prosim za kak nasvet

[anouk]

Pozdravljeni! Sem nova tukaj, po slučaju sem naletela na ta forum in vidim, da je tukaj kar nekaj ljudi, ki bi morda lahko pomagali ter mi pomagali iz svojih izkušenj.
Stara sem 23 let. Prejšnje leto je bilo zame eno najhujših - izguba dolgoletnega fanta, prva ljubezen; ob približno istem času sem tudi izgubila dedka, na katerega sem bila navezana. Prav tako zaradi manjše koncentracije nisem naredila en zelo pomemben izpit.Prijatelji so se izkazali za "prijatelje". Izgubila sem voljo do življenja, jokala sem se, nisem spala, jedla...nato sem se odločila da potrebujem spremembo, ker tako ne gre. Zamenjala sem fakulteto - ta me sedaj bolj zanima, šla sem živeti v drugo mesto, se odstranila iz stare družbe,...pa vendar. Odkar sem se preselila (oktober) je z menoj še slabše. Fax mi je všeč, našla sem si tudi nekaj prijateljev,...pa vendar, čedalje bolj in bolj razmišljam o samomoru, da je najboljše da končam in me ni. Imam tudi občasne napade panike, ki jih prej nisem imela. jočem se skoraj vsak dan, muči me nespečnost,... Ne zapiram se pred svetom, nimam te potrebe da bi bila sama, nasprotno želim si koga ob sebi. Želim si tudi zvezo, vendar vem, da morem prvo pri sebi vse uštimat, drugače ne bo delovalo.
Imam že načrt za samomor, poslovilno pismo in vse, vendar nazadnje me je zaustavila misel, kako se bo počutil moj oče, ko me ne bo. In ta misel me je zlomila, vem da se slabo počutim, ampak ne želim da bi kdo tako trpel zaradi mene. In vem, da se nebi pobral. Vem pa tudi da v takšnem stanju kot sem sedaj mu tudi ne koristim prav veliko. Želim se spremeniti, sprejeti življenje takšno kot je, ker vem, da bi morala biti srečna, da imam družino, prijatelje - s katerimi se ne morem pogovarjati o tem, sem se poskušala pa me niso razumeli. Ker ni težko, še sama se ne. Imam željo po spremembi, vendar ne vem kako bi jo izvedla. Začela sem pisati, kratke zgodbe. To me pomirja, vsaj za nekaj časa.
K psihologu/psihiatru nisem šla, morda bi morala, vendar me misel na to, da mi nekdo "gleda v glavo" ter na AD odvrača.
Če ma kdo kak nasvet kako naj se izkopljem iz tega, bi prosila za odgovor.

[Arwen]

K psihologu/psihiatru nisem šla, morda bi morala, vendar me misel na to, da mi nekdo "gleda v glavo" ter na AD odvrača. 

  in kako zgleda to gledanje v glavo? Nisem še slišala, da bi komu "pokrov" odkrili  . No, resno - tam pač dobiš strokoven nasvet/pomoč, tu le laičen. Meni osebno je bila strokovna pomoč zelo dobrodošla. Kar se pa AD-jev tiče - ni nujno, da jih predpiše, še manj nujno je, da jih dejansko ješ. Če pa jih že dobiš oz. se odločiš zanje - je to le zdravilo

Se mi zdi, da bi bilo pametno it na kak pogovor in predelat izgubo tako fanta kot dedka. Imam očutek, da tega še nisi prebolela. Lahko se pa pridružiš tudi kaki skupini za samopomoč, prebereš kako strokovno literaturo....

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

[trzinka]

se podpišem pod Arwen.....


Strokovno pomoč definitivno potrebuješ, to ni nikakršen bav bav...Če te boli grlo ti tudi  tega pogledajo in brskajo po ustih, mar ni tako...? Glave pa še nikomur niso odprli, ampak smo si vsi dušo odprli pri psihiatru in ti so nam svetovali kako jo zaceliti, ker zna zelo, zelo boleti
Dlje boš odlašala bolj bo bolelo. Verjemi, nič strašnega ni...nekomu se je fajn zaupat o svojih problemih, še bolje specialistu 

[majč]

zelo dobro si predvidela, da oče ne bo o.k.. videla sem strica, ko mu je na tak način umrl sin, videla svojega očeta, ko je jokal in mu je vzelo par let življenja, ko je umrl njegov nečak. skratka. samomor, je res da najbolj osebno dejanje, pa vendar neverjetno močno zaznamuje okolico in moj komentar na to je zelo kratek: ni fer! niti mali ni fer!

