa je potrebno igrati, pričakuješ da te bližnji ne bi razumeli in ti pomagali po svojih močeh, če bi se jim zaupala. Raje bi si vzela življenje kot poskusila vsaj še to? Ne moreš primerjati družine in sorodstva s prijatelji, ki te po tvojih besedah zapuščajo. Pa tudi za slednje sem prepričan da boš čez čas gledala v drugačni luči in sprevidela izkrivljenost našega razmišljanja, ko smo v duševni stiski.

In tukaj nas bo vedno dovolj, ki ti bomo pripravljeni prisluhniti in pomagati z nasveti. Samo poskusi jih upoštevati, to te prosim. Tudi "sprehajanje" do skupine za samopomoč ne sme biti samo to. Odpri se, tam so ljudje, ki te bodo podprli. Priznaj jim svoje misli, čustva in občutke, sprejmi njihove nasvete in odnesi prijazne besede domov kot spodbudo za naslednji teden.

Predvsem pa živi za ta trenutek. Tudi če se ti zdi grozen, ga vzami kot takega in poskusi na to gledati s stališča notranjega opazovalca. Zakaj se tako počutim, kaj trenutno čutim in zaznavam, kaj mi pravi telo, kakšne misli se mi ob tem porajajo in kako vplivajo nazaj na moje občutke? Kadarkoli se počutiš dovolj močno, pa izrabi čas za širitev obzorij, nova znanja in spretnosti. Še tako navidez nepomembne sposobnosti pridejo včasih neverjetno prav. Predvsem pa ti dajejo občutek napredovanja in osebnostne rasti ter te tako motivirajo za naprej.

S tabo smo, ne obupaj. In javi se, da vemo da si ok.

[Arwen]

zakaj?! večno vprašanje... in močno dvomim, da si ga kdo še ni zastavil...

  kot pa živela tako naprej.

OK, torej, tako ne več. Kako pa? kaj se lahko naredi? kam se lahko obrneš? kaj in kako lahko spremeniš? kakšen bi bil tvoj nasvet nekomu z istimi vprašanji?

[Leonarda]

ZATO, ker je življenje lepo. Ko se počutiš dobro.
Sama poznam + in -. Pred desetletjem sem preživljala (ne živela, životarila) najhujše globine depresije in tesnobe. S pomočjo AD-jev (joj, sploh se ne smem spomniti reakcije na eno vrsto in stranskih učinkov ob jemanju druge vrste  ), 'dela na sebi', ko se je počutje malo izboljšalo (energijo sem vlekla dobesedno iz pet) ipd.., sem vmes preživela vrsto lepih let.
Zdaj sem po dolgem času v slabi koži, a vem, da se da izplavati.
Depresija in njene črne sestrice (njihovi starši so najbrž samoprezir in pretirano prevzemanje odgovornosti  ) znajo zelo učinkovito sejati nihilistične misli. Predvsem tista: 'Nikoli ne bo bolje', je posrečena. Ne verjemi jim. Sprejmi se tako, kot si (s svojimi DOBRIMI in slabimi stranmi), sprejmi svoje strahove in dvome, potem pa jih nekam nasuvaj  .
Sama sebi si dolžna toliko ljubezni, da vztrajaš. Zmoreš! Da se!

[potepinka]

Ja, Seu, tako kot je napisala Arwen - Kako pa želiš živeti? In zdaj delaj na tem. Ne si zadat preveč ciljev naenkrat ampak začni z drobnimi stvarmi. Poskušaj se za začetek razveseliti oz. vsaj občudovati sončni dan in ptičje petje, ko boš šla na sprehod; če imaš psa ali mačko, občuti njen kožuh, ko jo božaš in v tem uživaj itd. Meni je to vedno pomagalo. Vedno se splača živeti, tudi če so padci še tako hudi saj ravno zaradi njih toliko bolj cenimo dobre in lepe trenutke. Veliko različnih pomoči imaš na razpolago, sprejmi jih. Že na forumu vidiš, da nisi sama, da se člani borijo za tebe in ti želijo le najboljše. Tudi jaz ti želim, da čimprej ugotoviš, da je življenje lepo in da je vredno živeti.