Živjo!
Sem 22 letna študentka in že nekaj časa berem tale vaš (naš

) forum in sedaj sem se odločila da še sama predstavim mojo zgodbo
Začelo se je pred kakšnimi 5 leti, ko sem opazila, da se mi v družbi tresejo roke. Še posebej, če je blo treba kaj jesti ali piti, sem bila čisto adijo. In to se mi je začelo dogajat ravno v obdobju, ko sem s prijatelji začela hoditi ven, na piknike, na kosila, pijačo... V tistem obdobju sem spoznala tudi svojega fanta. Vedno, ko je bilo treba kaj prijeti v roke pred drugimi, sem bila čisto adijo. Roke so se mi tako tresle, da si še kozarca nisem upala prijeti v roke. Zato sem se, seveda

začela izogibati situacijam, kjer sem jedla v družbi (ali pila). Nisem si niti upala it k fantu na kosilo, ker si nisem mogla predstavljati, kako bom kosilala v družbi njegovih staršev. Potem sem se z leti pač sprijaznila, da se mi tresejo roke, ko jem, in nisem hodila k njemu domov (na tem mestu morem priznati, kako hvaležna sem za njegovo potrpežljivost, saj takrat še ni vedel za mojo težavo). Nisem šla na poroke, birme, rojstne dneve... Vedno sem našla kakšen izgovor. Če pa sem že šla, sem se izgovorila, da juhe ne bom jedla

in sem potem ostalo že nekako, čeprav tudi kozarca niti pod razno nisem prijela v roke (čeprav sem bila žejna kot osa

) No in potem končam z gimnazijo in se vpišem na faks. Takrat sem vedela, da bo treba nekaj storiti glede tega. začela sem obiskovati psihologinjo in nato sem začela še s kognitivno terapijo. To sem obiskovala nekje od decembra do junija. Takrat sem že nekoliko uspela kontrolirati roke, šla kdaj pa kdaj s kakšno sošolko na kosilo, se udeleževala piknikov, praznovanj... Še vedno pa si nisem upala kosilati pri fantu. In takrat sem mu povedala. Čez nekaj časa, ko sem mislila, da je že vse v redu, da se bo z vadbo to tresenje rok končalo pa so se začele druge težave. Najprej sem se grozno začela bati govornih nastopov. Glas se mi je začel tresti, pozabila sem vse, kar bi morala povedati, čeprav sem vadila več dni za nastop. Nato se je pojavila še rdečica. Tudi če sem kaj pred družino povedala in so me vsi gledali, sem zardela kot kuhan rak. Še pred prijateljicami, tudi če smo se samo o izpitu pogovarjale. In seveda pred profesorji. Če me je kdo kaj vprašal, ali pa mi recimo samo rekel, če lahko zaprem okno sem že zardela. Počutila sem se kot največji idiot. In zardi vseh teh zardevanj in strahom pred javnim govorjenjem, so se mi spet začele tresti roke. Ne morem jesti zunaj, včeraj so bile pri meni kolegice in jaz nisem upala kozarca nesti k ustom in sem si pijačo nalila v lonček za čaj in potem tam ven pila, da sem lahko držala kozarec z obema rokama.

grooozno se počutim, ne vem več kaj naj, spet sem popolnoma na dnu, tudi fant in sestra, ki sta edina, katerima sem povedala za mojo težavo me imata počasi že ''poln kufer'' ker se jima zdi, da pretiravam. Ampak onadva ne razumeta kako težko je to, ko niti kozarca ne moreš prijeti v družbi prijateljic... To je to

uf, se kar bolj počutim, ko sem se lahko malo izpovedala

se opravičujem, ker je tako dolgo

lep večer*