si v letih, ko je mogoče, da neke močnejše življensjske obremenitve v tebi zamajejo ravnotežje in je mogoče, da pride ob njih do drugačnega delovanja kemije v tebi znotraj tvojih sinaps. če se ti to dogaja, boš kajpada rabila strokovno pomoč, pa to ni nobena huda drama. poišči si jo. če čutiš, da se sama ne moreš pobrati, prosi za pomoč. od nas lahko dobiš le primeren nasvet, saj smo nekaj tega ali celo več dali čez tudi sami. če se bo težava ponovila, potem se boš z njo morala naučiti živeti na način, da se boš učila, kako stvar obvladati, če te spet zamaje. si pa vse več kot tvoja težava, ki te sedaj pesti, ampak do tega se moraš dokopati sama. to je na tebi, da ugotoviš kdo si in kam greš in slednje sodi v tvoja leta. tudi prvi poraz na osebnem področju ni nič nenavadnega, v grobem vsak kdaj kaj takšnega doživi in se iz tega predvsem lahko veliko naučiš za naprej. dovoli, da te življenje uči. vedno. in ko ti bo prehudo spet, pridi in se zjamraj. lahko se prideš tudi pohvalit, ko ti gre na bolje. strokovno pomoč pa si le poišči. sem prepričana, da lahko uspe tudi tebi, ampak sama se moraš za to odločiti.

drži se.

maja

[anouk]

hvala za odgovore. morda me je strah tudi poiskati pomoč, saj sem bila vzgojena v tej miselnosti, da je to nekaj hudega, narobe ali kako kaj se izrazim, če obiskuješ psihologa/psihiatra. Vem pa tudi, da nekaj moram  narediti, ker tako kot sedaj ne more biti in da si zaslužim lepo, srečno življenje, in da si dostop do tega le sama otežujem. Tako da bom le zbrala pogum in si poiskala pomoč.

[Slavka]

Anouk 

morda me je strah tudi poiskati pomoč, saj sem bila vzgojena v tej miselnosti, da je to nekaj hudega, narobe ali kako kaj se izrazim, če obiskuješ psihologa/psihiatra.

Tudi jaz poznam tako mišljenje, saj sem odraščala v okolju, kjer je obisk psihiatra ali psihologa pomenilo to, da si nor.
In vsekakor si nisem nikdar predstavljala, da bom tudi jaz rabila strokovno pomoč in zdravljenje z antidepresivi, a sem sedaj hvaležna za to, da sem si pravočasno priznala, da rabim pomoč in jo tudi poiskala.
Moj največji strah je bil namreč ta, da bi se mi zmešalo...In ko me je psihiater vprašal, kaj v bistvu pomeni to "da se mi zmeša", sem mu odgovorila, da me je strah izgube samostojnosti, svojih sposobnosti in posledično ožigosanja okolice...

Vendar sedaj, po nekajletnem spopadanju s anksioznostjo in večjim razumevanjem te motnje, sem prepričana, da nihče ni imun pred njo. Vsakomur se lahko v določeni življenjski situaciji pojavi tesnoba, fobija, panika in zaradi tega ni z njim nič narobe...

Menim namreč, da nas je predvsem strah tistega, česar ne poznamo... Kot npr. je nekaterih strah rakovih bolnikov ali pa invalidov... Strah nas je, da ne bi kaj narobe storili ali rekli kaj neumestnega, zato se raje delamo, da to ne obstaja oz. zanikamo težave.

Vsekakor ni sramotno poiskati pomoč in verjemi, da nas je veliko, ki jemljemo antidepresive, obiskujemo psihoterapijo, psihiatra ali kakšno drugo obliko pomoči, pa imamo v vsakdanjem življenju družine, službe, odgovornosti in obveznosti...

ako da bom le zbrala pogum in si poiskala pomoč.

  in če boš rabila podporo in razumevanje, smo zate tukaj tudi mi. 

[anouk]

Imam še eno, malo neumno vprašanje  : kako pa izgleda kaj ta obisk psihologa/psihiatra?
Moji spomini iz sš iz edina obiska tam so, da sem morala izpolnit nek vprašalnik in nekaj risat, mislim pa da to zdaj ne bo tako  .

[Slavka]

Imam še eno, malo neumno vprašanje  : kako pa izgleda kaj ta obisk psihologa/psihiatra?
Moji spomini iz sš iz edina obiska tam so, da sem morala izpolnit nek vprašalnik in nekaj risat, mislim pa da to zdaj ne bo tako  .

Anouk  Veš, ni neumnih vprašanj, so samo neumni odgovori... 

Torej, obisk pri pri psihologu oz. psihiatru poteka predvsem preko pogovora. Jaz ti lahko povem, kako je potekalo pri meni; moj psihiater me je lepo sprejel, povprašal s kakšnimi težavami se spopadam in mi pomagal razumeti, kaj se v bistvu dogaja z mano. Dal mi je nekaj koristnih informacij, kam se lahko obrnem po pomoč oz. kako pričeti s spremembami, potem pa mi je tudi predpisal antidepresive Asentra.

Naj te ne bo strah, da bi na pregledu izpadla "neumna", saj so tovrstni strokovnjaki zato, da ti pomagajo in se s podobnimi zgodbami, kot je tvoja, srečujejo vsakodnevno.

Če ne veš kako bi svojo zgodbo predstavila, pa si lahko sprintaš svoj prvi post ali pa napišeš svoje občutke na list papirja in ga daš psihologu oz. psihiatru. Včasih je namreč lažje pisati kot pa govoriti o svojih stiskah.

Želim ti čimveč sončka   

[Ventilator]

Imam še eno, malo neumno vprašanje  : kako pa izgleda kaj ta obisk psihologa/psihiatra?
Moji spomini iz sš iz edina obiska tam so, da sem morala izpolnit nek vprašalnik in nekaj risat, mislim pa da to zdaj ne bo tako  .

Obiski pri psihiatrih se močno razlikujejo. Moje izkušnje (in izkušnje marsikoga na tem forumu) so, da se z njim pogovarjaš 15-30 minut, nato te vpraša, če imaš kaj proti jemanju zdravil (ali pa še to ne) in ti predpiše antidepresive. Seveda ni potrebno razlagati, da je to premalo za kako pravo diagnozo ali pomoč.

S kliničnimi psihologi imam boljše izkušnje. Diagnostični postopek je sestavljen iz intervjuja oz. pogovora, kjer te vpraša o težavah, tvojih pogledih, možnih rešitvah, simptomih, zgodovini, anamnezi (družinski, pri otrocih tu povejo še starši, pri starejših pa lahko kaj povejo tudi otroci - odvisno tudi od težav). Potem te testira - s testi namreč dobi nek hiter vpogled vate, ki je sicer manj natančen, vendar je v veliko pomoč pri diagnozi, saj so testi bolj objektivni. Testi so različni, lahko da moraš kaj narisat, čeprav se to uporablja bolj za otroke, večinoma moraš odgovarjat na vprašanja oz. obkroževat, pri Rorsachu pa moraš recimo odgovarjat, kaj vidiš na sliki. Ključno za psihologa je, da dobi informacije iz različnih virov (anamneza - tudi od drugih zdravnikov, npr. če imaš težave s ščitnico ipd.), testi (različni), intervju in še kakšni drugi viri podatkov (npr. šola, če gre za otroka). Z več viri informacij se zviša zanesljivost in veljavnost diagnoze, čeprav na enem obisku še vedno pogosto izve premalo, tako da ti pravo diagnozo da lahko šele psihoterapevt skozi nekaj obravnav. Ampak vseeno, že v prvem obisku te lahko klinični psiholog kar zadene. Saj v bistvu neka zelo specifična diagnoza niti ni tako pomembna, ker je zdravljenje pri vseh anksioznih in depresivnih motnjah relativno podobno (psihoterapijo pa itak prilagodi terapevt). Pomembno je predvsem, da loči, če gre za psihozo, anksiozno-depresivno motnjo, demenco itd., pač te širše kategorije. V diagnostičnih priročnikih je namreč cela vrsta anksiozno-depresivnih motenj, ki pa so itak zelo podobne in služijo predvsem statistiki. Bolj pomembno je samo zdravljenje, ki pa ne vključuje samo obiskov pri psihoterapevtu oz. psihiatru, ampak tudi spremembe v življenju.

[anouk]

Hvala obema za odgovor...zdaj še samo zbiram pogum in čas, da pridem do osebnega zdravnika (ki ga seveda še nimam v kraju bivanja) .

[gogi]

Hvala obema za odgovor...zdaj še samo zbiram pogum in čas, da pridem do osebnega zdravnika (ki ga seveda še nimam v kraju bivanja) .

 

[lina]

Tudi jaz sem imela premisleke glede psihiatra a ko je bilo treba nisem več odlašala.Prvič je res trajalo le kratko časa a meni je tudi tako ugajalo ,naslednič pa sem zato bila bolj korajžna,saj sem mislila da bom hitro končala a hitro je minula ura in odšla sem povsem sproščena in zelo zadovoljna.Psihiater ni bav bav kot si ga večina predstavlja govorim iz lastnih izkušnjah.Zdaj sem pod redno kontrolo psihiatra in povem ti da si veliko vprašanj sproti zapišem da jih ne pozabim vprašati.lahko se mu zaupam saj marsikdo ne pozna naših občutkov in težav ki so se naselile v nas,zato ti pravim kar pogumno ,poskusi in naredi korak nebo ti žav.
l.p Lina

[anouk]

Hvala za odgovore...v bistvu sem se na koncu odločila za psihoterapevta in ne za psihiatra. Če je bila to dobra odločitev ali ne, pa bo pokazal čas  .
Drugače pa se zadnji teden vlečem ko megla, sem non stop utrujena, pa spim tud po 10 ur. Prav grozno  .